Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

potez (126-150)


  1.      namŕščiti  -im dov. (ŕ r̄) narediti gube, poteze kot pri napetem razmišljanju, zaskrbljenosti, jezi: namrščiti čelo; nejevoljno je namrščila obraz // z gubanjem kože spraviti v tak položaj, kot so bodice pri ježu: nič ni rekel, samo obrvi je namrščil namŕščiti se s takimi gubami, potezami izraziti napetost, zaskrbljenost, jezo: kaj si se tako namrščila; jezno se namrščiti namŕščen -a -o: namrščen obraz; vsak dan pride domov ves namrščen; prisl.: namrščeno gledati ♪
  2.      napáčen  in nápačen -čna -o prid. (ȃ; ȃ) 1. ki ni v skladu a) z določenim pravilom, normo: dati besedi napačen naglas; napačna pisava, tvorba besede / napačna vzgoja b) z določenim ciljem, položajem: narediti napačno potezo; iti v napačno smer / iti na napačen avtobus; zavrteti napačno telefonsko številko c) z resničnostjo, dejstvi: napačen datum, naslov; dati napačne podatke; račun, rezultat je napačen; napačna diagnoza, informacija // nav. ekspr. ki ni v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: njihov nazor je napačen; boriti se za napačno stvar / o zadevi ima napačno mnenje 2. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: fant ni napačen, le hitro se razjezi; na pogled ni napačna / ni napačnega obraza, napačne postave / hišo sem si ogledal, ni napačna ● ekspr. nimajo ga za napačnega človeka ga cenijo; ekspr. na napačnem koncu se česa lotiti napačno; pog., ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; ekspr. prikazovati kaj v napačni luči napačno, neresnično; ekspr. hoditi po napačnih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. v napačni veri živi, če misli, da ga niso videli moti se napáčno in nápačno 1. prislov od napačen: napačno ocenjevati, prikazovati, razumeti 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža primernost, koristnost česa: ne bo napačno, če greš z njimi; ne bi bilo napačno, če bi ga vprašal za svet; sam.: nič napačnega ni naredil ♪
  3.      napóleonski  tudi napoleónski -a -o prid. (ọ̑; ọ̑) nanašajoč se na Napoleona: napoleonski zakoni; napoleonska vladavina; napoleonske vojne / napoleonski značaj; napoleonske poteze ♪
  4.      napòn  -ôna m (ȍ ó) knjiž. 1. glagolnik od napeti: z velikim naponom rok in ramen je odstranil oviro / napon moči, volje / obraz mu je posivel od napona napora; ta roman pomeni avtorjev napon prikazati vsaj v izseku našo sedanjost prizadevanje 2. napetost: duševni napon; takega notranjega napona igralec ni mogel ustvariti / sam dogodek je imel v sebi močen dramatičen napon / v njegovih potezah se kaže velik psihični napon ◊ med. mišični napon mišična napetost ♪
  5.      napredováti  -újem tudi naprédovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ̑) 1. prehajati z nižje stopnje na višjo a) glede na kakovost, pozitivne lastnosti: človeštvo neprestano napreduje / gospodarsko, kulturno napredovati / napredovati na vseh področjih / slovenski jezik je v tistem času precej napredoval; znanost hitro napreduje / dojenček lepo napreduje raste, se razvija; učenci dobro napredujejo si dobro pridobivajo znanje b) glede na količino, intenzivnost: bolezen napreduje; bilateralni odnosi so v preteklem letu zelo napredovali 2. uspešno potekati: vidimo, da delo napreduje / gradnja napreduje po načrtu; celjenje napreduje normalno / ekspr. knjiga, ki jo je začel pisati pred leti, le počasi napreduje 3. nedov. in dov. pomikati se od izhodišča proti cilju: napredovali smo pet kilometrov na dan; zaradi slabega vremena smo le počasi napredovali; v strmini je težko napredoval / sovražnik je napredoval le v začetku, nato pa se je moral začeti umikati je pridobival območje napadenega 4. dov. preiti, biti povišan z nižjega službenega mesta na višje: ali je že napredoval; napredovati v službi / napredoval je v oficirja ● zaradi spremenjenega načina gospodarjenja gozd vedno bolj napreduje se vedno bolj širi, razrašča; v slovenščini je toliko napredoval, da je lahko bral časopise slovenščine se je toliko naučil; kdor ne napreduje, nazaduje kdor vztraja pri doseženem, zaradi napredovanja drugih zaostaja ◊ šah. kmet napreduje le pri prvi potezi za dve polji se pomakne naprej; šol. napredovati doseči uspeh, ki omogoča vstop v višji razred napredujóč -a -e: napredujoč uradnik; napredujoča bolezen; napredujoča kultura ♪
  6.      nárazen  in narázen prisl. (ȃ; ȃ) izraža medsebojno ločenost ali ločevanje, ant. skupaj: držati prste, stopala narazen; potegniti zavese narazen; ob strelu so ljudje skočili narazen; hiši stojita precej narazen ∙ po nazorih sta si daleč narazen njuni nazori so zelo različni; pog. dajati stroj narazen razstavljati ga (na dele); iti narazen pog. suha klada gre nerada narazen se nerada razkolje; ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; pog. po dveh letih zakona sta šla narazen sta se razvezala; lesti narazen pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada; pog. toliko jé, da kar narazen leze se zelo debeli; pog. spraviti pretepače narazen ločiti, razgnati; pog. živeti narazen ločeno ♦ lingv. nekatere prislove pišemo skupaj ali narazen ♪
  7.      naznačeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. na splošno, v obrisih govoriti o čem, predstavljati kaj; nakazovati: naznačevati možnosti za sodelovanje // delati, predstavljati kaj le v glavnih, osnovnih črtah, potezah: ozadje na slikah je navadno le naznačeval ♪
  8.      naznáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. knjiž. na splošno, v obrisih spregovoriti o čem, predstaviti kaj; nakazati: skušala je le naznačiti nekaj dogodkov; v uvodu je naznačil namen srečanja // narediti, predstaviti kaj le v glavnih, osnovnih črtah, potezah: pisatelj je svojega junaka le naznačil 2. knjiž. ukazati, zahtevati, kako naj bo; določiti: naznačiti kraj sestanka / star. naznačili so ga v drug kraj 3. star. dati pismeno naročilo komu, naj plača naslovniku določeni znesek za naročnikov račun; nakazati: naznačili so mu tristo goldinarjev naznáčen -a -o: narahlo naznačen vzorec; priti ob naznačeni uri ♪
  9.      nebuláren  -rna -o prid. (ȃ) astr., v zvezi nebularna hipoteza hipoteza, da je osončje nastalo iz vrteče se meglice ♪
  10.      nèčásten  -tna -o prid. (ȅ-á) nav. ekspr. ki ni časten: v njenih očeh je bila to nečastna poteza nèčástno prisl.: nečastno ravnati ♪
  11.      nèdiplomátski  -a -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni diplomatski: nediplomatski stiki ∙ ekspr. naredil je skrajno nediplomatsko potezo ravnal je neprimerno, okoliščinam neustrezno ♪
  12.      nèdvómen  -mna -o prid. (ȅ-ọ̄) ki ne vzbuja dvoma, pomislekov: nedvomen dokaz; nedvomni znaki bolezni; nedvomna resnica / ekspr. čaka ga nedvomen uspeh / knjiž. pisateljeve biografske poteze v tej črtici so nedvomne očitne, jasne nèdvómno 1. prislov od nedvomen: nedvomno dokazati 2. publ. gotovo: novi ukrep bo nedvomno pripomogel k izboljšanju razmer; to je nedvomno velika skrb ♪
  13.      nèformálen  -lna -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni formalen: neformalne poteze umetniškega dela / njun pogovor je bil prijateljski, neformalen / neformalni sestanki / neformalna skupina ljudi ♪
  14.      negríden  -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na negride: negridne poteze / negridna ljudstva / negridna rasa ♪
  15.      negroíden  -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na negroide: negroidne poteze / negroidna plemena / negroidna rasa ♪
  16.      nèizrazít  -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni izrazit: ima lep, vendar neizrazit obraz; neizrazite poteze / stvar neizrazite oblike / povprečen, neizrazit človek / njegova pesniška zbirka je neizrazita / nav. ekspr.: neizrazita bolečina; pokazal je neizrazito veselje ∙ iz sobe se je slišal neizrazit šum nedoločen, nejasen nèizrazíto prisl.: neizrazito igrati ♪
  17.      nèizrazítost  -i ž (ȅ-ȋ) lastnost, značilnost neizrazitega: neizrazitost potez na njegovem obrazu / barvna neizrazitost slike / pesniški zbirki so očitali neizrazitost ♪
  18.      nekromantíja  -e ž (ȋ) v okultizmu napovedovanje človekove usode iz oblik, potez mrtvega bitja, zlasti človeka: ukvarjati se z nekromantijo ♪
  19.      nèmožàt  -áta -o prid. (ȅ-ȁ ȅ-ā) 1. nav. ekspr. ki ni možat: neodločen in nemožat človek / nemožata poteza / fant nemožate zunanjosti nemoške 2. zastar. neporočen: nemožate ženske nèmožáto prisl.: nemožato govoriti, ravnati, zbežati ♪
  20.      nèšpórten  -tna -o prid. (ȅ-ọ̑) ki ni športen: tekmovanje v Planici je opisal tudi z nešportne strani / nešportna poteza; nešportno vedenje igralcev / nešportni ribolov ♪
  21.      nèžív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) 1. nasproten, drugačen od živega: nežive sestavine, snovi, stvari / živa in neživa narava voda, zemlja, zrak, nebesna telesa // knjiž. tak, kot bi bil mrtev: bose noge so nežive počivale v travi; stal je prikovan v tla, kot neživ 2. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: osebe v romanu so nežive / hladen, neživ glas / kulturno neživ čas nèžívo prisl.: neživo opisovati kaj; sam.: samostalniki, ki označujejo neživo; razvoj živega iz neživega ♪
  22.      notácija  -e ž (á) 1. sistem znakov za zapisovanje glasbe: moderni skladatelji uvajajo nove notacije / glasbena notacija // kar je zapisano s takimi znaki: pri rogu zvenijo toni lahko nad notacijo, pod notacijo 2. v kapitalistični ekonomiki tržna cena česa na borzi: notacija kavčuka je visoka / brati notacije v ceniku ◊ muz. kvadratna notacija na štirih črtah z notami kvadratne oblike, značilna zlasti za koral; menzuralna notacija od 13. do 16. stoletja, ki zaznamuje trajanje tonov; šah. notacija sistem znakov za zapisovanje (šahovskih) potez, partij ♪
  23.      obárvati  -am dov. (ȃ) 1. dati čemu kako barvo: primesi različno obarvajo diamant; pri trohnobi se les rdečkasto obarva / ekspr. jeza ji je obarvala obraz z rdečico // navadno s prislovom dati čemu določene poteze, značilnosti: pisatelj je plastično obarval razcep med starimi in mladimi; politično obarvati dogodke; obarvati jezik z narečnimi besedami 2. redko pobarvati: obarvati stene z apnom ◊ med. obarvati histološki preparat obárvan -a -o: čustveno obarvane besede; rdeče obarvana jabolka ♪
  24.      obràz  -áza m (ȁ á) 1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot mu je lil po obrazu; ves umazan je po obrazu; bled obraz; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz; izredno fotogeničen obraz; grd, lep obraz; ljubek otroški obraz; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz; od bolečin spačen obraz; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel; slabš. človek s konjskim obrazom; imenovati dele obraza; gube obraza so se ji poglobile; skrbeti za nego obraza; značilne poteze obraza; vesel, žalosten izraz na obrazu; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz; ostala je mladega obraza; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je // nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom; s pogumnim obrazom je stopil predenj; sijoči, veseli obrazi; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni, brezizrazni / obraz se mu je v trenutku zresnil b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz; imel je zelo inteligenten obraz; deško predrzen obraz; presenetil ga je strog profesorski obraz; obraz ima še kar človeški 2. ekspr., navadno s prilastkom človek: ta obraz mi je znan iz avtobusa; zbralo se je veliko neznanih obrazov; v množici sem iskal njen obraz; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz jugoslovanskega filma 3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz; zemlja spreminja svoj obraz; spremeniti obraz časopisa; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost 4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi ● ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je ♪
  25.      očitováti 1 -újem nedov. (á ȗ) zastar. izražati, kazati: njegove poteze očitujejo dobroto; delo jasno očituje tuj literarni vpliv; v njegovi razpravi se očituje tedanja miselnost ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA