Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pok (126-150)


  1.      pokopalíšče  -a s (í) 1. navadno ograjen prostor za pokopavanje mrličev: razširiti, urediti pokopališče; pogrebni sprevod je zavil na pokopališče; opuščeno, vaško pokopališče / partizansko, vojaško pokopališče / v osmrtnicah pogreb bo ob 16. uri na domače pokopališče ∙ ekspr. kmalu se bo preselil na pokopališče bo umrl; vznes. na tem pokopališču počiva znani pesnik je pokopan; vznes. že dva meseca počiva na pokopališču je mrtev, pokopan ♦ urb. parkovno pokopališče na katerem so med seboj zelo oddaljeni grobovi svobodno razvrščeni // v nekaterih deželah prostor za pokopavanje mrtvih bitij sploh: pasje pokopališče 2. ekspr., s prilastkom prostor za odlaganje starih, neuporabnih vozil: ladijsko pokopališče; pokopališče avtomobilov ♪
  2.      pokopalíščen  -čna -o prid. (ȋ) pokopališki: pokopališčni zid ♪
  3.      pokopalíški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pokopališče: pokopališki zid / pokopališka uprava / po pokopališkem redu prvega januarja ni pogrebov ∙ ekspr. v mestu je zavladala pokopališka tišina popolna ♦ rel. pokopališka kapela ♪
  4.      pokopáti  -kópljem tudi -ám dov., pokôplji pokopljíte tudi pokôpaj pokopájte; pokôpal (á ọ́, ȃ) 1. navadno z določenim obredom dati, položiti truplo ali pepel koga v zemljo in ga pokriti: pokopati mrtve, ubite; pokopali so ga na domače pokopališče, v rodbinsko grobnico / pokopati po cerkvenem, civilnem obredu; pokopati z vojaškimi častmi / očeta smo pokopali pred desetimi dnevi 2. nav. 3. os., ekspr., navadno v zvezi s pod seboj pokriti s seboj in s tem navadno povzročiti smrt: plaz je pokopal pod seboj skupino turistov; zrušila se je betonska streha in pokopala pod seboj sto ljudi / konj je pokopal jezdeca pod seboj // zasuti, prekriti: sneg je pokopal grmič pod seboj / val je pokopal čoln pod seboj zalil 3. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: pokopala ga je huda bolezen, pljučnica / pokopala ga je pijača, žalost / dinozavre je pokopala njihova velikost 4. ekspr. narediti, povzročiti, da a) je kdo deležen neprijetnih, hudih posledic: pokopala ga je neprevidnost, oholost; s to izjavo se je obtoženec dokončno pokopal b) kdo ne more, ne sme več opravljati svoje dolžnosti, funkcije: ta članek je urednika pokopal; politično se pokopati c) se kaj ne uresniči: to je pokopalo njihove ideje, načrte, želje / s tem si pokopal našo akcijo č) kaj preneha biti, obstajati: ta dogodek je pokopal vso njegovo srečo / dvostopenjski študij so na fakulteti pokopali pred desetimi leti 5. ekspr. prenehati biti v stanju, kot ga nakazuje določilo: pokopati misli na beg; pokopati svoje upe, želje / v pijači je skušal pokopati te spomine / pokopali smo preteklost in začeli novo življenje; pokopati medsebojno sovraštvo 6. krajši čas kopati: konj je pokopal s prednjima nogama / še to gredico moram pokopati ● star. nismo še pokopali vsega krompirja izkopali; pokopal ga je domači župnik obred, s katerim so ga pokopali, je opravil; ekspr. globoko je pokopala svoja čustva skrila, prikrila; ekspr. ti nas boš vse pokopala boš živela dalj kot mi; ekspr. nekatere ženske so bolnega soseda že dvakrat pokopale so že dvakrat začele govoriti, misliti, da je umrl; ekspr. ta stil so nekateri kritiki že hoteli pokopati razglasiti za nesodobnega; ekspr. dve ženi je že pokopal sta mu že umrli; knjiž., ekspr. pokopati kak dogodek v pozabo zavestno, hote pozabiti, se ga nehati spominjati; ekspr. to ga je v njihovih očeh pokopalo to je povzročilo, naredilo, da ga niso več cenili, spoštovali; da od njega niso več česa dobrega, ugodnega pričakovali; ekspr. marsikateri nadarjen človek se sam pokoplje povzroči, naredi, da se njegova nadarjenost ne uresniči pokopán -a -o: pokopani načrti, upi; v tem grobu je pokopan njegov sin; spomniti se davno pokopane ljubezni; s tem je vse naše delo pokopano ∙ ekspr. za nas je on pokopan ne želimo imeti z njim več nobenih stikov, ne zmenimo se več zanj; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora ♪
  5.      pokopávanje  -a s (ȃ) glagolnik od pokopavati: pokopavanje mrličev; pokopavanje in sežiganje ♪
  6.      pokopávati  -am nedov. (ȃ) 1. navadno z določenim obredom dajati, polagati truplo ali pepel koga v zemljo in ga pokrivati: pokopavati mrtvece / na tem pokopališču več ne pokopavajo / ko je videl pogrebni sprevod, je vprašal, koga pokopavajo ♦ arheol. pokopavati v gomilah; etn. pokopavati pusta šega, da se dan po pustnem torku v sprevodu vozi lutka iz slame in cunj in nato vrže v vodo, sežge 2. ekspr. delati, povzročati, da je kdo deležen neprijetnih, hudih posledic: s takimi izjavami ga pokopavate ♪
  7.      pokópič  -a m (ọ̑) 1. nar. prekmursko grobar: pokopič je izkopal nov grob / nepokopani mrtveci so privabili celo jato črnih pokopičev krokarjev, vran 2. nar. vzhodnoštajersko pogrebec: pokopiči so se razšli ♪
  8.      pokopováti  -újem nedov. (á ȗ) star. pokopavati: ko so ga pokopovali, je zelo jokala ♪
  9.      pokóra  -e ž (ọ̑) 1. rel. kar je določeno za kršilca božje ali cerkvene zapovedi: čaka ga pokora; naložil mu je hudo pokoro; pridiga o grehu in pokori / delati pokoro ∙ drži se, kakor bi pokoro delal je nerazpoložen, slabe volje 2. ekspr. kar je za koga neprijetno, mučno: revmatizem je moja pokora / v povedno-prislovni rabi: pokora je poslušati njegovo večno godrnjanje; pokora je z njim // kdor povzroča neprijetnosti, težave: že spet prihaja ta pokora / kot psovka zgani se, pokora pijana ♪
  10.      pokorávanje  -a s (ȃ) glagolnik od pokoravati: pokoravanje narodov / pokoravanje staršem / pokoravanje prepovedim, zakonom ♪
  11.      pokorávati  -am nedov. (ȃ) knjiž. s silo delati, da je kdo politično odvisen: na bojnem pohodu je pokoraval uporne kneze pokorávati se z dajalnikom upoštevati voljo, zahteve koga: pokoravati se staršem; noče se brezpogojno pokoravati / pokoravati se ukazom, zakonom / pokorava se vsem njenim željam; pren. jezik se ni hotel pokoravati tujim glasovom ♪
  12.      pokóren  -rna -o prid., pokórnejši (ọ́ ọ̄) 1. navadno z dajalnikom ki se podreja oblasti, gospostvu koga: pokorni podložniki; biti pokoren staršem; tujcem niso hoteli biti pokorni; biti komu pokoren kot pes zelo, brezpogojno / biti pokoren očetovim ukazom; pokorni so zakonom / star., kot vljudnostna fraza sluga pokoren 2. ki vsebuje, izraža tako podrejanje: s pokornim nasmeškom je izpolnjeval vse ukaze pokórno prisl.: pokorno nosi težko breme; pokorno mu je služil / star., kot vljudnostna fraza pokorno javljam, da je vse urejeno ♪
  13.      pokorítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od pokoriti1: poskus osvojitve in pokoritve države / pokoritev narave ♪
  14.      pokoríti 1 -ím dov., pokóril (ȋ í) s silo narediti, da je kdo a) politično odvisen: pokoril je sosednje narode / dežele, mesta, ki so jih pokorili Rimljani / pokoriti z orožjem b) podrejen, odvisen sploh: njega je le s težavo pokoril; pokoriti upornike; pren. človekova želja, da bi pokoril naravo pokoríti se z dajalnikom upoštevati voljo, zahteve koga: pokoriti se staršem / sklepu, ukazu so se morali vsi pokoriti pokorjèn -êna -o: pokorjene pokrajine ♪
  15.      pokoríti 2 -ím nedov. (ȋ í) star. kaznovati: takrat so učence pokorili s šibo ● ekspr. človeka pokorijo bolezni so mu v breme; ekspr. za ta korak se bo še pokoril občutil bo neprijetne, hude posledice; ekspr. za vlom se bo moral pokoriti nekaj let biti v zaporu, ječi ◊ rel. pokoriti se za grehe delati pokoro ♪
  16.      pokórnost  -i ž (ọ́) podrejanje oblasti, gospostvu koga: odrekati, priseči komu pokornost; od nje je zahteval pokornost; pokornost nadrejenim / to je storil iz pokornosti do svoje matere ♪
  17.      pokórščina  -e ž (ọ̄) priznavanje oblasti, gospostva koga: kmetje so gosposki izkazovali, odpovedali pokorščino; zahtevati od otroka pokorščino; brezpogojna pokorščina; prisiliti k pokorščini / držati dežele v pokorščini; živeti v pokorščini ∙ ekspr. noge so mu nenadoma odpovedale pokorščino ni mogel hoditi ♪
  18.      pòkosílen  -lna -o prid. (ȍ-ȋ) nanašajoč se na čas po kosilu: pokosilni počitek / pokosilno razpoloženje ♪
  19.      pokósiti  -im dov. (ọ́) pojesti kosilo: ko je pokosil, je šel na delo / pokositi enolončnico pojesti za kosilo ♪
  20.      pokosíti  -ím dov., pokósil (ȋ í) 1. končati košnjo: ko so pokosili, je bilo sonce že visoko; za letos smo pokosili // s koso, kosilnico odrezati travo, žito: veliko so že pokosili / pokositi deteljo / pokositi travnik 2. ekspr. s streljanjem povzročiti, da kdo pade smrtno zadet, hudo ranjen: mitraljezec je pokosil pet napadalcev / pokositi s strojnico / del armade je pokosila artilerija pobila, uničila // povzročiti, da kdo umre: pokosila ga je gripa, tuberkuloza; lakota je pokosila mnogo prebivalstva / vojna je pokosila veliko življenj ∙ ekspr. pokosila ga je smrt umrl je; žarg., šport. branilec je grdo pokosil srednjega napadalca ga udaril nizko po nogah, da je padel pokošèn -êna -o: pokošeni travniki; na vrhu so kot pokošeni popadali po tleh ♪
  21.      pokosítriti  -im dov. (í ȋ) teh. prekriti kovino s tanko plastjo kositra: pokositriti jekleno pločevino pokosítren -a -o: pokositrena posoda ♪
  22.      pokostenéti  -ím dov. (ẹ́ í) spremeniti se v kost: hrustanec pokosteni ♪
  23.      pokóstnica  -e ž (ọ̑) anat. tanka plast močnega veznega tkiva, ki pokriva kost: vnetje pokostnice ♪
  24.      pokòt  -ôta m (ȍ ó) zastar. istočasno skoteni mladiči; gnezdo: pokot slepih mačic / žival se je okužila ob pokotu ob kotitvi ♪
  25.      pokovec  gl. pokavec ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA