Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pok (76-100)


  1.      pokljúkati  -am dov. (ȗ) pritisniti na kljuko (vrat): pokljukal je, a vrata so bila zaklenjena // star. narahlo udariti, potrkati: pokljukati na okno, vrata ♪
  2.      pokljúnčkati  -am dov. (ȗ) 1. s kljunom se dotakniti kljuna zaradi dobrikanja, ljubkovanja: golob je pokljunčkal golobico // šalj. poljubiti: najraje bi jo pokljunčkal; zapeljivo sta se pogledala in se pokljunčkala 2. redko pokljuvati: kokoši so pokljunčkale solato ♪
  3.      pokljúški  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na Pokljuko: pokljuški gozdovi ♦ gozd. pokljuška smreka ♪
  4.      pokljúvati  -am in -kljújem tudi pokljuváti -kljúvam in -kljújem dov., pokljúval tudi pokljuvál (ú; á ú) 1. s kljuvanjem pojesti: kokoši so pokljuvale solato / redko pokljuvati proso pozobati 2. brezoseb. krajši čas imeti ostre, ponavljajoče se bolečine: v roki mu je kdaj pa kdaj pokljuvalo ♪
  5.      pokloftán  -a -o prid. (á) pog. 1. pomečkan, potlačen: moški v zamazani suknji in pokloftanem klobuku 2. potrt, pobit: vrnil se je ves pokloftan ♪
  6.      poklòn  -ôna m (ȍ ó) 1. nagib glave ali glave in zgornjega dela telesa kot pozdrav, izraz spoštovanja: zahvalil se jim je z globokim, rahlim poklonom / v meščanskem okolju, kot pozdrav moj poklon, gospa 2. občudovanje, pohvala, izražena komu neposredno: njegov poklon ji je ugajal / vsi ji delajo poklone / tako povabilo je veljalo za največji poklon priznanje 3. star. dar, darilo: zavrniti poklon / plašč je namenjen njej za poklon ◊ zgod. manjša dajatev, ki so jo podložniki v Poljanski dolini morali plačevati svojemu zemljiškemu gospodu ♪
  7.      poklónček  in poklônček -čka m (ọ̑; ȏ) manjšalnica od poklon: poslovila se je s poklončkom / naredila je lep poklonček / ekspr. kakšen poklonček je to zame ♪
  8.      poklonílo  -a s (í) star. dar, darilo: poklonil ne sprejema ● star. poklonilo je bilo kratko in jedrnato posvetilo ♪
  9.      poklonítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od pokloniti: poklonitev zemljišča / sprejel je slovesno poklonitev deželnih stanov / pogrebna poklonitev // zastar. dar, darilo: dati poklonitev ♪
  10.      pokloníti  -klónim dov. (ȋ ọ́) 1. nav. ekspr. dati komu kaj a) v last brez plačila: poklonil mi je sliko; pokloniti komu kaj za rojstni dan / v osmrtnicah zahvaljujemo se vsem, ki ste mu poklonili vence in cvetje / vso svojo ljubezen je poklonila otrokom b) ne da bi zaslužil: profesor mu je dobro oceno poklonil 2. knjiž. dati, nameniti: temu opravilu je poklonil le malo časa ● knjiž. nikdar ji ni poklonila prijazne besede bila je osorna z njo; knjiž. svoje delo je poklonil spominu pokojnega prijatelja posvetil; knjiž. poklonila mu je prijazen nasmeh prijazno se mu je nasmehnila; knjiž. žena mu je poklonila otroka rodila; knjiž. pokloniti komu srce dati pokloníti se 1. z nagibom glave ali glave in zgornjega dela telesa a) pozdraviti: poklonil se je in odšel; globoko se pokloniti komu / igralci so se prišli dvakrat poklonit b) izraziti pritrditev, soglasje: na vprašanje, če bi kaj pil, se je poklonil in šel za gostiteljem 2. ekspr. izkazati komu čast, spoštovanje: knezi so se prišli poklonit novemu vladarju / pokloniti se spominu pokojnika poklonívši: nizko se poklonivši, odide poklónjen -a -o: poklonjen denar ♪
  11.      poklonítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na poklonitev: poklonitveno pismo / poklonitvena ceremonija / poklonitvena deputacija deputacija, ki izraža prostovoljno podreditev kaki oblasti ♪
  12.      poklónstvo  in poklônstvo -a s (ọ̑; ȏ) zastar. poklonitev: začelo se je poklonstvo vseh županov // dar, darilo: zavrnila je njegovo poklonstvo ♪
  13.      poklòp  -ópa in -ôpa m (ȍ ọ́, ó) star. pokrov: odpreti poklop; poklop na ladjici / poklop na pisalniku ♪
  14.      poklópec  in poklôpec -pca m (ọ̄; ó) 1. manjša priprava za pokrivanje, zapiranje: odmakniti poklopec z odprtine na vratih / zapreti poklopec budilke / žični poklopec na steklenici / črni poklopci na ušesih naušniki // star. pokrov: poklopec skrinje / sedela je na poklopcu jadrnice 2. obrt. samostojno krojen in izdelan del oblačila, ki pokriva žepno odprtino: plašč so poživljali okrasni šivi, manšete in poklopci; žepi se zapirajo s poklopci / žepni poklopci ◊ anat. poklopec hrustanec, ki pokriva vhod v grlo; zool. škržni poklopec parni del telesa, ki ob straneh pokriva škrge ♪
  15.      poklópen  -pna -o prid. (ọ̑) obrt., navadno v zvezi z miza, postelja, vrata ki se da zavrteti, zložiti okoli vodoravnih tečajev: poklopna postelja ♪
  16.      poklopíti  in poklópiti -im dov. (ȋ ọ̄) pokriti, zapreti s poklopcem: poklopiti stekleničko / redko poklopiti del slušalke z dlanjo pokriti, zakriti ♪
  17.      pokmétiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) prilagoditi kmečkemu načinu življenja in mišljenja: pokmetiti svoj način življenja; ker je dolgo živel na deželi, se je pokmetil pokméten -a -o: pokmeteni učitelj ♪
  18.      poknéžiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) v nekaterih deželah dati, podeliti knežji naslov: za zasluge so ga poknežili poknéžen -a -o: pokneženi grof ♦ zgod. poknežena grofija Goriška ♪
  19.      pókniti  -em dov. (ọ́ ọ̑) narahlo počiti: suha vejica je poknila; brezoseb. v omari je poknilo / pokniti z bičem // nar. počiti sploh: strel pokne / obroč je poknil ♪
  20.      poknjížiti  -im dov. (í ȋ) lingv. narediti, da je kaj v skladu s sistemom, zakonitostmi knjižnega jezika: poknjižiti narečno obliko besede ♪
  21.      pokóckati  -am dov. (ọ̑) tlakovati, potlakati z (granitnimi) kockami: del cestišča bodo pokockali ♪
  22.      pôkoj  in pokòj -ója tudi -ôja m, prvi pomen mest. ed. pokóju (ó ọ́, ó; ȍ ọ́, ó) 1. stanje človeka, ki po končani zahtevani delovni dobi ni več zaposlen: pet let ji manjka do pokoja; učiteljica v pokoju / iti v pokoj upokojiti se; biti v pokoju 2. knjiž. stanje brez hrupa, ropota; mir: v gozdu je vladal pokoj // stanje brez hrupa, vznemirjenj: želel si je malo pokoja / pokoj vasic v nedeljskem popoldnevu / kaliti javni red in pokoj 3. knjiž. stanje notranje ubranosti, urejenosti; mir: iskati pokoj; na dušo mu lega pokoj / pokoj srca / v medmetni rabi, v krščanstvu, ob spominu na umrle Bog mu daj večni pokoj // stanje brez notranje napetosti, vznemirjenja: brez pokoja je taval okrog ● star. iti k pokoju spat; vznes. leči k večnemu pokoju umreti ♪
  23.      pokójen  -jna -o prid. (ọ̄) 1. ki je umrl: njen pokojni mož; pren., ekspr. pokojna Avstro-Ogrska 2. knjiž. ki ne čuti notranje napetosti, vznemirjenja; miren: bolnik je zdaj pokojen // ki vsebuje, izraža notranjo ubranost, urejenost: pokojen obraz 3. knjiž. ki poteka brez motenj; miren: pokojno spanje // ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov: preživlja pokojne dneve 4. knjiž. ki je brez hrupa, ropota; miren, tih: najti pokojen prostor / jutro je bilo jasno in pokojno pokójno prisl.: pokojno govoriti; dež pokojno rosi / v povedni rabi v sobi je bilo tiho in pokojno pokójni -a -o sam.: tudi on je že pokojni, med pokojnimi; spomin na pokojne / v osmrtnicah pogreb drage pokojne bo v soboto ♪
  24.      pokojíšče  -a s (í) zastar. 1. pokopališče: pokopan je na majhnem pokojišču 2. počivališče, zatočišče: vodil jih je v težko pristopna pokojišča ♪
  25.      pokójnica  -e ž (ọ̑) ženska, ki je umrla: pogovarjati se o pokojnici / v osmrtnicah pogreb drage pokojnice bo v soboto ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA