Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

popoln (1099)

1.      popóln  -a -o [u̯n] prid., popólnejši (ọ̑) 1. ki zajema kaj v celoti: imeti popoln pregled nad dogajanjem / popolna redukcija električnega toka; tem živalim grozi popolno iztrebljenje / v domu ima popolno oskrbo / boj za popolno neodvisnost, osamosvojitev; popolna prepoved atomskih poskusov; popolna razorožitev / popolni sončni mrk 2. ki obsega vse sestavne dele celote, enote: popolna smučarska oprema; ta uniforma ni popolna / publ. domača ekipa ni nastopila v popolni sestavi; to je dozdaj najpopolnejša zbirka / hlevski gnoj je popolno gnojilo / kandidat ima popolno srednjo šolo dokončano 3. nav. ekspr. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: popoln sistem; njegov načrt je zelo popoln; popolne oblike; tehnično popolna letala / to je dozdaj najbolj popolna slika tega boja; informacija ni bila popolna // ki ima dobre, pozitivne lastnosti v največji meri: res popoln človek; postati popoln / neskončno popolno bitje 4. ki nastopa v največji meri: popolna pijanost, slepota, zdržnost / popolna enakopravnost; pustil ji je popolno svobodo; popolno medsebojno razumevanje, zaupanje / popoln mir; popolna tema; tišina je bila popolna // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: popoln prelom s čim; stvar je ostala v popolni tajnosti; njihova zmaga je bila popolna; popolno nepoznavanje stvari; dobiti popolno zadoščenje / popoln nesmisel; nered v sobi je bil popoln; to je popolna laž / zdaj sem popoln berač; on je popoln tepec ◊ fiz. popolni odboj odboj, pri katerem se na meji med območjem z manjšo in območjem z večjo hitrostjo valovanja vse valovanje odbije, če je vpadni kot dovolj velik; jur. popolni preklic; lingv. popolni izpis besedila izpis, pri katerem je vsaka beseda izpisana tolikokrat, kolikorkrat se pojavi; popolni sinonim; mat. popolna indukcija sklepanje o veljavnosti izreka, nanašajočega se na kako naravno število, od tega števila na naslednje naravno število; popolno število število, ki je enako vsoti svojih pravih deliteljev; med. popolna paraliza; zool. popolna preobrazba preobrazba, ki ima vse razvojne stopnje popólno prisl., star. popolnoma: ljudje so ga že popolno pozabili; ostati popolno hladen ♪
2.      popólnem  in po pólnem [u̯n] prisl. (ọ̑) zastar. popolnoma: otrok ni popolnem zdrav ♪
3.      popolnítev  -tve [u̯n] ž (ȋ) star. izpopolnitev: popolnitev priprave / popolnitev vojaške enote z novimi vojaki; popolnitev navedb / prizadeval si je za svojo popolnitev ♪
4.      popolníti  in popólniti -im [u̯n] dov. (ȋ ọ́) star. izpopolniti: popolniti pripravo, stroj / vojska je popolnila izgube s prostovoljci; na zaslišanju je svoje navedbe še popolnil; popolniti zaloge / pozneje sem svoje znanje še popolnil ♪
5.      popolnjeváti  -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) star. izpopolnjevati: popolnjuje stroj, ki ga je sam izumil / popolnjevati zaloge / popolnjevati znanje ♪
6.      popólnočen  tudi popolnôčen -čna -o [u̯n] prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na čas po polnoči: popolnočni vlak; popolnočno spanje / popolnočni čas ♪
7.      popólnoma  [u̯n] prisl. (ọ̑) izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: popolnoma pozabiti, spremeniti; popolnoma se je zapil / popolnoma drugačen; mož je popolnoma gluh; ne popolnoma upravičen sum / svoji nalogi je popolnoma kos; imaš popolnoma prav; ob tej uri je že popolnoma svetlo; popolnoma brez potrebe se razburjaš; oblečen je popolnoma v črno ♪
8.      popólnost  -i [u̯n] ž (ọ̑) lastnost, značilnost popolnega: popolnost seznama / nav. ekspr.: doseči popolnost; najvišja moralna, umska popolnost; popolnost pesnikove lirike / ekspr. izdelati kaj do popolnosti ♪
9.      izpopolnílo  in spopolnílo -a [u̯n] s (í) kar kaj izpopolni, izpopolnjuje: močna krmila so izvrstno izpopolnilo za suho krmo; članki so izpopolnilo njegove razprave / znanje je potrebno izpopolnila izpopolnitve ♪
10.      izpopolnítev  tudi spopolnítev -tve [u̯n] ž (ȋ) glagolnik od izpopolniti: izpopolnitev delovnega postopka / skrbeti za strokovno izpopolnitev delavcev; izpopolnitev znanja / prizadeval si je za izpopolnitev samega sebe / razpis delovnega mesta velja do izpopolnitve zasedbe // kar je izpopolnjeno: uvesti tehnične izpopolnitve ♪
11.      izpopolníti  in izpopólniti -im tudi spopolníti in spopólniti -im [u̯n] dov. (ȋ ọ́) 1. narediti kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolniti izdelke; izpopolniti delovni postopek; izpopolniti stroj; ti aparati so se zadnja leta zelo izpopolnili / z novimi odkritji se je predstava o vesolju izpopolnila / izpopolniti izbiro povečati jo z novimi izdelki, boljšo kakovostjo 2. dodati manjkajoče, nadomestiti: izpopolniti zalogo / z izdajo tega učbenika so izpopolnili vrzel v stroki 3. z dodatnim izobraževanjem doseči večjo strokovnost, večje znanje: izpopolniti znanje na seminarju; strokovno izpopolniti kadre; izpopolniti se v glasbi, stroki; izpopolnil se je na praksi v tujini izpopolníti se in izpopólniti se tudi spopolníti se in spopólniti se postati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu: ljudje so se v teh letih izpopolnili; prizadeva si, da bi izpopolnil samega sebe izpopólnjen tudi spopólnjen -a -o: izpopolnjen stroj / izpopolnjena izdaja učbenika ♪
12.      izpopolnítven  tudi spopolnítven -a -o [u̯n] prid. (ȋ) s katerim se izpopolni: udeležiti se izpopolnitvenega seminarja; izpopolnitveni tečaj za gostince ♪
13.      izpopólnjenje  tudi spopólnjenje -a [u̯n] s (ọ́) glagolnik od izpopolniti: izpopolnjenje znanja / prizadeval si je za izpopolnjenje samega sebe ♪
14.      izpopólnjenost  tudi spopólnjenost -i [u̯n] ž (ọ́) lastnost, značilnost izpopolnjenega: tehnična izpopolnjenost stroja ♪
15.      izpopolnjeválec  tudi spopolnjeválec -lca [u̯n-u̯c tudi u̯n-lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj izopopolnjuje: sin je izpopolnjevalec in nadaljevalec očetovega dela ♪
16.      izpopolnjeválen  tudi spopolnjeválen -lna -o [u̯n] prid. (ȃ) s katerim se izpopolnjuje: organizirali so izpopolnjevalni tečaj za gostince ♪
17.      izpopolnjevánje  tudi spopolnjevánje -a [u̯n] s (ȃ) glagolnik od izpopolnjevati: širjenje in izpopolnjevanje obrata; izpopolnjevanje proizvodnje z novimi izdelki / strokovno, tehnično izpopolnjevanje; biti na študijskem izpopolnjevanju v tujini; tečaj za izpopolnjevanje predmetnih učiteljev / moralno izpopolnjevanje ljudi; izpopolnjevanje samega sebe ♪
18.      izpopolnjeváti  -újem tudi spopolnjeváti -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) 1. delati kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolnjevati izdelke; širiti in izpopolnjevati obrat; izpopolnjevati stroj / izpopolnjevati vzgojo; človeški govor se je v tisočletjih izpopolnjeval 2. dodajati manjkajoče, nadomeščati: izpopolnjevati zaloge / partija je izpopolnjevala svoje vrste z najboljšimi borci 3. z dodatnim izobraževanjem dosegati večjo strokovnost, večje znanje: izpopolnjevati znanje; izpopolnjevati se v pisanju; strokovno se izpopolnjevati izpopolnjeváti se tudi spopolnjeváti se 1. postajati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu: z delom se je notranje izpopolnjeval 2. predstavljati, ustvarjati skladno celoto: pravili se med seboj izpopolnjujeta ♪
19.      izpopolnjív  -a -o [u̯n] prid. (ȋ í) ki se da izpopolniti; izpopolnljiv: izdelki so izpopolnjivi ♪
20.      izpopolnljív  -a -o [u̯n] prid. (ȋ í) ki se da izpopolniti: ti stroji so še izpopolnljivi ♪
21.      nèpopóln  -a -o [u̯n] prid. (ȅ-ọ̑) ki ni popoln: nepopoln naslov; predložili so še nepopolne podatke; knjižna zbirka je nepopolna / nepopoln uspeh / prijavili so se kandidati z nepopolno srednjo šolo nedokončano ◊ ekon. nepopolna konkurenca konkurenca, za katero so značilne omejitve glede ponudbe in povpraševanja; lingv. nepopolni stavek stavek, ki mu manjka povedek; mat. nepopolno število število brez zadnjih decimalk; soc. nepopolna družina družina, v kateri manjka eden od staršev nèpopólno prisl.: nepopolno odgovarjati ♪
22.      nèpopólnost  -i [u̯n] ž (ȅ-ọ̑) lastnost, značilnost nepopolnega: zaradi nepopolnosti podatkov škode ni bilo mogoče oceniti / razmišljal je o nepopolnosti človeške narave ♪
23.      sámoizpopolnjevánje  -a [u̯n] s (ȃ-ȃ) izpopolnjevanje samega sebe: te ure so namenjene samoizpopolnjevanju; samoizpopolnjevanje in samoizobraževanje / moralno samoizpopolnjevanje ♪
24.      spopolniti  ipd. gl. izpopolniti ipd. ♪
25.      absolúten  -tna -o prid. (ȗ) 1. popoln, vsestranski: absoluten mir; absolutna tišina / absolutna večina glasov nadpolovična 2. brezpogojen, nesporen: absoluten prvak; absolutna premoč 3. neomejen, absolutističen: absolutni vladar; absolutna državna oblast ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; absolutna resnica resnica, o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; geogr. absolutna višina višina določenega kraja nad morsko gladino; gozd. absolutna gozdna tla tla, kjer uspeva samo gozd; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m³ zraka; muz. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova absolútno prislov od absoluten: absolutno veljavna sodba // ekspr. poudarja trditev: to je absolutno potrebno; ima absolutno prav; absolutno ne! nikakor ne, sploh ne; sam.: povzpeti se v svet absolutnega ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226