Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

posel (26-50)


  1.      industríjski  -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na industrijo: a) industrijski izdelki / pospeševati industrijski razvoj; industrijska koncentracija; industrijska dejavnost, panoga, proizvodnja / industrijski kraji; industrijsko-agrarne države; veliko industrijsko mesto; industrijsko podjetje / industrijska kemija, tehnologija; industrijska politika; industrijska špijonaža b) industrijski delavci; industrijski proletariat / industrijske odplake odplake iz tovarn in drugih industrijskih obratov / industrijski tir tir, ki povezuje industrijske objekte s tiri za splošni promet; industrijske norme za posamezno državo obvezni enotni predpisi za mere, kakovost izdelkov; standardi; nemške industrijske norme // namenjen za predelovanje v industriji: industrijski les; gojiti industrijske rastline / industrijski krompir krompir, ki vsebuje veliko škroba 2. ki se izdeluje pretežno s stroji in v večjih količinah: ročne in industrijske pletenine / industrijska hrana; v šolah so uvedli industrijsko malico; industrijsko vino umetno vino / industrijsko izdelovanje, predelovanje ◊ arhit. (industrijsko) oblikovanje dajanje oblike predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom; ekon. industrijski kapital kapital, naložen v proizvodna sredstva, industrijo; (prva) industrijska revolucija hitra sprememba ročne proizvodnje v proizvodnjo z uporabo strojev; tretja industrijska revolucija hitra kvalitativna sprememba delovnih sredstev z avtomatizacijo proizvodnje, z uporabo jedrske energije, umetnih mas; gastr. industrijska juha juha iz mesnega koncentrata, posušene zelenjave, začimb; jur. industrijska lastnina izključna pravica koga do izdelovanja, prodajanja določenih izdelkov ali do uporabe določene varstvene znamke; ped. industrijska pedagogika pedagogika, ki se ukvarja s strokovnim izobraževanjem delavcev v industriji; psih. industrijska psihologija psihologija, ki proučuje psihološko problematiko v industriji; soc. industrijska rezervna armada brezposelni delavci; industrijska družba sodobna globalna družba z narodnim dohodkom od 600 do 1.500 dolarjev na prebivalca; šol. industrijska šola šola za usposabljanje kvalificiranih delavcev v industriji industríjsko prisl.: industrijsko izdelovati; industrijsko močna država; industrijsko gašeno apno ♪
  2.      izkoreníniti  -im dov. (í ȋ) 1. spraviti iz zemlje s koreninami vred: izkoreniniti drevo; tako žilavo travo je težko izkoreniniti // ekspr. povzročiti, da kdo ni več (čustveno) povezan z okoljem, iz katerega izhaja: s tako vzgojo so ga popolnoma izkoreninili; ne bom več ostal, zdi se mi, da sem se izkoreninil 2. ekspr. odpraviti, odstraniti: izkoreniniti brezposelnost, izkoriščanje / skušali so mu izkoreniniti predsodke / izkoreniniti tuberkulozo izkorenínjen -a -o: izkoreninjena rastlina; ta bolezen je pri nas že skoraj izkoreninjena; v mestu se je počutil izkoreninjenega ♪
  3.      izkorenínjenje  -a s (ȋ) glagolnik od izkoreniniti: izkoreninjenje brezposelnosti; boj za dokončno izkoreninjenje fašizma / izkoreninjenje tuberkuloze ♪
  4.      kompákten  -tna -o prid., kompáktnejši (ȃ) 1. ki sestoji iz trdno sprijete snovi, gost: razmočena snov je manj kompaktna / kompaktna zgradba zemlje / kompaktno tekstilno blago trdno, močno 2. ki je enakih, istovrstnih sestavin; enovit, enoten: dežela je nacionalno popolnoma kompaktna / kompaktna poseljenost s kmečkim prebivalstvom / gradijo kompaktna naselja strnjena, zaključena 3. publ. nerazcepljen, enoten: impresionisti so nastopili kot kompaktna skupina / razbiti kompaktno večino stranke 4. knjiž. zgoščen, jedrnat: kompakten tekst; kompaktna epska pripoved ◊ anat. kompaktno kostno tkivo; les. kompaktni les les, ki ni bil poprej razčlenjen in potem umetno sestavljen; masivni les kompáktno prisl.: skupina vozi kompaktno; kompaktno naseljeno prebivalstvo ♪
  5.      krítiški  -a -o prid. (í) knjiž. nanašajoč se na kritike ali kritiko: opravljati kritiški posel / kritiški značaj / kritiško raziskovanje ♪
  6.      krvníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na krvnike: krvniški posel / krvniški oder ♪
  7.      ljudjé  ljudí m mn., daj. ljudém, tož. ljudí, mest. ljudéh, or. ljudmí (ẹ̑) 1. množina od človek, razen 4: a) ta žival se boji ljudi; kipi predstavljajo bitja, ki so pol ljudje pol živali; prevoz ljudi in tovora; trupla ubitih ljudi; zdravniški poskusi na ljudeh; ljudje in živali b) neki ljudje čakajo pred vrati; ljudje, ki so ga srečevali, so ga pozdravljali; tam sem našel ljudi, ki so mi pomagali; pri mizi je prostora še za tri ljudi; gruča ljudi; nekaj ljudi je že v čakalnici; ob požaru je bilo poškodovanih pet ljudi; zbralo se je precej ljudi; ekspr. cela reka ljudi se vali s prireditve; ljudi je bilo kot listja (in trave) zelo veliko; nabralo se je ljudi, da niso imeli kam sesti / kot nagovor: kar naprej, ljudje; ljudje, odprite; kaj pa mislite, ljudje božji; v medmetni rabi ljudje božji, kaj sem vse doživel / pog.: koliko ljudi sprejme avtobus potnikov; pri tem časopisu je delalo le malo ljudi sodelavcev c) dobri ljudje so mu pomagali; hinavski, pošteni ljudje; mladi in stari ljudje se težko razumejo; ogibaj se ljudi, ki mislijo le nase / star. novice so prenašali berači in drugi popotni ljudje / v povedni rabi saj niso ravno slabi ljudje č) kmečki, mestni ljudje; poslovni ljudje; tako so sklenili ljudje na upravi; skrb za delovne ljudi; žarg.: govoril sem z odgovornimi ljudmi; politični ljudje politiki; vodilni ljudje d) se bomo že dogovorili, saj smo vendar ljudje; to so ljudje, vam rečem dobri, pošteni ljudje; to niso ljudje, ampak lutke; ker mi nismo le številke, smo ljudje! (Kajuh); Pokazali ste mi, kaj je moj posel — iz hlapcev napraviti ljudi (I. Cankar) e) hudo je, če ljudje nimajo kaj jesti; v mestu ljudje nimajo pravega miru; ljudem gre zato, da sploh lahko zidajo / tam ljudje slabo živijo 2. osebe kot družbena skupnost: to so si ljudje izmislili; ne vznemirjajte ljudi; pusti ljudi, naj govorijo, kar hočejo / bratstvo vseh ljudi; enakopravnost ljudi pred zakoni; odnosi med ljudmi 3. osebe, zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: ljudje so se temu čudili; ne vem, kaj ljudje mislijo o njem; ljudje ga opravljajo; ljudje bodo to kmalu pozabili; ljudje pravijo, da ni prav ravnal; kaj bodo rekli ljudje, če bodo izvedeli ● ekspr. vsi smo pač ljudje imamo človeške lastnosti, napake; šalj. ženske so ga klicale: Janez, sedi k nam, bomo vsaj ljudje skupina oseb moškega in ženskega spola; star. njegovo dekle je bilo revnih ljudi iz revne družine; ogibati se ljudi biti nedružaben, samotarski; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; star. dati knjigo med ljudi izdati, objaviti; premalo greš med ljudi v javnost, v družbo; tak ne moreš med ljudi v javnost, v družbo; star. slovnica je prišla med ljudi leta 1854 je izšla; stvar je že prišla, prodrla med ljudi se je razvedela, postala splošno znana; pog. tako sem kosmat, da nisem za med ljudi za v javnost, v družbo; knjiž. bivši ljudje ki so izgubili svoj (važni) položaj v družbi; evfem. živel je od tega, kar so mu dali dobri ljudje od miloščine, od pomoči drugih; publ. s tem so bili ogroženi mali ljudje ljudje brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to so naši ljudje privrženci, somišljeniki; šef je dobro poznal svoje ljudi podrejene; bodi kakor doma, saj si prišel k svojim ljudem sorodnikom, svojcem; nikogar od svojih ljudi nima več članov družine, svojcev; to so ljudje starega kova ki se v vsem držijo ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čeznje, to so že ljudje na mestu zaupanja vredni, pošteni; vas šteje komaj petdeset ljudi prebivalcev; v obratu je zaposlenih čez sto ljudi delavcev, uslužbencev; živeti daleč od ljudi nedružabno, samotarsko; ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli; vsi ljudje vse vedo; prim. človek ♪
  8.      manekénstvo  -a s (ẹ̑) dejavnost manekenov: opravlja manekenstvu soroden posel; dolgo je izbirala med baletom in manekenstvom ♪
  9.      métier  -a tudi metje -ja [metjé -ja] m (ẹ̑) publ. 1. pridobljene izkušnje, ki se kažejo v veliki tehnični usposobljenosti za kako delo: ima métier, ne pa ustvarjalne nadarjenosti; kiparski métier mu je bil zelo dognan // način, tehnika dela, ustvarjanja: izbrani dramski métier mu omogoča učinkovito izpoved; njegov métier je izdelan, sproščen 2. delo, obrt, posel: svoj métier sta opravljala pod raznimi imeni; zna svoj métier ♪
  10.      nadomestílo  -a s (í) 1. kar prevzame, ima funkcijo česa drugega iste vrste: najti, poiskati si nadomestilo; lepota je slabo nadomestilo poštenosti / zabava ne more biti nadomestilo za ustvarjalno življenje / ekspr. kar hitro je našel nadomestilo za pobeglo ženo / to ji je dal v nadomestilo za storjeno škodo / delati poskuse z nadomestilom z nadomestki 2. znesek, ki se da, dobi za kaj drugega, pričakovanega: nadomestilo znaša pet tisoč dinarjev; izplačati nadomestilo; nadomestilo v obliki kredita / denarno, finančno nadomestilo ◊ jur. nadomestilo za osebni dohodek znesek, ki se dobi za čas bolezenskega, letnega dopusta, začasne brezposelnosti; nadomestilo za ločeno življenje znesek, ki ga dobi zakonec, če zaradi opravljanja službe, funkcije dalj časa ne stanuje v istem kraju kot drugi zakonec ♪
  11.      nèoblíčen  -čna -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-ȋ) knjiž. ki nima določene oblike: neoblični kosi kovine so bili razmetani po vsej delavnici / pred seboj je slutil neoblično prihodnost nejasno ♦ jur. neoblični pravni posel posel, za katerega oblika ni pravno predpisana ♪
  12.      nèobljúden  -a -o prid. (ȅ-ȗ) knjiž. nenaseljen, neposeljen: pusti, neobljudeni kraji / nihče se ni hotel naseliti v tisti neobljudeni hiši ♪
  13.      nèobljúdenost  -i ž (ȅ-ȗ) knjiž. nenaseljenost, neposeljenost: neobljudenost gozdnatih predelov ♪
  14.      obetáven  in obétaven -vna -o prid. (á ā; ẹ̄) knjiž. (veliko) obetajoč: mlad obetaven igralec; obetavna mladina / obetaven posel; obetavna kariera / pomignil mu je z obetavno kretnjo obetávno in obétavno prisl.: obetavno se nasmihati; pot se je obetavno začela ♪
  15.      obljúdenost  -i ž (ȗ) knjiž. naseljenost, poseljenost: obljudenost te pokrajine narašča; gosta, redka obljudenost / skušali so ugotoviti morebitno obljudenost Marsa če so živa bitja na Marsu ♪
  16.      obljúditi  -im dov. (ú ȗ) knjiž. 1. naseliti, poseliti: obljuditi deželo, otok / živali so spet obljudile rov / obljuditi zapuščeno hišo začeti prebivati, stanovati v njej ∙ knjiž. ljudje so spet obljudili ulice in trge prišli nanje, jih napolnili 2. redko napolniti, poživiti: obljuditi svoj dramski svet z idejami; obljuditi tišino z lastnim glasom obljúden -a -o: obljuden kraj; vrvež na obljudenih cestah; gosto, redko obljuden ♪
  17.      podpírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: bil je tako slab, da sta ga morala podpirati; podpirati omagujočega tovariša / blazina mu podpira hrbet / strop podpirata stebra // dajati, postavljati kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: z dlanmi podpirati brado; sedel je in si z obema rokama podpiral glavo 2. postavljati opore: podpirati drevje / v rudniku podpirajo nov rov 3. nav. ekspr. z dajanjem gmotne pomoči a) lajšati komu življenjske razmere: podpirati brezposelne, invalide / finančno podpirati b) omogočati komu določeno dejavnost: med študijem so ga starši le s težavo podpirali; nadarjenega pianista je izdatno podpiral / podpirati revijo, ustanovo; podpirati umetnosti // z dajanjem pomoči omogočati kaj sploh: podpiramo njegovo kandidaturo za predsednika / podpirati predlog, prošnjo / podpirati trditev z dokazi dokazovati, utemeljevati ● pog. komu podpirati lenobo z nepotrebno pomočjo omogočiti, da se komu ni treba (po)truditi, da mu ni treba delati; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena podpírati se star. opirati se: starec se je podpiral na palico podpiráje: podpiraje ga, je počasi stopal ob njem podpirajóč -a -e: sedel je molče, podpirajoč si glavo podpíran -a -o: podpirana društva in ustanove ♪
  18.      podstáviti  -im dov. (á ȃ) 1. postaviti, dati pod kaj a) zaradi prestrezanja, zadrževanja česa: hitro je podstavil kozarec; pod pipo je podstavila lonec; kjer je streha puščala, so podstavili posode; podstavil je vrečo in zrnje se je vsulo vanjo / spretno mu je podstavil palico b) z določenim namenom sploh: podstaviti desko; podstavil mu je roke in potem še rame, da je dosegel / s kamni so podstavili kolesa, da voz ne bi drsel podložili / ekspr. gmotno podstaviti (gmotno) pomagati 2. skrivaj dati, položiti kaj na določeno mesto z namenom škodovati; podtakniti: podstaviti dinamit; na železniški postaji so podstavili peklenski stroj / podstavila mu je nogo, da bi se spotaknil 3. nar. narediti koga bogatega; obogatiti: donosen posel ga je podstavil ● ekspr. podstaviti komu nogo spotakniti ga; ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; nar. podstaviti rezilo, sekiro s kovanjem pripojiti manjkajoči, obrabljeni del podstávljen -a -o: podstavljena bomba je eksplodirala; izogniti se podstavljeni nogi; voda teče v podstavljeno posodo ∙ nar. bil je majhen, a dobro podstavljen čvrst, krepek; knjiž., redko filozofsko podstavljen janzenizem utemeljen ♪
  19.      poíti  -ídem dov., pošèl pošlà pošlò tudi pošló (í) ne biti več na razpolago: prihranjeni denar mu je hitro pošel; knjiga je že pošla; zaloge hrane so kmalu pošle / starčku so počasi pošle moči; pogum mu je pošel; nekaj časa ga je poslušal, potem pa mu je pošla potrpežljivost ∙ star. ogenj mu je spet pošel ugasnil; ekspr. vpil je, dokler mu ni pošla sapa dokler je mogel ♪
  20.      pomečkáti  -ám [mǝč tudi meč] dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj zgubano, stisnjeno: pomečkati obleko; oblačila so se v kovčku pomečkala; pomečkati si klobuk, krilo 2. povzročiti, da se kaj mehkega pod pritiskom stisne, razleze: pomečkati borovnice; slive so se pomečkale 3. slabš. izvesti, odigrati na hitro, nenatančno: godbeniki so zadnje takte kar pomečkali / baletka je nekaj gibov kar pomečkala, da je spet ujela ritem 4. ekspr. težko razumljivo ali nerazumljivo povedati: govornik je odgovor na neprijetno vprašanje kar pomečkal ● ekspr. ta nečedni posel hočejo pomečkati prikriti; ekspr. pomečkati si oči pometi pomečkán -a -o: pomečkan klobuk; pomečkano krilo ♪
  21.      posésti  -sédem dov., stil. posèl poséla; nam. posést in posèst (ẹ́ ẹ̑) 1. povzročiti, da kdo pride v sedeč položaj: otroka je posedel k sebi, na konja / posedli so ga na posteljo in mu dali žganja, da bi si opomogel / goste je posedla okrog mize // drug za drugim sesti: nekaj mož je že posedlo; posedli so po vagonu; prijateljice so se posedle druga poleg druge / posedli smo k zajtrku / kokoši so posedle na letve 2. nav. ekspr. zasesti: posedli smo prostor okrog luči / lastovke so na gosto posedle nadzidek / enote so posedle položaje; pren. gube so mu na gosto posedle čelo 3. zastar. zavzeti: posesti deželo, vas ● redko razburjenje ga je zopet posedlo obsedlo; posesti v krog sesti tako, da iz navzočih nastane krog posésti se zaradi lastne teže postati nižji, gostejši: nasip se je posedel / hiša se je posedla poséden -a -o: posedena dežela ♪
  22.      postávati  -am nedov. (ā) hoditi brez cilja, namena: po trgu so postavali brezposelni / rada postava s fanti // nav. ekspr. lenariti: ves dan samo postava; postavati brez dela ♪
  23.      potísnjenost  -i ž (ȋ) stanje človeka, ki pride v določen položaj, stanje, navadno brez svoje vednosti, privolitve: potisnjenost med brezposelne ∙ knjiž., redko trenutki potisnjenosti potrtosti, pobitosti ♪
  24.      povérjeniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na poverjenike: poverjeniški posel / poverjeniška mreža ♪
  25.      premógar  -ja m (ọ̑) 1. kdor razvaža, raznaša premog: premogar je že pripeljal; čakati na premogarja // delavec, ki oskrbuje parne lokomotive, parne kotle s premogom: bil je premogar na trgovski ladji; premogar je zmetal na lokomotivo ves potrebni premog 2. ekspr. rudar (v premogovniku): brezposelni in stavkajoči premogarji so se zbrali pred premogovnikom ♪

   1 26 51  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA