Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

podstav (107)

1.      podstáva  -e ž (ȃ) 1. kar se podstavi: poiskali so najrazličnejše podstave / za podstavo kozolca so uporabili betonske kvadre / kamnosek je izdelal podstavo za spomenik podstavek 2. knjiž. osnova, podlaga: idejne podstave gibanja; ta kritika temelji na napačni podstavi / izračunati na podstavi podatkov; razpisali so volitve na podstavi sklepa zbora po sklepu ● star. plašč s podstavo iz ovčje kože podlogo ◊ lingv. del tvorjene besede brez obrazil; besedna zveza, iz katere se delajo tvorjene besede ♪
2.      pòdstávba  -e ž (ȍ-ȃ) publ. osnova, podlaga: ustvariti podstavbo gospodarstva / družbena podstavba ekonomska baza družbe ♪
3.      podstávek  -vka m (ȃ) 1. kar je spodaj, pod čim: spomenik stoji na betonskem podstavku; lesen, kamnit podstavek; kamnosek je napravil podstavek za kip / od nagrobnika je ostal samo podstavek // priprava, na katero se kaj da, postavi: odložiti likalnik na podstavek; čevlji v izložbi so stali na steklenih podstavkih; podstavek iz pletene slame / podstavki za kozarce; kupiti podstavek za cvetlični lonček // kar se da, postavi pod kaj sploh: poiskati primeren podstavek / za podstavek je uporabil knjigo 2. spodnji, zoženi nosilni del česa: kozarci so imeli tanke, visoke podstavke ● knjiž. na pločevinastem podstavku je prinesla kavo pladnju ◊ nav. mn., bot. trosni podstavek celica gliv, ki nosi na vrhu trose ♪
4.      podstáven  -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na podstavo: podstavni drog, kamen / to je podstavni pogoj njegove trditve ◊ mont. podstavni voz voz, prirejen za prevoz vozičkov po vpadniku; podvoz; žel. podstavni voziček del tekala, ki omogoča gibanje dolgega železniškega voza v krivinah ♪
5.      podstavítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od podstaviti: podstavitev posode / s podstavitvijo noge ga je hotel spotakniti ♪
6.      podstáviti  -im dov. (á ȃ) 1. postaviti, dati pod kaj a) zaradi prestrezanja, zadrževanja česa: hitro je podstavil kozarec; pod pipo je podstavila lonec; kjer je streha puščala, so podstavili posode; podstavil je vrečo in zrnje se je vsulo vanjo / spretno mu je podstavil palico b) z določenim namenom sploh: podstaviti desko; podstavil mu je roke in potem še rame, da je dosegel / s kamni so podstavili kolesa, da voz ne bi drsel podložili / ekspr. gmotno podstaviti (gmotno) pomagati 2. skrivaj dati, položiti kaj na določeno mesto z namenom škodovati; podtakniti: podstaviti dinamit; na železniški postaji so podstavili peklenski stroj / podstavila mu je nogo, da bi se spotaknil 3. nar. narediti koga bogatega; obogatiti: donosen posel ga je podstavil ● ekspr. podstaviti komu nogo spotakniti ga; ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; nar. podstaviti rezilo, sekiro s kovanjem pripojiti manjkajoči, obrabljeni del podstávljen -a -o: podstavljena bomba je eksplodirala; izogniti se podstavljeni nogi; voda teče v podstavljeno posodo ∙ nar. bil je majhen, a dobro podstavljen čvrst, krepek; knjiž., redko filozofsko podstavljen janzenizem utemeljen ♪
7.      podstávljanje  -a s (á) glagolnik od podstavljati: podstavljanje posode / s podstavljanjem noge ga je hotel spotakniti ♪
8.      podstávljati  -am nedov., stil. podstavljájte; stil. podstavljála (á) postavljati, dajati pod kaj a) zaradi prestrezanja, zadrževanja česa: podstavljati lonec; podstavljal je roko, da drobtine ne bi padale na tla / podstavljati mora posodo, ker pipa pušča b) z določenim namenom sploh: z deščico je podstavljal mizo; pod hrbet si je podstavljal blazine ● ekspr. podstavljati komu noge spotikati ga; ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih ♪
9.      aktánt  -a m (ā) lingv. prvina pomenske podstave stavka, ki izraža vršilca dejanja, nosilca stanja ali tistega, ki ga dejanje prizadeva, delovalnik ♪
10.      bába  -e ž (á) 1. slabš. ženska, navadno starejša: grda, stara baba; ekspr. prekleta baba nora ∙ šalj. babe se zbirajo, dež bo; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo ženski se posreči izpeljati tudi navidez nerešljivo zadevo // nizko (zakonska) žena: nikamor ne gre brez svoje babe 2. ekspr. lepa, postavna ali sposobna ženska: baba pa je, baba 3. ekspr. strahopeten ali klepetav moški: kaj se bojiš, baba! lahko mi poveš, saj nisem baba 4. kar se rabi kot podstava, opora, podlaga: steber kozolca so postavili na betonsko babo; baba (pri klepalniku) babica ◊ etn. baba zadnje snopje pri metju ali mlačvi; babo žagati šega ob koncu zimske dobe, da se prežaga lutka iz slame in cunj; pehtra baba po ljudskem verovanju bajeslovno bitje, ki nastopa v podobi hudobne ali prijazne starke ♪
11.      báza ¹ -e ž (ā) 1. osnova, podlaga: krepitev družbenoekonomske baze; materialna baza družbe / izkoristiti domačo surovinsko bazo; energetska baza težke industrije; publ.: postaviti organizacijo na množično bazo; socialistična akumulacija je možna samo na bazi delovne storilnosti // bistvena sestavina: lak na acetonski bazi 2. kraj, kjer se zbirajo in oskrbujejo vojaške sile za operacije, oporišče: čete se vračajo v svoje baze; letalska, pomorska, vojaška baza / partizanska baza; baza 20 med narodnoosvobodilnim bojem sedež centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in izvršnega odbora Osvobodilne fronte v Kočevskem Rogu / alpinistična odprava si je uredila bazo; baza za raketne izstrelke ◊ agr. krmna baza vsa razpoložljiva krma; anat. baza spodnji, širši del kakega organa; geogr. erozijska baza nivo, do katerega more reka poglabljati strugo; grad. asfaltna baza; lingv. artikulacijska baza od ustroja govorilnih organov, dihalne tehnike in tempa govora odvisne osnovne značilnosti v izgovoru glasov; um. baza stebra podstavek, podnožje ♪
12.      bazídij  -a m (í) nav. mn., bot. celica gliv, ki nosi na vrhu trose; trosni podstavek ♪
13.      deloválnik  -a m (ȃ) lingv. prvina pomenske podstave stavka, ki izraža vršilca dejanja, nosilca stanja ali tistega, ki ga dejanje prizadeva: v stavku Andrej je včeraj lovil ribe sta Andrej in ribe delovalnika ♪
14.      derivácija  -e ž (á) 1. teh. speljevanje, odvajanje vode iz naravne struge: derivacija k hidrocentrali; derivacija za namakalne namene 2. voj. odklon izstrelka od smeri streljanja: meriti derivacijo ◊ lingv. tvorjenje novih besed iz podstave s priponami, izpeljava; mat. funkcija, dobljena z odvajanjem; odvod ♪
15.      detìč  -íča tudi détič -a m (ȉ í; ẹ̄) 1. zastar. deček, fantek: kipci zlatih detičev stojijo na ličnih podstavkih 2. nar. vzhodno (obrtniški) pomočnik: zidarski detič ♪
16.      drvén  -a -o prid. (ẹ̑) 1. redko lesen: drven podstavek; obstali so kakor drveni / noge so mu bile od mraza čisto drvene negibne, toge 2. ekspr. neroden, okoren: to ti je drven fant; ne bodi no tako drvena / drvena drža drvéno prisl.: drveno se držati, vesti ♪
17.      ênonóžen  -žna -o prid. (ē-ọ̄) 1. ki ima eno nogo, en podstavek: enonožna miza 2. šport. ki se dela na eni nogi, z eno nogo: enonožni odriv; enonožni počepi ♪
18.      formánt  -a m (ā) lingv. oblikoslovna prvina, ki iz podstave tvori besedo ali obliko, obrazilo ♪
19.      gnájs  -a m (ȃ) petr. metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz glinencev in kremena: granit in gnajs / podstavek iz črnega gnajsa ♪
20.      hêrma  -e ž (ȇ) um. glava ali doprsni kip, ki prehaja spodaj v podstavek: herme grških bogov in znamenitih mož ♪
21.      hlápec  -pca m (ȃ) 1. stalno najet moški na kmetiji za pomoč pri kmečkih delih: imajo hlapca in deklo; šel je (služit) za hlapca; obnašal se je kot hlapec surovo, prostaško; z menoj že ne boš ravnal kot s hlapcem brezobzirno, ponižujoče / konjski hlapec ki skrbi za konje; mali hlapec ki opravlja lažja, preprostejša dela; veliki hlapec ki vodi druge hlapce na kmetiji / zastar. grof je sklical svoje hlapce oborožene služabnike, najemniške vojake // ekspr. podrejen, odvisen človek: hoteli so, da bi postali njihovi hlapci; pren. ne bodi hlapec tujih idej 2. slabš., navadno s prilastkom kdor je pretirano vdan nadrejenim: Pokazali ste mi, kaj je moj posel - iz hlapcev napraviti ljudi (I. Cankar); hlapec okupatorja, režima 3. kar se rabi kot opora, podstava, pomoč pri kakem delu: gospodinja je naslonila burkle na hlapca in porinila lonec v peč / stal je na hlapcu in jemal snope iz kozolca na (zdevalnem) stolu / s hlapcem si je sezul škornje z zajcem ♪
