Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pojem (101-110)


  1.      vzplamenévati  -am nedov. (ẹ́) 1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamenevali kresovi / v uličnih svetilkah vzplameneva plin gori z izmenoma naraščajočim in pojemajočim plamenom // v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj vzplameneva in pojenjuje 2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: na obzorju vstaja sonce in pokrajina vzplameneva / oči so mu vzplamenevale od sreče 3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplameneva / boji, upori vzplamenevajo // v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamenevati od ogorčenja / po tem dogovoru ni več vzplameneval niti kričal se jezil, se razburjal vzplamenevajóč -a -e: vzplamenevajoč blesk oči ♪
  2.      zagòn  -ôna m (ȍ ó) 1. dejanje, s katerim se spravi kaj v delovanje, tek: ročni zagon motorja ga je utrudil; zagon turbine / zagon kolesa // v zvezi z v stanje delovanja, teka česa: spraviti motor v zagon / stroj je v zagonu 2. velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo: zagon mu pada, pojema, raste; ta misel mu je dajala zagon; delati kaj z velikim zagonom; biti poln zagona / delovni, ustvarjalni zagon 3. publ., s prilastkom hiter, močen razvoj zlasti kake dejavnosti: industrijski zagon dežele; zagon gospodarstva / kratkotrajni zagon kakega gibanja 4. dejanje, s katerim se naredi, povzroči, da gre, pride žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagon krav v ogrado ● knjiž. zagoni vetra sunki; publ. delavci so bili neprestano v zagonu so neprestano delali; publ. zbrati sredstva za zagon tovarne za začetek normalnega delovanja ♪
  3.      zaobjémati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) knjiž. 1. objemati: z rokami zaobjemati kolena / s pogledom je zaobjemal ves prostor 2. zajemati: pisateljevo literarno delo zaobjema vse zvrsti besedne umetnosti / razmišljati, kaj vse zaobjema kak pojem ● knjiž. stari del mesta je nekoč zaobjemal ves ta predel zavzemal; knjiž. mesto je zaobjemalo visoko obzidje obdajalo ♪
  4.      zapéti  -pôjem dov., zapój zapójte tudi zapôj zapôjte; zapél (ẹ́ ó) 1. izoblikovati tone, melodije z govorilnimi organi: zapel bi, če bi znal; od veselja zapeti; glasno, veselo, žalostno zapeti // preh. izraziti, posredovati določeno besedilo s petjem: zapeti budnico, zdravljico, žalostinko / zapeti (pesem) o ljubezni / elipt., pog. zapeti katero / zapel je: Žive naj vsi narodi ♦ muz. zapeti lestvico, melodijo 2. začeti peti: globoko je vdihnil in zapel; ko se je znočilo, so fantje zapeli / zapeti ob spremljavi klavirja 3. ekspr. izraziti misli v vezani besedi: pesnik je zapel o svojih čustvih / kdo je v slovenščini prvi zapel to verzno obliko spesnil; pren., pesn. zapoj, duša, o bolesti 4. ekspr. pojoče reči, povedati: sprevodnik je zapel ime postaje / dobro jutro, je zapel sosed // reči, povedati sploh: zapel je celo tožbo; knjiž. pošteno mu jih je zapel zelo ga je oštel 5. oglasiti se z določenimi, za posamezno vrsto (ptic, žuželk) značilnimi glasovi: v grmovju so zapele ptice; petelin je dvakrat zapel // ekspr. dati, oddati značilen zvok: rog, struna, zvon zapoje; ura na steni je zapela / vile so zapele, ko so udarile ob tla / motor je zapel zabrnel; vsake toliko časa zapoje telefon zazvoni // izraža začetek dejanja, dejanje, kot ga določa sobesedilo: prišlo je poletje in kose so zapele / če se žival upira, zapoje bič, palica je tepena; v gozdu je zapela sekira se je začelo sekati; pred mrakom je zapel veter in se prelevil v vihar začel pihati ● star. bili so zadolženi in boben je zapel njihovo premoženje je šlo na dražbo; star. na Laškem je zapel boben se je začela vojna; star. vstal je, preden je zapel petelin zelo zgodaj; ekspr. zapel je petelin na strehi začelo je goreti; ekspr. srce mu je zapelo zelo se je razveselil; evfem. zvon mu je zadnjič zapel umrl je; žarg. ujeti zločinec je končno zapel začel govoriti o svojem dejanju; pesn. petelin je zapel beli dan s petjem naznanil, da se dani; ekspr. zapeti komu hvalo zelo ga pohvaliti; star. zapeti novo mašo postati duhovnik; star. če ne boš ubogal, ti bom zapel drugo pesem te bom natepel, pretepel zapét -a -o: zapeta beseda; zapeta pesem ♪
  5.      zapúščati  -am nedov. (ú) 1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem dela, da ni več na določenem mestu: delavci v gručah zapuščajo tovarno; srečal ga je, ko je zapuščal park / publ. voda, ki zapušča hladilni sistem, je primerno ohlajena teče iz njega // izraža, da osebek dela, da ne prebiva, živi več kje: po vojni so ljudje zapuščali vasi / mladi zapuščajo kmetije 2. izraža, da osebek dela, da preneha biti, se nahajati skupaj s kom: drug za drugim so zapuščali družbo; samica zapušča mladiče le takrat, ko gre po hrano // izraža, da osebek dela, da preneha bivati, živeti skupaj s kom: odrasli otroci zapuščajo starše 3. delati, da preneha določeno razmerje s kom: fantje zapuščajo dekleta / pristaši ga zapuščajo // prenehavati skrbeti za koga, pomagati komu: zapuščati ljudi v stiskah, težavah 4. delati, da kdo kaj dobi kot dediščino: kmetje so navadno zapuščali posestva sinovom / v oporoki zapušča premoženje otrokom 5. delati, da kje je, ostaja, kar izraža dopolnilo; puščati: kolesa so zapuščala sled / bolezen zapušča okvare povzroča / pog. predstava zapušča v gledalcu močen vtis povzroča, da o njej razmišlja 6. nav. ekspr. izraža pojemanje sposobnosti, stanja pri kom, kot ga določa samostalnik: razum, spomin, vid zapušča starega človeka / moči so ga začele zapuščati / pogum, zavest ga zapušča 7. pretrgovati, trgati svojo dejavno vključenost v kaj: veliko mladih letos zapušča šolo / zapuščati organizacijo, stranko 8. publ. ne upoštevati: ta filozof ne zapušča humanističnih vrednot ● ekspr. podgane že zapuščajo ladjo neznačajni, dvolični ljudje zapuščajo gibanje, stranko, podjetje, ker čutijo, da bi bilo zaradi poslabšanja položaja nevarno ostati; ekspr. živci ga zapuščajo ne more se več obvladovati, začenja se razburjati zapúščati se nav. ekspr. zanemarjati se: stara se in se zapušča / strokovno se zapuščati zapuščáje star.: zapuščaje starše, je mislil na srečno otroštvo zapuščajóč -a -e: zapuščajoč mesto, so peli ♪
  6.      zglèd  zgléda m (ȅ ẹ́) 1. dejanje, ravnanje, po katerem se kdo ravna, ga posnema: sledili so njegovemu zgledu in sedli; vzgajati z dobrim zgledom / dati lep, slab zgled; pri vzgoji otrok ravna po zgledu svojih staršev / ekspr.: njegovo delo je bilo ljudem svetel zgled; dogodek naj bo vsem v svarilen zgled ∙ preg. besede mičejo, zgledi vlečejo govorjenje ima manjši vpliv, privlačnost kot dejanje 2. oseba, stvar z zelo izrazitimi, opaznimi lastnostmi, značilnostmi, po katerih (naj) se kdo ravna, jih posnema: oče mu je zgled / učitelji ga postavljajo vsem za zgled, redko v zgled 3. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: zdravnik je bil zgled požrtvovalnega človeka; taka vožnja je zgled lahkomiselnosti; odnos med njimi je zgled prijateljstva 4. stvar, enota, po kateri se lahko neposredno pokaže, ponazori kak širši, splošnejši pojem: dokazati trditev ob zgledih; podkrepiti kaj z zgledi; nazoren, poučen, značilen zgled / povedati kaj za zgled ♦ lingv. samostalniki, ki se sklanjajo po zgledu kost // z rodilnikom stvar, enota kot pojavna oblika tega, kar splošneje izraža samostalnik: zgledi baročnega stavbarstva; zgled zajedavstva med živalmi; prim. izgled ♪
  7.      znótraj  prisl. (ọ́) 1. na notranji strani, ant. zunaj: prevleči tok znotraj z žametom; znotraj kosmat usnjen plašč / znotraj zapahnjena vrata // v notranjosti: znotraj obnoviti hišo; deblo je znotraj trhlo; znotraj votla buča // v zvezi od znotraj izraža usmerjenost iz notranjosti česa: stal je pred hišo in čutil, da ga nekdo od znotraj opazuje 2. izraža omejitev na to, kar zajema pojem: stranka je navzven delovala enotno, znotraj pa je s težavo mirila nezadovoljne člane ● pog. nekaj tu znotraj mi pravi, da ga ne bo več slutim, zdi se mi; ta okna se odpirajo na znotraj navznoter; prim. odznotraj ♪
  8.      zrelativizírati  -am dov. (ȋ) knjiž. narediti relativno: zrelativizirati vrednostna stališča; pojem dela se je zrelativiziral zrelativizíran -a -o: zrelativizirane trditve ♪
  9.      živáhnost  -i ž (á) lastnost, značilnost živahnega: otrok ne kaže živahnosti; njena neprisiljena, mladostna živahnost / živahnost kretenj / vnašati živahnost v pogovor / na trgu je živahnost pojemala ♪
  10.      življênjskost  -i ž (ē) 1. lastnost, značilnost, ki izhaja iz resničnosti, iz življenja: ugajala mu je njena življenjskost; življenjskost pouka; življenjskost rešitve tega problema / življenjskost likov romana / redko s trupla so izginili zadnji znaki življenjskosti življenja, živosti 2. knjiž., ekspr. živahnost, živost: postajali so zaspani in življenjskost je pojemala / mesto ga je pritegovalo s svojo življenjskostjo ♪

   1 26 51 76 101



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA