Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

poved (2.726-2.750)


  1.      zaklobasáti  -ám dov. (á ȃ) nizko reči, povedati: velikokrat zaklobasa kako neumnost zaklobasáti se slabš. veliko in nespametno govoreč se zadržati kje predolgo: spet si se zaklobasal ♪
  2.      zaklopotáti  -ám in -óčem dov. (á ȃ, ọ́) 1. nav. ekspr. slišno, odsekano udariti ob tla: po tlaku so zaklopotale cokle / konjska kopita zaklopotajo zapeketajo // dati odsekane, navadno enakomerne glasove: štorklje so zaklopotale in odletele / v daljavi zaklopotajo strojnice / srce mu zaklopota močneje zabije 2. slabš., redko reči, povedati: škoda, je zaklopotala soseda ♪
  3.      zákon  -óna tudi -a m (á ọ́; á) 1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, miličnik; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni; devizni, kazenski zakon; republiški, zvezni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon // ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste // splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni 2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega 3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika // kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja 4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati // ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon 5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti ● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon nova, stara zaveza ◊ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive ♪
  4.      zakrákati  -am dov. (ȃ) 1. oglasiti se z glasom kra: krokar, vrana zakraka 2. ekspr. reči, povedati s hreščečim glasom: v tujem jeziku nekaj nerazumljivo zakrakati / prišel sem, hripavo zakraka sosed / v pravljicah jaz sem tudi še tu, zakraka vrana / letališki zvočnik zakraka odhod letala napove s takim glasom // slabš. reči, povedati sploh: ali slišiš, zakraka starka ♪
  5.      zakréhati  -am dov. (ẹ̄) ekspr. 1. močno in hripavo zakašljati: bolnik, starec spet zakreha // slabš. zakašljati: da mi zdaj nihče ne zakreha 2. oglasiti se z močnim, hripavim glasom: divji petelin, šoja zakreha 3. reči, povedati z močnim, hripavim glasom: čemu bi zapravljali denar, je čemerno zakrehal zakréhati se zasmejati se z močnim, hripavim glasom: veselo, zadovoljno se zakrehati ♪
  6.      zakrížati  -am dov. (ȋ) 1. narediti v kaj zarezo v obliki križa: zakrižati predmet z nožem 2. redko narediti v obliki križa: zakrižati s sabljo nekaj zamahov ● zakrižati hišo, vinograd nekdaj z naslikanim ali postavljenim poševnim križem prepovedati vstop v hišo, vinograd ◊ gozd. zakrižati drevo z zarezo označiti drevo za sečnjo; mont. zakrižati progo z navzkriž postavljenima letvama zaznamovati progo, da je vstop v hodnik prepovedan zakrížan -a -o: zakrižano drevo ∙ nar. zakrižano okno s križi zaprto okno ♪
  7.      zakrulíti  in zakrúliti -im dov. (ȋ ú) 1. oglasiti se z zamolklim, hreščečim, pretrganim glasom: prašič zakruli / brezoseb. po trebuhu mu je zakrulilo ∙ ekspr. kadar so jim zakrulili želodci, so se ustavili in jedli kadar so postali lačni 2. slabš. z močnim, hreščečim, neprijetnim glasom a) reči, povedati: kaj je zdaj to, jezno zakruli / zvočnik jim spet nekaj zakruli b) zapeti: zakruliti pesem ♪
  8.      zakukuríkati  -am dov. (ȋ) oglasiti se z glasom kukuru: petelin še dvakrat, trikrat zakukurika // ekspr. reči, povedati z glasom, podobnim temu glasu: teta, veselo zakukurika otrok ♪
  9.      zakuríti  in zakúriti -im dov. (ȋ ú) 1. narediti, povzročiti, da nastane ogenj: zakuriti na ognjišču, pod kotlom; zakuriti v peči, nar. v peč / zjutraj najprej zakuri / zakuriti kres; zakuriti si ogenj // narediti, povzročiti kje ogenj zaradi gretja, segrevanja česa: zakuriti peč, štedilnik / zakuriti si v sobi / zakuriti parne kotle ladje 2. ekspr. zažgati: zakuriti stare cunje / zakuriti hišo 3. zastar. prižgati: zakuriti cigareto; zakuriti si pipo 4. ekspr., z dajalnikom narediti, povzročiti komu kaj neprijetnega: zakuril mu je s tem, da se je stvar razvedela / vojaki so zakurili obkoljenemu sovražniku zakúrjen -a -o: toplo zakurjen prostor; zakurjena peč; prisl., v povedni rabi: v sobi je zakurjeno ♪
  10.      zakvákati  -am dov. (ȃ) 1. oglasiti se z glasom kva(k): žabe so spet zakvakale 2. nizko reči, povedati z glasom, podobnim kvakanju: ne prihajajte več sem, je zakvakal ♪
  11.      zalájati  -am dov. (ȃ) 1. oglasiti se s kratkim, odsekanim glasom: zunaj je zalajal pes; cvileče, zategnjeno zalajati / v gozdu je zalajal lisjak, srnjak // s predlogom z lajanjem izraziti nejevoljo nad prisotnostjo koga: pes je na vsakega prišleca renčeče zalajal; zalajati nad kom, v koga 2. slabš. reči, povedati z ostrim, zadirčnim glasom: utihni že vendar, je jezno zalajal 3. ekspr. dati lajanju podoben glas: nekje v daljavi so zalajali mitraljezi ♪
  12.      zamálo  in za málo prisl. (á) 1. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža občutek užaljenosti zaradi neprimernosti česa: tudi vam bi bilo zamalo, če bi vas obrekovali; bilo mu je zamalo, da bi se opravičeval; ne bo se mu zdelo zamalo, če ga boš ustavil na cesti 2. star., z oslabljenim pomenom skoraj: pri takih zgodbah bi ga zamalo postalo strah / obvestilo je bilo tako majhno, da ga zamalo ni prezrla bi ga skoraj ♪
  13.      zamàn  prisl. (ȁ) izraža neuspešnost dejanja glede na dosego cilja: zaman se je boril proti svoji slabosti; vse dopoldne smo zaman čakali nanjo; zaman se je trudila, da bi ga prepričala; elipt. rotil jih je in jim grozil, a zaman / v povedni rabi: vsa njihova prizadevanja so bila zaman neuspešna; ne jokajte, tu je vse zaman ● ni rekel zaman, da se vsi učijo pri njem ni rekel brez vzroka ♪
  14.      zamečkáti  -ám [mǝč tudi meč] dov. (á ȃ) 1. slabš. s počasnim urejanjem česa povzročiti, da se čemu ne posveča več pozornost: vse so nekako zamečkali 2. slabš. s počasnim, nestrokovnim delom povzročiti pri kom slabe posledice: bolnika so zamečkali 3. ekspr. počasi, neodločno reči, povedati: v odgovor je nekaj zamečkal / no prav, je zamečkal ♪
  15.      zameglíti  -ím [mǝg] dov., zameglì in zamègli; zamèglil (ȋ í) 1. narediti kaj nejasno, motno: dim je zameglil hiše; oblak prahu je zameglil ozračje / solze so ji zameglile oči 2. knjiž. narediti, da se o čem ne more dobiti jasne, določene podobe: zamegliti podatke o poslovanju; s praznim govorjenjem zamegliti položaj ● solze so ji zameglile pogled povzročile, da je videla nejasno, nerazločno; knjiž. strah ji je zameglil razsodnost povzročil, da ni mogla razsodno misliti zameglíti se 1. postati meglen: kotlina se je zameglila; brezoseb. v dolini se je zameglilo 2. postati nejasen, moten: šipe so se zameglile / oči so se ji zameglile ∙ ekspr. pred očmi se mi je zameglilo zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi meglo zamegljèn -êna -o: kotlina je zamegljena; zamegljeno ozračje; prisl., v povedni rabi: zjutraj bo po kotlinah zamegljeno ♪
  16.      zameketáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) 1. oglasiti se z glasom me ali mekeke: koze v staji so zameketale 2. slabš. reči, povedati z zategnjenim, jokavim in pretrganim glasom: kaj bo, kaj bo, so zameketali ♪
  17.      zaméra  -e ž (ẹ̑) 1. (trajnejši) negativen, odklonilen odnos do koga zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja: povzročiti zamero pri kom; pozabiti zamero; drobne, osebne zamere; stara, velika zamera / med njima ni bilo hujše zamere; z vsemi je v zameri; priti v zamero pri kom / kot vljudnostna fraza nasvidenje, pa brez zamere 2. v prislovni rabi, v zvezi brez zamere izraža vljudnost pri ugovarjanju, zavrnitvi: brez zamere, ampak tokrat nimate prav // izraža opravičilo: vsega je, brez zamere, kriva vaša trma // izraža začudenje, nejevoljo: brez zamere, ampak tega res ne razumem ● star. prositi zamere, za zamero opravičevati se za kaj; prositi odpuščanja za kaj; star. prosim za zamero, ampak kar je preveč, je preveč oprostite, ne zamerite; pog., ekspr. zamera gor, zamera dol, moraš mu to povedati čeprav ti bo morda zameril; preg. boljša je prva zamera kot druga najbolje je medsebojne odnose kljub morebitni zameri urediti čimprej ♪
  18.      zamodrováti  -újem dov. (á ȗ) ekspr. začeti modrovati: zamodrovati o življenju in smrti / posedli so in zamodrovali o zadnjih dogodkih začeli gostobesedno govoriti, razpravljati / vojska je pač vojska, je zamodroval je rekel, povedal zamodrováti se modrujoč, razpravljajoč se zadržati kje predolgo: spet sta se zamodrovala o politiki in zamudila kosilo ♪
  19.      zamòk  -ôka m (ȍ ó) zamakanje: na stenah so bile lise od zamoka ● nar. gorenjsko sonce je zašlo v zamok v oblake, ki napovedujejo dež ◊ usnj. jama, v kateri se kože, obešene na palicah, strojijo v strojilni juhi ♪
  20.      zamolčáti  -ím [u̯č] dov., zamólči; zamólčal (á í) 1. namenoma ne povedati česa: zamolčati komu kaj; zamolčati pomembna dejstva, okoliščine; ni lagal, samo zamolčal je nekatere stvari / ekspr. časopisi so ta dogodek zamolčali (namenoma) niso pisali o njem ∙ ekspr. avtor dela je zamolčal odkritja tujih strokovnjakov jih ni omenil, upošteval 2. knjiž. prenehati govoriti, navadno za krajši čas; obmolkniti: nenadoma so vsi zamolčali zamolčán -a -o: zamolčani dogodki; zamolčana dejstva ♪
  21.      zamolčeváti  -újem [u̯č] nedov. (á ȗ) namenoma ne govoriti, pripovedovati o čem: zamolčevati dobre novice; zamolčuje to, kar v resnici čuti // ekspr. prikrivati, skrivati: svojih slabih lastnosti ni nikdar zamolčeval ● ekspr. njegove teorije so v razpravah zamolčevali jih niso omenjali, upoštevali zamolčeván -a -o: zamolčevani pesniki; zamolčevana dejstva ♪
  22.      zamoledováti  -újem in zamolédovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ̑) nav. ekspr. ponižno zaprositi: zamoledovati za hrano; jokavo zamoledovati / prosim pomagajte, je zamoledovala moledujoče rekla, povedala ♪
  23.      zamomljáti  -ám dov. (á ȃ) 1. nav. ekspr. nerazločno, bolj tiho reči, povedati: zamomljal je nekaj besed in utihnil / zamomljati kaj v brado 2. oglasiti se z nizkim, bolj tihim glasom: medved v kletki zadovoljno zamomlja zamomlján -a -o: zamomljane besede ♪
  24.      zamótati  -am tudi zamotáti -ám dov. (ọ̄; á ȃ) 1. narediti, da je kaj nepravilno prepleteno, zvito: zamotati trakove / veter je zamotal ladijske vrvi v vozle 2. knjiž. zaplesti: zamotati položaj v državi; po nepotrebnem zamotati zadevo / zamotati vprašanje / svojo pripoved je zelo zamotal 3. knjiž. zaviti: zamotati čevlje v papir; zamotal se je v odejo / zamotati šal okrog vratu oviti zamótati se, tudi zamotáti se 1. postati nepravilno prepleten, zvit: cev se je zamotala tako, da je prekinjen dotok vode; vrv se zamota / črevo se zamota 2. knjiž. zaplesti se: zamotati se med trnje; zamotati se v pajčevino ujeti se / politični položaj v državi se je zamotal / življenje se nam je zamotalo 3. ekspr. počasi, nerodno iti: ves majav se je zamotal skozi megleno jutro zamótan tudi zamotán -a -o 1. deležnik od zamotati: zamotane vrvi; truplo, zamotano v rjuho 2. knjiž. zapleten: zamotan položaj, problem; zamotana zadeva / zamotana razlaga / zamotan stroj / zamotan pojav; prisl.: zamotano opisan postopek ♪
  25.      zamotávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da je kaj nepravilno prepleteno, zvito: nehote zamotavati štreno 2. knjiž. zapletati: zamotavati zadevo / svojo pripoved je vedno bolj zamotaval zamotávati se 1. postajati nepravilno prepleten, zvit: niti so se zaradi dolžine zamotavale 2. knjiž. zapletati se: z nogami se je zamotaval v trnje / položaj se je vse bolj zamotaval ♪

   2.601 2.626 2.651 2.676 2.701 2.726 2.751 2.776 2.801 2.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA