Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
poved (2.943) 
- povéd -i ž (ẹ̑) 1. lingv. najmanjša samostojna enota jezikovnega sporočila, ki je lahko tudi že sama sporočilo: to poved sestavljajo trije stavki / zložena poved 2. knjiž., redko vsebina, snov: v teh verzih se že čuti spreminjanje povedi 3. zastar. napoved: njegova poved se je uresničila ♪
- povédanje -a s (ẹ́) zastar. zgodba, pripoved: brati obširno povedanje o čudaškem zdravniku ♪
- povédati povém dov. (ẹ́) 1. narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani a) z govorjenjem: povedati ceno, ime, svoje mnenje, novico; povedati komu za pot; odkrito povedati; povedati po angleško / povem ti, če ne boš tega povedal drugim; očetu bomo povedali, da se potepaš; povedali vam bomo, kdaj pridite sporočili vam bomo, obvestili vas bomo; povedal sem vam, da ne grem rekel; tega niste povedali dovolj jasno izrazili / povejte račun, prosim b) z jezikovnimi sredstvi: v članku je povedal dosti novega / kako je do tega prišlo, pove knjiga / kot smo že zgoraj povedali, proizvodnja narašča c) s čim sploh: z gibi, očmi
komu kaj povedati; gluhonemi je to povedal s prsti / če je slika dobra, pove vse in ne potrebuje besedila / ekspr. ogledalo mu je povedalo, da se je postaral pokazalo; ta kazalec pove, kdaj doseže temperatura kritično točko; te številke povejo, koliko smo zaslužili izražajo, kažejo // izgovoriti, izreči: bolnik je povedal nekaj besed / prvi stavek je povedal šepetaje // izraziti, posredovati določeno besedilo: pravljico jim je večkrat povedala; povedati pesem na pamet 2. dati osnovo za kako misel, sklep: bledica na njenem obrazu mu je povedala, da je bolna; nered v sobi jim je povedal, da so bili v njej tatovi; tvoje bele roke so mi povedale, da nisi kmet / markacija, znak pove, kje moraš zaviti 3. v medmetni rabi, v zvezi povem ti, vam
izraža a) trdno prepričanost: službo bo kmalu pustil, povem ti b) opozorilo, svarilo: povem ti, pazi se, kaj govoriš; da vam povem, z njim se ni šaliti // poudarja povedano: povem ti, bilo je zelo nevarno; junak je bil, povem vam, da malo takih // v zvezi česa, kaj ne poveš izraža presenečenje, dvom: kaj ne poveš: da si denar izgubil / on je bil tukaj. Česa ne poveš ● ekspr. to ime mi ne pove nič osebe s tem imenom ne poznam; v zvezi z določeno stvarjo ne vem o osebi s tem imenom nič; ekspr. nos mu je povedal, kaj mora ukreniti začutil je; ekspr. o tem bi se dalo še marsikaj povedati je znanega še marsikaj; o tem vejo ljudje veliko povedati ljudje veliko pripovedujejo o tem; star. ona zna povedati prihodnost, srečo napovedati; ekspr. kaj boste dobrega povedali
kakšne novice prinašate; ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; ekspr. bilo je lepo, da se ne da povedati zelo; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. bilo je, kako bi povedal, res malo nerodno kako bi z besedami primerno izrazil; pog. komu kaj nazaj povedati odgovoriti mu, ugovarjati; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba povédan -a -o deležnik od povedati: s tem je vse povedano; ekspr. nakratko (povedano), nisi pripravljen // star. omenjen, naveden: srečal sem ga leto dni po
povedanih dogodkih; sam.: si razumel povedano ♪
- povédek -dka m (ẹ̑) lingv. stavčni člen, izražen z osebno glagolsko obliko ali z njeno pomočjo: osebek in povedek ♪
- povéden -dna -o prid. (ẹ̄; lingv. ẹ̑) ki v veliki meri pove, izraža določeno vsebino: že njegov priimek je dovolj poveden; iskati najbolj povedno besedo / njegovo izražanje je lepo in povedno vsebinsko polno, bogato; redko kar je zavestno, je tudi povedno izrazljivo, opisljivo ◊ lingv. povedni naklon naklon, ki izraža nevtralen odnos govorečega do glagolskega dejanja, stanja; povedna intonacija intonacija s padajočim tonskim potekom na koncu stavka; pridevnik, samostalnik v povedni rabi v vlogi povedkovega določila povédno prisl.: izgovoriti stavek povedno, ne vprašalno ♪
- povédka -e ž (ẹ̑) 1. knjiž., redko pripovedka: zbirati bajke, povedke in pravljice 2. zastar. zgodba, povest: povedka je bila preveč poučna in razvlečena ♪
- povédkov -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na povedek: povedkove značilnosti / povedkov odvisnik odvisni stavek, ki izraža povedkovo določilo nadrednega stavka; povedkov prilastek nesamostojni stavčni člen, ki pojasnjuje samostalniški osebek, predmet in se dá razviti v samostojen stavek z glagolom biti; povedkovo določilo nesamostojni stavčni člen, ki dopolnjuje pomensko nepopolne glagole ♪
- povédkovnik -a m (ẹ̑) lingv. nepregibna beseda, ki s pomožnim glagolom tvori povedek: v stavku Zunaj je mraz, temno sta mraz in temno povedkovnika ♪
- povédnik -a m (ẹ̑) lingv. glagolska oblika za izražanje povednega naklona: uporabiti povednik ♪
- povédnost -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost povednega: povednost vzdevka / avtor kaže večji smisel za muzikalnost kot za povednost stavkov vsebinsko polnost, bogatost ♪
- povedríti -ím dov., povédril; povedrèn (ȋ í) krajši čas vedriti: povedriti v pastirski koči ♪
- dopovédati -povém dov. (ẹ́) 1. s pripovedovanjem pojasniti: opisovala ga je, a ni mogla dopovedati, kakšen je; dolgo traja, preden otroku vse dopoveš / dopovej ji zlepa, da bo morala oditi / ekspr. ni mogel dopovedati, kako je srečen; ne morem dopovedati, kako sem se prestrašila povedati, izraziti // z utemeljevanjem, s pojasnjevanjem doseči pri kom, da sprejme kako mnenje, nasvet: dopovej to trmoglavcu, če moreš! nič si ne da dopovedati; daj si vendar dopovedati / skušala si je dopovedati, da ni nikogar 2. zastar. končati pripovedovanje: potrpi, naj dopove ♪
- dopovéden -dna -o prid. (ẹ̑) redko razumljiv, jasen: povedal jim bo to v dopovednem jeziku / njene besede so bile zelo dopovedne prepričevalne ♪
- dopovedljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da dopovedati: umetnostno doživetje je težko dopovedljivo / nazorna in dopovedljiva formulacija problema dopovedljívo prisl.: govoril je zelo dopovedljivo prepričevalno ♪
- dopovedovánje -a s (ȃ) glagolnik od dopovedovati: iz gostilne je bilo slišati dopovedovanje in prerekanje / kljub našemu dopovedovanju je šel dalje ♪
- dopovedováti -újem nedov. (á ȗ) s pripovedovanjem pojasnjevati: podoficirji so vojakom nekaj dopovedovali; vedno znova je dopovedovala otroku, kakšen je volk; z ihto mu je dopovedovala, kaj naj stori / dopoveduje mu z rokami // z utemeljevanjem, s pojasnjevanjem skušati doseči pri kom, da sprejme kako mnenje, nasvet: v trgovinah so dopovedovali ljudem, da blaga ni; otrok je zastonj dopovedoval, da je lačen / vedno znova si je dopovedovala, da se je to moralo zgoditi ♪
- izpóved -i ž (ọ̑) 1. glagolnik od izpovedati: izpoved ljubezni, sreče / izpoved življenjskega nazora; izpoved vere 2. kar kdo izpove: roman je avtorjeva osebna izpoved; vsebina pesnikovih izpovedi / lirična, razpoloženjska izpoved / ljubezenska izpoved / njena izpoved ga je zelo pretresla 3. kar zaslišani pove o kaki stvari: izpovedi prič in soudeležencev se razlikujejo ♦ jur. kriva izpoved; prim. spoved ♪
- izpovédati -povém dov. (ẹ́) 1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu: izpovedati ljubezen, žalost; v pesmih izpovedati svoja najgloblja čustva; izpovedati se v glasbi, slikarstvu / izpovedati dekletu ljubezen / knjiž. to misel je izpovedal avtor v svojem članku o kritiki izrazil / star. odkritosrčno sem izpovedal, da ne znam svetovati povedal, priznal 2. pri zaslišanju povedati, kar se ve o kaki stvari: priče so izpovedale drugače kot obdolženec; brez obotavljanja, po resnici izpovedati / izpovedati pod prisego / izpovedal je, da je nedolžen 3. javno izraziti
svojo pripadnost čemu: izpovedati vero; vsak državljan ima pravico izpovedati svojo narodnost izpovédati se ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja: čutil je potrebo, da bi se komu izpovedal; izpovedal sem se vsega, kar mi je ležalo na srcu; odkrito se izpovedati izpovédan -a -o: izpovedana ljubezen; to je bilo jasno, pred pričami izpovedano; prim. spovedati ♪
- izpovédba -e ž (ẹ̑) jur. kar zaslišani pove o kaki stvari: izpovedbe obdolženega so v nasprotju z izpovedbami prič; vztrajati pri svoji izpovedbi; kriva izpovedba ♪
- izpóveden -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na (umetniško) izpoved: izpovedni značaj pesmi / izpovedna moč ♦ lit. izpovedni pesnik; izpovedna pesem; izpovedno-pripovedna pesem pesem, ki vsebuje izpoved v pripovedi; prim. spoveden ♪
- izpóvednost -i ž (ọ̑) knjiž. lastnost, značilnost izpovednega: pretresljiva izpovednost vojne lirike / glasbena, likovna, umetniška izpovednost ♪
- izpovedoválec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor izpoveduje: v teh pesmih se kaže kot globok izpovedovalec / izpovedovalec svojih nazorov ♪
- izpovedovánje -a s (ȃ) glagolnik od izpovedovati: izpovedovanje čustev, ljubezni; umetniško izpovedovanje / izpovedovanje nazorov; izpovedovanje vere ♪
- izpovedováti -újem nedov. (á ȗ) 1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu: izpovedovati ljubezen, samoto, žalost; v črtici se avtor izpoveduje osebno in neposredno; glasbeno, likovno se izpovedovati / film lahko prav tako izpoveduje kot roman / knjiž. kritik izpoveduje pomembne misli o vzgajanju talentov izraža 2. javno izražati svojo pripadnost čemu: izpovedovati svojo narodnost; izpovedovati vero / izpovedovati ideje, nazore / izpovedovati bratstvo in enotnost med narodi; pren., publ. javno izpovedovati vero v družbeni napredek izpovedováti se ekspr. pripovedovati, kar človeka vznemirja: dolgo se je izpovedovala materi izpovedujóč -a -e: pisal je, iskreno izpovedujoč svoje ideje izpovedován -a -o: izpovedovani nazori; izpovedovana ljubezen; prim. spovedovati ♪
- mnogopovéden -dna -o prid. (ẹ̑) knjiž., redko vsebinsko bogat: mnogopoveden stavek ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226 
