Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pokora (7)

1.      pokóra  -e ž (ọ̑) 1. rel. kar je določeno za kršilca božje ali cerkvene zapovedi: čaka ga pokora; naložil mu je hudo pokoro; pridiga o grehu in pokori / delati pokoro ∙ drži se, kakor bi pokoro delal je nerazpoložen, slabe volje 2. ekspr. kar je za koga neprijetno, mučno: revmatizem je moja pokora / v povedno-prislovni rabi: pokora je poslušati njegovo večno godrnjanje; pokora je z njim // kdor povzroča neprijetnosti, težave: že spet prihaja ta pokora / kot psovka zgani se, pokora pijana ♪
2.      pokorávanje  -a s (ȃ) glagolnik od pokoravati: pokoravanje narodov / pokoravanje staršem / pokoravanje prepovedim, zakonom ♪
3.      pokorávati  -am nedov. (ȃ) knjiž. s silo delati, da je kdo politično odvisen: na bojnem pohodu je pokoraval uporne kneze pokorávati se z dajalnikom upoštevati voljo, zahteve koga: pokoravati se staršem; noče se brezpogojno pokoravati / pokoravati se ukazom, zakonom / pokorava se vsem njenim željam; pren. jezik se ni hotel pokoravati tujim glasovom ♪
4.      nèpokorávanje  -a s (ȅ-ȃ) knjiž. kar je nasprotno, drugačno od pokoravanja: nepokoravanje odločbam, sklepom, zakonom ♪
5.      nazarénski  -a -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na nazarence ali nazarenstvo: nazarenska slikarska smer / kompozicija je narisana v nazarenskem slogu 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pes se je z nazarenskim laježem zagnal vanj; nazarenska vročina 3. v medmetni rabi, kot zapostavljeni prilastek izraža podkrepitev, poudarek: pokora nazarenska, še v grob me boš spravil nazarénsko prisl.: nazarensko jokati, trpeti; nazarensko bogat človek; biti nazarensko srečen ♪
6.      samopášnež  -a m (ȃ) knjiž., ekspr. 1. oblasten, samovoljen človek: pokoravali so se samopašnežem / njen mož je bil samopašnež in trinog // objesten, predrzen človek: takrat so trgovski samopašneži postali zaskrbljeni 2. sebičen človek: ta samopašnež skrbi le za svojo udobnost ♪
7.      slúga  -e tudi -a m (ú) 1. v nekaterih deželah stalno najet moški za pomoč pri hišnih delih in za osebno strežbo: sluga je prižgal luči; pozvoniti slugi / vojaški sluga vojak, dodeljen oficirju za osebno strežbo / star., kot vljudnostna fraza: sluga pokoren; sluga ponižen ∙ ekspr. hotel je, da bi bili vsi njegovi sluge da bi mu vsi stregli 2. nekdaj kdor v kaki ustanovi, podjetju opravlja pomožna dela: sluga je položil akte na mizo / občinski, sodni, šolski sluga 3. slabš., navadno s prilastkom kdor je pretirano vdan nadrejenim: njegovi sluge se mu v vsem pokoravajo / okupatorjevi sluge ♪