Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
potez (33-57) ![](arw_left.gif)
- bledíčen -čna -o prid. (ȋ) 1. bolno bled: bil je suh in bledičen otrok ♦ agr. bledične trte trte, ki so bledo zelene zaradi pomanjkanja klorofila 2. redko ki je brez močnega sijaja, svetlobe; bled: bledična luč 3. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: bledičen talent; poezija, polna bledične sentimentalnosti ♪
- bolésten -tna -o prid., boléstnejši (ẹ̄) 1. nanašajoč se na bolest: bolesten krik, nasmeh, vzdih; bolesten izraz; bolestne poteze obraza / bolestno razočaranje 2. ki tako presega navadno mero, da kaže skoraj bolezenske znake: bolestna občutljivost, razburljivost / bolestna lažnivost; z bolestno radovednostjo je poizvedoval o njej boléstno prisl.: bolestno zaječati, zaklicati; bolestno častihlepen; bolestno trpka beseda ♪
- brezbárven -vna -o prid. (ȃ) 1. ki je brez barve: prevleči z brezbarvnim lakom; brezbarvni plin; voda je brezbarvna; brezbarvno steklo // ki je brez izrazite barve: stari brezbarvni slamniki / brezbarven in izžit obraz; motne, brezbarvne oči 2. knjiž. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: brezbarvna junakinja romana / suh in brezbarven glas; brezbarven začetek igre brezbárvno prisl.: vse vloge so bile podane brezbarvno ♪
- brezizrázen -zna -o prid. (á ā) ki ničesar ne izraža: brezizrazen in top obraz; njegov pogled je bil brezizrazen; brezizrazne oči; brezizrazne poteze na obrazu // redko neizrazit, medel: brezizrazna barva; umetniško brezizrazno delo / brezizrazna sivina brezizrázno prisl.: brezizrazno gledati, govoriti; vloga je bila podana brezizrazno in brezbarvno ♪
- brezkŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) 1. ki je brez krvi, brez zdrave naravne barve: brezkrvni obraz; brezkrvna dekličina roka; brezkrvne ustnice 2. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: tekst je nepomemben in brezkrven; dolgočasna brezkrvna poezija / bila je kot nezemeljsko, brezkrvno bitje ♪
- capljáč -a m (á) 1. ekspr. kdor koga ali kaj posnema: Cankarjevi capljači 2. igrača v obliki lutke, ki premika roke in noge, če se poteza za vrvico: možicelj capljač ♪
- cepetávček -čka m (ȃ) igrača v obliki lutke, ki premika roke in noge, če se poteza za vrvico: otroku je delal kartonaste cepetavčke ♪
- čŕka -e ž (ŕ) 1. znak za glas: beseda ima tri črke; napisati črko a; vklesati črke v kamen; naslov je natisnjen z debelimi črkami; črne, zlate črke; razločne, velike črke; podpisal se je samo z začetnimi črkami svojega imena; zadnja črka abecede; tip črk / cirilske, latinske črke; pisane, tiskane črke; otrok pozna že vélike in male črke; črke za slepe / tiskarna je dobila novo garnituro črk; ulivanje črk ♦ tisk. krepka črka z debelimi potezami; kurzivna črka oblikovana postrani; svetla črka s tankimi potezami 2. ed., knjiž. kar predstavlja zunanjo stran povedanega: to je tuje duhu in črki mojega spisa; ni prevzel duha njegovih del, ampak samo njihovo črko / slepo se držati črke zakona ● črke mi plešejo pred očmi pri branju imam občutek, da niso pri miru; ekspr. ni vse do črke tako, kot so te učili popolnoma, čisto; premisliti odgovor od
prve do zadnje črke od začetka do konca; ne smeš razumeti po črki dobesedno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu ♪
- čŕta -e ž (ŕ) 1. nepretrgana vrsta točk: narediti, potegniti črto; pisati od črte do črte, čez črto; debela, tanka črta; navpična, poševna črta; cikcakasta, kriva, ravna črta; črti nista vzporedni / notna črta; pog. nogavice brez črte šiva, roba; blago z belimi črtami / cesta je speljana v ravni črti po ravnini v smeri, liniji 2. črti podobna zareza: črte na dlani; ostra črta ob ustih / črte njenega obraza so razodevale žalost poteze, izraz 3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, linija: strnjena črta hiš / bojna, obrambna črta 4. kar ločuje, razmejuje: nosil je pošto iz naše cone preko črte; prekoračiti mejno črto; črta, do katere seže gozd 5. obris, kontura: črta gorá na obzorju; profilna črta obraza; pren. dogodek je prikazal v skopih črtah 6. nav. mn. osnovna lastnost ali značilnost, poteza: odbijajoče
črte njegovega značaja; skupne stilne črte med srednjeveškim kiparstvom in slikarstvom / osnovne črte oktobrske revolucije ● ekspr. vojna je napravila črto čez njegove načrte jih je onemogočila, prekrižala; ekspr. potegnil je črto pod svojim dosedanjim življenjem napravil je obračun, pregled nad njim; opombe navaja pod črto na koncu strani pod tekstom; publ. pod črto razmišljanja bi zapisal še tole priporočilo ob koncu bi še dodal, pripomnil; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; ekspr. drama je uspela na celi črti popolnoma, v celoti; publ. v debati sta se znašla na isti črti sta bila enakega mnenja, naziranja; publ. razvojna črta našega gospodarstva načela, smernice; zračna črta najkrajša razdalja med dvema krajema ◊ avt. neprekinjena črta vzdolž ceste, čez katero voznik ne sme zapeljati; gled. črta izpuščanje, črtanje besedila v dramskem delu; dramaturška, režijska črta; jur. demarkacijska črta začasna meja med državami
ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; mat. ulomkova črta vodoravna ali poševna črta, ki loči števec in imenovalec; navt. ločna črta nekdaj merska enota na kompasu, 11°15'; vodna črta ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok ladje; šport. ciljna, startna črta ♪
- dáljšati -am nedov. (ȃ) delati kaj (bolj) dolgo, podaljševati: daljšati obleko; razpoke v lesu se daljšajo; proti večeru se sence daljšajo / dan se daljša; življenjska doba se daljša ∙ ekspr. ko so to poslušali, so se jim obrazi daljšali ostre, podolgovate poteze na obrazu so kazale njihovo razočaranje, neprijetno presenečenje ♪
- déden -dna -o prid. (ẹ̄) ki se podeduje: grad je bil njegov dedni fevd; dedna posest / dedna pravica pravica do podedovanja / dedna bolezen, obremenjenost; dedne lastnosti, značajske poteze ◊ biol. dedna osnova gen; skupek vseh genov organizma; jur. dedni delež delež, ki pripada posameznemu dediču; dedno pravo pravo, ki ureja dedovanje; zgod. dedni zakup razmerje med podložnikom in fevdalcem, pri katerem ima prvi dedno pravico na kmetiji; habsburške dedne dežele Štajerska, Koroška, Kranjska dédno prisl.: dedno obremenjen ♪
- dokazljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da dokazati: dokazljiva hipoteza; to dejstvo je dokazljivo; pravilnost te trditve ni znanstveno dokazljiva ♪
- domnévati -am nedov. (ẹ́) imeti kaj za verjetno ali resnično, čeprav ni dokazano: položaj je bil tak, kot sem domneval; domnevam, da je tvoja poteza slaba; po pravici domnevam, da je ta človek vohun; z vso tehtnostjo lahko domnevamo, da je bilo tako / tam so arheologi domnevali temelje stavbe domnévan -a -o: dognali so, da res gre za domnevano rudo ♪
- dotípati -am in -ljem dov. (ȋ ȋ) s tipanjem seči do česa, najti kaj: dotipal je njeno roko; segel je v žep in dotipal zavojček; v temi sta dotipala vrata / dotipala se je do vžigalic dotípati se s tipanjem priti kam: v temi se je dotipal do vrat; v snežnem metežu so se dotipali do zavetja; s težavo se dotiplje k oknu; komaj se je dotipala v kuhinjo; redko ni se mogel dotipati vrat // knjiž. z razmišljanjem priti do česa: dotipali smo se do umetniških potez pesnikove osebnosti; dotipati se do osnovnih tez referata / ne more se dotipati do jasnosti ♪
- družíti in drúžiti -im, tudi drúžiti -im nedov. (ȋ ú ū; ū ȗ) 1. notranje, čustveno povezovati: skupni napori jih trdno družijo; druži jih iskreno prijateljstvo // povzročati, da si je kaj kakorkoli podobno, sorodno: vse te obraze družijo neke skupne poteze 2. redko sestavljati, združevati: sestavine otrokove prehrane družimo po zdravnikovem navodilu / oba vidika se organsko družita v eno; cesarska krona je družila mnoge samostojne pokrajine povezovala v celoto 3. knjiž. imeti, vsebovati obenem; združevati: kritika mora družiti pravičnost in ostrino; to dekle druži dobroto z izobraženostjo; v njegovem značaju se je družila nežnost z resnobo družíti se in drúžiti se, tudi drúžiti se 1. biti rad in večkrat skupaj s kom: zanima ga, kam hodiš in s kom se družiš; branila mu je družiti se s komerkoli / naši sosedje se ne družijo radi niso družabni ∙ preg.
enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo 2. redko ujemati se, skladati se: ti dve barvi se lepo družita ♪
- drzovít -a -o prid. (ȋ) star. drzen: drzovit jezdec; postaja napadalen in drzovit / drzovita vožnja / drzovita hipoteza ♪
- duhovít -a -o prid., duhovítejši (ȋ) 1. ki je sposoben biti domiseln in šaljiv obenem: fant je nenavadno duhovit; zelo rad ima duhovito druščino; veljala je za sila duhovito žensko / njegove rjave oči imajo duhovit izraz / duhovita primera, šala 2. izvirno izpeljan, rešen: duhovita iznajdba; duhovita šahovska poteza; ta teorija je sicer zelo duhovita, toda nedokazljiva; gledalce je najbolj navdušil srednji napadalec s svojim duhovitim preigravanjem duhovíto prisl.: znal je zelo duhovito govoriti; pisatelj je duhovito opisoval napake svoje dobe; sam.: prosili so ga, naj jim pove kakšno duhovito šalo, domislico ♪
- enêrgičen -čna -o prid., enêrgičnejši (é) ki se hitro in nepopustljivo odloča, odločen: energičen človek; energičen organizator, vodja; bil je zelo delaven in energičen // ki izraža močno voljo, nepopustljivost: oglasil se je z energično besedo; energična hoja; mož energičnih potez na obrazu enêrgično prisl.: energično nastopiti proti komu; energično stopa po cesti ♪
- feminílen -lna -o prid. (ȋ) knjiž. ki ima ženske značilnosti, lastnosti: feminilen moški / feminilne poteze ženske ♪
- fiziognóm -a m (ọ̑) kdor iz potez obraza proučuje osebnost: izkušen fiziognom ♪
- fiziognomíja -e ž (ȋ) značilna podoba, značilne poteze obraza, zlasti kot odraz človekove osebnosti: spominja se še njegove fiziognomije; ima izrazito fiziognomijo; prijazna fiziognomija / igralčeva fiziognomija // navadno s prilastkom bistvene značilnosti česa: čustvena in duhovna fiziognomija človeka; družbena, politična fiziognomija dežele; fiziognomija družbenih odnosov / pisatelj si je že izoblikoval lastno fiziognomijo / fiziognomija mesta se spreminja celotna podoba, videz ♪
- fiziognómik -a m (ọ́) kdor iz potez obraza proučuje človekovo osebnost: vešč fiziognomik ♪
- fiziognómika -e ž (ọ́) nauk o spoznavanju človekove osebnosti iz potez obraza: ukvarjati se s fiziognomiko ♪
- gambíten -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gambit: gambitni kmet; gambitna poteza ♪
- geniálen -lna -o prid. (ȃ) ki je izvirno ustvarjalen in ima najvišje duševne sposobnosti: genialen človek; genialen iznajditelj, slikar, znanstvenik / ekspr. za kaj takega mu ni treba biti ravno genialen // ki vsebuje, izraža izvirno ustvarjalnost in najvišje duševne sposobnosti: genialna matematična formula; genialna iznajdba; ekspr. to ti je genialna misel; genialno delo / genialna sila geniálno prisl.: hipotezo je pozneje genialno dokazal / iron. znala je genialno zapravljati ♪
1 8 33 58 83 108 133 158 183 208