Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pogost (126-150)



  1.      konzílij  -a m (í) 1. med. posvet dveh ali več zdravnikov glede diagnoze in zdravljenja bolnika: pogosto so ga klicali na konzilij / zdravniški konzilij je ugotovil, da se je kost dobro zarasla zdravniki na tem posvetu 2. knjiž. pomemben sestanek, zborovanje: konzilij profesorjev
  2.      kópati  tudi kopáti -am in -ljem nedov. (ọ́ á ọ́) v vodi odstranjevati umazanijo s telesa: mati kopa otroka; kopati bolnika; pogosto se umivati in kopati / ob reki kopajo konje // dajati telo ali del telesa v določeno tekočino, sipko snov zaradi zdravljenja, krepitve: roko mora kopati dvakrat na dan; ozebline kopa izmenoma v topli in hladni vodi ♦ fot. kopati film imeti film v vodi, da se z njega odstranijo ostanki kemikalij; izpirati film kópati se tudi kopáti se 1. biti, gibati se v vodi zaradi osvežitve, krepitve: tam se kopa in sonči mnogo ljudi / rad se kopa / po kosilu sta se šla kopat; pren., ekspr. v morju se je kopal mesec // ekspr. valjati se, (navadno) v sipki snovi: pred hišo so se v pesku kopale kokoši 2. ekspr., s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža veliko količino, množino česa: mesto se kopa v jutranjem soncu; pokrajina se je kopala v bleščeči svetlobi / hribovje se kopa v prvem zelenju / kopati se v bogastvu, zlatu / kopal se je v znoju / kopala se je v sreči zelo je bila srečnavznes. domovina se kopa v krvi v domovini so hudi, težki boji; ekspr. on misli, da se kopava v mleku da sva bogata, da se nama dobro godi; ekspr. njene oči se kopajo v solzah so polne solz kopajóč -a -e: delal je, kopajoč se v potu; kričanje kopajočih se otrok je potihnilo
  3.      kopíto  -a s (í) 1. rožena kožna tvorba na koncu prstov nekaterih sesalcev: konj je grizel in bíl s kopiti ob tla; drobljivo kopito / konjsko kopito / kopita udarjajo po tlaku podkve na kopitih; klopotanje, peketanje kopit ♦ vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zool. konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus 2. spodnjemu delu noge podobna, navadno lesena priprava za izdelovanje, oblikovanje obuval: kopita za veliko stopalo ni imel / dati čevlje na kopito v čevlje dati kopito, da bi se razširili / čevljarsko kopito // ekspr., v prislovni rabi v zvezi s po izraža, da ima kaj ustaljeno ali pogosto se ponavljajočo obliko: predava po enem kopitu; vse gre po istem, starem kopitu 3. leseni, navadno razširjeni del strelnega orožja: udaril ga je s kopitom / puškino kopito ● ekspr. naš oče je človek starega kopita v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ekspr. odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito ni več čevljaril; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi
  4.      korák  -a m () 1. gib noge pri hoji, teku, plesu: vsak korak mu je povzročal bolečine / napravil je dva koraka in padel; storiti (en) korak naprej, nazaj, vstran / delati dolge, drobne, široke, velike korake / kazal je osnovne korake / baletni, plesni korak; ples s poskočnimi koraki; vojaški korak; koraki polke, valčka; ekspr. bližati se s kilometrskimi koraki zelo dolgimi; pren., ekspr. to so bili njegovi prvi koraki v življenje // dotik noge na podlago pri hoji; stopinja: tla so se pri vsakem koraku ugrezala / poznajo se sledovi njegovih korakov 2. nav. ekspr. premikanje s korakanjem; hoja: njegov korak je bil odločen; pospešiti korake; pozna ga po koraku / hitri, počasni koraki / hodil je z drsajočimi, tihimi koraki drsajoče, tiho; približeval se je s težkimi koraki // noga, zlasti pri hoji: koraki so se mu zapletali / zadržati korak // zvok, šum, ki ga povzroča noga, zlasti pri hoji: koraki se bližajo, izgubljajo / zaslišali so se lahki koraki; tihi, ženski koraki 3. ekspr., v prislovni rabi izraža a) prostorsko oddaljenost: do tam je kakih dvajset korakov; nekaj korakov vstran / na vsakih pet korakov; streljati na tri korake / zagleda ga korak od sebe nedaleč; stopil je za korak bliže malo / ona gre še korak dalje in mu ugovarja celo ugovarja mu b) časovno oddaljenost: do izpolnitve je še dolg korak; en sam korak do sreče 4. mesto med nogami: stati do koraka v vodi / otrok ima pretesne hlačke v koraku 5. ekspr., s prilastkom dejanje, ukrep, ravnanje: to je bil nepremišljen korak; tega koraka se je še dolgo sramovala / storil je potrebne korake / publ.: napraviti resen korak k izboljšanju mednarodnega položaja; diplomatski koraki vlade ● ekspr. niti koraka niso storili ničesar; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje; ekspr. ranjence smo imeli na vsak korak pogosto, povsod; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. štipendije niso šle v korak s stroški niso bile enake, enakovredne stroškom; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. to ugotavlja na, ob vsakem koraku povsod, vedno; ekspr. bližali so se korak za korakom počasi, postopnoelektr. korak napetosti napetost na določeni razdalji; kor. bočni korak plesni korak v levo ali v desno; križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; menjalni korak skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga; strojn. korak dolžina, za katero se premakne vijak v vzdolžni smeri, če se zavrti za 90°; šport. drsalni korak tehnika smučanja, pri kateri je gibanje takšno kot pri drsanju; strumni korak; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi; paradni korak korakanje v določenem ritmu z zelo napetimi nogami; v korak kot povelje začni korakati tako, da se sočasno premikajo iste noge
  5.      kreháč  -a m (á) slabš. kdor (pogosto) močno in hripavo kašlja: star krehač
  6.      kréhavec  -vca m (ẹ̄) ekspr. kdor (pogosto) močno in hripavo kašlja: star krehavec / bolehavci in krehavci
  7.      krvoséčnost  -i ž (ẹ̄) med. izločanje krvi s sečem: pogost znak te bolezni je krvosečnost
  8.      kúhati  -am nedov.) 1. delati hrano (bolj) užitno z delovanjem toplote: uči se kuhati; zna zelo dobro kuhati; kuha in pospravlja; pri tej hiši se slabo kuha / kuhati kosilo, večerjo / kuha le na olju / kuhati na elektriko, plin // imeti hrano v vreli vodi, da postane (bolj) užitna: kuhati meso, zelenjavo; kuhati v pokriti posodi; kuha in peče; v loncu se kuha krompir / kuhati čaj, kavo; kuhati juho / kuhati kaj do mehkega / kuha samo na kuhalniku // imeti kaj v vreli vodi zaradi čiščenja, pranja: kuhati perilo 2. pridobivati kaj z delovanjem toplote: iz sliv kuhati marmelado; kuhati žganje / kuhati klej / kuhati, žgati apno pridobivati apno z žganjem apnenca 3. ekspr. pripravljati kako dejavnost, akcijo, navadno skrivaj, zahrbtno: možje so kuhali maščevanje; neprestano nekaj kuha; spraševal se je, kaj se kuha proti njemu 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: kar naprej kuha trmo; kuhati zavist / še vedno kuha jezo nanj ● pog. kuhati mulo kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom; ekspr. bolnika je vso noč kuhala vročina imel je visoko vročino; ekspr. jezen je, da ga kar kuha zeloles. kuhati les pripravljati les za nadaljnjo obdelavo s segrevanjem v vroči vodi kúhati se ekspr. 1. pojavljati se v visoki stopnji: v srcu se mu kuha bes, sovraštvo; v njem se kuha jeza 2. biti, zadrževati se v vročini: ljudje so se kuhali v nabito polni dvorani / bilo je tako vroče, da se je kar kuhal kuhajóč -a -e: težko je zadrževal kuhajoče se sovraštvo kúhan -a -o: jesti kuhan fižol, kostanj; na mleku kuhani riž; krompir je že kuhan; napol kuhana jed / kuhano maslo maslo, ki se mu s kuhanjem izloči voda; mehko ali v mehko kuhano jajce jajce z nezakrknjenim rumenjakom ∙ rdeč kot kuhan rak zelo; ekspr. kuhan in pečen je pri njih pogostokrat, dostikrat je pri njihgastr. kuhano vino vroča pijača iz prevretega vina, sladkorja in začimb
  9.      láčen  -čna -o prid.) 1. ki čuti potrebo po jedi: lačen otrok; biti lačen; lačna živina; premraženi in lačni so čakali jutra; lačen in žejen; zelo lačen; lačen kot pes, volk / lačne pršice so še enkrat manjše kakor site / ekspr. doma ima pet lačnih ust otrok; pren. bajke za lačno domišljijo // ekspr. ki izraža lakoto: interniranci z lačnimi očmi / ptički odpirajo lačne kljune; trgati meso z lačnimi zobmi 2. nav. ekspr. ki živi v pomanjkanju hrane: lačno prebivalstvo / pog. med vojno so ljudje lačni stradajo / lačna leta po Napoleonovih vojnah 3. nav. ekspr., z rodilnikom ki si zelo želi česa: lačen kruha / lačen časti, denarja, zemlje; biti lačen ljubezni; dobrote lačni otroci; senzacij lačni časopisi 4. ekspr. ki izraža spolno poželenje: sledil ji je z lačnim pogledom; čutila je na sebi njegove lačne oči ● ekspr. urednik ima lačne predale nima gradiva za objavo; pog., ekspr. ima ta lačno jetiko zelo pogosto čuti potrebo po jedi in veliko jé, a je kljub temu suh; nar. lačna torba, vreča manj napolnjena, kot bi morala biti; nar. ta jed je lačna ne nasiti za dolgo; ekspr. samo oči so lačne ko človek vidi jed, si je zaželi, čeprav ne čuti potrebe po njej; ekspr. oči so bile bolj lačne kot želodec vzel si je več jedi, kot je je mogel pojesti; ekspr. lačen sem, da se mi pajčevine delajo po želodcu, da se mi tema dela pred očmi, da bi vola pojedel zelo lačen; ekspr. lačen je bil, da se je skozenj videlo zelo lačen, sestradan; ekspr. v otroških letih sem bil večkrat lačen kot sit sem živel v zelo slabih gmotnih razmerah láčno prisl.: lačno gledati; krava lačno muka láčni -a -o sam.: siti ne razume lačnega; pomagati lačnim; pog., ekspr. ima ta lačno zelo pogosto čuti potrebo po jedi in veliko jé, a je kljub temu suh
  10.      lagáti  lážem tudi lagáti se lážem se nedov. (á á) 1. zavestno izjavljati, govoriti kaj neresničnega z namenom zavajati v zmoto: na obrazu se mu je videlo, da laže; lagal jim je, da ga ni videl; ne vem, kje je, je lagala; lagati o kom; on nikoli ne laže; ta ženska rada laže; ekspr. debelo, nesramno, predrzno lagati; ekspr. lažeš, je jezno zavpil; pog. laže, kot pes teče zelo; pogosto // ekspr. govoriti, pripovedovati kaj, kar ne ustreza resnici: zakaj bi vam lagala; lagal je, kako se mu tam dobro godi; lagal je o lepih nekdanjih časih; obljubljali so vse mogoče, eden je bolj lagal kot drugi / trdil je, da časopisi lažejo; pren., ekspr. oči so lagale; srce ne laže 2. ekspr. biti neresničen, napačen, varljiv: te številke lažejo / hočejo se prepričati, če govorica o njegovem uspehu ne laže ● ekspr. lagal bi, če bi rekel, da se mi slabo godi dobro se mi godi; star. fant je dekletu lagal izjavljal je, da jo ljubi, a je ni ljubil; star. sreča mu laže ni srečen; ekspr. v obraz mu laže predrzno, nesramno; ekspr. laže, da je grdo, da se kar kadi, da sam sebi verjame zelo; preg. kdor laže, ta krade lažnivemu človeku se pripisuje tudi tatvina lagáti si ekspr. z neutemeljenimi razlogi ustvarjati v samem sebi prepričanje, da je stanje drugačno kot v resnici, navadno boljše: slabo kaže, kaj bi si lagali; nikar ne laži sam sebi; preh., pesn. Kaj si lažeš opojnost v dveh, saj si sam (M. Jarc)
  11.      lepobesédje  -a s (ẹ̑) knjiž. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govorjenje: govornik pogosto zaide v lepobesedje
  12.      létati  -am nedov., tudi letájte; tudi letála (ẹ́) 1. premikati se (sem in tja ali večkrat) po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: čebele letajo iz panja; metulj leta od cveta do cveta; mušice letajo nad vodo; lastovke danes visoko letajo / jadralna letala letajo nad mestom; pren., ekspr. njegove misli letajo domov 2. ekspr. večkrat opraviti kako pot; hoditi: kar naprej leta v mesto / vedno leta okoli zdravnikov // z oslabljenim pomenom izraža, da se osebek ukvarja z delom, dejavnostjo, ki jo nakazuje določilo: direktor je letal s seje na sejo; letati na sestanke, po veselicah; on rad leta po hribih; letati za zaslužkom / leta gledat vse filme 3. pog. tekati: otroci letajo po travniku in lovijo metulje; letati ven in noter 4. ekspr., v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: ali še vedno leta za njim; njen mož leta za drugimi ženskami / že leta za dekleti 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s predložnim povedkovim določilom izraža, da je osebek oblečen, obut, kot nakazuje določilo: hladno je, on pa leta brez suknjiča; vedno leta v kratkih hlačah / ne letaj bos, se boš prehladil; kupi mi obleko, ali misliš, da bom naga letala okrog ● star. to je bilo takrat, ko sem še bos okoli letal ko sem bil še otrok; ekspr. ona previsoko leta ima prevelike zahteve; je preveč domišljava; pog. celo noč sem letal sem moral hoditi na veliko potrebo; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh letáje: letaje nad pokrajino, išče kragulj žrtev letajóč -a -e: orel, letajoč med vrhovi gora; nizko letajoče lastovke
  13.      ležíšče  -a s (í) 1. kar je namenjeno za ležanje, spanje: v sobi sta dve ležišči; imeti slabo ležišče; postlati ležišče; vstati z ležišča; premetavati se po ležišču; mehko, trdo, zasilno ležišče; oblazinjeno ležišče; širina ležišča / v sezoni je hotel najel tudi ležišča pri zasebnikih; počitniški dom ima petdeset ležišč / hotelska cena za ležišče za prenočevanje, prenočišče / otroško, pomožno ležišče; v planinski koči je dvajset skupnih ležišč preprostih ležišč, nameščenih v večjem številu v enem prostoru; prenočevali so na skupnem ležišču v prostoru, kjer so taka ležišča // mesto, prostor za ležanje, spanje: ležišče je imel na senu; pripraviti komu ležišče ob peči; ležišče na goli klopi // mesto, prostor, kjer žival (pogosto) leži: pes se je umaknil na ležišče; mokro ležišče prašičem škoduje; zajčje ležišče 2. kraj, prostor, kjer je večja, za izkoriščanje primerna količina rudnine; nahajališče: najti, odkrivati nova ležišča; ležišče premoga / odpiranje, raziskovanje ležišč / ležišče nafte, plina 3. mesto, predmet, na katerem kaj leži, sloni: razstavljati stroje in jih trgati z ležišč / ležišče za žarnico // grad. mesto na podpori, na katerem leži, sloni nosilni element: izdelati ležišča; ležišče strešne konstrukcije; ležišče nosilca 4. zastar. (vojaški) tabor, (vojaško) taborišče: Turki so se umaknili v svoje ležišče ◊ anat. ležišče organa mesto, kjer je, se nahaja organ; jur. trdo ležišče nekdaj poostritev prestajanja zaporne kazni ali ukrep med kazensko preiskavo, po katerem mora kaznjenec, preiskovanec spati na golih deskah; teh. ležišče del cevi pri orožju, kjer je nameščen naboj
  14.      líčkar  -ja m () kdor lička: gospodinja je pogostila ličkarje
  15.      líjavica  in lijávica -e ž (; ) 1. star. ploha, naliv: v hudi lijavici je zgrešil pot; ta novica je delovala kot mrzla lijavica 2. med. nenormalno pogostno iztrebljanje; driska: ustaviti lijavico s čajem
  16.      límba  -e ž () gozd. visokogorski bor, pogosten tudi v parkih; cemprin
  17.      ljubíti  in ljúbiti -im nedov. ( ū) 1. čutiti močno naklonjenost do osebe drugega spola: ker ljubi, je srečen; ljubiti dekle, moža; zašepetal je: Ljubim te; nesrečno, skrivaj, vdano, zvesto ljubiti; zelo sta se ljubila; nav. ekspr.: vroče ljubiti; ljubiti brez upanja; ljubiti do smrti; ljubiti iz dna srca, čez vse, z vso dušo // evfem. imeti spolno razmerje, spolno občevati: v mladosti je vroče ljubila in živela burno življenje; ljubil jo je brez ljubezni; trdo jo je vprašal, če se je ljubila z drugim / telesno ljubiti 2. čutiti močno naklonjenost do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: mati ljubi otroka; ljubiti brata, prijatelje, starše; prisrčno ljubiti; ljubila ga je, kot bi bil njen sin; starši in otroci se ljubijo / ljubiti konje / ljubiti dom, domovino, narod 3. imeti močen pozitiven odnos do česa: ljubil je svoje delo; slikar ljubi to sliko in je noče prodati; kmet ljubi zemljo / ljubiti pravico, svobodo / knjiž.: bolnik ljubi mir ima ga rad; žival ne ljubi mraka nima ga rada; ljubi njen smeh rad ga posluša // knjiž. imeti nagnjenje, veselje do česa: ljubi glasbo, knjige / ekspr. ljubi dobro hrano rad je dobre jedi; evfem. na obrazu se mu pozna, da ljubi žganje rad pije žganje / z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: ljubiti lov; dekleta ljubijo ples rada plešejo 4. imeti dobre, prijateljske odnose: ljubiti človeka; ljubiti vse ljudi; evfem. sosedje se navadno ne ljubijo / pes ljubi gospodarja 5. nav. 3. os. imeti kaj za dober pogoj rasti, razvijanja: ta trta ljubi zavetno lego; take rastline ljubijo svetlobo, vlažna tla // zastar., z dajalnikom biti všeč, ugajati: od vsega sadja so mu najbolj ljubile hruške; dovolil je, da si vsak vzame, kar mu ljubi 6. star. poljubljati: ljubiti roko; objemati in ljubiti ● knjiž. sreča ga ljubi je srečen; ta pesnik ljubi slikovite metafore jih pogosto uporablja; knjiž. take motive je ljubilo 18. stoletje taki motivi so bili pogosti, v navadi v 18. stoletju; od vseh pesmi najbolj ljubi Jenkove so mu najbolj všečrel. ljubiti Boga ljubíti se in ljúbiti se s smiselnim osebkom v dajalniku 1. izraža pripravljenost koga, za kako dejanje: dekletom se je ljubilo iti plesat; ne ljubi se mu delati; nikomur se še ni ljubilo iti; fantu se ni ljubilo, da bi tako zgodaj vstal / elipt.: nocoj se mi nič kaj ne ljubi dalje; kadar se mu ljubi, je prav zabaven; ravnali so z njim, kakor se jim je ljubilo samovoljno; jedel je, kolikor se mu je ljubilo kolikor je hotel, želelekspr. komu se pa kaj ljubi v tej vročini v vročini človek ni razpoložen, nima volje za delo; danes se mi nič ne ljubi nisem razpoložen, nimam volje za nobeno delo 2. nar. gorenjsko imeti željo, poželenje po čem: saj vem, njene domačije se mu ljubi; če se ti ljubi vina, ga natoči ljubèč -éča -e 1. deležnik od ljubiti: ljudje, ljubeči mirno življenje; otrokom je bil ljubeč oče; ljubeča nevesta; ljubeče srce / v osmrtnicah umrla je naša ljubeča mama 2. ekspr. ki vsebuje, izraža ljubezen: ljubeči materini opomini; spremljala je otroka z ljubečim pogledom; obdajati koga z ljubečo pozornostjo; njena ljubeča skrb / božati z ljubečo roko; prisl.: deček ljubeče boža psa; mati je ljubeče sklonjena nad otrokom ljúbljen -a -o 1. deležnik od ljubiti: osrečevala jo je zavest, da je ljubljena; celo svoji nežno ljubljeni ženi ni zaupal te skrivnosti 2. ekspr. drag, ljub: ločitev od ljubljenega dekleta / v osmrtnicah umrl je naš ljubljeni oče ljúbljeni -a -o sam.: ni vedel, kje je zdaj njegova ljubljena / kot nagovor kmalu se vrni, ljubljeni
  18.      lopáta  -e ž (á) 1. orodje s širokim listom in dolgim držajem za zajemanje, premetavanje sipkega materiala: dati lopato na ramo; metati pesek z lopato / nasaditi lopato; zasaditi lopato v zemljo; njegove roke so kot lopate velike, široke / lopata za kidanje gnoja; list, uho lopate / lopata peska // pog. kolikor se zajame z lopato: vrzi še nekaj lopat k drevescu 2. rabi se samostojno ali s prilastkom lopati podoben del orodja, naprave, stroja: voda se zaganja v lopate in kolesa se vrtijo; lopata mlina na veter; lopata vesla odriva vodo; parnik je gnalo kolo z lopatami / mlinsko kolo na lopate ● publ. lopata arheologov je odkrila ostanke mesta arheologi so jih odkrili z odkopavanjem; ekspr. vi imate drobne roke, jaz pa take lopate velike, široke roke, dlani; zasaditi lopato publ. to društvo je prvo zasadilo lopato je prvo začelo delovati; publ. za novi vrtec je zasadil prvo lopato župan je nakazal začetek gradbenih del s simboličnim izkopom nekaj zemlje; publ. danes so zasadili lopato na največjem letošnjem gradbišču začeli graditi, delati; ekspr. drugi so delali, on pa se je samo na lopato naslanjal ni delal; je pogosto počivalnavt. lopata sidra skrajni ploščati del kraka pri sidru; strojn. lopate zavite kovinske plošče v turbinskih strojih; vijačna lopata; zool. lopata končni ploščati del rogovja pri damjaku, losu
  19.      lóž  -a m (ọ̑) 1. lov. mesto, prostor, kjer divjad (pogosto) leži: pregnati žival z loža; srna leži na, v ložu; prazen lož; lož divjega zajca 2. knjiž., redko ležišče sploh: opotekel se je k svojemu ložu
  20.      madrigál  -a m () muz. večglasna vokalna skladba posvetne vsebine, zlasti v drugi polovici 16. in v začetku 17. stoletja: peti madrigale; Gallusovi moteti in madrigali // lit. kratka lirska pesem posvetne vsebine, zlasti v renesansi: izmed pesniških oblik je pogosto uporabljal sonet in madrigal
  21.      maníra  -e ž () 1. nav. mn., raba peša način vedenja, navada: imel je to maniro, da me je onikal; lepe, prostaške, uglajene manire; na napako ga je opozoril z manirami izkušenega poslovnega človeka; človek prikupnih manir; človek z mestnimi manirami // nav. ed. olikano, lepo vedenje: pozna se mu manira; nima manire; učiti koga manire; človek z manirami / poslovil se je, kot zahteva manira pravila lepega vedenjaekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan 2. publ. pogosto se ponavljajoč način izražanja, zlasti v umetnosti, navada: mračni motivi so bili tedaj manira / posnemati tuje pesniške, slikarske manire način izražanja; ustvariti si svojo maniro / ti motivi so danes manira moda // uporabljanje takega načina izražanja: v njegovih verzih prevladuje literarna manira / zaiti v maniro
  22.      mánjkanje  -a s () glagolnik od manjkati: pogosto manjkanje v šoli / manjkanje vitaminov v organizmu / redko manjkanje denarja pomanjkanje, primanjkovanje
  23.      márvin  -a m () zastar. dolenjsko vino, cviček: pogostiti ga z marvinom
  24.      mást  -í ž () 1. trdna, mazava, v vodi netopna organska snov, pridobljena iz maščobnega tkiva: jazbečeva, kitova, polšja, zajčja mast // taka snov, pridobljena iz svinjskega maščobnega tkiva: hraniti mast v hladnem prostoru; razbeliti, raztopiti mast; zabeliti z mastjo; ponev masti; posoda za mast / domača mast; ocvirkova mast / ekspr. žganci so kar plavali v masti so bili zelo zabeljeni / ocvreti na masti / svinjska mast // nav. ekspr. maščobno tkivo: očistiti zaklano kokoš in ji odstraniti mast; mož z napeto blazinico masti pod brado 2. trdna, mazava snov za a) zmanjševanje trenja: napolniti ležaje z mastjo; masti in olja / tlačilka za mast b) zaščito površine: namazati čevlje z mastjo 3. star. mazilo: namazati razbolelo mesto s posebno mastjo ● slabš. mast ga zaliva zelo je debel; ekspr. nekoliko masti so ji dale počitnice zredila se je; ekspr. ne more se bahati z mastjo je razmeroma zelo suh; ekspr. namazati otroka z brezovo, leskovo mastjo natepsti z brezovo, leskovo šibo; natepsti sploh; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže potrpežljiv človek doživlja pogosto neprijetnosti, škodogastr. čista mast brez ocvirkov; teh. briketna mast za mazanje drsnih ležajev, stisnjena v različne oblike; grafitna mast z dodatkom grafita za mazanje ležajev; konsistentna mast iz mila in mineralnega olja
  25.      ménjati  tudi menjáti -am, in ménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjati kruh za cigarete; menjati večje stanovanje za manjše s centralno kurjavo; s prijateljem menjati znamke; ekspr. svojega poštenja ne bi hotel menjati za vse njegovo premoženje / menjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; dobro je menjal kar je pri menjavi dobil, je več vredno kot tisto, kar je dal / ali mi lahko menjate dinar, sto dinarjev ali mi lahko za dinar, sto dinarjev daste enakovredno vsoto kovancev, bankovcev manjše vrednosti; menjati lire, marke za dinarje, dolarje dati ali dobiti lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev, dolarjev 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: menjati razgreto cev mitraljeza; menjati utrujene konje pri vozu; mehanik je menjal olje v avtomobilu / redko menjati izrabljene dele z novimi nadomestiti; živali menjajo dlako dobijo drugo, drugačno; med vožnjo je večkrat menjal luči prižgal druge, drugačne; menjati perilo preobleči se; menjati seme uporabiti za setev seme druge, drugačne sorte // napraviti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjal oba slabša igralca; v slabem podjetju se delavci hitro menjajo; straža se je menjala vsaki dve uri 3. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjati bivališče, skrivališče; menjala sta sedeža / ob novem letu je menjal podjetje šel v službo k drugemu podjetju; menjati poklic začeti opravljati drug poklic; menjati službo iti v službo drugam; menjal je zdravnika, toda tudi novi ni mogel narediti čudeža začel se je zdraviti, zdravi se pri drugem zdravniku 4. napraviti, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: človek z delom menja naravo in sebe; po porazu je menjal prepričanje; ladja je menjala smer; temperatura, veter se lahko hitro menja ● ekspr. težko je živel, pa ne bi menjal (z nikomer) ne bi hotel postati, biti kdo drug; posestvo je že večkrat menjalo lastnika postalo last drugega; menjati pogovor, temo začeti govoriti o čem drugem; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistvaavt. menjati prestavo narediti, da postane položaj zobnikov v menjalniku drugačen; med. menjati glas spremeniti glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati; lingv. menjati končnice pri glagolu; šah. šahista sta menjala trdnjavi drug drugemu izločila trdnjavo iz igre; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi ménjati se tudi menjáti se, in ménjati se nedov. in dov., redko, s prislovnim določilom izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim; menjavati se: na tem področju se menjata apnenec in lapor; v življenju se menjata smeh in jok, up in obup menjáje: dajal je menjaje zdaj enemu, zdaj drugemu; nosili so ga menjaje; menjaje (se) delati, stražiti menjajóč -a -e: pogosto menjajoči se gostje; menjajoča se sreča

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA