Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

poved (2.144-2.168)


  1.      slíšati  -im nedov. in dov. (í ȋ) 1. s sluhom zaznavati: govôri glasneje, da bomo slišali; nekaj trenutkov je bilo slišati samo dež; slišala je korake pred hišo; iz vasi je bilo slišati lajanje psa; ali ne slišiš, da zvoni; niso slišali, kdaj je odprla vrata; njenih besed ni razločno slišal; zaradi glasnega smeha niso slišali zvonca; iz sosednje sobe se je slišalo petje / slišali smo morje, kako tiho pljuska / naredil se je, kot da ni slišal; pren., ekspr. slišim peti praznino, tišino // nepreh. biti sposoben dojemati zvoke, glasove: na levo uho ne sliši; kljub starosti še dobro sliši; po poškodbi popolnoma nič ne sliši; vedno slabše sliši 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: hotel je slišati še bratovo mnenje; ne morem razpravljati o tem, ker prvega predavanja nisem slišal; slišati je bilo pritrjevanje; vsak rad sliši dobre stvari o sebi / ekspr. to sem slišal na lastna ušesa / tega pevca še nisem slišal njegovega petja; publ. slišimo se spet jutri ob isti uri ta radijska oddaja bo spet na sporedu jutri ob isti uri / ekspr. to se lepo sliši, res pa najbrž ni // izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: slišal sem praviti, kako je strog; ali ste že slišali novico; o novem učitelju so slišali samo dobre stvari; slišali smo, da so te smuči dobre; to sem že v šoli slišal / iron. lepe stvari sem slišal o tebi / ekspr. kdo je že kaj takega slišal / pog. o tem se v zadnjem času dosti sliši govori / kot slišim, vam je tudi to že znano 3. v medmetni rabi izraža a) opozorilo na to, kar se oglasi, zasliši: slišiš, kako dežuje; slišite, letalo b) omiljen ukaz, željo, spodbujanje: slišiš, kaj ti pravim; res pridi, slišiš; skoči, slišiš, ne boj se c) podkrepitev trditve: to je naše dvorišče, slišiš, naše; vse je v redu, slišita, lepo je bilo č) nejevoljo, nezadovoljstvo: ga slišiš, kako vse besede nalašč narobe razume d) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: slišiš, kako naj se ne jezim nate; slišite, tovarišica, tako ne gre ● pog. pazi, da te kdo ne sliši ne bi bilo dobro, da bi kdo izvedel, kaj si rekel; zastar. posestvo sliši najstarejšemu sinu mu pripada, bo (je) njegovo; ekspr. o tem noče nič slišati o tej stvari se noče pogovarjati; ekspr. o zdravniku ni hotel nič slišati ni se hotel zdraviti; ekspr. še slišati ni mogel o meni zelo sem mu bil zoprn; ekspr. zelo smo jih slišali ošteli so nas; pog. mene sploh ne sliši več ne uboga; ekspr. kaj še hočeš, saj si slišal očeta saj veš, kakšno mnenje ima oče o tem; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; ekspr. vse vidi in vse sliši vse opazi, za vse se zanima; zastar. nesi košaro v klet, saj veš, da sliši tja spada; pog. a prav slišim izraža začudenje; kar je rekel, je bilo slišati prijazno je bilo prijazno; je bilo navidezno prijazno slišèč -éča -e: umaknil se je, slišeč korake; razlike v razvoju govora gluhih in slišečih otrok slíšan -a -o: pogosto slišan očitek; nerodno mu je bilo, da je bil njegov samogovor slišan ♪
  2.      slovó  -ésa s (ọ̑ ẹ̄) 1. pozdrav, pozdravljanje pri odhodu, navadno s stiskom roke: slovo je bilo prisrčno; oditi brez slovesa; pomahati v slovo; hladno, kratko, žalostno slovo; slovo od sosedov in prijateljev / dali so si roke v slovo / tujemu državniku so pripravili prisrčno slovo // nav. ekspr. ločitev, odhod: njegovo nenadno slovo je vse presenetilo / ob slovesu, pri slovesu je bilo vsem hudo; slovo od doma je bilo mejnik v njegovem življenju / star. naše slovo bo kratko ne bomo dolgo ločeni / prijateljevo slovo smo praznovali dolgo v noč / kot napis na žalnem vencu dragi sestri v slovo 2. ekspr., v zvezi z od izraža prenehanje obstajanja česa: slovo od najine ljubezni; slovo od mladosti; hladna jutra že napovedujejo slovo od poletja / v istem času se je začelo tudi pesnikovo slovo od dekadence 3. nar. vzhodnoštajersko omejen, neumen človek: zakaj pa je prišlo to slovo k hiši ● dati slovo ekspr. tudi tej razvadi bom dal slovo se je bom odvadil; star. dal je svetu slovo umrl je; ekspr. tekmovalnemu športu je dal slovo prenehal je tekmovati; ekspr. tujini je dal kmalu slovo odšel, odpotoval je iz tujine; star. od dekleta sem dobil slovo poslovilno pismo; star. jemati, vzeti slovo (od koga, česa) poslavljati, posloviti se; star. dati komu roko k slovesu v slovo, za slovo; prišel sem po slovo se poslovit; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; vznes. prišla je ura slovesa zdaj se moramo posloviti ◊ etn. pesem v spomin nenadoma, v nesreči umrlemu ♪
  3.      slučáj  -a m (ȃ) kar povezuje, povzroča sovpad nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev: samo slučaj ga je pripeljal na pravo sled / verjetno je tudi tukaj pomagal slučaj; ekspr. igra slučaja / v povedno-prislovni rabi: to je bil samo slučaj; ni slučaj, da so o tem toliko pisali; ekspr. to je čuden, gol, zanimiv slučaj ∙ ekspr. slučaj je hotel, da sediva skupaj nepričakovano, nehote sediva skupaj; zastar. kakor je bil to slučaj takrat kakor je bilo takrat; zastar. tudi jaz sem doživel podoben slučaj nekaj podobnega; publ. tega v nobenem slučaju ne bomo upoštevali nikakor; publ. bilo je veliko smrtnih slučajev primerov; publ. v tem slučaju ima prednost nasprotni igralec v takih okoliščinah; publ. za vsak slučaj grem še enkrat pogledat zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti; publ. v slučaju slabega vremena prireditve ne bo če bo slabo vreme; ob slabem vremenu ♪
  4.      slučájen  -jna -o prid. (ȃ) ki je posledica povezave, sovpada nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev: ta pojav ni slučajen; biti vesel slučajnega srečanja / slučajni mimoidoči; slučajna najdba ♦ filoz. slučajni pojav pojav, ki bi bil lahko pri istih pogojih tudi drugačen; slučajna lastnost lastnost, brez katere kaj lahko je, obstaja; gozd. slučajni gozdni donos donos od nepredvidenih posekov zaradi vetra, snega; mat. slučajni dogodek dogodek, za katerega se ne da vnaprej napovedati, ali se bo zgodil ali ne slučájno prisl.: slučajno sem prebral, da zvečer predstava odpade; slučajno se spomniti česa; čisto slučajno sem izvedel za to službo ∙ žarg. tja ne grem več, niti slučajno ne nikakor ne; sam.: v tem ni nič slučajnega ♪
  5.      slúti  slôvem tudi slújem nedov. (ú ó, ú) zastar. 1. sloveti: njegovo vino je slulo daleč naokrog / slul je kot dober pevec 2. zlasti pri napovedovanju imeti naslednjo vsebino, biti tak: pregovor slove: rana ura, zlata ura; naprej, je slulo povelje ♪
  6.      slúžba  -e ž (ȗ) 1. delo na podlagi delovnega razmerja: dobiti, imeti, iskati, izgubiti, odpovedati službo; biti brez službe; odpustiti, ekspr. napoditi koga iz službe; biti ob službo; sprejeti koga v službo / priložnostna, stalna, začasna služba / pisar. nastop službe takoj, plača po dogovoru // opravljanje takega dela: ta teden nimam službe; službo jemlje resno, zavzeto; za danes smo službo končali, ekspr. odbrenkali / dežurna služba; nočna služba / voziti se v službo; zamuditi službo začetek delovnega časa / opravljati službo tajnice biti tajnica // pog. stavba, prostor, kjer se opravlja tako delo: v službi imamo centralno kurjavo; počakal te bom ob dveh pred službo / to sem slišal v službi 2. s prilastkom delo, dejavnost, vezana na določeno področje: biti v civilni, diplomatski, vojaški službi; prosvetna, socialna, upravna, zdravstvena služba // dejavnost, ki se ukvarja z delom, kot ga določa prilastek: hidrometeorološka, inšpekcijska, patronažna, požarna služba / gorska reševalna služba; informacijsko dokumentacijska [INDOK] služba ki zbira, obdeluje in posreduje informacije z določenega področja; prijavna in odjavna služba; strokovna služba; služba družbenega knjigovodstva družbena organizacija, ki nadzoruje uporabljanje družbenih sredstev 3. nav. mn. oddelek (v delovni organizaciji): o sklepu je treba obvestiti vse službe; usklajevati delo posameznih služb / evidenčna, finančna, računovodska služba 4. redko služenje: namen gledališča je služba družbi, resnici / biti v službi domovine ● žarg., jur. skupne službe delovna skupnost; šalj. vse gre, spada v rok službe delovni čas teče, mineva, ne glede na koristnost, smiselnost dela, ki ga kdo opravlja; ekspr. družba je družba, služba pa služba ločevati je treba prijateljske odnose od delovnih dolžnosti, obveznosti; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi ◊ agr. pospeševalna služba ki se ukvarja s strokovnim svetovanjem kmetovalcem, kako izboljšati in posodobiti delo; avt. vlečna služba ki skrbi za odvoz poškodovanih in pokvarjenih vozil; jur. služba državne varnosti del državne uprave, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; navt. krovna, strojna služba; rel. služba božja maša; šol. prosvetno-pedagoška služba strokovna služba, ki svetuje in pomaga šolam pri pedagoškem delu; žel. izvršilne službe ki sodelujejo pri prevozu na železnici ali ga tehnično omogočajo ♪
  7.      smejáti se  sméjem se tudi -ím se stil. sméjam se nedov., sméj se in smèj se sméjte se stil. sméjaj se smejájte se; smejál se stil. sméjal se smejála se (á ẹ́, í, ẹ́) 1. z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi kazati zlasti veselje, srečo: ljudje so se pogovarjali in se smejali; smejati se domislicam, šalam; ob poslušanju te zgodbe so se vsi smejali; smejati se sam pri sebi; ekspr. smejati se do solz; ekspr. iz srca se čemu smejati; ekspr. smejal se je na vse grlo zelo; ekspr. smejati se skozi solze; smejati se od sreče, zadovoljstva; ekspr. smejati se za prazen nič; glasno, pritajeno, široko se smejati; ljubeznivo, nagajivo, prijazno se komu smejati; močno, zelo se smejati; rad se smeje; veselo, zadovoljno, zaničljivo, zlobno se smejati; ekspr. kislo, sladko se smejati; ekspr. smejal se je, da bi skoraj počil zelo; smeje se kot grlica milo, zvonko / otrok se že smeje / ekspr.: njene oči, ustnice so se smejale; veselo se je smejal v duši / pa sem te ukanila, se je smejala; pren., ekspr. njegovo srce se je smejalo // ekspr. posmehovati se: vsi se ti bodo smejali; smejal se je njeni nerodnosti, zadregi 2. pesn. svetiti, sijati: na nebu se je smejalo sonce; zvezde so se smejale visoko nad nami / trate so se smejale v soncu so bile obsijane od sonca / kamor si pogledal, se je smejalo pisano cvetje je bilo // z dajalnikom kazati se v privlačni podobi: z veje se mu je smejalo zrelo jabolko; v daljavi se mu je smejalo mesto; pren. prihodnost se mu je prijazno smejala ● nižje pog. temu bi se še krave smejale to je zelo neumno, smešno, nemogoče; ekspr. ob pogledu na darilo se mu je kar samo smejalo njegov obraz je izražal veliko zadovoljstvo, veselje; ekspr. sreča se mu je smejala doživljal je uspeh, uspehe, navadno brez svojih zaslug; knjiž., ekspr. zunaj se je divje smejal veter je dajal smehu podobne glasove; ekspr. oče se je smejal v brk zadržano, pritajeno; ekspr. v brk se mu smeje predrzno, nesramno; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. včeraj je jokala, danes se pa smeje je vesela, srečna; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta; smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupno; preg. kdor se v petek smeje, se v nedeljo joka; preg. kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje človek se lahko zares veseli šele končnega uspeha smejé: smeje je odšel iz sobe smejé se: smeje se kaj pripovedovati; objemala je otroka, smeje se od sreče smejáje se zastar. smeje se: smejaje se kaj reči; na glas se smejaje, je zaprl vrata smejóč se -a -e: smejoč se ga je gledal; glasno smejoč se, ga je poslušala; smejoče oči; smejoči se otroci ♪
  8.      sméšen  -šna -o prid., sméšnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki vzbuja smeh: na glavi ima smešen klobuk; smešen klovn; pred seboj je zagledal zelo smešen prizor; na pogled je smešen; njegovo vedenje je smešno / znašel se je v smešnem položaju 2. ekspr. neprimeren, neustrezen: postavili so neko smešno vprašanje / ima precej smešne navade / njihov strah se mi zdi smešen neupravičen / kupiti za smešno ceno poceni sméšno 1. prislov od smešen: smešno govoriti; smešno se oblačiti / v povedni rabi to je preveč smešno 2. ekspr. poudarja pomen pridevnika, na katerega se veže: smešno nizka cena; predstavo si je ogledalo smešno malo obiskovalcev sméšni -a -o sam.: rad je povedal kako smešno; izmislil si je nekaj smešnega ♪
  9.      sméšnica  -e ž (ẹ́) kratka, smešna zgodbica: povedati smešnico; smešnice iz vsakdanjega življenja ♪
  10.      sméti  smém nedov. (ẹ́ ẹ̑) z nedoločnikom 1. izraža dovoljenje, soglasje: smem iti na izlet; smel je obiskati otroka v bolnici; smel si je ogledati njihovo novo hišo; elipt. zdravnik mu je obljubil, da bo smel čez nekaj dni domov // v vprašalnih stavkih izraža prošnjo za dovoljenje, soglasje: smem kupiti sladoled; (ali) te smem spremiti / v vljudnostnem vprašanju: s čim vam smem postreči; ali vas smem prositi za časopis // izraža utemeljenost, upravičenost: mislim, da smemo biti ponosni na naš uspeh 2. v zvezi s če izraža prošnjo za dopustitev, dovolitev: s tem se ne strinjam, če smem pripomniti; imel je, če smem tako reči, precej nenavadne želje; kaj pa si slišal, če smem vprašati 3. z nikalnico izraža prepoved: ni se smel igrati s sosedovimi otroki; poškodovane roke ne smete premikati / človek ne sme obsojati drugih // izraža nedovoljenost, neprimernost česa zaradi neprijetnih posledic: obleka ne sme biti preozka; otroka ne smete pustiti samega 4. izraža podkrepitev trditve: sme se reči, da je izpolnil prav vse, kar so mu naročili; to so ljudje, ki jim smemo verjeti ● ali smem že čestitati ali se je pričakovano že zgodilo; ekspr. na to še zdaj ne smem niti pomisliti še zdaj sem prizadet zaradi tega; ekspr. nikdar več mi ne smeš pred oči nočem te več videti ♪
  11.      smŕt  -i ž (ȓ) 1. prenehanje življenja, življenjskih procesov: izguba krvi je povzročila smrt; nesreča se je končala s smrtjo; lahka, naravna, navidezna, težka smrt; ugotoviti vzrok smrti / do smrti pretepsti // stanje, ko prenehajo življenjski procesi: smrt je nastopila zaradi bolezni, starosti, zastrupitve; zdravnik je ugotovil smrt; znaki smrti // konec življenja: bil ji je zvest do smrti; ekspr. človek se do smrti uči vse življenje; vznes. hvaležen ti bom do smrti 2. dejstvo, da kdo umre: očetova smrt ga je zelo prizadela; bati se smrti; bili so krivi njegove smrti; rešiti koga smrti; ekspr. za las uiti smrti; obletnica prijateljeve smrti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma / pasti junaške smrti; publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja 3. okostnjak s koso, ki pooseblja to dejstvo: ob postelji je stala smrt; če bi srečal samo smrt, me ne bi bilo tako strah; pesn. bela smrt; bled, suh kot smrt 4. podoba mrtvaške glave s prekrižanima kostema kot opozorilo na smrtno nevarnost: narisati na nalepko smrt; označiti strup s smrtjo 5. ekspr., v povedni rabi kar je za koga a) škodljivo, uničevalno: alkohol je zanj smrt / sonce je smrt za njene bolne oči b) neprijetno, mučno: zgodnje vstajanje je zanje smrt; življenje v mestu je smrt za kmečkega človeka / mlečne jedi so zame smrt nimam jih rad, zelo nerad jih jem / v prislovni rabi smrt je poslušati tako govorjenje 6. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na smrt zelo, močno: na smrt se bojim; na smrt se dolgočasi; na smrt se prestrašiti; na smrt utrujen, zaljubljen / potovanje nas je utrudilo do smrti ● ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; ekspr. vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. smrt ga je pobrala umrl je; ekspr. smrt ga je že večkrat potipala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; ekspr. pri pisanju spominov ga je prehitela smrt umrl je, preden jih je napisal, dokončal; ekspr. zavedali so se, da preži nanje smrt da so v smrtni nevarnosti; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil v smrt je umrl; ekspr. pognati, poslati koga v smrt povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; ekspr. igrati se s smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. črna smrt kuga; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; nar. pasja smrt strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda; knjiž. priti v objem smrti umreti; pog. bil je na smrt bolan tako, da so pričakovali, da bo umrl; Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; preg. dolga bolezen, gotova smrt; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi ◊ agr. na smrt obrezana trta trta, ki se ji pri obrezovanju pustijo samo šparoni; med. (biološka) smrt stanje, ko preneha spontano dihanje, delovanje možganov, srca in oživljenje ni več mogoče; blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; rel. mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel; šport. spirala smrti lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko; smrtni zavoj ♪
  12.      sòbolník  -a [u̯n] m (ȍ-í) bolnik v razmerju do drugega bolnika: pripovedoval je sobolnikom o svojih težavah; poslušati stokanje sobolnikov ♪
  13.      sóčen  -čna -o prid., sóčnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki vsebuje veliko soka, tekočine: sočni listi, sadeži; sočna trava; češnje so sočne / sočna pečenka / na tej njivi je sočna prst prst, polna vlage, hranilnih snovi ♦ vrtn. ki ima veliko tkiva, vsebujočega vodo; mesnat 2. ekspr. slikovit, bogat: pisateljev jezik je sočen; sočne primerjave 3. ekspr. slikovit, sproščen in nekoliko robat: sočen humor; sočni vzdevki ● ekspr. njegov glas je bil prijeten in sočen poln, lepo zveneč; ekspr. sočne barve izrazite, žive; ekspr. sočne kletve nespodobne, nedostojne; ekspr. dekle ima sočne ustnice napete in rdeče; redko drevje je že sočno muževno sóčno prisl.: sočno preklinjati, pripovedovati; sočno zelena trava ♪
  14.      sodíti  in sóditi -im nedov. (ȋ ọ́) 1. odločati o sporni, kazenski zadevi s sodbo: sodnik mora soditi po zakonu, pravično / imeti pravico soditi o življenju in smrti // v obravnavi ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kazenske zadeve in odločati s sodbo: soditi komu, koga; soditi pred vojaškim sodiščem / ta sodnik umora še ni sodil / soditi v imenu ljudstva ♦ jur. soditi zborno z več sodniki 2. ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kaznive zadeve in odločati s sodbo sploh: oče in starejša sinova so sedeli pri mizi in sodili najmlajšemu / naj modri mož sodi med nama razsoja, razsodi 3. nadzorovati igro, tekmovanje, da se kaznujejo kršilci pravil, odloča v sporu: soditi hokejsko, nogometno tekmo; soditi na šahovskem turnirju 4. ustvarjati, izražati mnenje o kom a) glede na njegove dobre in slabe lastnosti: tako je z menoj, ne sodi me napačno; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven; zmotil se je, pa kdo bi ga zato sodil obsojal / krivično, ostro soditi umetniško delo; pren. čas edini pravično sodi b) glede na kaj sploh: jaz sodim po sebi; ne sodite ga po videzu // knjiž. presojati, ugotavljati: ni naš namen soditi, ali roman podaja natančno zgodovinsko resničnost / kakšne posledice bi to imelo, sodite sami 5. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem do mogočih, verjetnih dejstev; sklepati: iz njegovega vedenja sodim, da je kriv; po teh besedah sodim, da marsikaj ve; po oblakih sodim, da bo dež; brezoseb. po njegovem zagorelem obrazu se je lahko sodilo, da je bil na počitnicah 6. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično; misliti: arheologi sodijo, da je najdba stara dva tisoč let; sodim, da so dogodki potekali tako // izraža omejitev povedanega na osebni odnos: ne poznam ga natančno, vendar sodim, da je pošten; sodil je, da jih to zanima / pisec sodi, da zdaj ni primeren čas za obravnavanje takih vprašanj 7. biti glede na svoje značilnosti sestavni del česa; spadati: v opremo alpinistov sodi tudi cepin // imeti kje ustrezno, sebi primerno mesto: sadje, živila sodijo v shrambo / tak človek ne sodi v našo družbo ni primeren za našo družbo // z ocenitvijo vrednosti, značilnosti biti uvrščen kam: sicer sodi v starejšo generacijo, vendar je še zelo delaven / to vprašanje ne sodi v mojo stroko / z oslabljenim pomenom njegove slike sodijo med najboljše na razstavi so med najboljšimi 8. mitol. ob rojstvu napovedovati usodo: sojenice so prišle sodit otroku / pravijo, da prva vila sodi človeku mladost, druga zakonsko življenje, tretja pa starost ● ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; množica je sama sodila morilcu, morilca ga ubila takoj, brez zakonitega sojenja; zastar. zaradi bolezni je bil prikrajšan za življenje, kakršno sodi možu je zanj primerno, mu ustreza; knjiž. povedal sem mu, kar mu sodi kar mu gre, kar zasluži; zastar. ne sodi nam vračati se ne kaže; zastar. sodim te vrednega zaupanja imam te za vrednega zaupanja; zastar. ljudje so ga sodili na več milijonov menili so, da ima več milijonov premoženja; ekspr. sam si je sodil naredil je samomor zaradi storjenega zločina; ekspr. s to odločitvijo si si sam sodil si sam odločil, povzročil, da te bo doletelo kaj slabega, neprijetnega sodèč -éča -e: sodeč na oko, po vtisu; pravično, trezno sodeč; ozreti se na koga s sodečim pogledom sójen -a -o: obtoženci še niso bili sojeni ∙ ekspr. ta človek ji ni bil sojen ni postal njen mož; tako mu je bilo sojeno določeno, usojeno ♦ jur. biti sojen v nenavzočnosti ♪
  15.      sodník  -a m (í) 1. kdor ima pravico soditi in odločati o drugih pravnih zadevah: sodnik je izrekel sodbo; imenovati, izvoliti koga za sodnika / nepoklicni, poklicni sodniki; sodnik za prekrške 2. šport. kdor nadzoruje športno igro, tekmovanje, da poteka v skladu s pravili, in meri, ocenjuje rezultate, tekmovalce: sodnik je tekmovalca izključil, opomnil; sodniki so povedali ocene / atletski, nogometni, plavalni sodnik; glavni sodnik; stranski sodnik pri nogometu vsak od obeh sodnikov ob vzdolžni črti igrišča, ki opozarja glavnega sodnika na prekrške v avtu, ofsajdu; točkovni sodnik ki ocenjuje tekmovalce s točkami; sodnik v ringu ki v ringu nadzoruje boj 3. kdor sodi, ocenjuje kaj sploh: če se bosta metala, bom jaz sodnik; kritik je bil pesniku strog sodnik / rad se postavlja v vlogo sodnika ● on je že stopil pred večnega sodnika v krščanskem okolju je že umrl; ekspr. v zadnjih dveh letih je stopil že tretjič pred sodnika je bil že tretjič obtoženec, obdolženec; čas je najboljši, najpravičnejši sodnik po daljšem času se najbolj pravično pokaže resnična vrednost, pravilnost česa; brez tožnika ni sodnika če nihče ne zahteva, sodišče samo ne začne določenega postopka; če se nihče ne pritoži, nihče ne nastopi kot razsodnik ◊ jur. civilni, kazenski sodnik; mirovni sodnik v nekaterih državah sodnik za manj pomembne zadeve; preiskovalni sodnik ki opravlja preiskavo, preiskovalna dejanja; sodnik poročevalec ki na pritožbeni stopnji poroča senatu o obravnavani zadevi; sodnik porotnik vsak izmed nepoklicnih sodnikov, ki skupaj s (poklicnimi) sodniki odloča o zadevi, o kateri teče postopek pred sodiščem; sodnik posameznik ki v primerih, določenih z zakonom, sam sodi, odloča; rel. nebeški, večni sodnik Bog kot sodnik; vet. kinološki sodnik kdor uradno ocenjuje pse na razstavi, tekmovanju; zgod. mestni sodnik od 14. do 18. stoletja nosilec sodne oblasti v mestu, včasih tudi s funkcijo župana ♪
  16.      sòdoživéti  -ím dov., sòdožível (ȍ-ẹ́ ȍ-í) skupaj s kom doživeti: pripovedoval je njeno zgodbo, kot bi jo sodoživel / spomini ljudi, ki so vojno sodoživeli ♪
  17.      sòdožívljati  -am nedov. (ȍ-í) skupaj s kom doživljati: sodoživljal je katastrofe, ki so prizadevale domače prebivalstvo; poznal je njeno preteklost, kot bi jo sodoživljal / pripovedovali so o vojnih grozotah, ki so jih sodoživljali na fronti ● knjiž. gledalci in igralci so sodoživljali dogajanje na odru skupaj podoživljali ♪
  18.      soglásen  -sna -o prid. (á ā) 1. navadno v povedni rabi ki ima enako mnenje o čem, stališče do česa: udeleženci konference so bili soglasni glede glavnih vprašanj; bili so soglasni, da ta določila posegajo v pristojnost drugih organov // ki meni, da je kaj pravilno, ustrezno: niso bili soglasni z njegovim pravopisnim načrtom 2. ki vsebuje, izraža isto mnenje, odločitev vseh: soglasna izvolitev / soglasen sklep 3. knjiž. skladen, ubran: k čevljem sodi še klobuk soglasne barve / vsaka slika je sama zase soglasna enota soglásno prisl.: soglasno so ga izbrali za delegata; soglasno so sklenili, da se delo uprizori; soglasno sprejet predlog; ali sprejmete mojo ponudbo? Soglasno sprejeto ♪
  19.      sojeníca  -e ž (í) nav. mn., mitol. vsako od treh bitij, ki otroku ob rojstvu napovedujejo usodo: napovedi sojenic ∙ ekspr. ob rojstvu mi ni stala ob strani sojenica z debelo mošnjo nisem bogat, premožen ♪
  20.      sokôlji  in sokólji -a -e prid. (ȏ; ọ̄) nanašajoč se na sokole: sokolje gnezdo / sokolji par / ekspr.: imeti sokolji pogled; gledati s sokoljimi očmi zelo bistro, ostro ♦ lit. sokolja teorija teorija, po kateri se v noveli kot vodilni motiv pojavlja tipičen predmet s simbolnim pomenom, h kateremu se pripoved pogosto vrača ♪
  21.      sòkrív  -a -o prid. (ȍ-ȋ ȍ-í) v povedni rabi ki je skupaj s kom kriv česa: biti sokriv prometne nesreče; tudi on je sokriv za neuspeh ♪
  22.      solidáren  -rna -o prid. (á ā) navadno v povedni rabi 1. ki podpira, odobrava ravnanje, mnenje koga: rudarji so bili solidarni s stavkajočimi; vsi niso bili solidarni z vodstvom upora / mati je bila solidarna s svojo hčerko 2. ki pomaga, je pripravljen pomagati, sodelovati: vedno smo solidarni z žrtvami naravnih nesreč; bodite solidarni, pomagajte jim 3. složen, med seboj povezan: prijatelja sta bila zmeraj solidarna; pozval jih je, naj ostanejo solidarni / interesi delavcev in podjetnikov niso solidarni enaki, skupni ◊ jur. solidarni upnik upnik, ki ima pravico zahtevati od dolžnika izpolnitev celotne obveznosti, s tem pa obveznost preneha tudi nasproti drugim upnikom; solidarna obveznost obveznost, pri kateri več dolžnikov dolguje celotno plačilo, izpolnitev obveznosti upniku solidárno prisl.: solidarno z drugimi se boriti za izboljšanje delovnih razmer; vzajemno in solidarno zagotavljati možnosti za razvoj otrok; biti solidarno odgovoren za škodo ♪
  23.      solidárnost  -i ž (á) 1. podpiranje, odobravanje ravnanja, mnenja koga: izraziti solidarnost z avtorjem prepovedane knjige; omahoval je pri solidarnosti s tovariši; stavkali so v znamenje solidarnosti z rudarji / solidarnost z akcijo Rdečega križa; dan solidarnosti z osvobodilnimi gibanji v svetu 2. pripravljenost za medsebojno pomoč, sodelovanje: razvijati in krepiti solidarnost med državami, narodi; publ. sodelovati z drugimi republikami v duhu socialistične solidarnosti; tovarištvo in solidarnost v klubu / načelo solidarnosti in vzajemnosti načelo, ki temelji na soodvisnosti posameznika od skupnosti in skupnosti od posameznika // pomoč, sodelovanje: računali so na njegovo solidarnost / fond, sklad solidarnosti v katerega prispevajo člani kake skupnosti za skupne potrebe ali za pomoč, podporo sočlanom 3. zavest skupnosti, medsebojne povezanosti posameznikov zlasti v družbenem življenju: delavska, razredna, sosedska solidarnost; uresničevati mednarodno proletarsko solidarnost; imeti zelo razvit čut solidarnosti; socialistični humanizem in solidarnost ◊ soc. mehanska solidarnost pri kateri so posamezniki zaradi delitve dela odvisni drug od drugega; organska solidarnost solidarnost v primitivni družbi, pri kateri so posamezniki zaradi skupnega dela navezani drug na drugega ♪
  24.      solíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. delati slano: soliti krompir, juho, omako; jedi preveč solite; to pecivo se ne soli; pren. svoje pripovedovanje je solil z dovtipi 2. posipati, natirati s soljo, navadno zaradi konzerviranja: soliti čreva, kože; soliti meso, ribe ● pog. pozimi ceste pogosto solijo posipajo s soljo; ekspr. hoče mi soliti pamet vsiljevati svoje védenje, znanje; nar. šel je solit ovce pokladat jim sol; ekspr. pojdi se solit izraža nejevoljno, nestrpno odklanjanje, zavračanje; pog. hude jim je solil ostro, brez prizanašnja je govoril z njimi; ošteval jih je ◊ agr. soliti sir na suho, v slanici soljèn -êna -o: prodajati soljene in posušene ribe; soljena slanina; juha je že soljena; soljena čreva ♪
  25.      sólo  -a m (ọ̑) 1. del skladbe, ki ga izvaja kdo sam, ne skupaj z drugimi: igrati, peti svoj solo zelo doživeto; instrumentalni, tenorski solo; solo za klavir, violino // izvajanje, petje takega dela skladbe: pevčevi, trobentačevi soli so poslušalce navdušili / ekspr. poslušati slavčkov solo 2. muz. solist ali solistka: kantata za sole, zbor in orkester 3. ples, ki ga pleše kdo sam, ne v zboru ali skupaj s kom drugim: baletka je dobro odplesala svoj solo / mladoporočenca sta zaplesala prvi solo 4. igr. igra s kartami, ki jo igra kdo sam proti drugim igralcem: igrati, izgubiti, napovedati solo ∙ žarg., šport. uspešen solo je zaključil z golom uspešno akcijo, ki jo je opravil sam ♪

   2.019 2.044 2.069 2.094 2.119 2.144 2.169 2.194 2.219 2.244  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA