Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pošiniti (3)

1.      posíniti  -em dov. (í ȋ) knjiž. posijati: sonce posine skozi zelenje / v ozke ulice še ni posinil dan ♪
2.      posíniti  -im dov. (ȋ ȋ) knjiž. posinoviti: ker nista imela svojih otrok, sta ga posinila ♪
3.      pošíniti  -em dov. (í ȋ) ekspr. izmisliti si, domisliti se: pošinil je nov izgovor; zmeraj kakšno pošine // pog., navadno v zvezi z ga, jo dobro povedati, narediti: to ga je pošinil; on jo je pa pošinil ● ekspr. kmalu so ga pošinili spoznali, kakšen je v resnici; spoznali, kakšen namen ima pošíniti se star. sključiti se, upogniti se: hrbet goveda se je pošinil ♪