Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
pokončevati (4)
- pokončeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. namerno delati, da kdo več ne živi: pokončevati taboriščnike v plinskih celicah / pokončevati mrčes s strupi 2. delati, da je kaj zelo poškodovano, da ne obstaja več: pokončevati gozdove; veliki valovi pokončujejo na obalah vse, kar dosežejo ♪
- kosíti -ím nedov. (ȋ í) 1. s koso, kosilnico rezati travo, žito: kosci že dve uri kosijo; počasi kositi / kositi travo, žito / nizko, visoko kositi / ekspr. kdaj boste pa pri vas kosili kdaj bo čas košnje 2. ekspr. množično ubijati, moriti: brzostrelka je kosila iz hiše // uničevati, pokončevati: bolezni so kosile živino / med vojno je smrt neusmiljeno kosila košèn -êna -o: dvakrat košeni travniki ♪
- pokončávati -am nedov. (ȃ) pokončevati: pokončavati ptice / povodnji pokončavajo polja ♪
- pokončevánje -a s (ȃ) glagolnik od pokončevati: pokončevanje škodljivih živali / duh sovraštva in pokončevanja ♪