Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

posedovati (2)

1.      posedováti  -újem nedov. (á ȗ) publ. imeti, zlasti zemljišče, nepremičnine: poseduje hišico, kos zemlje / poseduje še vse prejšnje lastnosti posedujóč -a -e: posedujoči sloji; sam.: nasprotja med posedujočimi in neposedujočimi ♪
2.      posedovánje  -a s (ȃ) glagolnik od posedovati: posedovanje dobrin, hiše / potreba po posedovanju ♪