22.      improvizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. posredovati, poustvarjati kaj brez priprave, načrta: improvizirati govor; improvizirati na klavirju / zna odlično improvizirati / ni igral po notah, marveč je improviziral / ekspr. za pouk se ni dosti pripravljal, ampak je v razredu kar improviziral // narediti kaj za začasno uporabo, navadno ne z ustreznim materialom: iz navadnih desk so improvizirali mizo; improvizirati nosilnico; improvizirati oder // ponazoriti, uprizoriti: improvizirati gašenje požara; improvizirati napad na mesto improvizíran -a -o: improviziran podstavek; improvizirana igra, oddaja; slavje je bilo improvizirano ♪
23.      izmakníti  in izmákniti -em tudi zmakníti in zmákniti -em dov. (ȋ á) 1. s potegom, sunkom odstraniti: izmakniti podstavek, zagozdo / izmakniti klado izpod kolesa spodmakniti // z dajalnikom s potegom spraviti iz prijema: izmaknil mu je nož iz roke; izmaknila mu je roko, ki jo je držal 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in izmaknil glavo; izmaknila je roko, da je ne bi prijel 3. naskrivaj vzeti: brat mu je izmaknil igračo, ko se je obrnil; otrok izmakne škarje z mize in se začne igrati; pren., ekspr. hoče vam izmakniti vaše mesto // evfem. ukrasti: izmakniti avtomobil, denar; uro je izmaknil iz izložbenega okna 4. ekspr., navadno v zvezi z jo naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku jo je izmaknil iz taborišča; pazi, da jo fanta ne bi kam izmaknila 5. zastar. izpahniti (si): izmaknil mu je roko v rami; pri padcu si je izmaknil nogo ● pog. ne izmakne oči z njega neprestano, nepremično ga gleda; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran izmakníti se in izmákniti se tudi zmakníti se in zmákniti se 1. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmakniti se udarcu; če se ne bi izmaknil, bi ga zadela krogla // napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmakniti se izgonu, nevarnosti; izmakniti se nadzorstvu // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmakniti se odgovoru, priznanju 2. nav. ekspr. napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: vstal je zgodaj, da bi se izmaknil gospodinji; zavil je po drugi ulici in se izmaknil policiji / izmakniti se zasedi 3. ekspr., z dajalnikom ne imeti več: vse bogastvo se mu je izmaknilo; stranki se je izmaknila vsa politična moč ● ekspr. zdaj se mi ne izmakneš več ujel te bom in kaznoval; brezoseb., star. kar samo se mu je izmaknilo z jezika nehote je rekel, povedal izmáknjen tudi zmáknjen -a -o: izmaknjena deska; vrniti izmaknjene stvari; izmaknjena kolesa ♪
24.      izmíkati  -am tudi zmíkati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. s potegom, sunkom odstranjevati: izmikati podstavke, zagozde 2. naskrivaj jemati: izmikal je svojim sošolcem naloge in jih prepisoval // evfem. krasti: izmikati denar, hrano; izmikala je, kjerkoli je mogla 3. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: nastavljati in izmikati roko ● pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči izmíkati se tudi zmíkati se 1. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmikati se sunkom, udarcem // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmikati se dolžnostim, odgovornosti, vojaški službi // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmikati se odgovoru, plačilu dolgov, priznanju 2. nav. ekspr. delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: dekle se mu je izmikalo; izmikati se sosedom / redko izmikati se avtomobilom izogibati se 3. ne hoteti povedati določene stvari: povej naravnost, nikar se ne izmikaj; pri zasliševanju se je izmikal; vedno se izmika, nikoli ne pove nič jasnega ● knjiž. čutil je, da se mu resnica izmika da je ne more popolnoma dojeti, razumeti; ekspr. tla se mu izmikajo pod nogami njegov (družbeni) položaj je ogrožen izmikajóč tudi zmikajóč -a -e: hodil je previdno, izmikajoč se oviram; izmikajoč pogled; prisl.: izmikajoče odgovoriti; prim. zmikati ♪
25.      izpeljánka  -e ž (á) 1. lingv. (nova) beseda, narejena iz podstave s pripono: pridevniška izpeljanka; izpeljanka iz glagola; sestavljenke in izpeljanke 2. izdelek, ki se razlikuje od drugega izdelka istega tipa zlasti po izdelavi, navadno avtomobil, letalo; izvedenka: nova izpeljanka dirkalnega avtomobila 3. knjiž., redko sklep, zaključek: ne bo odgovarjal le za te nepravilnosti, ampak tudi za vse druge, taka je enostavna izpeljanka iz povedanega ♪

1 26 51 76 101