Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
poslu (93-117) 
- fužínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na fužino: poslušal je enakomerne udarce fužinskih kladiv / fužinsko naselje ♪
- galántnost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost galantnega človeka: galantnost plesalcev / nastopal je s prirojeno galantnostjo / dame so rade poslušale in sprejemale njegove galantnosti dvorljive besede ♪
- glás -ú tudi -a m, mn. glasóvi stil. glási (ȃ) 1. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi: glas mu je postajal vse bolj umirjen; od razburjenja se ji je glas tresel; posnemati otroške glasove; spoznati koga po glasu; globok, nizek, zamolkel, pog. debel glas; tanek, visok glas; krepek glas; hripav, mehek, nežen, zvonek glas; moški, otroški, ženski glasovi; govoriti s pridušenim glasom; slab glas komaj slišen; z ostrim, rezkim, trdim glasom je zahteval odgovor; sladek glas pretirano vljuden, prijazen; vesel, žalosten glas; prijetna barva glasu; govorila je z očitkom v glasu / ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; iz veže so se zaslišali glasovi prihajajočih govorjenje / na glas govoriti, peti naglas; jokati, smejati se na ves glas zelo glasno // zvok, ki ga daje žival: oglašati se s tankim piskajočim glasom; žvižgajoči glas kosa / kot ukaz psu Glas! zalajaj 2.
zvok, ki ga daje izvajalec pri petju: preizkušati glasove; basovski glas; pevka ima čist glas / zbor moških in zbor ženskih glasov / skladba za glas in klavir / pog. dajal je glas in silil k petju intoniral melodijo 3. zvok, ki ga daje kak predmet in je zanj značilen: po dolini se je razlegal glas zvonov; struna ima prijeten glas; glas konjskih kopit; glas trobente / zamolkel glas pri padcu, udarcu 4. kar se širi navadno s pripovedovanjem: po vasi se je raznesel, razširil glas; glas o tem je šel po vsem mestu govorica; sliši se glas, da je zmagal / star. dobiti, poslati, prinesti glas sporočilo, obvestilo / o njem je šel glas, da je hudoben človek se je govorilo // navadno v zvezi z dober, slab med ljudmi znano, ustaljeno (pozitivno ali negativno) mnenje o kom: prišel je na slab glas; naenkrat je bil ob dober glas; spravil jo je v slab glas; prišel je na glas, da je malo prismuknjen; biti na dobrem, slabem glasu; ta ženska ni na najboljšem glasu; biti na
glasu dobrega gospodarja 5. navadno s prilastkom izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice: glas kolektiva; glas ljudstva / tu in tam se slišijo kritični glasovi; pren., knjiž. poslušati glas srca; očitajoč notranji glas; glas krvi, strasti; glas pameti; glas vesti 6. odločitev, mnenje posameznika pri glasovanju: dati, oddati svoj glas; zmagati z enim glasom; kandidat je dobil večino glasov; predlog, sprejet z vsemi glasovi ● star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; hotela je še nekaj reči, a ji je od razburjenja glas zastal v grlu je nenadoma utihnila; dolgo ni bilo nobenega glasu od njega nič se ni vedelo o njem; se ni javil, ni pisal; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; ekspr. tudi on je povzdignil svoj glas povedal svoje mnenje; začel govoriti, spregovoril; povzdignil je glas začel je glasneje govoriti; star. skleniti, trditi v en glas soglasno; star. ta
hiša je na glasu je znana, slovi po čem; bibl. glas vpijočega v puščavi razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha; star. pesem domačega glasu v domačem jeziku; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče ◊ jur. posvetovalni glas brez pravice odločanja; lingv. glas najmanjša akustična enota govorjenega jezika; zliti glas sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine; afrikata; znak za glas e; med. menjati glas mutirati; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; prvi glas najvišji glas v vokalnem stavku ♪
- glásba -e ž (ȃ) 1. umetnost, katere izrazno sredstvo je zvok: gojiti, proučevati glasbo; biti dovzeten za glasbo; festival sodobne glasbe / baletna, cerkvena, filmska, plesna glasba; klasična, ljudska glasba; lahka, resna, zabavna glasba; instrumentalna, vokalna glasba / profesor glasbe; akademija za glasbo // glasbeno delo: napisati glasbo za film; avtor glasbe k drami je znan komponist 2. izvajanje glasbenih del: rad posluša glasbo / orkestralna, zborovska glasba; spored lahke glasbe; pren., ekspr. sladka glasba njenega glasu ◊ gled. scenska glasba ki spremlja, dopolnjuje uprizoritev dramskega dela; muz. absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova; atonalna glasba; elektronska glasba katere zvočno gradivo ne nastaja z glasbenimi instrumenti, ampak v posebnih elektronskih napravah; komorna glasba za
izvajanje z manjšim številom glasbenikov; konkretna glasba ki uporablja kot gradivo preoblikovane zvoke iz realnega sveta; programska glasba ♪
- glavaríca -e ž (í) ženska oblika od glavar: rade so poslušale svojo glavarico // star. glavarjeva žena: proslave sta se udeležila glavar in glavarica ♪
- glédanje -a s (ẹ́) glagolnik od gledati: gledanje in poslušanje / pozorno gledanje; gledanje televizijskih sporedov / dve gledanji sta prišli do izraza; otresti se primitivnega gledanja na industrializacijo; kritično gledanje; različna ideološka gledanja na svet ♦ biol. binokularno gledanje gledanje z obema očesoma ♪
- globokoúmje -a s (ȗ) knjiž. lastnost globokoumnega človeka: odlikoval se je po modrosti in globokoumju / iron. nisem mogel več poslušati njegovega globokoumja / globokoumje besed ♪
- gódba -e ž (ọ̑) 1. skupina ljudi, ki igra na glasbila: godba je zaigrala slavnostno koračnico; ciganska, vojaška godba / godba na pihala skupina ljudi, ki igra na pihalne instrumente 2. igranje na pihalne instrumente: godba je potihnila; slišati je bilo godbo; hrupna godba // star. izvajanje glasbenih del; glasba: poslušati godbo / godba za ples; pren., pesn. godba dežja ● slabš. narediti komu mačjo godbo dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem ♪
- gódež -a m (ọ̑) ekspr., redko godrnjavec, godrnjač: naveličal se je kar naprej poslušati tega starega godeža ♪
- golobrád in golobràd -áda -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima golo, neporaščeno brado: golobrad moški; fant je še golobrad / ekspr. tebe že ne bom poslušal, si še preveč golobrad ♪
- goréčnost -i ž (ẹ́) ekspr. velika prizadevnost, navdušenje za kaj: prva gorečnost je sčasoma ponehala; v začetku je kazal veliko gorečnost; uspeh je samo še podžigal njihovo gorečnost; gorečnost reformatorjev; gorečnost za politiko / poslušalce je navdušil z gorečnostjo svojih besed ♪
- gorjé -á s, daj., mest. ed. górju, or. ed. gorjém in górjem; im., tož. mn. gorjá, rod. mn. górij, daj. mn. gorjém, mest. mn. gorjéh, or. mn. górji; im., tož. dv. górji, daj., or. dv. gorjéma (ẹ̑) 1. veliko trpljenje, žalost: občutiti gorje; pogumno prenaša svoje gorje; prizadejal mu je veliko gorja; zdaj bo konec gorja / v povedno-prislovni rabi, z dajalnikom: ekspr. gorje bo vsem, ki ne bodo utegnili zbežati hudo, slabo se jim bo godilo; star. gorje si ga babnici, če jo dobijo // kar povzroča trpljenje, žalost: čakalo nas je novo gorje — vojna; potožil mu je svoje gorje; bil je gorje za celo družino / gorje brezdomstva 2. v medmetni rabi izraža a) grožnjo, svarilo: gorje, če ne boš molčal; gorje mu, ki me ne bo poslušal b) čustveno prizadetost, strah: gorje, za to ni pomoči; gorje jim, če ne bo kmalu konec vojne ♪
- gorostásnost -i ž (ā) star. kar je nemogoče, neverjetno: takšnih gorostasnosti ni mogel več poslušati / doživel je hude gorostasnosti strahote, grozote ♪
- góst -a -o tudi -ó prid., gostéjši (ọ̑ ọ́) 1. ki je bolj v trdnem kot v tekočem stanju: belež je premalo gost, narediti je treba gostejšega; gosta tekočina; gosto blato, testo / gosta juha; gosta snov; od soli gosta voda 2. ki sestoji iz trdno sprijete snovi: gost sprimek / gost kruh // nav. ekspr. skozi katerega se težko vidi: gost dim, prah; gosta megla, sopara / gosta tema 3. razvrščen v majhnih medsebojnih presledkih: gosti cveti; gosti zobje; goste veje; goste zvezde; gosto bukovje, grmovje; drevje je preveč gosto / gosti lasje; gosta črna brada; pes ima zelo gosto dlako // ki sestoji iz enot, razvrščenih v majhnih medsebojnih presledkih: gost glavnik; gost gozd; gost šop cvetov; gosta gruča ljudi / gost dež, sneg / gosta tkanina; gosto sito z majhnimi luknjicami 4. ki se pojavlja v kratkih časovnih presledkih: gosti streli, udarci / gosti obiski pogostni / dela goste korake
kratke, drobne 5. ki obstaja v veliki meri: gost promet; gosta naseljenost dežele / gosta senca lipe / knjiž. gost molk popoln / težko je poslušal gosto pripovedovanje žensk gostobesedno ◊ les. gost les les z gostimi letnicami; obrt. gosta petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit ne ovije okoli kvačke gósto in gostó prisl.: gosto kuhan riž; gosto razpredena tihotapska mreža; gosto tekoč; gosto zazidana površina gósti -a -o sam.: nič gostega ne sme jesti; mešati do gostega; na gosto saditi nagosto; po gostem mu je pisal pogostem ♪
- gostobesédnež -a m (ẹ̑) ekspr. gostobeseden človek: nerada je poslušala tega gostobesedneža ♪
- gostolênje -a s (é) glagolnik od gostoleti: poslušala je drobno gostolenje škrjancev / gostolenje ženskih glasov ga ni motilo ♪
- govoráč -a m (á) slabš. kdor dosti in vsebinsko prazno govori: ne poslušaj teh govoračev ♪
- govoránčenje -a s (ā) glagolnik od govorančiti: poslušal sem svečano govorančenje mož / dovolj imam že tega govorančenja ♪
- govoríca -e ž (í) 1. kar se širi navadno s pripovedovanjem: med ljudmi krožijo, se širijo o njem razne govorice; raznesla se je govorica, da pije; nasesti govoricam, ki jih širijo sovražniki; dogodek je povzročil govorice; prazne govorice 2. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: naučila se je kuhanja in nemške govorice; dolgo je bil v tujini, pa ni pozabil domače slovenske govorice / ljudska, pesniška govorica; govorica izobražencev / po govorici sklepam, da niste iz naših krajev po narečju; pren., ekspr. filmska, glasbena govorica; govorica arhitekture 3. navadno s prilastkom način, značilnosti govorjenja: zoprna mu je njegova sladka govorica; za seboj je zaslišal veselo govorico; ekspr. cmokasta govorica / rada posluša otroško govorico / oponašal je njegovo govorico 4. raba peša pogovor, govor: govorica ni hotela prav teči; obrniti govorico na
ženitev; začeli so govorico o politiki ♪
- govórnik -a m (ọ̑) 1. kdor neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari: ljudstvo je napeto poslušalo govornika; slavnostni govornik; na odru se je zvrstilo več govornikov // kdor zna spretno govoriti, pripovedovati: govornik ni, piše pa dobro; ekspr. ta pa je govornik, vse je ugnal 2. kdor govori, pripoveduje: vsi so se ozrli na govornika pri sosednji mizi ♪
- gramofón -a m (ọ̑) priprava, ki reproducira zvok z gramofonske plošče: gramofon igra preveč glasno; navili so gramofon in zaplesali tango; vključiti gramofon / električni gramofon; radio z gramofonom / poslušati gramofon ♪
- gravámen -a m, mn. gravámina s (á) nav. mn., knjiž., redko obdolžitev, očitek, pritožba: mirno je poslušal njegova gravamina ♪
- grênek in grenák grênka -o in -ó prid., grenkéjši (é ȃ é) 1. ki je neprijetnega okusa kot pelin, ant. sladek: grenek zeliščni sok; žolč je grenek; uživati mora grenko zdravilo; zelo grenek; grenek kot pelin / sir ima nekoliko grenek okus / pije grenko kavo brez sladkorja / grenek vonj 2. nav. ekspr. ki vzbuja duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega razočaranja: spomin nanj je bil grenek; grenka izkušnja; obšla ga je grenka misel; zvedel je grenko resnico / grenka žalost; grenko slovo / pesn. grenka smrt / imel je grenko mladost // ki izraža duševno bolečino, zlasti zaradi doživetega razočaranja: grenek izraz obraza; grenek nasmeh; grenko—sladek smehljaj / grenke solze // neprijazen, zbadljiv: povsod je poslušal grenke očitke; ušla mu je grenka beseda ● ekspr. njegov kruh je bil grenek preživljal se je s težkim, neprijetnim delom; ekspr.
požreti grenko pilulo sprijazniti se z neprijetno stvarjo, z neprijetnim dejstvom; pesn. izpil je grenko kupo do dna doživel vse težke stvari ◊ bot. grenka penuša rastlina s pernatimi listi in belimi cveti v socvetju, rastoča ob potokih, Cardamine amara; min. grenka sol rudnina magnezijev sulfat z vodo; epsomit grenkó in grênko prisl.: grenko se drži; grenko se nasmehniti; grenko občutiti grênki -a -o sam.: pog. daj mi požirek grenkega pijače grenkega okusa; ekspr. požreti je moral marsikatero grenko neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo; imam grenko v ustih grenek okus; doživel je marsikaj grenkega ♪
- grimása -e ž (ȃ) nav. ekspr. nenaravne, spačene poteze obraza: delati grimase; obraz se mu je v grozi spačil v bolestno grimaso; komična grimasa; grimasa strahu; opazoval je grimase na obrazih poslušalcev // nenaraven, spačen obraz: izpod šminke se reži njena starčevska grimasa; igralec si je izmislil nenavadno grimaso ♪
- grôzen -zna -o prid., grôznejši (ȏ) 1. ki ima veliko grozo vzbujajočih lastnosti: videl je grozne prikazni; grozna zver / grozen zločin / grozne besede; grozna kletev / ekspr. pravljica ne sme biti preveč grozna // ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: grozna bolezen; čaka ga grozna kazen; grozna novica / to so bili grozni časi 2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to je grozen človek; tvoji prijatelji so res grozni / ima grozen značaj / grozno čenčanje, vedenje / otroci so bili med vožnjo grozni zelo nemirni, nagajivi 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: bil je v groznem strahu zanjo; vozi z grozno hitrostjo; godi se mu grozna krivica; dela grozne napake / grozna globina, tema / grozen dež, veter 4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: imeli smo grozno hrano; cesta je bila grozna / piše grozen jezik / tu notri je grozen
zrak zelo zatohel, nečist; imamo grozno vreme zelo neugodno 5. pog., ekspr. zelo grd, neprikupen: ima grozne čevlje; grozna barva; v tej obleki je grozna 6. nar. gorenjsko lep, čeden: bila je grozno dekle grôzno 1. prislov od grozen: grozno poje; grozno so ga pretepali; grozno je lep; grozno dolgo so ga čakali 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: grozno je poslušati take neumnosti; kaj ni grozno, da noče priznati / grozno mu je bilo pri duši / pri njih je grozno imajo zelo neurejene razmere 3. v medmetni rabi izraža veliko čustveno prizadetost, grozo: grozno, mučili ga bodo; sam.: marsikaj groznega je doživel; preveč groznega je v teh zgodbah ♪
1 18 43 68 93 118 143 168 193 218