Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

poved (2.344-2.368)


  1.      tedàj  [tudi tǝd] prisl. (ȁ) I. 1. izraža čas, trenutek v preteklosti ali prihodnosti, kot ga določa sobesedilo: ne vem, kje sem bil tedaj; za hip je bil nepazljiv in prav tedaj se je zgodila nesreča; ravno tedaj, ko se je mračilo, so prišli domov / kadar kdo mnogo obljublja, tedaj bodite previdni / do tedaj se nihče ni zmenil zanjo; od tedaj je preteklo že mnogo let 2. izraža vzročno-sklepalno razmerje: nisva sprta, zakaj bi tedaj ne hodila skupaj; če ljudje ne znajo brati, kaj jim tedaj koristijo časopisi in knjige / sama si ni znala več pomagati, zaupala je tedaj svoje skrbi materi; elipt. zato vas vprašam še enkrat: kaj tedaj 3. z oslabljenim pomenom izraža nejevoljo, presenečenje, začudenje: doma ga ni. Kje je tedaj; sprašujem se, kaj tedaj sploh iščeš tukaj; dobro, naj tedaj jaz vse naredim II. v vezniški rabi za izražanje a) vzročno-sklepalnega razmerja: prišla sta še dva, tedaj nas je že deset; dolgo se nismo videli, tedaj si imamo dosti povedati b) navadno v podredju pogojno-posledičnega razmerja: če je to res, tedaj bo hudo; če si moker, tedaj se preobleci / res ne veš nič? Tedaj poslušaj; konec mora rasti iz celote, tedaj šele bo povest dobra ● star. komaj sva tedaj pa tedaj spregovorila kdaj pa kdaj ♪
  2.      tegôben  -bna -o prid. (ó ō) knjiž. 1. prevzet od neugodnega čustva ob doživljanju česa duševno težkega, mučnega: biti tegoben; ekspr. tegobno srce 2. ki povzroča, vzbuja težko, mučno duševno stanje: tegoben čas, trenutek; tegoben položaj // ki vsebuje, izraža kaj duševno težkega, mučnega: tegobna pripoved / reči s tegobnim glasom tegôbno prisl.: tegobno se oglasi sirena ♪
  3.      tékst  -a m (ẹ̑) besedilo: povedati, zapisati tekst; tekst govora / šifriran tekst / pisec je izročil tekste uredniku / dramski, pesniški tekst / v knjigi je več slik kot teksta / tekst popevke; melodija in tekst ◊ tisk. tiskarska črka, po velikosti med tercijo in dvema ciceroma ♪
  4.      temà  -è in tèma -e [tǝm] ž, rod. mn. tèm (ȁ ȅ; ǝ̀) 1. stanje ozračja, ko je odsotna svetloba: nastala je tema; oči so se privadile teme, na temo; pesn. črna tema; ekspr. egiptovska tema popolna; gosta tema; tema v sobi; svetloba in tema / tema se dela temni se; knjiž. tema lega po dolinah; ekspr. na poti jih je ujela tema; ekspr. bliski parajo temo; knjiž. mrak se gosti v temo; ekspr. trd(n)a tema / tema noči, sobe / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: pokazati se iz teme; oditi v temo; tipati po temi; sedeti v temi; oditi pred temo / v povedno-prislovni rabi: bila je še tema; zelo tema je; tema je kakor v rogu; ekspr.: tema je, da bi jo lahko otipal, rezal; taka tema je, da ne vidiš prst pred nosom; pren. iz teme preteklosti vstaja podoba davnih časov 2. knjiž. duševno stanje nerazsodnosti, obupa: tema se zgrinja nad dušo; tema duha / tema obupa, zmedenosti / v njegovih mislih je tema 3. knjiž. stanje, ko se preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje: ljudstvo se upira nasilju in temi / kulturna tema; tema neznanja 4. zastar., v prislovni rabi izraža veliko količino: na jezeru je tema divjih gosi; kupcev je bilo tema ● ekspr. toliko jih je, da se tema dela od njih zelo veliko jih je; ekspr. tema se mi dela pred očmi zaradi slabosti, razburjenja se mi zdi, da nič ne vidim; ekspr. lačen sem, da se mi tema dela pred očmi zelo lačen; ekspr. znanstveniki so glede tega pojava dolgo tavali v temi v nevednosti, neznanju; ekspr. to obdobje je še zavito v temo je še nepoznano, neraziskano ♪
  5.      temáčen  -čna -o [tǝm] prid., temáčnejši (á ā) 1. ki ni popolnoma temen: temačen prostor / temačen dan / temačna senca 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: temačen človek; zakaj si spet tako temačen // ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: temačen obraz, pogled 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti temačno mladost / temačne misli, slutnje // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: temačne blodnje; temačne grožnje temáčno prisl.: temačno gledati; temačno pobarvan / v povedni rabi tako temačno je bilo, da je prižgal luč ♪
  6.      tèmen  tudi temèn tèmna -o tudi -ó, stil. temán -mnà -ò [tǝm] prid., temnéjši (ǝ̀ ǝ̏ ǝ̀; ȃ ȁ) 1. ki ne oddaja svetlobe, podoben črnemu: temni oblaki; stene so svetle, strop pa je temen; temno ozadje slike; svetla in temna polja risbe / temne sence / temni lasje; temna polt; temne oči / temna obleka / temna očala; temno pivo črno pivo / temnejši toni sive barve; temne barve 2. v katerem je malo ali nič svetlobe: temen gozd; temen prostor; temna ulica / noč je bila temna / hiša je že temna v njej ne gori več luč 3. ki oddaja slabo, neizrazito svetlobo: temna luč, svetloba 4. ekspr. za človeka neprijeten: to so bili zanj temni dnevi / čutiti temen nemir; temni spomini; temne misli, slutnje // ki vsebuje kaj grdega, slabega, neugodnega: temna preteklost; temne strani človeške narave; prihajale so temne govorice / priti s temnimi nameni / slikati prihodnost v temnih barvah // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: temen obup; obšla ga je temna groza, žalost 5. ekspr. zelo slab, negativen: pripadal je temni družbi; zagospodovale so temne sile 6. ekspr. ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: sprejel ga je z jeznim, temnim obrazom; temni pogledi / temen ton pesmi / žalosten spregovori s temnim glasom 7. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: temno nazadnjaštvo / temni srednji vek 8. knjiž. skrivnosten, nedoumljiv: to vprašanje je tako temno, da vzbuja samo dvome / beseda temnega izvora neznanega, nejasnega; besedilo je mestoma temno nejasno, težko razumljivo / temna skrivnost ● knjiž. igralec ima lep, temen glas nizek, globok; ekspr. nad njim so se zbrali temni oblaki njegov položaj je postal neugoden, nevaren; knjiž. duh mu je ostal temen ostal je duševno bolan temnó in tèmno prisl.: temno pobarvati; temno je slutil, kaj ga čaka; temno se spominjati / piše se narazen ali skupaj: temno moder ali temnomoder cvet; nosi temno zeleno obleko / v povedni rabi: postalo je temno; temno je kot v rogu; sam.: oblečen je v temno; v njegovem pogledu je nekaj temnega in prezirljivega ♪
  7.      temperamènt  -ênta m (ȅ é) 1. kar označuje človeka kot posameznika v načinu reagiranja, zlasti čustvenega: po temperamentu sta različna; umirjen, živahen temperament; tipologija temperamentov; značaj in temperament / flegmatični, kolerični, melanholični, sangvinični temperament / ekspr. pesnikov izpovedni temperament se je v tej pesmi močno razmahnil ♦ psiht. shizoidni temperament 2. živahno reagiranje in izrazito kazanje čustev: igra zahteva od igralcev mnogo temperamenta / to je človek brez temperamenta ♪
  8.      temporálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. časoven: temporalna organiziranost pripovedi ∙ knjiž. temporalna oblast začasna ♦ lingv. temporalni odvisnik odvisni stavek, ki izraža čas dejanja nadrednega stavka; časovni odvisnik ♪
  9.      tèmveč  tudi temvèč vez. (ȅ; ȅ) v protivnem priredju 1. za uvajanje nove trditve namesto prej zanikane: ta novica je ni pomirila, temveč še bolj vznemirila; delo ne ločuje, temveč združuje ljudi; ni rodila doma, temveč v bolnišnici; ne začni z očitanjem in grožnjo, temveč s prijazno besedo 2. nav. ekspr., v zvezi ne samo, ne le - temveč tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: zanjo bi bila to ne samo sreča, temveč tudi čast; dobil je ne samo smuči, temveč tudi drsalke; ni samo govoril, temveč tudi delal / sodelovanje ob meji ni samo koristno, temveč tudi nujno ♪
  10.      tendénčen  -čna -o prid. (ẹ̑) ki ima namen doseči prepričevalen učinek: tendenčno opisovanje, poročanje; narodno, politično tendenčen / tendenčna književnost, umetnost / redko tendenčne teorije o nastanku naroda tendenciozne tendénčno prisl.: tendenčno preoblikovati motiv ljudske pripovedke ♪
  11.      teoríja  -e ž (ȋ) 1. skupek logično povezanih trditev, domnev, ki kaj znanstveno določa, razlaga: meritve so teorijo ovrgle, potrdile; postaviti novo teorijo; ekonomske, marksistične teorije; teorija časa, osebnosti; teorije o nastanku vesolja / razvojna teorija / znanstvena teorija // skupek logično urejenih spoznanj, načel, ki določa zakonitosti kake dejavnosti: izpopolniti, razviti teorijo; povezovati teorijo s prakso; teorija obrambe 2. navadno s prilastkom nauk o splošnih, bistvenih pojmih, oblikah kake dejavnosti: glasbena, likovna teorija; teorija avtomobilske vožnje / na glasbeni šoli poučuje teorijo; žarg., avt. vozniški kandidati delajo izpit najprej iz teorije 3. ekspr. skupek povezanih misli, trditev, ki kaj razlaga, utemeljuje: njegova teorija je, da beg ni mogoč; o dogodku ima svojo teorijo 4. splošna, abstraktna, od uresničevanja ločena spoznanja, načela: praksa prehiteva teorijo; neskladnost med teorijo in prakso / v teoriji je to lahko, v življenju pa je marsikaj drugače ◊ biol. selekcijska teorija po kateri je naravni izbor glavni tvorec novih vrst; darvinizem; filoz. spoznavna teorija filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja; teorija odraza v marksistični filozofiji po kateri je spoznanje miselna slika, projekcija objektivnega, od zavesti neodvisnega sveta; fiz. (posebna) teorija relativnosti Einsteinova teorija prostora in časa, ki ne vključuje gravitacije; splošna teorija relativnosti Einsteinova teorija gravitacije; lingv. panonska teorija po kateri je jezik panonskih Slovanov podlaga stari cerkveni slovanščini; lit. literarna teorija nauk o vrstah in zvrsteh literarne umetnosti in o bistvu in oblikah besedne umetnine; sokolja teorija po kateri se v noveli kot vodilni motiv pojavlja tipičen predmet s simbolnim pomenom, h kateremu se pripoved pogosto vrača; teorija verza nauk o vrstah in oblikovnih zakonitostih verza; mat. teorija informacije ki proučuje količinske zakonitosti v zvezi z zbiranjem, prenašanjem in kodiranjem informacij; teorija množice; teorija števil ki raziskuje naravna števila in odnose med njimi; polit., soc. rasna teorija na biologizmu temelječa teorija, po kateri so značilnosti, lastnosti in pravice ljudi določene z njihovo raso; šah. teorija otvoritev ♪
  12.      ter  vez. I. med členi v stavku 1. pri naštevanju, pri menjavanju z in za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: prinesti pecivo in vino ter kozarce; kupiti sladkor in moko ter olje / v osmrtnicah žalujoči: hčerka Pavla z družino, sin Andrej, sestri Marjana in Micka ter ostalo sorodstvo // nav. ekspr. za vezanje členov sploh: upoštevati telesne posebnosti ter naše standarde, sociološke in druge elemente; zanimivi so razni obredi ter plesi in igre; knjižnica in čitalnica sta odprti vsak dan od 7. do 18. ure ter ob sobotah od 8. do 12. ure 2. za vezanje dveh istovrstnih členov; in: izhaja več periodičnih publikacij ter časopisov v obeh jezikih; prireditev sta organizirali pionirska ter mladinska organizacija / prerivati se sem ter tja; pot je bila spolzka, sem ter tja blatna semintja; sem ter tam še najdeš kako mravljišče tuintam // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: blago rdeče, modre ter zelene barve; prinesti obleko, perilo ter čevlje; razpravljali so o spremembah ustave, amandmajih ter o usmeritvi gospodarstva II. v vezalnem priredju, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem stavku 1. pri naštevanju, pri menjavanju z in za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: prestopal se je in pokašljeval ter si na vse načine prizadeval, da bi ga opazila // nav. ekspr. za vezanje stavkov sploh: stoji ter gleda in čaka, kaj bo; vstal je ter se umil, obril in oblekel; ozrla se je in požugala s prstom ter se nasmehnila in mu pomežiknila / hitro je izvedela vse novice, zgodbe in skrivnosti ter jih sporočala naprej 2. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost; in: pridi ter poglej; kozarec je padel na tla ter se razbil / uvidela je, da je vsaka beseda zaman ter da se ne da pregovoriti // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: vstala je, stopila k predavatelju ter mu čestitala; navije uro, natlači pipo ter gre sedet pred hišo III. knjiž., navadno v protivnem priredju, z vejico 1. za izražanje nasprotja s prej povedanim; pa: pomagal mu je orati, ter ga ni vprašal: kaj boš sejal ali sadil / denarja vas ne bom prosil, ter ničesar drugega pa tudi 2. za izražanje vzročno-posledičnega razmerja: dovolj si pametna, ter sama veš, da tega ne smeš ♪
  13.      têsen  stil. tesán têsna -o tudi -ó prid., tesnéjši (é ȃ é) 1. ki se zelo prilega telesu: tesen ovratnik; tesni rokavi; tesna obleka / čevlji so mi tesni me tiščijo; nosi tesne hlače preveč oprijete // ki se zelo prilega čemu sploh: tesen obroč, povoj 2. pri katerem je kaj zelo blizu drugega: tesno srečanje vozil / čakati v tesnih vrstah / ekspr. tesen objem, stisk rok močen / sledil mu je v tesni razdalji majhni / ekspr. biti v tesnem sorodstvu neposrednem, bližnjem 3. ki se pogosto vzpostavlja in vključuje veliko skupnega: biti v tesnem stiku s kom; med vojno je ostal v tesni zvezi s starši / ta država ima tesne odnose s sosednjo; tesno sodelovanje med podjetjema 4. nav. ekspr. majhen, neprostoren: tesna celica, soba; tesno stanovanje / tesen rov; tesne ulice starega mesta; tesno rečno korito ozko // ki koga omejuje, utesnjuje: tesne razmere / življenje v domači hiši mu je postalo tesno 5. knjiž. tesnoben: prevzela ga je tesna slutnja / preživel je nekaj tesnih trenutkov / med ljudmi je vladalo tesno razpoloženje 6. publ. pri katerem je med nasprotnikoma majhna razlika v številu točk, zadetkov: tesen izid dvoboja; tesna zmaga domačih košarkarjev ● publ. odpraviti tesna grla v proizvodnji kar otežuje, zavira delo; žarg. plinska pipa ni dovolj tesna ne tesni dovolj ◊ strojn. tesni prileg tesnó tudi têsno prisl.: hoditi tesno drug ob drugem; naši so tekmo tesno izgubili; tesno objeti, se okleniti koga; avtomobil je peljal tesno za njimi; tesno kaj poviti; slediti komu tesno za petami tik; tesno zaprta škatla / tesno oprijete hlače zelo / v povedni rabi v stanovanju je tesno ∙ ekspr. ko je hodil po tem samotnem kraju, mu je bilo tesno pri duši je čutil nedoločen strah; ekspr. ob novici mu je postalo tesno pri srcu je začutil žalost, duševno bolečino; knjiž. vrnil se je tesno pred nočjo tik; ekspr. tesno mi gre za čas, s časom imam zelo malo časa (za kaj); sam.: na tesno kaj zapeti; pri njih doma so na tesnem imajo malo prostora; ekspr. biti na tesnem s časom, z denarjem imeti zelo malo časa, denarja (za kaj) ♪
  14.      tèšč  -a -e tudi -à -è [tǝšč] prid., tudi neskl. (ǝ̏ ǝ̀, ȁ) navadno v povedni rabi ki tega dne še ni jedel: danes sem še tešč; tešča je odšla na pot ● star. tešče žitno zrno prazno, jalovo tèšči -a -e sam.: samo tešči lahko dajo kri; na tešče je vzel zdravilo v stanju, ko tega dne še ni jedel; ekspr. že na tešče je pijan navsezgodaj ♪
  15.      težáven  -vna -o prid., težávnejši (á ā) 1. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost: težaven vzpon; težavna naloga; težavna proga; težavna mesta pri plezanju / težavna hoja v hrib naporna / svetovanje je zelo težavna reč težka, zahtevna 2. ki zelo otežuje življenje, delo: opraviti delo v težavnih okoliščinah; težavne razmere po vojni / biti v težavnem položaju 3. poln težav, neprijetnosti, trpljenja: težavno življenje / težavni časi, dnevi / težaven polet poln neugodnih okoliščin; težaven porod 4. ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam: težaven otrok, učenec / težaven značaj / težaven bolnik nepotrpežljiv težávno prisl., v povedni rabi težko: od njega je težavno dobiti odgovor / težavno mu je svetovati ♪
  16.      têžek  in težák têžka -o tudi -ó prid., téžji (é ȃ é) 1. ki ima razmeroma veliko težo: valiti težke sode; težka butara; kot svinec težki kovčki / težek moker sneg lomi veje; polni klasi so težki / težek zimski plašč debel // z izrazom količine izraža težo, ki se ugotavlja s tehtanjem: je petinsedemdeset kilogramov težek in stoosemdeset centimetrov visok / koliko je težek koliko tehta 2. ki je iz debelih, velikih sestavnih delov: težki čolni; težki tovornjaki vozijo po cesti; težke krojaške škarje; težko pohištvo / težki oblaki veliki, temni / težki portali masivni; težke črne kite debele / težka mehanizacija stroji z veliko zmogljivostjo, zlasti za opravljanje zemeljskih del 3. ki izraža, kaže telesni napor: težka hoja / težko dihanje, sopenje / težki koraki trdi, glasni; težki udarci na vrata 4. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost: težek poklic, študij, vzpon; odgovor na to vprašanje je težek; pred njim je bila težka bitka; težka naloga / piše v težkem jeziku zapletenem, nejasnem; težek nasprotnik težko premagljiv; težek učni načrt zelo zahteven; vinograd ima na težkem zemljišču zelo neugodnem za obdelavo; težka knjiga težko razumljiva / za težko delo ni sposoben fizično naporno; pred seboj ima težek dan zelo naporen 5. ki prinaša dosti težav, neprijetnosti: težka bolezen; težka kazen, novica; zadela ga je težka nesreča zelo huda / izvedeti težko resnico zelo neprijetno / težek poraz zelo velik, s hudimi posledicami; težka napaka, zabloda, zmota; težka obtožba / težka preteklost polna težav, trpljenja; težko umiranje; težko življenje / težka operacija zelo nevarna; težka poškodba // ki zelo otežuje življenje, delo: postaviti komu težke pogoje; živeti v težkih razmerah / biti v težkem položaju // ki povzroča pomisleke, omahovanje: težka izbira, odločitev / težka odpoved; to je bila zanj težka žrtev 6. ki prizadeva žalost, bolečino: težek spomin; smrt staršev je bila zanj težka izguba; težke misli; težka slutnja; težko slovo // ki izraža, kaže žalost, bolečino: težek vzdih / težek pogled žalosten; strog // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: težka bolečina; težka bridkost srca; težka žalost 7. ki povzroča neprijetno telesno počutje: težek vonj, zadah; težek zrak // nav. ekspr. zelo neprijeten, mučen: v prostoru je zavladal težek molk / imeti s kom težek pogovor; to je težka zadeva 8. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki; hud: biti pod težkim pritiskom; težka skrb, žalitev / težki notranji boji; težki davki visoki; težek naliv močen, hud; pasti v težko krizo; težka megla, tema gosta 9. ki ima določeno značilnost v visoki meri: težek bolnik, ranjenec / ekspr.: težek tat velik; težek kmet bogat, velik; težek milijonar / ekspr., z oslabljenim pomenom vreči stran težke milijone 10. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: težek parfum; težke cigarete; težka pijača // težko prebavljiv: težka hrana / težka večerja 11. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se telesno ali duševno slabo počuti: bil je težek od skrbi; čutil se je težkega in bolnega / po kosilu je postal težek zelo zaspan / od vina je imel težko glavo neprijeten občutek v glavi 12. pog. siten, nadležen: kadar je pil, je postal težek; težka ženska // ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam; težaven: težek otrok / težek značaj ● pog. pri kupčiji je zaslužil težek denar dosti denarja; ekspr. govoril je s težkim glasom z nizkim, globokim; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; ekspr. težek križ si je naložil na rame sprejel je veliko skrb, odgovornost; ekspr. jé težki kruh rudarjev preživlja se s težkim rudarskim poklicem; pog. ta človek je težek milijone ima veliko milijonov; evfem. težek odgovor boš dajal pred Bogom v krščanskem okolju pred Bogom si zelo kriv; ekspr. za vse je plačal težek račun je moral dosti pretrpeti; ekspr. to je zadalo trgovini težek udarec jo je zelo prizadelo; narediti se težkega s sprostitvijo mišic otežiti komu dvig; težka atletika atletika, ki obsega dviganje uteži, rokoborbo, boks; težka industrija industrija, ki proizvaja velike stroje, naprave, zlasti za opremo tovarn; ekspr. biti težke krvi miren, nerazburljiv, vztrajen; imeti težke noge težko hoditi; ekspr. varuj se ga, ima težko pest, roko močno udari; ekspr. s svojo odločitvijo mu je prizadel težko rano ga je zelo prizadel; ekspr. v roke so dobili težko ribo pomembnega nasprotnika; pomembnega člana kake organizacije, skupine; pri pisanju ima težko roko močno pritiska, okorno piše; ekspr. imeti težko sapo oteženo, težko dihati; pog. ima težke zveze zelo pomembne; veke so mu postale težke postal je zaspan; ekspr. dom je zapustil s težkim srcem nerad, z obžalovanjem; poln skrbi; ekspr. otroci mu delajo težko srce ga žalostijo; mu povzročajo skrbi; vsak začetek je težek ◊ agr. konj težke pasme pasme, ki se goji za prevažanje težkih tovorov; kokoš težke pasme pasme, ki se goji zlasti zaradi mesa; težka prst, zemlja prst, zemlja z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi; grad. težki beton beton, v katerem je barit; jur., do 1930 težka ječa; kem. težki vodik stabilni težki izotop vodika; težka voda voda, v kateri je težki vodik; les. težki les les z veliko gostoto; metal. težke kovine kovine z veliko gostoto; težka valjalna proga valjalna proga za valjanje kovinskih, navadno jeklenih blokov; obrt. težka konfekcija oblačila iz debelejšega blaga, zlasti plašči; težka obutev; strojn. težko olje olje z vreliščem med 230° in 350° C; šah. težka figura trdnjava ali dama; šport. težka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže nad 83 kg; teh. težki bencin bencin z višjo gostoto in vreliščem med 100° in 150° C; voj. težki top top s kalibrom cevi nad 155 mm; težka artilerija artilerija s kalibrom cevi nad 155 mm; težka strojnica na podstavek, vozilo, letalo pritrjeno avtomatsko orožje za streljanje na večje cilje; mitraljez; težko orožje orožje večjega kalibra ali večje teže težkó 1. prislov od težek: kdor težko dela, mora imeti močno hrano; težko naložen voz / težko se je odločil, odpovedal ♦ metal. težko taljive kovine kovine, ki imajo tališče nad 1.500° C 2. izraža, da se kaj opravlja s trudom, naporom: bolnik težko diha, govori; zaradi utrujenosti težko hodi / težko sledi njegovim mislim; težko razumljiva knjiga / težko se je prebijal skozi življenje // izraža, da je kaj povezano z velikim prizadevanjem: težko ga je našel; težko ga je prepričal; težko je razločil, kaj piše / težko premaguje radovednost; težko skriva čustva / težko popravljiva škoda; težko prehodni kraji // izraža, da je za kaj potrebno dosti energije, kakega sredstva: težko gorljiva, topljiva snov / težko prebavljiva hrana 3. izraža, da kdo za kaj nima ugodnih okoliščin, možnosti: težko so mu dali, ker sami nimajo; zaradi otrok gre težko od doma // izraža, da je malo možnosti, verjetnosti za uresničitev česa: s to krmo bo težko preredil toliko živine; to bo težko uganil / težko če ga bo našel; težko da bi kdo ostal živ // v medmetni rabi izraža pritrditev s pridržkom: bo avtomobil vzdržal? Težko (da) / ali ne bi bilo bolje molčati? Težko če ne 4. izraža neprijetnost česa: težko vas prosim, vendar vas moram / v povedni rabi: težko je govoriti o tej kočljivi stvari; težko mi je sprejemati darila // izraža, da se kaj dela z odporom: težko ga poslušam, ko govori neumnosti; težko prenašam njegove žalitve 5. v povedni rabi izraža neugodnost razmer, stanja: pri njih je težko, odkar je umrla mati; po vojni je bilo nekaj časa težko / težko je, ker noče več delati // izraža težavnost česa: težko je, če vsak dela po svoje; težko bo, če ga ne bodo pustili pri miru 6. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža stanje bolečine, prizadetosti: ob slovesu mu je bilo težko; bilo mu je tako težko, da je jokal // v zvezi z za izraža obžalovanje: težko mi je zanjo, ker je dobro dekle; za mlade ljudi mi je težko / težko mi je za brati žalujem za njimi; pogrešam jih 7. nav. ekspr. zelo, hudo: težko ga je prizadel; težko bolan, ranjen // silovito, močno: težko stopati; vrata so težko zaječala; ura je težko udarila glasno, zamolklo / težko pasti na tla z močnim udarcem ● zaradi hitre hoje mu je bilo težko pri srcu je čutil tesnobo, bolečino pri srcu; ekspr. že nekaj časa me težko gleda tukaj ne vidi rad, da sem tukaj; besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; med vojno je bilo težko za živež ga ni bilo dovolj na razpolago; z bolnimi otroki je težko bolni otroci povzročajo težave têžki -a -o sam.: ne bi rad bral kaj težkega; nekaj mračnega, težkega je v njem; nič težkega ne sme jesti težko prebavljive hrane; ekspr. težka mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; prim. težji ♪
  17.      tí  têbe zaim., têbi, têbe, têbi, tebój in tábo, enklitično rod., tož. te, daj. ti (ȋ) 1. izraža (bližnjo) osebo, ki jo govoreči ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: kamor greš ti, grem tudi jaz; ti pojdi naprej, mi bomo počakali tukaj; ona ga bolje pozna kot ti; če ti rečeš, bo že držalo; še ti tega ne bi zmogel; kriv si ti in nihče drug; kaj si to ti, prijatelj; on zna govoriti, ti pa ne; kaj pa ti tam, boš prišel / ekspr. jutri grem na tekmo. Ti in tvoje tekme izraža zavračanje / pog., iron. česa vsega ti ne veš / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ti in jaz bova šla po drva; ti neumnež, si ji verjel; ekspr. ubožica ti, ki si vedno sama b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: to se ne tiče samo tebe, ampak vseh nas; tebi gotovo ni lahko, a razumi tudi druge; ekspr. nikogar nisem hotel žaliti, najmanj pa tebe / njena usoda ti je verjetno znana; te bomo že našli; praviš, da te to ne zanima; ekspr. ti bom že dal c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez tebe ne gremo nikamor; dobil sem pismo od tebe; k tebi ne bo prišla; jutri se bomo oglasili pri tebi; s teboj bi se moral pogovoriti / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: zabavljali so čezte; nate je pozabila; odejo bomo dali podte; tudi pote bodo prišli; zelo se je zavzemal zate; ekspr. to bi bilo nekaj zate // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: tebe ne bo doma; pa te menda ni strah; jaz moram to storiti, s teboj je drugače; to se ti je samo zdelo / knjiž. govoriti ti je o novostih govoriti moraš 2. ekspr. izraža nedoločeno, katerokoli osebo: samo prepirajo se in kričijo. Ti jih pa razumi; kar zasluži, zapije. Ti pa živi ali umri; tam ti dajo jesti in piti; pog. blešči se, da ti vid jemlje; križ je, če te nihče ne jemlje zares 3. v dajalniku, v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: ime ti je Urška, ali ne; hči ti bo zbolela; roke se ti tresejo; pog. a to ti je mož 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, v dajalniku, v krajši obliki izraža osebno prizadetost: on ti pa gre in vse pove sosedom; glej ga, ob kakšni uri ti pride; on pa ti sili v človeka 5. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ti revček mali, spet se je polulal; o ti nevednež, kaj sem storil; o ti nadloga, ti, spet ga je polomil; to pa ni res, ti lažnivec / kot kletvica ti vrag ti, vse gre narobe 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, v dajalniku, v krajši obliki poudarja veliko mero, stopnjo povedanega: to ti je dekle; to ti je bil razgled; kako ti to tipka; kaj vse ti zna ● ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; ekspr. obrne se in odide meni nič, tebi nič ne da bi kaj rekel, brez pozdrava; ekspr. službo bo kmalu pustil, povem ti izraža trdno prepričanost; ekspr. tega ti ne pozabim ne bom pozabil, kar si storil (zame); ekspr. ne jezi me, ti rečem izraža opozorilo, svarilo; to je grdo od tebe, če mu ne pomagaš izraža neprimernost tega, kar izraža odvisni stavek; ekspr. na tebi je, kako bo vsa stvar potekala od tebe je odvisno; pog. dobimo se pri tebi v tvojem stanovanju; ekspr. zaleže za dva tebe za dva taka, kakor si ti; ni vedela, ali bi ji rekla ti ali vi jo tikala ali vikala; pog. biti na ti s kom tikati se s kom; meni luč, tebi ključ v kmečkem okolju gospodarstvo, posestvo naj preide na naslednika šele ob smrti prejšnjega gospodarja; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti; prim. vi, vidva ♪
  18.      tíca  -e ž (í) 1. star. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem; ptica: tica frfota v kletki; žvrgolenje tice 2. ekspr. lahkoživa, malopridna ženska: v mladosti je bila prava tica; take tice bodo zaprli // navadno v povedni rabi iznajdljiva, prebrisana ženska: ona je tica, zmeraj se znajde; ti si pa tica, da si jih ugnala ♪
  19.      tìč  tíča m (ȉ í) 1. pog. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem; ptič: tiči žvrgolijo; ujeti tiča; petje tičev; poje kot tič lepo; živi kot tič svobodno, brezskrbno 2. ekspr. lahkoživ, malopriden človek: ljudje takih tičev ne marajo; za tiče te vrste je sodišče; s tistimi tiči se ne boš družil / on je čuden tič človek; vseh sort tiči so med nami ljudje // navadno v povedni rabi iznajdljiv, prebrisan človek: starejši so bili drugačni tiči kot mi; on je tič, da malo takih; ti si mi pa tič / tič je, da je toliko naredil sposoben, podjeten; res je tič, da si upa pogumen; kljub starosti je še tič dosti zmore 3. evfem. moški spolni ud: odpel je hlače in pokazal tiča ● pog., ekspr. je nočni tič (rad) dolgo bedi, dela; (rad) ponočuje; pog. ni ne tič ne miš nima izrazitih lastnosti, značilnosti; pog. kar tako živi z neko žensko, pa ni ne tič ne miš ne poročen ne samski; nar. pol tič(a) pol miš(a) netopir; pog. iste sorte tiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo ♪
  20.      tičáti  -ím nedov. (á í) 1. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje zataknjen, zapičen, obdan od česa: ključ tiči v ključavnici; v zidu tičijo krogle; bodica mu je tičala v prstu / tičal je do pasu v snegu / med cvetjem je tičal bel listek // biti, nahajati se kje negibno sedeč, čepeč: maček tiči za dimnikom; mladič je tičal na samičinem hrbtu; v grmu je tičal zajec; ves čas tiči skrit v kotu // ekspr. biti, nahajati se kje sploh: med njima je tičala ograja; ob boku mu je tičal meč visel / v dolini je tičala koča stala; pod hribom tiči vas leži 2. ekspr., v zvezi z v biti obut, oblečen v kaj: tičati v preozkih hlačah / nogi sta ji tičali v copatah / ranjenec je tičal v povojih 3. ekspr., s prislovnim določilom zadrževati se, muditi se: kar naprej tiči v gozdu; vedno tiči doma; oglasi se, kje pa tičiš / več let je tičal v zaporu bil zaprt 4. ekspr. biti, obstajati: treba je ugotoviti, kje tiči vzrok za tako stanje; v teh besedah tiči nekaj žalostnega te besede vsebujejo; v pogledih je tičala nevoščljivost se je izražala, kazala / za to ponudbo nekaj tiči nastala je iz določenega namena 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža, da kdo opravlja to, kar določa samostalnik: ves tiči v delu, opravkih; zmeraj tiči v računih / rad tiči v knjigah bere, študira // s povedkovim določilom izraža stanje, položaj, kot ga določa samostalnik: tiči v dolgovih; tiči v predsodkih ima jih / tiči v revščini, zaostalosti / še vedno tičijo v fevdalizmu imajo take razmere kot v fevdalizmu ● ekspr. ne prodajaj kože, dokler medved še v brlogu tiči ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš; ekspr. do kolen tičati v blatu biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. srce mu je tičalo v grlu zaradi močnega bitja srca ob razburjenju je imel neprijeten občutek v grlu; ekspr. srce mu tiči v hlačah boji se, nima poguma; ekspr. strah mu tiči v kosteh zelo se boji; ekspr. tiči v pasti je v položaju, ko se bo težko rešil; ekspr. vedno tičita skupaj se družita; ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari; preg. kdor doma tiči, se malo nauči izkušnje, znanje se pridobivajo v stikih z drugimi ljudmi tičèč -éča -e: v škornjih tičeče noge; pod košatimi obrvmi tičeče oči ♪
  21.      tíh  -a -o prid., tíšji (ȋ í) 1. ki je malo slišen ali neslišen: tih glas, pok; tih pozdrav, smeh, šepet; tiha glasba / tih tek stroja; tiha hoja; streljanje je postajalo vse tišje / ekspr. v temi se plazijo tihi koraki 2. ki s svojim delovanjem povzroča malo hrupa, ropota: tih motor, stroj / tih potok, veter 3. ki s svojim vedenjem, ravnanjem ne povzroča hrupa: družba je postala tiha; otroci so tihi kot miške / konja sta tiha in mirna // ki se zadržano vede, malo govori: njegov oče je tih mož; tiha in ponižna ženska / sprva je bil tih, potem se je razgovoril 4. ki je brez hrupa, ropota: tih prostor, vrt; tiha soba; mesto je postalo tiho / tih večer; tiha noč 5. nav. ekspr. ki se ne izraža z govorjenjem: tih obup; tiha ljubezen; molk ni vedno tiho odobravanje; tiho privoljenje / v osmrtnicah prosimo tihega sožalja 6. pri katerem se ne govori: tihe demonstracije / tiho branje 7. ekspr. ki se dogaja, ne da bi se o tem veliko govorilo, pisalo: tiha reforma, revolucija; tihe spremembe 8. ekspr. ki se dogaja okolici prikrito, neopazno: vdaja se tihemu pijančevanju / mamila vodijo mlade v tihi samomor 9. ekspr. ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov; miren: tih dan; tiho življenje / tih spanec / star. odpluli so v tihem vremenu brezvetrnem 10. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: tih sijaj; zrak je poln tihih vonjev / tiha eleganca obleke umirjena ● ekspr. zakonca imata tihi teden ne govorita, sta sprta; ekspr. ta človek je tiha voda ne kaže negativnih lastnosti; poroka je bila tiha brez svatovanja; ekspr. tiho pravilo ki se uveljavlja z navado; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega ◊ ekon. tihi družabnik kdor vloži kapital v drugo, ne svoje podjetje zaradi udeležbe pri dobičku in izgubi; rel. tiha maša maša brez petja; tiha nedelja predzadnja nedelja pred veliko nočjo; šol. tiha vaja navadno krajša pismena naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje; tiha zaposlitev ali tiho delo samostojno delo učencev pri pouku, pri katerem vsak tiho opravlja svojo nalogo tího prisl.: tiho brati; tiho so šli proti domu; tiho jokati; tiho odpreti vrata; tiho se strinjati s kom; tiho upa, da se bo vse srečno končalo / v povedni rabi: vse je bilo tiho; ves čas so tiho; tiho je kakor v grobu; biti tiho kot miš; kot grožnja ali boš tiho; elipt.: ti pa kar tiho; tiho, nekdo prihaja ∙ ekspr. nikomur ni tiho odgovori na vsako nasprotovanje, vsak izziv; vulg. namesto da bi povedali svoje mnenje, so pa tiho kot riti ga ne povejo ♦ muz. tiho označba za jakost izvajanja piano; zelo tiho označba za jakost izvajanja pianissimo; čedalje tišje označba za jakost izvajanja decrescendo tíhi -a -o sam.: na tiho stopati natiho; ekspr. na tihem pisati pesmi natihem; po tihem jokati potihem ♪
  22.      tihôten  -tna -o prid. (ó) precej tih: tihoten šepet / tihotna cesta; tihotno mesto / tihotna noč / tihotna misel tihôtno prisl.: tihotno stopati / v povedni rabi povsod je čudno tihotno ♪
  23.      típ 1 -a m (ȋ) 1. kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe: izdelovati, opisovati tipe; tovarna načrtuje nov tip stroja; športni tip avtomobila; tipi ladij, letal, motorjev / uporabljati pri tiskanju več tipov črk; predpisati tip moke za polbeli kruh; čevlji tipa mokasin // kar tvorijo stvari iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti sploh: proučevati tipe organizmov; deliti ljudi v tipe po duševnih, telesnih lastnostih; mediteranski tip hiše; panonski tip vasi; podnebni tipi; poskus razvrstitve stilnih tipov; tipi slovarjev; tipi srednjih šol / afriški, nordijski tip človeka; materinski tip ženske; praktični, razmišljajoči tip človeka; bila je športni tip; sin je drugačen tip kot oče / slušni tip človeka ki si najbolje zapomni to, kar sliši ∙ pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam 2. v povedni rabi, z rodilnikom kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se uvršča v posebno skupino stvari iste vrste: ta zgradba predstavlja tip enostanovanjske hiše; to je čisti tip gotske stavbe / ta človek je bil tip povojnega aktivista; to je tip modernega pisatelja / z oslabljenim pomenom: humoreska gogoljevskega tipa; pesmi izpovednega tipa izpovedne pesmi 3. slabš. človek z določenimi negativnimi lastnostmi: ta tip je še vsakega ogoljufal; s tem tipom nočem imeti opravka; nevaren, sumljiv tip // ekspr. človek, oseba sploh: ogovoril ga je neznan tip; bil je zanimiv tip / ona ni tip, ki bi to mirno uredil 4. lit. literarni lik, za katerega je značilna kaka zelo poudarjena, lahko razpoznavna značajska poteza: v pravljici ostajajo ljudje od začetka do konca tipi; veseloigra z ustaljenimi tipi; tip hinavca, skopuha, upornika ◊ antr. brahikefalni, dolihokefalni, mikrokefalni tip človeka; gozd. gozdni tip gozd glede na drevesne vrste, starost in višino dreves ter glede na način gospodarjenja z njim; lingv. mešani naglasni tip; samostalnik roka se sklanja po tipu gora; med. piknični tip človeka; psih. tip razred, kategorija oseb s skupnimi prevladujočimi duševnimi, telesnimi lastnostmi; ekstravertirani, introvertirani tip človeka; um. cerkev dvoranskega tipa; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine ♪
  24.      típičen  -čna -o prid., típičnejši (í) ki ima take lastnosti, značilnosti, da osebo, stvar, pojav uvršča v posebno skupino iste vrste: analizirati problematiko na nekaj tipičnih primerih; tipični znaki bolezni; tipičen pojav; tak potek, razvoj je tipičen; gojiti za to pokrajino tipične rastline // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: bil je tipičen birokrat; po videzu je tipičen severnjak típično prisl.: ravnala je tipično žensko / v povedni rabi zanj je tipično, da vedno zamuja; sam.: za to umetnost je značilno upodabljanje tipičnega ♪
  25.      tísti  -a -o zaim. (ȋ) I. v pridevniški rabi 1. izraža, da je oseba ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega a) razmeroma oddaljena: tisti človek tam je moj profesor; vidite, za tistim gozdom na desni leži vas; dajte mi tisti kovček z zgornje police, prosim b) glede na drugo bolj oddaljena: ostani kar v tisti vrsti, ta je še daljša; odprite tisto okno, to se ne da odpreti / to dekle spredaj dobro poznam, tisto za njo pa vidim prvič // izraža, da se govoreči na njem, pred njim ne nahaja: ta del ceste ni asfaltiran, tisti, ki pelje skozi vas, pa je; vsak otrok bi rad imel strica v daljni deželi. V tisti deželi je vse lepo 2. izraža, da je kaj časovno odmaknjeno od časa govorjenja o njem: rad se je spominjal tistega nastopa, ki mu je prinesel prvo mesto; tista kretnja, kako si je obrisal solze, ga je ganila; se spomnite tiste povodnji pred dvema letoma / bil je trden mož in tisti čas še gospodar tedaj; leteli so nad mestom, tisti dan je bila megla; v jeseni je bil doma en dan in od tistega dne ga ni bilo več; pomeril je in tisti hip, trenutek je počilo takoj nato; meteor se je zasvetil in v tistem trenutku ugasnil; star. tisto pot je igral le zase tistikrat, takrat; ekspr. ujezil se je in pri tisti priči odšel takoj (tedaj) 3. izraža, da se je o osebi ali stvari že prej pripovedovalo: to so tisti delavci, ki so sekali ob progi; spet je prišel tisti fant, ki vas je iskal dopoldne; ekspr. rad bi, da bi mi popravili tisti hlev, saj veste; ne pozabite mi prinesti tisto knjigo; vprašati sem vas hotel, kako je s tisto vašo zadevo // poudarja omejenost na osebo ali stvar, določeno navadno z odvisnim stavkom: tisti delavci, ki opravljajo fizično delo, morajo imeti izdatnejšo hrano; pospeševali bodo razvoj tistih dejavnosti, ki so življenjsko pomembne / ekspr.: pisma so pisana s tisto njemu lastno vnemo; v njem je bilo polno življenja, tiste zdrave kmečke razigranosti in dovtipnosti 4. ekspr. izraža, da oseba ali stvar vzbuja nejevoljo: teta pride na obisk. O, tista sitnica; ti pa tisto tvoje prepričanje // poudarja pomen besede, na katero se veže: še tisto malo drobiža ni zapravil; zaradi tistih nekaj dinarjev sta se sprla; tistih nekajkrat, ko sem ga srečal, je bilo premalo, da bi se spoznala 5. star. isti: kar mu je učitelj povedal, je ponovil s tistimi besedami / govorila sta en in tisti jezik / zjutraj sta šla in se še tisti dan vrnila ● ni več tista, kakršna je bila taka, takšna II. v samostalniški rabi A) 1. izraža osebo ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega a) razmeroma oddaljeno: poglej, tisti tam je naš znanec b) glede na drugo bolj oddaljeno: poglejte vrhove, ti so še v soncu, tisti pa že zaviti v oblake 2. izraža osebo ali stvar, kot jo določa navadno odvisni stavek: rad je smešil tiste, ki se imajo navado bahati; vsi so prišli, tudi tisti od daleč; blagor tistemu, ki je zdrav; misli na tiste, ki stradajo; pomaga naj tisti, ki more / volja je tista, ki mu pomaga živeti / kdor je delal, tisti je dobil plačilo 3. ekspr. izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vanjo tisti, kako se že piše; ste slišali tiste na sestanku; Janez in tista se dobro razumeta; rad pije tisto, saj veste vino; samo na tisto mislita na spolne odnose / ugotoviti morajo, kdaj se je tisti in tisti zaletel z avtomobilom ta in ta B) 1. izraža navadno še ne prepoznano, od govorečega razmeroma oddaljeno stvar, na katero se navadno usmerja pozornost koga: kaj je tisto? Tisto tam so ovce; tisto ni bil grom, ampak nekaj drugega // izraža stvar, pojav, kot ga določa odvisni stavek: mir je tisto, kar si najbolj želi; pozabil je še tisto, kar se je naučil v šoli / ali veste o njem tisto, kako se je zdravil 2. izraža znan, časovno odmaknjen dogodek, pojav: kaj hočemo, tisto takrat se je zgodilo proti naši volji / ekspr. tisto, da je zavrgel sina, ga preganja to / pomeril je in v tistem sprožil hkrati, takoj nato; pred dvema letoma ga je obiskala in po tistem je ni več videl ● ekspr. ima me za eno od tistih za lahkoživo žensko; star. tista, da ponoči ne mara ven, je malo čudna tisto; ekspr. zasledujejo ga, pa ga skrbi, to je tisto poudarja trditev; kmetijo je dobro uredil. Gospodar je, tisto pa, tisto izraža pritrditev; pog. lepo ste nas postregli, zelo ste se potrudili. Dajte no, kaj bi tisto izraža rahlo zavrnitev; preg. tistega pesem poje, čigar kruh je govori v korist tistega, ki mu daje zaslužek, ga preživlja ♪

   2.219 2.244 2.269 2.294 2.319 2.344 2.369 2.394 2.419 2.444  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA