Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
pokanje (24) 
- pókanje -a s (ọ́) glagolnik od pókati: pokanje gorečih drv / pokanje pušk, topov / pokanje ledu ♪
- pikapôkanje -a s (ȏ) glagolnik od pikapokati: s skednjev je bilo slišati pikapokanje cepcev ♪
- bezgóv in bezgòv -óva -o tudi bèzgov -a -o [bǝz] prid. (ọ́; ȍ ọ́; ǝ̀) nanašajoč se na bezeg: bezgov grm, les; bezgove jagode; bezgovo cvetje / bezgov čaj / bezgova puška igrača iz bezgove veje za pokanje ♪
- bezgóvka tudi bèzgovka -e [bǝz] ž (ọ̄; ǝ̀) igrača iz bezgove veje za pokanje: otroci pokajo z bezgovkami // slabš. slaba puška ♪
- cépec -pca m (ẹ́) 1. preprosto orodje za ročno mlačev: mlatiti s cepci; pokanje cepcev na skednjih // redko del cepca, s katerim se udarja; cep: cepec z grčasto bunko 2. zastar. debela palica, gorjača: opiral se je na okovan cepec 3. ekspr. neolikan ali omejen človek: pa si res pravi cepec; vede se kot teleban in cepec / in jaz, cepec, sem mu verjel / kot psovka: kam pa rineš, cepec; cepec neumni ● ekspr. končati prepir s cepcem surovo, neotesano ♪
- cepìč cepíča m (ȉ í) 1. enoletni poganjek, s katerim se cepi: cepič se je prijel; prirezati cepič; jablanovi cepiči; cepiči najrodovitnejših trsov 2. redko preprosto orodje za ročno mlačev; cepec: pokanje cepičev ♪
- dléskanje in dlêskanje tudi dleskánje -a s (ẹ̄; ē; ȃ) glagolnik od dleskati: v gozdu se je slišalo dleskanje in pokanje / dleskanje s prsti ♪
- fijákarski -a -o (ȃ) pridevnik od fijakar: pokanje fijakarskih bičev; fijakarski konj ♪
- gonjáč -a m (á) 1. kdor goni, vodi živino: gonjači konj; slišalo se je pokanje bičev in vpitje gonjačev / bil je za gonjača / orali so brez gonjača 2. lov. kdor goni divjad pred stojišče lovca: za lov so najeli veliko gonjačev; lajanje psov in vpitje gonjačev 3. lov., rabi se samostojno ali kot prilastek brak, gonič: na vrvici je vodil pse gonjače ♪
- lomíti lómim nedov. (ȋ ọ́) 1. s silo, pritiskom delati iz česa trdega nepravilne dele: lomiti dračje; rezati in lomiti kruh; spomladi se led na reki lomi; suhljad se lomi pod nogami / vihar lomi drevje ga podira, ruje; mu lomi veje; dal je palico čez koleno in jo lomil jo poskušal zlomiti; v jezi je divjal in lomil pohištvo grdo ravnal z njim, ga razbijal; pod težo se je deska začela lomiti je začela kazati znake, da se bo prelomila / ekspr.: pomol je lomil valove; morje se lomi ob pečinah; pren., knjiž. val ekspresionizma se je že lomil // s silo, pritiskom delati, da kaj trdega ni več s čim zraščeno, skupaj: otroci lomijo mladike v grmu; burja lomi ledene sveče; veter je lomil veje; veje se lomijo pod težkim snegom; lomiti koruzo lomiti koruzne storže s stebla / lomiti granit, kamen, marmor pridobivati uporabne kose iz žive skale 2. nav. 3. os. povzročati zvijanje telesa, udov:
spet ga lomi božjast; krč jo lomi; vse telo mu lomijo krči / brezoseb.: včeraj ga je spet lomilo imel je napad božjasti; ekspr. gledalce je kar lomilo od smeha zvijali, pripogibali so se / z oslabljenim pomenom otrok ni zdrav, božjast ga lomi ima božjast, je božjasten 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa osebek: jeza ga lomi; krčevit jok jo je lomil; togota ga lomi / jeza ga lomi, ker ni bil izvoljen jezi se; taka radovednost me lomi, da moram pogledati // polaščati se, lotevati se: komaj gleda, tako ga lomi spanec / kašelj ga je začel lomiti; že prej ga je lomil smeh, zdaj pa se je zakrohotal 4. publ. odpravljati, premagovati, uničevati: lomiti preživele nazore; lomiti stare družbene odnose, tradicijo; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; predsodki se lomijo 5. slabš. slabo znati, obvladovati kak jezik, zlasti v govorjeni obliki: za silo je lomil angleščino; lomil je celo nekoliko po slovensko 6.
pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: če ga bo še naprej lomil, bo izključen; mladina ga lomi / to smo ga lomili / njegova žena ga lomi z drugimi; lomi ga, kot da ne bi bil poročen se družabno, erotično izživlja // delati napake: igralec ga je pri premieri lomil; pri šolski nalogi sem ga strašno lomil / godba je dobro igrala, le boben ga je malo lomil / trdil je, da ga trgovina lomi 7. publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se: lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se 8. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: menda se bosta ločila. Ne lomi ga; ali si zdaj jezna name? Nikar ga ne lomi; tega izpita ne bom nikoli naredil. Kaj ga pa lomiš ● ekspr., redko težko delo človeka lomi zelo utruja; pog., ekspr. letos ga vreme lomi je slabo, nestalno vreme; zastar. tega vprašanja ne bom rešil, naj si še tako lomim glavo belim; knjiž. pili sta kavo in lomili bel
kruh jedli; čakal je in nestrpno lomil prste z roko krčevito pregibal prste druge roke; jokala je in (si) lomila roke, lomila z rokami delala krčevite gibe, izražajoč žalost, obup; ekspr. pri tej nalogi si bo lomil zobe jo bo težko reševal; ekspr. medved je lomil skozi goščavo lomastil; knjiž. razbojniki lomijo v hišo vdirajo, vlamljajo ◊ agr. lomiti lan s posebno pripravo lomiti laneno slamo pri pridobivanju prediva; fiz. prozorno telo lomi svetlobo povzroča spremembo smeri valovanja pri vstopu vase; tisk. lomiti urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani); usnj. lomiti usnje obdelovati ga tako, da postane lice nekoliko hrapavo lomíti se 1. biti lomljiv: koruzni kruh se lomi / lasje, nohti se mu lomijo 2. ekspr. pripogibati se, zvijati se: ponižno je pozdravljal in se lomil v pasu; tako so se smejali, da so se kar lomili / lomiti se od smeha, v joku, v smehu 3. biti ostro ukrivljen: črta se lomi; reka se lomi; cesta se lomi
navzdol; rov se ostro lomi / topol meče dolgo senco, ki se lomi ob zidu ♦ fiz. svetloba, zvok se lomi spreminja smer pri prehodu v drugo snov 4. knjiž., ekspr. izgubljati trdnost, moč: njen ponos se lomi; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; njegova upornost se lomi / lomiti se v sebi ● glas se mu je lomil od ganjenosti, razburjenja govoril je pretrgano, s prekinitvami; ekspr. ob tujem izrazu se mu je lomil jezik težko ga je izgovarjal; ekspr. v njem se vse maje in lomi doživlja velike duševne krize; ekspr. dve uri sem se lomil po tistem kamenju (težko) hodil lomèč -éča -e: jokala je, lomeč (si) roke; plaz se vali v dolino, lomeč smreke kot bilke; stal je v zadregi, lomeč v roki vžigalico; pokanje lomečega se ledu lómljen -a -o: lomljena vrsta hiš / lomljeni kamen; lomljeni oklepaj iz dveh ležeči črki V podobnih znakov; lomljena črta ♪
- móžnar -ja m (ọ́) 1. okrogli posodi z močnimi stenami podobna priprava za pokanje s smodnikom: nabiti, sprožiti možnar; pokati z možnarji; začetek trgatve je naznanilo grmenje možnarjev; smodnik za možnarje // nekdaj artilerijsko orožje z zelo kratko cevjo in velikega kalibra za navpično streljanje: streljati iz topov in možnarjev 2. močna, navadno kovinska posoda z zaokroženim dnom za drobljenje trdih snovi: v možnarju tolči, treti kavo, orehe; možnar za sladkor / kuhinjski možnar ♪
- oddaljíti se -ím se tudi oddáljiti se -im se dov., oddáljil se (ȋ í; ā ȃ) 1. premikajoč se povečati razdaljo med seboj in določeno osebo, stvarjo: ladja se je na svoji poti na nekaterih mestih precej oddaljila od obale; oddaljiti se za nekaj korakov; nekoliko, preveč se oddaljiti / brnenje in pokanje se je oddaljilo postalo oddaljeno // premikajoč se prenehati biti na določenem mestu: letala so odvrgla bombe in se oddaljila; raketa se je oddaljila z zemlje poletela; knjiž. oddaljiti se iz sobe oditi; pren. sreča se je oddaljila od njega 2. priti glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: ti dogodki so se že precej oddaljili 3. navadno v zvezi z od postati drugačen po lastnostih, značilnostih: oddaljiti se od ljudi in njihovega čustvovanja / renesansa se je oddaljila od tradicije // prenehati vztrajati pri čem,
upoštevati kaj: oddaljiti se od dosedanjih stališč / oddaljiti se od prvotne teme 4. prenehati imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: po očetovi smrti so se zelo oddaljili drug drugemu ● ta dogodek se je že precej oddaljil od nas nas zlasti čustveno ne vznemirja več oddáljen -a -o 1. deležnik od oddaljiti se: bili so že precej oddaljeni, ko so jih poklicali nazaj; mati in hčere so postale čedalje bolj oddaljene 2. od katerega je do kakega kraja, stvari razmeroma dolga pot: prišel je iz oddaljenega kraja; precej oddaljene vasi // pri katerem je dolžina najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do njega razmeroma dolga: čuditi se oddaljenim zvezdam ♦ geom. neskončno oddaljen bolj oddaljen od najbolj oddaljenega 3. ki izraža dolžino poti od kakega kraja, stvari do drugega kraja, stvari: kraj je oddaljen dva kilometra / naselje je pol ure oddaljeno od postaje od naselja do postaje se porabi pol ure // ki izraža dolžino najkrajše črte od
izhodiščnega predmeta, točke do določenega predmeta, točke: peč je oddaljena od zidu deset centimetrov / stavbe so med seboj primerno oddaljene v primerni razdalji 4. ki prihaja od daleč: oddaljeni učenci / oddaljeno grmenje ♪
- ogluševáti -újem nedov. (á ȗ) s svojo glasnostjo povzročati, da kdo (skoraj) ne sliši: brnenje strojev ga oglušuje; trušč ljudi oglušuje // povzročati, da se kaj ne sliši; glušiti: mah je ogluševal korake / gromi so ogluševali drug drugega oglušujóč -a -e: oglušujoč ropot strojev; oglušujoče pokanje, tuljenje; prisl.: tramvaji so oglušujoče zvonili; oglušujoče šumeča voda ♪
- oglušljív -a -o prid. (ȋ í) oglušujoč: oglušljiv hrup; oglušljivo pokanje, vpitje oglušljívo prisl.: bobni so oglušljivo zaropotali ♪
- petárda -e ž (ȃ) s smodnikom napolnjen kartonski tulec z zastraševalnim eksplozijskim učinkom: metati petarde; slišati je pokanje petard ♦ zgod. petarda v srednjem veku s smodnikom napolnjena kovinska posoda z vžigalno vrvico za podiranje, razstreljevanje zidov, obzidij ♪
- pókalica -e ž (ọ́) 1. igrača iz bezgove veje za pokanje: otrok je ustrelil s pokalico ∙ slabš. s tole pokalico ne boš nič opravil slabo puško 2. nekdaj osvežujoča brezalkoholna pijača v steklenici, ki se odpre s pokom ob pritisku na okrogel steklen zamašek: piti pokalico ◊ bot. pokalica travniška rastlina z napihnjeno čašo in belkastimi ali rdečkastimi cveti v socvetju, Silene vulgaris; zool. pokalice hrošči, ki se z glasnim pokom poženejo v zrak, Elateridae ♪
- pókec -kca m (ọ̑) končni del biča iz vlaken lanu, konoplje, ki omogoča pokanje: bič s pokcem ◊ vrtn. okrasni grm z belimi jagodami ♪
- preslédkast -a -o prid. (ẹ̑) ki ima presledke: presledkasta živa meja / presledkasto pokanje v daljavi ♦ čeb. presledkasta zalega zalega, pri kateri so med zaleženimi celicami prazne celice ♪
- šmís -a m (ȋ) nar. končni del biča iz vlaken lanu, konoplje, ki omogoča pokanje; pokec: bič s šmisom ∙ zastar. šmisi po obrazu brazgotine (po dvoboju s sabljo, mečem) ♪
- švŕkec -kca m (ȓ) končni del biča iz vlaken lanu, konoplje, ki omogoča pokanje; pokec: bič s švrkcem ♪
- tòp tôpa -o stil. -ó prid. (ȍ ó) 1. ki slabo reže, seka: top meč, nož; topa kosa, sekira / topo rezilo ∙ topa stran noža rezilu nasprotna stran 2. ki nima (ostre) konice: top svinčnik; topa šivanka; topo pero / riba s topim gobcem; top nos; topa brada 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: top zadah po trohnobi; topa bolečina // ki povzroča nizek, nezveneč, zamolkel glas: top padec, udarec; topo pokanje z bičem // nizek, nezveneč, zamolkel: top glas, zvok 4. neobčutljiv za zunanje dražljaje: gledal je v knjigo, toda bil je tako top, da ni videl črk / ekspr. glušec je top za slavčevo petje 5. ki je brez volje, zanimanja: top je za vse, kar se dogaja okoli njega / top nasmeh, pogled / topa vdanost / ekspr. sončen dan ga je izvabil iz topega ždenja k delu 6. knjiž. neumen, omejen: top človek; bistri in topi učenci / tope besede ◊ geom. topi kot
kot, večji od 90° in manjši od 180°; les. topi spah spah, pri katerem so ravni robovi lesenih delov, navadno v vzdolžni smeri, tesno sestavljeni tôpo in topó prisl.: topo gledati predse; nesrečo je topo prenašal; topo udarjati; starčevsko topo mežikati ♪
- začéti -čnèm dov., začél; nam. začét in začèt (ẹ́ ȅ) 1. izraža začetek opravljanja kakega dela, kake dejavnosti a) z nedoločnikom: začeti delati, govoriti, peti; začeti korakati, plesati; preštevati so jih začeli od leve proti desni / začeti hoditi v šolo; začela se je oblačiti v črno; v gledališču so začeli uprizarjati domača dela / tovarna je začela obratovati / začela ga je boleti glava; začela je pihati burja; rastlina je začela rasti; brezoseb. začelo je deževati b) z glagolskim samostalnikom: začeti izplačevanje dolga; začeti pogovor / začeti študij / publ., z orodnikom začeti z delom, s poukom / neustalj. predstava začne ob osmih se začne c) elipt.: hišo so začeli že pred leti, pa še ni dokončana; začeti zdravniško prakso; začeti novo vrsto pri pletenju / začeli bomo tam, kjer smo včeraj nehali 2. narediti prvo dejanje, prva dejanja v zvezi s kakim delom, kako
dejavnostjo: komaj je začel popravljati stroj, je že našel napako / sejo, zborovanje začne predsednik s kratkim nagovorom; začeti sodno obravnavo z zaprisego prič / sliko je začel, ni je pa končal; pomembno je, kako boste stvar začeli / elipt.: pa zapojmo. Kdo bo začel; radi bi se pogovorili, pa si nihče ne upa začeti // izraža, da kaj nastopa kot prvo v kaki celoti: govor je začel s spodbudnimi besedami; gledališko sezono so začeli z domačim delom / začeti stavek z veliko začetnico napisati prvo besedo v stavku z veliko začetnico; toliko je dela, da ne vem, kje bi začel katero delo bi opravil najprej / kam potujete, je začel pogovor; elipt. nekoč je živel kralj, je začel / direktor je začel kot vajenec je bil najprej vajenec 3. star. delati, početi: niso vedeli, kaj bi z vsem tem začeli ● ekspr. enkrat je treba začeti ne sme se več odlašati; stvar se mora začeti reševati; pog. začeti (obrt) na svojo roko postati samostojen obrtnik; ekspr. v novem okolju
so morali začeti znova so si morali znova ustvariti materialno osnovo za življenje začéti se navadno s prislovnim določilom izraža začetek obstajanja česa a) glede na čas: začelo se je obiranje hmelja; popadki so se že začeli; začela se je zima / šolska obveznost se začne z dopolnjenim sedmim letom / brezoseb. slišati je bilo pokanje. Začelo se je, je pomislil b) glede na prostor: cesta se začne pod hribom; pokazal jim je, kje se začne gozd ● ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer; ekspr. zima se je že odločno začela je že precej huda; z malim se začne, z velikim neha začénši: predelali so vso literarno zgodovino, začenši s protestantizmom; začenši z naslednjim mesecem se bo naročnina zvišala začét -a -o: nadaljevati začeto delo; sam.: začeto so sklenili hitreje dokončati ♪
- zlonôsen -sna -o prid. (ó ō) knjiž. ki prinaša zlo, nesrečo: zlonosni tujci; zlonosna ženska / zlonosni oblaki; zlonosne iskre; zlonosno nagnjenje / zlonosno pokanje ledu ♪
- žmíc -a m (ȋ) nar. vzhodno končni del biča iz vlaken lanu, konoplje, ki omogoča pokanje; pokec: bič z žmicem ♪