Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pokoren (19)


  1.      pokóren  -rna -o prid., pokórnejši (ọ́ ọ̄) 1. navadno z dajalnikom ki se podreja oblasti, gospostvu koga: pokorni podložniki; biti pokoren staršem; tujcem niso hoteli biti pokorni; biti komu pokoren kot pes zelo, brezpogojno / biti pokoren očetovim ukazom; pokorni so zakonom / star., kot vljudnostna fraza sluga pokoren 2. ki vsebuje, izraža tako podrejanje: s pokornim nasmeškom je izpolnjeval vse ukaze pokórno prisl.: pokorno nosi težko breme; pokorno mu je služil / star., kot vljudnostna fraza pokorno javljam, da je vse urejeno ♪
  2.      nèpokóren  -rna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki ni pokoren: biti nepokoren zakonom / star. učitelj se je jezil nad nepokornimi učenci neubogljivimi ♪
  3.      nèspokóren  -rna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) star. nepoboljšljiv, zakrknjen: nespokoren hudodelec ♪
  4.      spokóren  -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) nanašajoč se na spokoritev, pokoro: spokorno dejanje; spokorno življenje / imeti spokornega duha / spokorni pas groba, bodičasta, pasu podobna priprava, ki se nosi na koži iz askeze, za pokoro; spokorni psalmi spokórno prisl.: spokorno živeti ♪
  5.      krivíti  -ím nedov., krívljen tudi krivljèn (ȋ í) 1. dajati čemu krivo obliko: skušal je kriviti palico; letev se krivi pod njegovo težo / kriviti les, pločevino, železo // ekspr. dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: privzdigoval je obrvi in krivil ustnice / skrbi ga krivijo; krivi se od bolečine, smeha; krivil se je pod težkim bremenom / vihar krivi drevesa ∙ ekspr. sedaj mu ni treba več kriviti hrbta pred njim ubogati ga; biti poslušen, pokoren 2. delati, imeti koga za krivega česa; dolžiti: krivili so ga nesreče; kriviti koga za nesrečo / krivili so ga zaradi izgube denarja ♪
  6.      nèpokórnež  -a m (ȅ-ọ̑) ekspr. nepokoren človek: nepokorneže je oblast kaznovala ♪
  7.      odpovédati  -povém dov. (ẹ́) 1. narediti, povzročiti, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: zaradi spora sem odpovedal službo; odpovedati komu službo, stanovanje // izjaviti, da osebek a) ne priznava več veljavnosti česa: odpovedati pogodbo, sporazum b) česa naročenega ne želi več: odpovedati časopis / odpovedati naročeno kosilo 2. izjaviti, sporočiti, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: zaradi bolezni v ansamblu so predstavo odpovedali 3. z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odpovedati komu gostoljubje; odpovedati staršem pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv 4. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: ko sem to slišal, so mi odpovedale noge; včasih mu odpove spomin / odpovedale so mu moči; ob tem problemu je tudi njegovo znanje odpovedalo / v drugem polčasu je moštvo odpovedalo / po eni uri dela je stroj odpovedal; če bi odpovedala strojnica, so imeli pripravljene granate / publ. slabši material v takih razmerah odpove postane neprimeren, se pokvari ● od presenečenja mu je odpovedal glas, jezik ni mogel (spre)govoriti; ekspr. koruza je letos odpovedala slabo obrodila; za taka merjenja klasična metoda odpove postane neuporabna, neprimerna; ekspr. ob takih izgubah razum odpove take izgube se ne dajo razumsko opravičiti; ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; odpovedati tujemu novinarju gostoljubje prepovedati nadaljnje bivanje v državi ◊ fin. odpovedati (na odpovedni rok vezano) hranilno vlogo izjaviti, da osebek želi vezano vlogo po preteku odpovednega roka dvigniti odpovédati se 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odpovedati se dediščini v korist brata; odpovedati se predsedniški funkciji, prestolu / publ. države podpisnice so se odpovedale uporabi sile 2. zavestno narediti a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedati se udobju / odpovedati se načrtu, sreči / zdravniki so ji svetovali, naj se zaradi bolezni odpove otrokom naj ne rodi, nima otrok / odpovedati se svetu b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpovedati se izletu, kajenju, študiju / odpovedati se alkoholnim pijačam 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odpovedati se svojim idejam, svoji veri / ker so film zelo spremenili, se mu je scenarist odpovedal odpovédan -a -o: prireditev je bila odpovedana; odpovedano stanovanje ♪
  8.      odrêči  -rêčem dov., odrêci odrecíte; odrékel odrêkla (é) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekli so mu pravico do nastopa / kritika mu je odrekla umetniški talent 2. ne narediti, kar se pričakuje: odreči plačilo stroškov; očetu ne morem nič odreči; ni mogla odreči, da bi šla z njim / odreči komu azil // z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje / odreči pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv 3. nav. 3. os., knjiž. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; odpovedati: od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle; oči so mu že odrekle / za hip so mu odrekle moči / nekateri igralci so popolnoma odrekli / malo pred ciljem mu je odrekel motor ● od presenečenja mu je odrekel glas ni mogel (spre)govoriti; star. pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla slabo obrodila; star. vsaka mu odreče, če jo pride snubit ga zavrne; te prošnje mi gotovo ne boš odrekel gotovo boš naredil, kar te prosim odrêči se 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odreči se dediščini, nagradi; odreči se prestolu 2. zavestno narediti a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odreči se udobju; vsemu, kar človeka osrečuje, se je odrekel / odreči se prijateljem b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odreči se izletu; odreči se kajenju / odreči se hrani, pijači, sladkarijam / kavi se nikoli ne odreče 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odreči se svojim idejam, načelom; odreči se veri 4. prenehati priznavati sorodstveno razmerje: po tem dogodku se mu je oče odrekel; doma so se ji odrekli / publ. družba se ga je odrekla ♪
  9.      odrékati  -am nedov. (ẹ̑) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekati komu čast; odrekati narodom pravico do samoodločbe; odrekali so mu umetniški talent / odrekati latinščini vrednost za nadaljnje izobraževanje 2. z oslabljenim pomenom delati, da kdo ni deležen česa pozitivnega od osebka: odrekati komu ljubezen, pomoč / odrekati staršem pokorščino ne biti jim pokoren, ne ubogati jih odrékati se 1. izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odrekati se dediščini, nagradi 2. zavestno delati a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odrekati se udobju / svojim osebnim željam se vedno odreka b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeležuje, ga ne opravlja: zaradi dela se odreka izletom; odrekati se kajenju / tudi žganju se ne odreka ♪
  10.      pès  psà m (ǝ̏ ȁ) 1. domača žival za čuvanje doma, za lov: pes cvili, laja, renči; pes je prijazno mahal z repom; ugriznil ga je pes; dražiti, naščuvati psa; izpustiti psa z verige; voditi psa na vrvici; dolgodlak pes; popadljiv, stekel pes; pes s košatim repom, visečimi uhlji; biti lačen kot pes zelo; biti komu pokoren, vdan, zvest kot pes zelo, brezpogojno; pog. laže, kot pes teče zelo; pogosto; odšel je kot pretepen pes ponižno, nesamozavestno; slabš. gleda me kot psa sovražno, neprijazno; ozmerjati koga kot psa zelo; vulgarno; pobili so jo kot psa neusmiljeno; na krut, grozovit način; pokopali so ga kot psa brez običajnega obreda, brez pietete; preganjali so jih kot pse neusmiljeno; neprenehoma; oče ga je pretepel kot psa zelo, neusmiljeno; zebe me kot psa zelo / kot opozorilo pozor, hud pes / čistokrvni pes; hišni pes ki se goji v stanovanju, zlasti za družbo, zabavo; lavinski psi izučeni za reševanje izpod plazov; lovski psi; službeni psi ki se glede na sposobnosti uporabljajo v vojski, policiji in za reševanje; pes čuvaj // samec take živali: pes in psica 2. nizko, navadno s prilastkom hudoben, nasilen človek: pazi se tega psa, ker te bo ogoljufal; s tem psom se že eno leto ne menim / kot psovka: ti bom že pokazal, pes garjavi; prekleti pes, kaj si drzne; molči, ti pes / fašistični psi spet ropajo in požigajo fašisti 3. v medmetni rabi izraža a) prepričanost o čem: ni pes, da ga ne bi dohiteli; ni pes, da tega tudi jaz ne bi zmogel b) močno čustveno prizadetost: pes vedi, od kod se je nenadoma vzel 4. ekspr., v povedni rabi, s predlogom izraža zelo nizko stopnjo: njihova morala je na psu; umetniška raven predstave je pod psom / hrana, preskrba je pod psom zelo slaba ● ekspr. vem, kam pes taco moli kaj je skrivni namen govorjenja, ravnanja kake osebe; ekspr. to vam je vreme, da bi se še pes obesil slabo, neprijetno, pusto; pog., ekspr. ko je obubožal, ga še pes ni povohal se nihče ni zmenil zanj, mu pomagal; ekspr. takih knjig pri nas še pes ne povoha nihče ne bere, kupuje; pog., ekspr. nisi vreden, da te pes povoha slab, ničvreden si; nekoristen, nesposoben si; pog., ekspr. tega še psu ne privoščim nikomur, niti največjemu sovražniku; žarg., gled. dobiti, igrati psa zelo nepomembno vlogo; ekspr. priti na psa finančno, materialno propasti; priti v težek, neprijeten položaj; tadva sta si, se gledata kot pes in mačka sovražita se; počutim se kot pes v cerkvi odveč, nezaželen; ekspr. naj se pes obesi, če sem vedel za to izraža podkrepitev trditve; pog., ekspr. še pes ima rad pri jedi mir med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki; preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega; preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi; preg. enkrat z betom, drugič s psom živeti zdaj razsipno, zdaj revno ◊ astr. Veliki pes ozvezdje na južni nebesni poluti, katerega najsvetlejša zvezda je Sirius; etn. pes velikemu nožu podobna lesena priprava za zagrebanje žerjavice na odprtem ognjišču pastirske koče; lov. pes dobro drži vztrajno goni divjad; pes kreše laja po sledi, ki navadno ne vodi do divjadi; odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu; vzgajati psa privajati ga na okolico in poslušnost; nemi pes ki pri iskanju, gonjenju divjadi ne laja; šolani pes ki je ubogljiv vedno in povsod in je opravil tovrstni izpit; šport. psi trakovi, navadno iz tjulenje kože, ki se pritrdijo, prilepijo na drsno stran smuči, da pri hoji navkreber ne spodrsuje; vet. pastirski pes ki brani čredo pred napadalci, zlasti volkovi; zool. psi volkovi, šakali, domači psi, lisice, Canidae; leteči pes večji netopir, ki živi na Malajskem otočju in se hrani s sadeži, Pteropus vampirus; morski psi velike morske ribe hrustančnice z vretenčasto obliko telesa, Selachoidei; prerijski pes večji rdečkasto rjav glodavec, ki živi v srednjem delu Severne Amerike, Cynomys ♪
  11.      podlóžniški  -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na podložnike ali podložništvo: podložniške dajatve / podložniški odnosi / izpolnjevati podložniške dolžnosti do cesarja ♦ zgod. podložniška prisega do odprave tlačanstva prisega podložnika zemljiškemu gospodu 2. ekspr. pretirano pokoren, poslušen: prezirati podložniške uradnike / otresti se podložniškega duha ♪
  12.      poslúšen  -šna -o prid., poslúšnejši (ú ū) 1. ki (rad) uboga; ubogljiv: poslušen otrok; bila je pridna in poslušna 2. navadno z dajalnikom pokoren: biti poslušen staršem / kdor ni bil poslušen, je bil odpuščen / star. knez je bil poslušen bizantinskemu cesarju podrejen // star. zvest, vdan: vaša najposlušnejša služabnica / poslušen priklon vdan, ponižen ● ekspr. noge mu niso več poslušne ne more več hoditi; slabš. bili so poslušno orodje v njihovih rokah ravnali, delali so po njihovih zahtevah neglede na pravilnost, poštenost ◊ lov. pes je poslušen pozoren na tistega, ki ga kliče, mu ukazuje poslúšno prisl.: poslušno oditi ♪
  13.      prirépnik  -a m (ẹ̑) slabš. kdor je komu pretirano vdan, pokoren: postati prirepnik koga / kapitalisti in njihovi prirepniki ♪
  14.      slúga  -e tudi -a m (ú) 1. v nekaterih deželah stalno najet moški za pomoč pri hišnih delih in za osebno strežbo: sluga je prižgal luči; pozvoniti slugi / vojaški sluga vojak, dodeljen oficirju za osebno strežbo / star., kot vljudnostna fraza: sluga pokoren; sluga ponižen ∙ ekspr. hotel je, da bi bili vsi njegovi sluge da bi mu vsi stregli 2. nekdaj kdor v kaki ustanovi, podjetju opravlja pomožna dela: sluga je položil akte na mizo / občinski, sodni, šolski sluga 3. slabš., navadno s prilastkom kdor je pretirano vdan nadrejenim: njegovi sluge se mu v vsem pokoravajo / okupatorjevi sluge ♪
  15.      spokoríti se  -ím se dov., spokóril se (ȋ í) 1. rel. postati boljši z delanjem pokore: grešnik se spokori; spokoriti se za umor; pred smrtjo se je spokoril 2. ekspr. obžalovati storjeno dejanje in se poboljšati: spoznala je svojo napako in se spokorila; vsi pričakujejo, da se spokorim / preveč se je napil, zdaj se mora spokoriti spokoríti knjiž. povzročiti, da kdo postane pokoren: spokoriti upornike / grožnje ga ne bodo spokorile spokorjèn -êna -o: spokorjen grešnik; vrnil se je spokorjen ♪
  16.      stráh  -ú stil. -a m, mn. strahóvi (ȃ) 1. neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogroženosti, (domnevno) sovražnih, nevarnih okoliščin: v temnem gozdu je fanta obšel, prešinil, prevzel, ekspr. popadel strah; oči so izražale strah; slika ji je vzbujala strah; kričati, osiveti, prebledeti, tresti se od strahu; hud, ekspr. blazen strah; biti bled od strahu / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: otroke je rado strah; strah ga je iti v temi spat; ob teh čudnih glasovih ga je postalo strah // tesnobno duševno stanje zaradi pričakovanja česa hudega, neprijetnega: med ljudmi se je širil, je zavladal strah pred boleznijo; pobegniti iz strahu pred kaznijo; v strahu, da ne bi česa izdal, je molčal / premagati strah pred nastopom vznemirjenost zaradi mogočega neuspeha; strah za sina je bil neutemeljen skrb, da se mu zgodi kaj hudega, neprijetnega / bil je v strahu za delo bal se je, da bi ga izgubil; bil je v strahu, da bodo njegovo dejanje razkrili bal se je / bližati se nasprotniku brez strahu, s strahom / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: strah ga je bolezni, smrti boji se; ekspr. strah ga je plavati daleč od obale ne upa si; ekspr. strah ga je tega položaja ne čuti se dovolj sposobnega, močnega zanj; strah jo je za otroke skrbi jo, da se jim ne bi zgodilo kaj hudega 2. kar vzbuja, povzroča tako stanje: znebiti se strahov; to je strah le za otroke / ekspr. profesor matematike je bil strah in trepet šole / tak si, da bi bil dober za strah za strašilo / hiša strahov v cirkusu // nav. mn., po ljudskem verovanju bitje nematerialne narave, ki se pojavi v grozljivi zaznavni obliki: bati se strahov; videti strahove; polnočni strahovi; pravljica o strahovih in čarovnicah; kot strah je drvel skozi vas 3. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža težavnost, mučnost česa: strah je, če nihče ne razmišlja / strah in groza je, če kar naprej dežuje zelo neprijetno je; strah in groza bo, če bo zamudil zelo se bodo jezili 4. v medmetni rabi, v zvezi strah in groza izraža zgražanje, ogorčenje: koliko živali je poginilo, strah in groza; strah in groza, kakšen pa si ● ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; ekspr. fant je bil strah vse ulice vsi v ulici so se ga bali; pog. imeti strah pred kom, čim bati se koga, česa; ekspr. nagnati, vliti komu strah v kosti prestrašiti, vznemiriti ga; ekspr. videti strahove tam, kjer jih ni neutemeljeno, brez potrebe se bati česa; ekspr. povsod vidi same strahove vse se mu zdi nevarno, težko; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; star. vzeti koga v strah zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega; star. biti v strahu komu biti mu iz strahu pokoren, poslušen; star. imeti koga v strahu ne dopustiti, da bi si upal delati, ravnati po svoji volji; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; star. denarja mi je ostalo samo še za strah zelo malo; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ psih. nočni strah nevrotično pogojen strah, ki otroka napol zbudi iz spanja in v kratkem času spet preneha ♪
  17.      ukrivíti  -ím dov., ukrívil (ȋ í) 1. dati čemu krivo obliko: ukriviti cev, žico; zaradi teže knjig so se police ukrivile; paziti, da se žebelj pri zabijanju ne ukrivi / ukriviti železno palico v kavelj / po otrokovem prvem letu se hrbtenica počasi ukrivi v značilno dvojno esasto obliko // dati čemu nenaravno, nepravilno obliko: mačka je ukrivila hrbet; zaradi jahanja so se mu noge ukrivile; njegove ustnice so se skoraj ob vsaki besedi čudno ukrivile / ukriviti usta v nasmeh, posmeh / težko delo ga je počasi ukrivilo 2. ekspr. povzročiti, da se kdo ukloni, vda: ukriviti upornike; ukriviti koga z davki, s silo; tega človeka se zlepa ne da ukriviti ● ekspr. spet je moral ukriviti hrbet pred njim ga ubogati; mu biti poslušen, pokoren; knjiž., ekspr. ker se je počutil tujca, se je še bolj ukrivil vase je postal še bolj nedostopen, nepriljuden ukrívljen -a -o: ptice z ukrivljenim kljunom; bil je bolan in ukrivljen od teže let; navzdol, navzgor, vstran ukrivljen; ukrivljena cev, palica; nož z ukrivljenim rezilom ♪
  18.      ukrívljati  -am nedov. (í) dajati čemu krivo obliko: ukrivljati železne palice; knjižne police so se začele ukrivljati kriviti // dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: ustnice je ukrivljal v prisiljen nasmeh / težko delo mu je začelo ukrivljati hrbet ● ekspr. upiralo se jim je neprestano ukrivljati hrbtenico ubogati koga; biti komu poslušen, pokoren ♪
  19.      zlódej  -a in zlódja m (ọ̑) 1. evfem. hudič: zlodej ga je obsedel; zlodeja klicati nad koga; povezan je s samim zlodejem; biti hujši od zlodeja; bal se ga je kot samega zlodeja zelo; pihalo je kot tristo zlodejev / v zlodeja maskiran človek / ekspr. zlodej naj to pije, mi ne bomo / kot kletvica: o ti zlodej ti, kakšna grda cesta; o ti zlodej prekleti 2. ekspr. zloben, hudoben človek: takle zlodej vam lahko uniči življenje; hudo je, če moraš biti pokoren takemu zlodeju 3. ekspr. oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja jezo, nejevoljo: ugasni radio, ne bom več poslušal tega zlodeja; kašlja, ne vem, kje je staknil tega zlodeja; otroci vsega zlodeja privlečejo k hiši / kot psovka zlodej zdraharski, daj nam mir // oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja presenečenje, občudovanje: kdo bi si mislil, da zlodej tako lepo poje; kaj vse zna ta zlodej / zaradi lepega zlodeja hodijo okrog oblasti zelo kočljive zadeve 4. ekspr., v povedni rabi neprijetnosti, težave: če jih bo zapustil, bo zlodej; dež bo, pa boš imel zlodeja / vojska je zlodej neprijetna, huda stvar / v povedno-prislovni rabi: zlodej je, če dela vsak po svoje; zlodej je živeti v taki negotovosti 5. ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: delali so takega zlodeja, da nihče ni mogel spati / veter je zganjal zlodeja in pol velik hrup / malo pozneje je prišel, pa je bil že zlodej pa so se že jezili 6. knjiž., ekspr. revež: kako morejo zlodeji živeti s tako beraško plačo / sprejel je ubogega zlodeja pod streho 7. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za zlodeja popolnoma, prav: tega za zlodeja nikjer ne dobiš; zna za zlodeja vse // sploh, nikakor: tega si pa za zlodeja ni mogel zapomniti // za vprašalnico poudarja ugibanje: kaj za zlodeja iščete tod okoli / kaj za zlodeja je treba imeti okno odprto ni treba imeti okno odprto 8. v medmetni rabi izraža a) podkrepitev trditve: zlodej, da bom uganil; ozdravel bo, ni zlodej; naj me zlodej vzame, če ni res; za zlodeja, to mu boš dal b) jezo, nejevoljo: zlodej, kaj pa rogovilite po hiši; za zlodeja, zakaj ste mu povedali; tristo zlodejev, kaj pa še čakate c) začudenje, presenečenje: zlodej, še všeč mu bo nazadnje; za zlodeja, tak da je ● ekspr. kod te je zlodej nosil toliko časa kje si se mudil, kod si hodil; ekspr. kam te je zlodej odnesel tako hitro kam si šel; ekspr. ne vem, kateri zlodej ga je obsedel, da je tak zakaj je tak; ekspr. sam zlodej ga je prinesel v hišo prišel je ob nepravem času, nezaželeno; njegov prihod je povzročil velike težave; ekspr. zlodej ga bo vzel, če ne bo nehal kaditi umrl bo; ekspr. posestvo je vzel zlodej je propadlo; ekspr. ne želim ga videti, naj ga zlodej vzame izraža zavračanje, odklanjanje; ekspr. naj gre, kamor hoče, zlodej z njo izraža nezanimanje; ekspr. nanj so klicali zlodeja preklinjali so ga; od zlodeja ekspr. fant je od zlodeja zelo prebrisan, podjeten; zmožen tudi zelo hudih dejanj; zelo poreden, neukrotljiv; ekspr. ta ženska je od zlodeja doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudobna; ekspr. (pojdi) k zlodeju, babnica izraža zavračanje; ekspr. on zna vsega zlodeja je zelo podjeten, spreten; ekspr. on je živ zlodej zelo hudoben človek; ekspr. izmišljali so si zlodeja in pol, da bi ga pozdravili zelo so se trudili zlódja in zlódeja ekspr.: zlodja, tak da je; zlodja, kaj pa še čakate; kdo zlodja ga je ovadil / kaj zlodja je treba imeti vedno odprto ni treba / gotovo mu bo posodil. Zlodja mu bo ne bo mu ♪



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA