Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
potrata (1)
- potráta -e ž (ȃ) 1. glagolnik od potratiti: omejiti potrato vode / pospravljanje je bilo zanjo le potrata časa; potrata energije, sil 2. nav. ekspr. kar presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: zakaj vsa ta potrata; vino pri kosilu je imela za potrato; luksus in potrata / knjige so bile njena edina potrata razkošje ♪