Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

postati (668-692)


  1.      vnéti  vnámem dov., vnêmi vnemíte; vnél; nam. vnét in vnèt (ẹ́ á) 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: vneti stenj pri petrolejki / z lečo zbrani sončni žarki vnamejo papir 2. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vneti prepir, upor / vneti ljubezen / vneti domišljijo 3. ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: vnela ga je njena lepota; predstava je gledalce vnela / novica jim je vnela kri jih je razburila; vneti komu srce vzbuditi ljubezen, naklonjenost koga 4. ekspr., v zvezi z za povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vneti otroke za risanje, šport vnéti se 1. začeti goreti: bencinski hlapi se radi vnamejo / vnel se je požar // zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: seno v kupu se je vnelo; vlažno žaganje se rado vname 2. nav. 3. os. zaradi bolezenskih sprememb postati vroč, rdeč, otekel: oči, pljuča se vnamejo; sluznica se pogosto vname 3. ekspr. začeti se z veliko silo, intenzivnostjo: kmalu se je vnel živahen pogovor; vnela se je vojna / med njima se je vnelo veliko sovraštvo 4. ekspr., v zvezi z za začutiti močen, navadno pozitiven odnos do česa: takoj se je vnel za predlog / vneti se za dekle ● star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno vnét -a -o 1. deležnik od vneti: vneta sluznica; vnete oči 2. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: vnet plesalec, športnik; vneti pristaši novega gibanja; vnet za lov // ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: vneto razlaganje jih je prevzelo / vnet pogovor; začela se je vneta razprava; prisl.: vneto delati, pomagati; vneto se zavzemati za kaj ♪
  2.      vódja  -e in -a m (ọ̑) 1. kdor kaj vodi: biti, postati vodja; določiti vodjo; izbrati za vodjo; dober, preudaren vodja / vodja izmene / umetniški vodja zbora kdor odloča o repertoarju in skrbi za umetniški razvoj zbora / vodja delegacije / vodja oddelka / vodja tečaja / vodja oddaje kdor skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu / vodja izleta 2. kdor z zgledom, nasveti vodi koga: duhovni vodja mladine ◊ gled. vodja predstave kdor vodi potek predstave; navt. vodja krova član posadke, ki skrbi za vzdrževanje krovne opreme; ped. pedagoški vodja kdor usmerja in vodi pedagoško delo kake vzgojne, izobraževalne ustanove ♪
  3.      vodníca  -e ž (í) 1. ženska, ki koga kam vodi: iti za vodnico; poiskati primerno vodnico 2. žival, ki vodi trop, čredo: živali se zbirajo okoli vodnice; krava, ovca vodnica 3. ekspr. ženska, ki z zgledom, nasveti vodi koga: kot najstarejši otrok je bila vodnica bratom in sestram 4. ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev; vodička: delati pri turističnem podjetju kot vodnica / turistična vodnica 5. ženska, ki vodi (taborniški) vod: postati vodnica; vodnica čebelic 6. ekspr. kar vodi človekovo ravnanje: ta misel mu je bila vse življenje vodnica / zvezda vodnica ♪
  4.      vódnik  -a m (ọ̑) najnižji podoficirski čin v Jugoslovanski ljudski armadi ali nosilec tega čina: postati vodnik ♦ voj. vodnik I. razreda čin, za stopnjo višji od vodnika, ali nosilec tega čina; višji vodnik čin, za stopnjo višji od vodnika I. razreda, ali nosilec tega čina ♪
  5.      vojáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na vojake: vojaški poklic; vojaške veščine / vojaški škornji; vojaška puška, uniforma; vojaško letalo, vozilo; vojaško pokopališče / vojaške akcije; vojaška parada; vojaška prisega / vojaška akademija, šola; vojaška enota / vojaški udar; vojaška diktatura; vojaška oblast / vojaški begunec dezerter; vojaški sluga v nekaterih deželah vojak, dodeljen oficirju za osebno strežbo; vojaška invalidnina invalidnina, ki jo prejema vojaški invalid poleg plače ali pokojnine; vojaška knjižica dokument, ki izkazuje identiteto, uspeh med služenjem vojaškega roka in kasneje vojno razporeditev vojaškega obveznika ● star. stopil je v vojaški stan postal je vojak; ekspr. vojaška disciplina zelo stroga; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; ekspr. sleči vojaško suknjo nehati biti vojak ◊ jur. vojaško sodišče sodišče, ki sodi o kaznivih dejanjih vojaških oseb in o določenih kaznivih dejanjih drugih oseb, ki se nanašajo na obrambo ali varnost države; polit. vojaška zveza dogovor med državami zlasti glede vojaškega sodelovanja; voj. vojaški čini; vojaški instruktor; vojaški rok čas obveznega bivanja (vojaškega obveznika) v vojski; vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka; vojaške operacije; vojaška pošta šifriran naslov vojaške organizacijske enote; vojaške vaje; vojaško okrožje vojaška teritorialna uprava, ki se ukvarja z mobilizacijsko, naborno in kadrovsko problematiko vojaških obveznikov vojáško prisl.: pozdraviti (po) vojaško; vojaško vzgojen človek ♪
  6.      vójvoda  -e tudi -a m (ọ̑) v nekaterih deželah plemič, za stopnjo višji od markiza: biti, postati vojvoda // zgod., zlasti v fevdalizmu vladar posamezne dežele ali samostojne države: določiti, izbrati vojvodo; ustoličevanje koroških vojvod ◊ etn. (romarski) vojvoda vodja romarjev ♪
  7.      vokalizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. izgovoriti samoglasnike pri petju, govoru: razločno vokalizirati vokalizírati se lingv. postati iz soglasnika, zlasti zvočnika, samoglasnik: l se vokalizira // postati iz polglasnika sprednji ali zadnji samoglasnik ♪
  8.      vozník  -a m (í) kdor (poklicno) vozi avtomobil: postati voznik; voznik je pravočasno ustavil; dober, izkušen, previden voznik; voznik avtobusa, taksija, tovornjaka / poklicni voznik / voznik avtomobila // kdor vozi kako vozilo sploh: voznik je pognal konja in voz se je premaknil; voznik čolna, motornega kolesa, tramvaja; voznik kočije, traktorja, viličarja ♪
  9.      vrásti se  vrástem se tudi vrásem se dov., vrásel se in vrástel se (á) 1. rastoč priti, prodreti v kaj: noht se vraste v meso / korenine se vrastejo v razpoke // rastoč priti, prodreti v podlago, okolje in se povezati: presajene rastline se še niso dobro vrasle; borci so vztrajali na položajih, kot da so se vrasli v zemljo 2. postati obdan s tem, kar ga rastoč začne obdajati: obroč se je vrasel v drevo 3. ekspr. začeti skladno, organsko obstajati, živeti v čem: vrasti se v kolektiv, mesto / stavba se vraste v pokrajino // postati trajna sestavina česa: te besede so se popolnoma vrasle v jezik / otrok se je vrasel v njeno srce ji je postal ljub vráščen -a -o: biti vraščen v domačo pokrajino; vraščena rastlina; prim. vrasel ♪
  10.      vraževérnež  -a m (ẹ̑) vraževeren človek: postati vraževernež ♪
  11.      vrníti  in vŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. dati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vrniti denar, knjigo; vrniti komu kaj izgubljenega, izposojenega; vrniti z obrestmi / vrniti dolg, posojilo / vrniti kupcu, stranki drobiž dati drobiž v višini razlike med ceno in dobljenim denarjem 2. narediti, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vrniti ugrabljenega otroka staršem; vrniti ujetnike; vrniti pobeglega zločinca kaki državi 3. dati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vrniti obrtno dovoljenje; vrniti mandat 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom narediti, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vrniti dopis; vrniti pismo pošiljatelju; vrniti rokopis v popravek / vrniti pokvarjeno stvar prodajalcu, proizvajalcu / učitelj učencem dolgo ni vrnil nalog 5. narediti, povzročiti, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: zdravila so mu vrnila vid; vrniti komu moč, svobodo / ta dogodek mu je vrnil samozavest 6. narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: vrniti komu dobroto, obisk; vrniti komu pogled; vrniti pozdrav odzdraviti / vrniti komu dobro s hudim 7. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vrniti ovce v čredo / vrniti vesoljsko plovilo na zemljo / vrniti ujeto žival v svobodo spustiti jo / ekspr. vrniti sanjača v stvarnost 8. star. odgovoriti: na te besede mu ni vedel vrniti nobene / tudi ti ne delaš prav, mu vrne ● knjiž. to doživetje ga je vrnilo dramatiki je povzročilo, da se je spet začel ukvarjati z dramatiko; ekspr. gora mu vrne klic povzroči odmev klica; ekspr. vrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati; vrniti komu milo za drago za žalitev, krivico se mu maščevati tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu; ekspr. vrniti komu zob za zob maščevati se mu z enako hudim dejanjem; ekspr. polje je letos desetkratno vrnilo je dalo glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; je dobro obrodilo vrníti se in vŕniti se 1. spet priti na izhodiščno mesto: bila je že na koncu vasi, pa se je vrnila; vrniti se v sobo po ključ / oče se bo kmalu vrnil; vrniti se iz tujine; vrniti se po drugi poti; vrniti se domov / kazalec se vrne na ničlo; letalo se je vrnilo na letališče / po dveh letih se je mož vrnil k ženi; ekspr. vrniti se na gledališke deske spet začeti nastopati, igrati // spet priti v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se je hitro vrnil v nekdanjo formo / vrniti se v svoj življenjski ritem / telo se vrne v prvotno obliko 2. s prislovnim določilom spet začeti biti, živeti v čem: vrniti se v resničnost, sanjarije / vrniti se v pošteno življenje 3. spet začeti uresničevati, kar izraža določilo: vrniti se k delu, na delo; ekspr. vrniti se k stroju / vrniti se k nekdanjim navadam; vrniti se k veri spet postati veren 4. narediti, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik se še enkrat vrne k temu vprašanju; v razmišljanju se večkrat vrniti na kaj / no, vrnimo se k stvari 5. ponovno se pojaviti, nastopiti: pomlad se vrne; volja, želja se vrne / v spomin se mu vrnejo nekdanji časi // priti v prejšnje, prvotno stanje: spomin se ji je vrnil; ponesrečencu se je vrnila zavest ● na veliko soboto se zvonovi vrnejo iz Rima v krščanskem okolju po prenehanju zvonjenja na veliki četrtek se začne na veliko soboto spet zvoniti; minuta zamujena ne vrne se nobena vrnívši star.: vrnivši knjige, odidejo domov; vrnivša se žena vŕnjen -a -o: vrnjeni begunci; denar je vrnjen; vrnjen v prvotno stanje ♪
  12.      vrvohódka  -e ž (ọ̑) ženska oblika od vrvohodec: postati vrvohodka ♪
  13.      vstopíti  in vstópiti -im dov. (ȋ ọ́ ọ̑) 1. stopiti v prevozno sredstvo: potniki vstopijo v avtobus, dvigalo; vstopil je na glavni postaji; vstopiti pri sprednjih vratih // stopiti v kaj sploh: vstopil je prvi; vstopiti skozi vrata; vstopiti v sobo; hitro, nepričakovano, oblastno vstopiti; drug za drugim so vstopili v jamo / publ. v naš zračni prostor je vstopilo tuje letalo 2. priti v kaj, v notranjost česa: mesto, kjer vstopijo v organ žile, živci / krogla je vstopila na sencih 3. postati član kake organizacije, društva: vstopiti v društvo, stranko / vstopiti v samostan postati redovnik, redovnica / vstopiti v gimnazijo začeti se šolati na gimnaziji; na univerzo je vstopil z dvajsetimi leti / vstopiti v službo zaposliti se 4. začeti peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem drugih: pevec je vstopil na dirigentov znak; na sredi skladbe vstopijo trobente 5. ekspr. začeti delovati na kakem področju: v književnost je vstopil s prvo generacijo povojnih pesnikov; vstopiti v svet politike 6. z oslabljenim pomenom začeti biti v kakem obdobju: vstopiti v novo leto / vstopiti v obdobje industrijske revolucije / vstopiti v novo življenje // izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: s tem dnem so vstopili v vojno / vstopiti v boj začeti se bojevati ● ekspr. tedaj je v njegovo življenje vstopila ona jo je spoznal in je začela vplivati na njegovo življenje ◊ alp. vstopiti v steno začeti plezalni vzpon vstopívši zastar.: vstopivši v sobo, je pozdravil; vstopivša potnica ♪
  14.      vzbesnéti  -ím dov., vzbêsni in vzbésni (ẹ́ í) postati besen: vzbesnel je in začel razbijati posodo; vzbesnela je zaradi njegove trdosrčnosti; spet, takoj vzbesneti / ekspr. reka ob nalivih vzbesni vzbesnèl in vzbesnél -éla -o: vzbesnel človek ♪
  15.      vzbúriti  -im dov. (ū ȗ) 1. s svojim delovanjem povzročiti reakcijo česa, sposobnega čutenja, zaznavanja: dražljaj vzburi živec / spolno vzburiti ♦ anat. vzburiti živčne končiče 2. knjiž. narediti razgibano, valovito: veter vzburi vodno gladino // vznemiriti: vzburil ga je preplašen klic, tresk / film je gledalce zelo vzburil; čustveno vzburiti / odkritje je vzburilo ves svet // razvneti: žival je vzburila njihovo lovsko strast / vzburiti domišljijo / neobjektivna ocena ga je precej vzburila razburila, razjezila vzbúriti se knjiž. postati razgiban, valovit: morje se je vzburilo / zaradi viharja se je vzburil tudi zrak v jami vzbúrjen -a -o: vzburjeni čuti; vzburjena množica; vzburjeno morje; prisl.: vzburjeno odgovoriti ♪
  16.      vzbúrkati  -am dov. (ȗ) narediti razgibano, valovito: močen veter je vzburkal jezersko gladino // ekspr. vznemiriti, razvneti: novica je vzburkala javnost; stavka je vzburkala delavstvo / dekle je vzburkalo njegova čustva vzbúrkati se postati razgiban, valovit: proti večeru se je morje vzburkalo / v kratkem času so se okrog nas vzburkali valovi vzbúrkan -a -o deležnik od vzburkati: preveč je vzburkan, zato potrpite; vzburkano morje // ekspr. nemiren, buren: vzburkani časi ♪
  17.      vzcvèsti  tudi vzcvestì vzcvetèm, in vzcvêsti vzcvêtem [-cvǝ- in -cve-] dov., vzcvèl vzcvelà in vzcvêla in vzcvetèl vzcvetlà in vzcvêtel vzcvêtla (ǝ̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas 1. narediti cvet, cvete: tulipan vzcvete; vzcvesti pozno spomladi / ekspr. vrt vzcvete 2. ekspr. dobiti (zelo) zdrav, lep videz: dekle je čez noč vzcvelo 3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: mesto vzcvete v šestnajstem stoletju // pojaviti se v veliki meri: v deželi vzcvete umetnost // pojaviti se sploh: med njima kmalu vzcvete ljubezen ♪
  18.      vzcvetéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. narediti cvet, cvete: vrtnice so vzcvetele; zaradi mraza je češnja pozno vzcvetela / ekspr. travnik je že vzcvetel / ekspr. ko bo vzcvetela pomlad, bo vse dobro; pren., ekspr. iz krvi in žrtev je vzcvetela svoboda 2. ekspr. dobiti (zelo) zdrav, lep videz: po porodu je kmalu spet vzcvetela / ko je vzcvetela v mladenko, je postala igralka 3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: njegovo posestvo je v zadnjih letih vzcvetelo // pojaviti se v veliki meri: ob meji je vzcvetelo tihotapstvo / v njeni duši so vzcveteli spomini // pojaviti se sploh: v srcu ji je vzcvetelo upanje ♪
  19.      vzdrhtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. rahlo se stresti, zlasti od vznemirjenja, mraza: deklica je zdrhtela in zardela; vzdrhteti od mraza, razburjenja; za trenutek je vzdrhtela; rahlo vzdrhteti; vzdrhtel je kot list trepetlike / glas vzdrhti 2. knjiž. za krajši čas se čustveno zelo vznemiriti: srce ji je vzdrhtelo od sreče, veselja; vzdrhtela je v velikem upanju 3. knjiž., s prislovnim določilom postati zaznaven, opazen: na obrazu mu je vzdrhtel smehljaj / po dvorani je vzdrhtelo ihtenje ♪
  20.      vzgojítelj  -a m (ȋ) kdor se (poklicno) ukvarja z vzgojo: postati vzgojitelj; starši in vzgojitelji / domski vzgojitelj v dijaškem domu, vzgojnem zavodu; naravni vzgojitelji starši; poklicni vzgojitelj / oče je bil svojim otrokom strog vzgojitelj / nagrajen je bil vzgojitelj nove vrste vrtnic ♪
  21.      vzkoprnéti  -ím dov., tudi vzkoprnì (ẹ́ í) 1. ekspr. začutiti, dobiti zelo močno željo po čem: vzkoprneti po sreči // zaradi močnega čustva postati nemočen, brezčuten, mrtev: deček ves vzkoprni od vabljive moči zvonjenja 2. star. zelo se zbati, odreveneti (od strahu): ko je zagledal razbitine voza, je vzkoprnel ♪
  22.      vznejevóljiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) spraviti v nejevoljo: očitek ga vznejevolji vznejevóljiti se postati nejevoljen: vznejevoljiti se zaradi slabe postrežbe / vznejevoljiti se nad kom / obraz se mu vznejevolji / tako se ne dela, se je vznejevoljil vznejevóljen -a -o: vrniti se vznejevoljen; prisl.: vznejevoljeno odgovoriti ♪
  23.      vzníkniti  -em dov. (í ȋ) 1. priti na površje, pojaviti se na površju: potok vznikne in kmalu ponikne / podmornica vznikne na površje vzpluje / iz vode vzniknejo lokvanji // knjiž. vzkaliti: pšenica je že vzniknila / seme je slabo vzniknilo 2. knjiž. postati viden, opazen: pred njim vznikne visoka postava; vojak je vzniknil kakor iz tal / iz teme, v temi vznikne luč 3. knjiž. nastati, pojaviti se kot rezultat kake dejavnosti: po deželi so vzniknile nove šole; takrat je vzniknilo več organizacij / vzniknile so različne oblike življenja // nastati, pojaviti se iz česa: to delo je vzniknilo iz izročila // nastati, pojaviti se sploh: ob tem vzniknejo različna vprašanja; vzniknile so nove zahteve / v tistem času je vzniknilo veliko novih pesmi vzníkel -kla -o: vznikel plevel; iz družbenih razmer vznikla umetnost ♪
  24.      vzórnik  -a m (ọ̑) kdor je komu, za koga vzor: postati komu vzornik; posnemati vzornika; igralski, literarni vzornik; vzornik mladine; vzornik v govorjenju, oblačenju ♪
  25.      vzplamenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplameni / po hribih so vzplameneli kresovi; senik vzplameni kakor bakla // začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča še nekajkrat vzplameni in končno ugasne 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplameni / ob blisku pokrajina vzplameni / oči so mu vzplamenele 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: ljubezen, upanje spet vzplameni; v srcu mu vzplameni sovraštvo / boj, polemika znova vzplameni // postati zelo čustveno vznemirjen: vzplameneti od jeze / srce mu vzplameni ● knjiž., ekspr. znova vzplameni dan nastane močno sijoč, žareč; knjiž., ekspr. kmalu po okupaciji je vsa dežela vzplamenela je vso deželo zajel boj, upor vzplamenèl in vzplamenél -éla -o: vzplamenela jeza ♪

   543 568 593 618 643 668 693 718 743 768  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA