Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

posmehljiv (46)

1.      posmehljív  -a -o prid. (ȋ í) ki izraža negativen, odklonilen odnos do koga, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami: posmehljiv izraz na obrazu; moti jo njegov posmehljivi nasmeh / posmehljive opazke // ki prezira splošno veljavne vrednote: posmehljiv človek posmehljívo prisl.: posmehljivo gledati, reči, vprašati; posmehljivo izrečene besede ♪
2.      posmehljívec  -vca m (ȋ) posmehljiv človek: ni se menil za besedičenje posmehljivcev ♪
3.      posmehljívka  -e ž (ȋ) 1. ženska oblika od posmehljivec: je znana posmehljivka 2. publ. umetniško delo, navadno krajše, ki na lahkoten način smeši določene osebe ali probleme: posneti posmehljivko; kupleti in posmehljivke ♪
4.      posmehljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost posmehljivega: njegova posmehljivost jih moti / posmehljivost njenih besed / ni se mogel vzdržati posmehljivosti ♪
5.      cíničen  -čna -o prid. (í) ki prezira splošno veljavne vrednote, posmehljiv: ciničen človek / njegov cinični smeh; cinične besede; cinična brezobzirnost; cinično gledanje na svet cínično prisl.: cinično govoriti, smejati se ♪
6.      iróničen  -čna -o prid. (ọ́) ki izraža negativen, odklonilen odnos do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami, posmehljiv: ironičen človek, pisatelj; hotel je biti ironičen do nje, pa se mu ni posrečilo / ironičen izraz v obrazu; imel je ironičen nasmeh; ironična poteza okoli ust / govoriti v ironičnem tonu; ironične besede, opombe / ironična usoda irónično prisl.: ironično nasmihati se, pogledovati; ironično reči, vprašati; ironično zajedljiv ton ♪
7.      màh  tudi máh máha m (ȁ á; ȃ) 1. glagolnik od mahniti: rahel mah; mah z mečem, veslom (pri veslanju); mah z roko / z enim mahom je podrl nasprotnika 2. star. razmah, polet: dati maha svojim čustvom; stvar je dobila še večji mah 3. star. trenutek, hip: (na) prvi mah ni razumel vsega; ta mah nimam časa; tisti mah, ko zapiha veter, luč ugasne / kri teče na mahe ● ekspr. na en mah mu odbije glavo z enim udarcem, zamahom; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; star. zvoniti na ves mah tako da se zvon zelo maje; star. vsi so v en mah zavzdihnili hkrati, v istem trenutku; star. bil je vseveden in posmehljiv v isti mah obenem; redko z enim mahom se mu je razjasnilo vse v zelo kratkem času, takoj; ekspr. dogodki so si sledili mah na mah hitro drug za drugim; star. mah na pah vrniti udarec za sunek, zlasti z mečem ◊ jur. uboj na mah v močni razdraženosti; prim. namah ♪
8.      majánje  tudi májanje -a s (ȃ; á) glagolnik od majati: neverno in posmehljivo majanje z glavo / majanje starega sveta ♪
9.      mefísto  -a m (ȋ) ekspr. posmehljiv, škodoželjen, zloben človek: ne poslušaj vendar tega mefista ♪
10.      nacík  -a m (ȋ) knjiž., redko nadih: cvet z rožnatim nacikom / njegove besede imajo posmehljiv nacik prizvok ♪
11.      nadàh  -áha m (ȁ á) knjiž., redko nadih: listi dobivajo rjavkast nadah / njegove besede imajo posmehljiv nadah prizvok ♪
12.      nadíh  -a m (ȋ) knjiž. 1. rahel barvni odtenek: sencam je dal slikar moder nadih; listje že dobiva rdeč nadih; cvet z rožnatim nadihom; na licih je imela nadih rdečice / vlažen nadih na šipah 2. rahla zvočna ali čustvena obarvanost: oddaljenost je dajala melodiji otožen nadih; njegove besede so imele posmehljiv nadih / s takimi dodatki dajemo oblekam modni nadih poudarek; afera je dobila političen nadih prizvok / z oslabljenim pomenom: pogledala ga je z nadihom groze; v njegovem glasu je bilo opaziti nadih škodoželjnosti ♪
13.      občúten ¹ -tna -o prid., občútnejši (ū) 1. ekspr. precej velik, precejšen: naložiti komu občutno kazen; občutne razlike v cenah; škoda je občutna; občutno omejevanje uvoza 2. zastar. občutljiv: ljudje so občutni, predmeti pa ne / ima zelo občutno glavo občútno prisl.: govoril je občutno posmehljivo; lahko bi jim občutno škodoval ♪
14.      ošíniti  -em dov. (í ȋ) 1. na hitro pogledati: posmehljivo ga je ošinila in odšla / z očmi ga je ošinila skrivaj, od strani; ošinil jo je z jeznim, ostrim pogledom 2. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom; ošvrkniti: ošiniti konja z bičem; ošinila jo je z metlo ● ekspr. vrstice je le ošinil na hitro, površno prebral; knjiž. obstala je, kakor bi jo strela ošinila oplazila, zadela ošínjen -a -o: bil je ošinjen od strele ♪
15.      ošvŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkati konja z bičem; pren., ekspr. v tem romanu je ošvrkal njihovo dvojno moralo 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: posmehljivo ga je ošvrkala in odšla iz sobe / ošvrkal jo je s sovražnim pogledom ● ekspr. ošvrkali so ga drobci granate oplazili, zadeli ♪
16.      ošvŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkniti konja z bičem; pren., ekspr. v članku je ošvrknil tudi gostince; mimogrede ga je ošvrknil z besedo 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: jezno jo je ošvrknil in odšel / postrani ga je ošvrknila z očmi; ošvrkniti koga s posmehljivim pogledom ♪
17.      parodíja  -e ž (ȋ) 1. lit. delo, ki na posmehljiv, porogljiv način posnema zlasti vsebino drugega, resnega dela: napisati, objaviti parodijo; Robova parodija Jurčičevega Desetega brata; parodija na Prešernove verze 2. knjiž. posmehljivo, porogljivo posnemanje, oponašanje: tak stil je postal parodija samega sebe; humor brez parodije ♪
18.      parodírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. posmehljivo, porogljivo posnemati, oponašati: parodirati govornika / epizoda parodira vse probleme glavnega junaka v romanu ♪
19.      podsmehljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. posmehljiv: postal je zbadljiv in podsmehljiv / njegov podsmehljivi glas podsmehljívo prisl.: podsmehljivo jo je pogledal ♪
20.      podsmehljívost  -i ž (í) knjiž. posmehljivost: njegova komaj opazna podsmehljivost / obraz mu je spreletela podsmehljivost / podsmehljivost njenih besed ♪
21.      posmešljív  -a -o prid. (ȋ í) star. posmehljiv: posmešljiv pogled; izrazi, ki jih uporablja, so pikri in posmešljivi / posmešljiv človek je ♪
22.      prilépljati  -am nedov. (ẹ́) 1. z uporabo lepila pritrjevati kako stvar na drugo: prilepljati znamke / samice prilepljajo ikre na vodne rastline pritrjujejo; pren., ekspr. delu so prilepljali različne ideološke etikete // ekspr. močno pritiskati: prilepljati obraz na rešetke celice; prestrašen otrok se je prilepljal k materi 2. ekspr. dodajati, pridajati zlasti kaj nepotrebnega: drami ni potrebno prilepljati komentarja ● ekspr. prilepljali so mu različna posmehljiva imena dajali; ekspr. vsi so prilepljali oči na polne krožnike jih nepremično gledali prilépljati se s prislovnim določilom zaradi lepljivosti se pritrjevati na podlago: blato se prileplja na podplate; lasje so se ji prilepljali k čelu ∙ ekspr. čutil je, kako se mu noge prilepljajo k tlaku kako težko hodi ♪
23.      prizvòk  in prizvók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) 1. zvok, zven, ki navadno moteče spremlja določen osnovni zvok, zven: odpraviti, slišati prizvok; kovinski, nenavaden prizvok / v prizvoku njegovih besed je čutil užaljenost v glasu, s katerim jih je izgovoril 2. knjiž., navadno s prilastkom dodatna sestavina, značilnost: njegova izreka ima narečen, tuj prizvok; mesten prizvok v govoru in noši / govor z močnim čustvenim prizvokom zelo čustven govor; njegove besede imajo posmehljiv prizvok so nekoliko posmehljive; reči kaj s prizvokom moralne vzvišenosti moralno vzvišeno ∙ dati besedi poseben pomenski prizvok odtenek ♪
24.      razgubíti se  -ím se dov., razgúbil se (ȋ í) nav. ekspr. 1. raziti se, navadno neopazno: radovedneži so se hitro razgubili / razgubili so se na svoje domove; fantje so se razgubili po hišah / ko bo prenehalo deževati, se bodo ljudje razgubili // s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati a) neviden: otroci so se razgubili med drevjem b) neslišen: klic se je razgubil v daljavi / koraki se razgubijo v noč 2. prenehati biti, obstajati: ko je vzšlo sonce, se je megla razgubila / posmehljiv izraz na njegovem obrazu se je razgubil razgubíti redko izgubiti: žep se mu je raztrgal, zato je razgubil denar; dokumenti se ne smejo razgubiti ♪
25.      razvézniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti, povzročiti, da se spremeni navadni, naravni položaj česa, zlasti glede na širino: pretežke vreče so razveznile lojtrnice; stene so se pod težkim stropom razveznile ● ekspr. posmehljivo je razveznil čeljusti razprl razvéznjen -a -o: nosil je razveznjen klobuk; razveznjena krošnja drevesa ♪

1 26