Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pleza (201-225)


  1.      težáven  -vna -o prid., težávnejši (á ā) 1. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost: težaven vzpon; težavna naloga; težavna proga; težavna mesta pri plezanju / težavna hoja v hrib naporna / svetovanje je zelo težavna reč težka, zahtevna 2. ki zelo otežuje življenje, delo: opraviti delo v težavnih okoliščinah; težavne razmere po vojni / biti v težavnem položaju 3. poln težav, neprijetnosti, trpljenja: težavno življenje / težavni časi, dnevi / težaven polet poln neugodnih okoliščin; težaven porod 4. ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam: težaven otrok, učenec / težaven značaj / težaven bolnik nepotrpežljiv težávno prisl., v povedni rabi težko: od njega je težavno dobiti odgovor / težavno mu je svetovati ♪
  2.      težávnosten  -tna -o prid. (á) nanašajoč se na težavnost: sestaviti težavnostno lestvico; smučišča različnih težavnostnih stopenj ♦ alp. težavnostna stopnja plezanja oznaka za težavnost plezalnega pristopa ♪
  3.      tjà  prisl. (ȁ) 1. izraža viden, od govorečega razmeroma oddaljen kraj, prostor kot cilj premikanja, dejanja, na katerega se usmerja pozornost koga: poglejte, tja bomo šli; tu ni prostora, tja položi / kam naj sede? Tja na klop; tja gor splezaj / teci do tja in nazaj 2. izraža iz položaja znan kraj, prostor kot cilj premikanja, dejanja, na katerem se govoreči ne nahaja: ne hodi tja, tam je nevarno; kako si prišel tja / plašč spravi tja, kjer je bil prej; na počitnice bomo šli tja kot lani / ekspr. naši ljudje so odhajali tja v Ameriko 3. izraža iz sobesedila znan kraj, prostor kot cilj premikanja, dejanja, na katerem se govoreči ne nahaja: kraj je turistično zanimiv, zato hodi tja veliko ljudi; hišo so zgradili že lani, vendar se tja še niso vselili / v knjigi so tudi take fotografije, ki ne spadajo tja; šola ima stroga merila, zato ga tja niso sprejeli 4. izraža smer premikanja, dejanja stran od govorečega: veter nosi dim tja; tja se obrni, poglej / letalo je poletelo tja proti hribom; nevihta je odhrumela tja čez; ne vem, kam gre, tja dol se je odpeljal / voda se je razlila tja po dolini; ravnina sega daleč tja na sever // izraža mejo dogajanja, nahajanja, ki je stran od govorečega ali izhodišča: ledenik je v tem času napredoval tja do doline; vpliv morja sega tja do Alp; gozd se razprostira tja do obzorja; razgled je tu lep, vidi se tja do morja / naši ljudje so hodili peš tja do Španije 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža približnost določitve meje trajanja: izjavil je, da bo tekmoval tja do tridesetega leta / vrnil se bo tja na pomlad // poudarja visoko mejo trajanja: ni mogel zaspati tja do jutra; pouk traja tja do dveh in otroci so utrujeni; pogovarjali smo se ves dan, tja pozno v noč 6. v zvezi s sem izraža, da se kaj premika od izhodišča do določene točke, kraja in nazaj: majati kol sem in tja; nihati sem in tja / ladja vozi tja in nazaj // izraža, da se kaj premika v različne smeri: pogledoval je zdaj sem, zdaj tja / tekali so sem in tja semintja 7. ekspr., v zvezi sem — tja izraža pozornost, skrb za koga: vsi so se vrteli okrog nje: gospodična sem, gospodična tja; kar naprej si je prizadevala: mož sem, mož tja 8. ekspr., v zvezi tja in tja, tja pa tja izraža cilj premikanja, dejanja, ki je znan, a se noče, ne more imenovati: brigada gre ob tej uri tja in tja ● ekspr. beseda sem, beseda tja, in prišlo je do pretepa zaradi prerekanja je prišlo do pretepa; ekspr. jeza sem, jeza tja, to bi ji moral povedati čeprav se bo morda jezila; sem in tja, sem pa tja se zgodi kaj zanimivega semintja, sempatja; živeti tja v (en) dan tjav(en)dan; ekspr. govoriti tja v tri dni brez smisla, neumnosti; ekspr. tavati, živeti tja v tri dni brez cilja, smisla; sam.: ekspr. po dolgem sem tja je končno umaknil pritožbo po dolgem omahovanju, pomišljanju; prim. semintja, sempatja, semtertja, tjavdan, tjavendan ♪
  4.      tóčka  -e ž (ọ̑) 1. manjše mesto na površini česa, določeno s svojo funkcijo, lastnostjo: določiti točko, v kateri bo kaj obešeno, podprto; lističi te rastline izhajajo vsi iz ene točke; izhodiščna točka na merilni lestvici; oporne točke pri plezanju; razdalja med skrajnima točkama // majhno, navadno okroglo mesto na površini česa, narejeno s pritiskom, z dotikom česa ostrega: narisati, vtisniti točko; potegniti črto od točke do točke; označiti vzorec s točkami / napaka leče, da upodobi črtico kot točko; sliko je sestavil iz samih barvnih točk 2. geom. osnovni element premic, daljic, ravnin: točka leži na premici; razdalja od točke A do točke B; točka grafa; točka, v kateri se sekata premici; izračunati vrednost funkcije v kaki točki na intervalu; določiti lego točke v ravnini / diametralni točki ki ležita na nasprotnih krajiščih istega premera; prebodna točka v kateri premica seka ravnino ali črto; realna točka katere koordinate so izrazljive z realnimi števili; robna, stična točka; niz točk množica točk na črti 3. manjši del prostora, mesto v prostoru, določeno s svojo funkcijo, lastnostjo: dosegli so točko, od koder se je videlo mesto; s tem orožjem lahko dosežejo vsako točko na zemlji; zazrl se je v točko pred seboj; premikati se proti določeni točki; zemljepisna širina in dolžina točke, na kateri je ladja // navadno s prilastkom kraj, prostor, za katerega je značilno določeno dogajanje, dejstvo: vas je na dobri točki; izhodiščna točka za vzpon na goro; izletniška, razgledna, turistična točka / bombe so vrgli na najbolj občutljive sovražnikove točke na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode 4. navadno s prilastkom del potekanja, trajanja kakega pojava, dogajanja, ko to doseže stanje, vrednost, kot ju nakazuje določilo: prišli so do točke, ko se temu vprašanju niso mogli več ogniti; naraščanje reke je doseglo kritično točko / točka vrenja vrelišče // publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza 5. navadno s prilastkom dejstvo, ki določa, opredeljuje kak pojav, kako celoto tako, kot nakazuje določilo: bistvene, temeljne točke v strukturi izobraževanja; oporna točka domneve; knjiž. odkriti točke, ob katerih se dogajanje drame lomi // v zvezi stična točka mišljenje, stališče, interes, skupen dvema ali več osebkom: iskati, najti stične točke; to je edina stična točka med njimi; stične točke v nazorih, pojmovanju skupne značilnosti // publ., v zvezi boleča točka pojav, ki povzroča skrb, terja rešitev: razmere v zdravstvu so naša boleča točka; pogostni izostanki so glavna boleča točka v kolektivu 6. vsak od vsebinsko zaključenih delov a) kakega besedila, označen navadno s številko: točka 3 potrebuje razlago; išči pod točko c / sestaviti resolucijo po točkah; dopolnilo k točki 2 zakona b) dnevnega reda sestanka, zborovanja: določili so točke, o katerih bodo razpravljali na zboru; prva točka dnevnega reda / preiti k točki razno k zadnji točki dnevnega reda, pri kateri se obravnavajo manj pomembna vprašanja; publ. to vprašanje gre pod točko 2 naj se obravnava pri drugi točki c) sporeda kake prireditve: napovedati točke na prireditvi; akrobati so naštudirali novo točko; pevska, plesna, solistična točka 7. s številko izražena enota za merjenje, vrednotenje dosežkov na kakem področju: tekmec je dobil točko več; boriti se za točke; ocenjevati s točkami; na natečaju je dosegel devetdeset od stotih mogočih točk; za pozitivno oceno se zahteva določeno število točk / pri tej igri štejeta dama in kralj dvajset točk // s številko izražena enota za vrednotenje del in nalog v kaki delovni organizaciji: posebne naloge se vrednotijo z dodatnim številom točk / pog. zvišati točko povečati vrednost točke 8. zlasti v vojnem času enota na (živilski) nakaznici: odrezati od nakaznice pet točk / kupovati blago, živila na točke z (živilskimi) nakaznicami ● publ. šahista sta si razdelila točko partija se je končala z remijem; publ. sodnik je pokazal na belo točko prisodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; knjiž. Arhimedova točka izhodišče, opora; publ. iskati mehke točke družbe, obrambe iskati njene slabosti, napake; publ. svoje življenje je spet začenjal na ničelni točki na izhodiščni, začetni točki; na hierarhično, socialno najnižji točki; ekspr. to je njegova šibka točka slabost, napaka, ki jo lahko kdo izkoristi ◊ alp. obveščevalna točka kraj, mesto, kjer se lahko prijavijo nesreče v gorah; astr. južna točka na obzornici, ki leži nasproti severišču; bot. vegetacijska točka korenine embrionalne celice, ki omogočajo rast korenine; elektr. nevtralna točka v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič; fiz. ničelna točka izhodiščna točka na merilni lestvici, kjer je vrednost merjene količine enaka nič; geod. poligonska točka stalna izbrana točka na zemljišču za izmero zemljišča, zakoličitev objekta; triangulacijska točka s triangulacijo določena stalna točka na zemeljskem površju; znamenje, ki označuje tako točko; višinska točka stalna točka na zemeljskem površju z označeno nadmorsko višino; med. bolečinska točka mesto, kjer je bolečina pri določeni bolezni najizrazitejša; psih. absolutna ničelna točka umskega razvoja začetek pojavljanja umskih, duševnih pojavov pri človekovem zarodku; šport. zmagati po točkah premagati nasprotnika samo zaradi večjega števila dobljenih točk; kazenska točka pri nekaterih športih ki se zaradi napake, prekrška odšteje od seštevka točk; tekst. vezna točka mesto, kjer se križata dve niti; voj. ničelna točka na zemeljski površini pod središčem jedrske eksplozije ali nad njim ♪
  5.      tóstran  predl. (ọ̑) z rodilnikom za izražanje položaja na tej strani česa ali premikanja v tak položaj: tostran gozda je speljana trimska steza / splezal je tostran visoke ograje / ogledali so si kraje tostran in onstran meje ♪
  6.      továriš  -a m (ȃ) 1. oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: dati navodila tovarišem; pomagati tovarišem pri vzponu na vrh gore; pri vožnji je prehitel tovariše; skrbeti za ranjenega tovariša; bojni, lovski, plezalni tovariš; tovariš na straži, pri igri / sodili so uporniku Janezu Gradniku in njegovim tovarišem // oseba v razmerju do ženske, s katero živi v življenjski skupnosti: poiskati si tovariša / zakonski, življenjski tovariš // oseba v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: prebuditi tovariše v celici; popotni, sobni tovariši; tovariši iz razreda / ekspr. knjiga mu je ob samotnih večerih edini tovariš 2. oseba v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: miličniku se je pridružil še en tovariš; rudarji so si prizadevali rešiti zasute tovariše; zavračati prenapeta stališča tovarišev v stranki / klubski, poklicni, stanovski tovariš; poslovni tovariš poslovni partner / ekspr. slon je s trobljenjem poklical tovariše druge slone // oseba v razmerju do druge osebe, ki ima enak družbeni položaj: revolucija je ljudi izenačila, vsi so si tovariši; to si lahko dovoli le med tovariši; pogovorili so se kot tovariši // oseba v razmerju do druge osebe, ki je v istem stanju: tovariš v bridkosti, nesreči 3. oseba v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: posloviti se od tovarišev; oditi na vas k tovarišem; imeti dobre, slabe tovariše; tovariši iz otroških let 4. naslov za odraslega moškega: med pogovorom je vstopil neki tovariš; predstaviti neznanega tovariša / kot nagovor tovariš, pokažite dokumente; kot pristavek k imenu, poklicu: tovariš profesor; pokličite tovariša Petra // pog. politični funkcionar: povabili so tovariše z občine; tovariši na vodilnih mestih; šalj. ne ve se, kaj bodo odločili gospodje tovariši 5. žarg., šol. učitelj, profesor: tovariš je spraševal; opravičiti se tovarišu; tovariš za angleščino ● zastar. trgovec ga je vzel za tovariša družabnika ♪
  7.      tréti  trèm tudi tárem nedov., trì tríte; tŕl (ẹ́ ȅ, á) 1. s silo, pritiskom delati, da kaj ni več celo: treti jajca, lešnike, orehe; treti s kleščami, z zobmi / mučili so ga, mu trli kosti; lončena posoda se rada tre / treti sol v možnarju drobiti / ekspr. trli so mu prste močno stiskali // s silo, pritiskom uničevati, usmrčevati: z nohti je trl stenice; treti uši 2. premikati kaj sem in tja po površini in pri tem močno pritiskati nanjo: treti kamen ob kamen; trla sta ga z brisačo; treti otrple mišice drgniti z dlanmi, rokami; treti si otekla zapestja masirati; od zadovoljstva si je trl roke mel; trla je rob predpasnika med prsti mečkala 3. navadno v zvezi s konoplja, lan odstranjevati olesenelo steblo od ličja: pozno jeseni so trli; treti konopljo, lan ● ekspr. vse življenje so trli revščino živeli v revščini; ekspr. zaradi tega si ne bo trl glave delal skrbi; ekspr. treti si glavo s težkimi vprašanji veliko razmišljati o njih; pog. zna več kot hruške peči in orehe treti ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj tréti se 1. pri premikanju se tesno dotikati česa: deli stroja se trejo med seboj; plezalčeva vrv se tre ob skalo 2. ekspr. gnesti se: jata rib se je trla mimo ladje; po ulici so se trli ljudje / ljudje so se trli v gostilno // s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku biti, obstajati v velikem številu: po klopeh se je trlo ljudi; na obali se je trlo turistov tróč in teróč -a -e: med seboj troči se deli stroja tŕt -a -o: trto kamenje ♪
  8.      trmoglàv  in trmogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ki nepopustljivo vztraja pri kakem stališču, ravnanju, mnenju kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja: trmoglav fant; nekoliko je trmoglav, a hudoben ni; trmoglava ženska // ekspr. zelo vztrajen, odločen: trmoglavi plezalci / trmoglavo prizadevanje trmoglávo prisl.: trmoglavo nadaljevati pot; trmoglavo ugovarjati ♪
  9.      trójka  -e ž (ọ̑) 1. pog. številka tri: obkrožiti trojko / na tej progi vozi trojka tramvaj, avtobus številka tri ∙ žarg., med. izpuliti trojko podočnik 2. pog. pozitivna ocena, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobro: dobiva same trojke; v angleščini ima trojko 3. skupina treh oseb, navadno sestavljena za določeno delo, nalogo: najboljša trojka je bila nagrajena; združevati se v dvojke in trojke / rudarska trojka 4. v ruskem okolju vprega s tremi konji: peljati se s trojko; hitre trojke / prodati trojko / ruska trojka 5. skupina treh izžrebanih številk pri lotu: imeti eno peterko in dve trojki 6. igralna karta s tremi znaki: križeva trojka ◊ alp. plezalna tura tretje težavnostne stopnje; etn. ljudski ples v dvočetrtinskem taktu, znan v Prekmurju in na vzhodnem Štajerskem; igr. napovedana vrednost pri igri na karte glede na moč igralčevih kart; šport. element umetnostnega drsanja, pri katerem naredi drsalec v vrhu vsakega kroga obrat za 180° proti središču kroga ♪
  10.      trudíti se  in trúditi se -im se nedov. (ȋ ú ū) 1. z delom, aktivnostjo želeti doseči a) da se kaj naredi ustrezno, dobro: otrok se trudi, vendar ne dovolj; pri nalogah se zelo trudi; brezuspešno, dolgo se truditi / trudil se je popraviti zmoto; trudila se je, da bi snov dobro razložila b) da se kaj naredi sploh: konja sta se trudila izvleči voz; trudil se je, da bi se vzravnal / truditi se za naklonjenost koga 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom z naporom opravljati delo, kot ga določa sobesedilo: truditi se za otroke, z otroki; sam se je trudil s pospravljanjem lesa ● ekspr. zaman se je trudil okoli nje si prizadeval pridobiti njeno naklonjenost, ljubezen; za nič se mu ni treba truditi vse dobi z lahkoto trudíti in trúditi star. utrujati: truditi bolnika z govorjenjem; osla preveč trudi s težkimi bremeni / ne trudi nog zaradi mene ne prihajaj, ne hodi zaradi mene trudèč se -éča -e: plezal je, trudeč se doseči vrh; hodila sta previdno, trudeč se, da bi ne vzbudila pozornosti ♪
  11.      túra  -e ž (ȗ) 1. navadno daljša, napornejša pot, potovanje z določenim ciljem: končati, narediti turo; hoditi na ture; dolga, naporna tura / avtomobilska, smučarska tura; gorska, plezalna tura 2. knjiž. skupek brez premora si sledečih plesov, navadno napovedanih vnaprej, (plesni) krog: z njim je plesala prvo turo ♪
  12.      túren  -rna m (ú) nižje pog. cerkveni stolp, zvonik: cerkev z dvema turnoma / grajski turen stolp ● žarg., alp. preplezati turen veliko pokončno, samostojno stoječo skalo; stolp ♪
  13.      túrenc  -a [rǝn] m (ȗ) nižje pog. stolpič: linica v turencu ● žarg., alp. preplezati turenc manjšo pokončno, samostojno stoječo skalo; stolpič ♪
  14.      ukrotíti  -ím dov., ukrótil (ȋ í) 1. s svojim ravnanjem doseči, da se žival vede mirno, ubogljivo: ukrotiti podivjanega žrebca; psa je lahko ukrotil le s palico / ukrotiti leva, tigra / ekspr. ukrotiti otroka, nagajivca // nav. ekspr. s svojim ravnanjem doseči, da se zmanjša a) stopnja, silovitost pojavljanja: ukrotiti divjanje vode; ogenj, požar se jim je posrečilo ukrotiti šele proti jutru / reko, ki je večkrat poplavljala, so ukrotili z nasipi / ukrotiti inflacijo zaustaviti b) nasprotovanje koga: ukrotiti nasprotnika; z grožnjami, s tepežem, z zaporom ukrotiti / ukrotiti industrijske mogotce 2. nav. ekspr. obvladati, zadržati: ukrotiti jezo, nemir, strast; ukrotiti svoje želje / ukrotiti srce; tokrat se ni mogel ukrotiti / komaj je ukrotila smeh / ukrotiti položaj ● žarg. plezalec je ukrotil nevarno steno v nekaj urah preplezal; ekspr. ta učenec bo enačbo hitro ukrotil rešil ukrotívši star.: ukrotivši razburjenost, je nadaljeval svoj govor ukročèn -êna -o: ukročen lev, žrebec; ukročena strast; z nasipi ukročena reka ♪
  15.      usápiti  -im in usapíti -ím dov., usápil (á ā; ȋ í) star. upehati, zasopsti: pot ga je usapila / pri plezanju sta se zelo usapila ♪
  16.      usídrati  -am dov. (ȋ) 1. pritrditi, privezati s sidrom: usidrati ladjo; usidrati se blizu obale, na sidrišču 2. grad. pritrditi, povezati s sidrom: usidrati oblogo usídrati se ekspr. trdno se namestiti kje: plezalec se je usidral na vrhu stene; usidral se je na drugem koncu mize / sovražne čete so se usidrale ob meji / ta načela so se hitro usidrala // ustvariti si trden položaj v kaki organizaciji, skupnosti: usidral se je na fakulteti, v odboru ● ekspr. slikar se je motivno usidral v domači zemlji izbira, uporablja domače motive usídran -a -o: ob bregu usidrana ladja; globoko usidrano sovraštvo ♪
  17.      vadljáti  -ám in vádljati -am nedov. (á ȃ; ȃ) zastar. 1. žrebati: vadljala sta, kdo bo plezal; vadljati za plen // kockati: v pritličju vadljajo vojaki 2. staviti: če ne verjameš, pa vadljajva ♪
  18.      variánta  -e ž (ȃ) vsaka od nebistveno različnih oblik kakega pojava ali stvari, zlasti umetniškega dela; različica, inačica: primerjati obe varianti stare pesmi; krajša, novejša varianta / oblikovne, stilne variante; pesniške variante / v prislovni rabi napisati kaj v več variantah // oblika uresničitve česa, različna od druge oblike iste vrste: k sliki je priložil svojo varianto; v novi varianti je ta prizor črtan / druga varianta predvideva razširitev vhoda / novejše variante letala sprejmejo več potnikov ◊ alp. izstopna, vstopna varianta izstop, vstop v plezalno smer na drugem mestu, kot se sicer izstopa, vstopa; biol. varianta vsak od organizmov, ki se po eni ali več lastnostih razlikuje od matičnega organizma, različek; lingv. varianta morfema; šah. otvoritvena varianta vsaka od možnosti pri določeni otvoritvi ♪
  19.      varoválen  -lna -o prid. (ȃ) ki varuje, ščiti: varovalni nasip proti vetru; varovalni pas ob cesti, gozdu / varovalna čelada, obleka; varovalna mreža; pri plezanju je bil privezan na varovalno vrv / varovalni ukrepi / varovalna plast sluzi; varovalna snov / varovalna krema zaščitna krema; varovalno cepljenje zaščitno cepljenje ♦ agr. varovalni posevek posevek, ki varuje podsevek; elektr. varovalni vložek vložek varovalke, v katerem je taljivi element varovalke obdan z izolirnim plaščem; gozd. varovalni gozd gozd, ki varuje zemljišče pred erozijo; med. varovalna maska zaščitna maska; teh. varovalna podložka varnostna podložka; zool. varovalna barva barva, ki se ujema z barvo okolice; žel. varovalni vagon vagon med lokomotivo in prvim potniškim vagonom ali med lokomotivo in vagonom z vnetljivim, nevarnim blagom ♪
  20.      varovalíšče  -a s (í) alp. prostor v steni, ki daje varnost plezalcu in varovanemu soplezalcu: plezati do varovališča ● zastar. otroka je nameravala pustiti v kakem varovališču sirotišnici ♪
  21.      varovánje  in várovanje -a s (á; á) glagolnik od varovati: varovanje hiše / varovanje pred okužbami / varovanje majhnih otrok / varovanje ugleda, zdravja / varovanje skrivnosti / prevzel je varovanje v steni; škarjasto varovanje z vrvema levo in desno od vodečega plezalca ∙ nar. varovanje mrliča bedenje pri njem ♪
  22.      varováti  -újem in várovati -ujem nedov. (á ȗ; á) 1. prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa: pes varuje dom; mora ostati doma in varovati hišo / otoček zapira in varuje vhod v pristanišče / votlina jih je varovala pred dežjem, zastar. dežja; varovati gozd pred požarom / varovati soplezalca pri plezanju // delati, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: fant je duševno prizadet in ga morajo varovati; varovati se bolezni, prepiha / varovati koga pred nesrečo, udarci / dlake varujejo žival pred mrazom / premaz varuje kovino pred rjo; okno je varovala železna mreža // imeti v oskrbi, varstvu: pastir varuje čredo / varovati otroke 2. prizadevati si, da se kaj ohrani: mati je to posodo skrbno varovala / varovati premoženje / varovati red, samostojnost / varovati čast in poštenje hčere; varovati svoj ugled / varovati lepoto in čistost jezika; varovati skrivnost / z roko je varovala plamen sveče 3. v medmetni rabi izraža grožnjo, svarilo: fant, varuj se; varujte se ga ● zastar. varuj, da ga ne zadeneš glej, pazi; star. dve veliki skrinji sta varovali materino bogastvo v njih je bilo shranjeno; nar. varovati mrliča bedeti pri njem; zastar. delo ga je varovalo pri življenju ohranjalo; star. denarnico je skrbno varovala pazila nanjo; bog varuj povedati komu bogvaruj ◊ alp. varovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečevati, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; jur. varovati pravico ščititi pravico; šah. varovati kralja varováti se, in várovati se paziti se, izogibati se: varovati se slabe družbe; varuj se ga / varuj se prehitre sodbe varováje: varovaje svoje koristi, je pomagal tudi drugim varujóč -a -e: hoditi ves dan, varujoč si obraz pred žgočim soncem; varujoča plast varován in várovan -a -o: varovane skrivnosti; slabo varovane črede ∙ varovan parkirni prostor parkirni prostor s paznikom; varovana pot po snežiščih zavarovana pot ♪
  23.      véja  -e ž (ẹ̑) 1. oleseneli stranski poganjek lesnatih rastlin: veja ozeleni, vzbrsti; odlomiti, odsekati vejo; drevo je pognalo veje; skakati z veje na vejo; ptič sedi na veji; plezati po vejah; debela, gola, odmrla veja; goste, košate veje; veje jablane; biti prost kot ptiček na veji; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno / mreža iz vrbovih vej 2. vsak od manjših, navadno stranskih delov, enot, ki potekajo od česa glavnega: živec se cepi v dve veji; žilna veja / železniška prometna veja; pren. veje zarote segajo v druge države 3. navadno s prilastkom potomstvo v zaporednih generacijah: avstrijska veja habsburške dinastije / stranska veja (rodu) osebe, ki po rojstvu izhajajo iz skupnega prednika / sorodniki po materini, očetovi veji 4. navadno s prilastkom samostojen del, ki z drugimi tvori določeno širšo dejavnost: to znanstveno področje se deli v več vej; razvijati različne industrijske veje; specializirane veje medicine ● ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; knjiž. točiti pod vejo začasno točiti, prodajati domače vino; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; pesn. človek je kot kaplja na veji njegova usoda je negotova; je nepomemben, neznaten ◊ agr. ogrodne veje prve glavne veje drevesa; lov. veja glavni del roga pri jelenu, na katerem so parožki ♪
  24.      vésa  -e ž (ẹ́) 1. viseči položaj: držati breme v vesi ♦ alp. vesa položaj plezalca, ko se drži z rokami, z nogami pa se samo opira; metal. pražiti v vesi pražiti tako, da delci zaradi vpihavanja zraka v peči lebdijo; šport. dvigniti ročko iz vese nad koleni iz položaja nad koleni, kjer visi v rokah; mešana vesa v kateri se visi, držeč se z rokami in nogami ali držeč se z rokami in opirajoč se z nogami; prosta vesa v kateri se visi, držeč se samo z rokami ali samo z nogami; vesa na drogu, krogih; koleb v vesi 2. zastar. ravnovesje, ravnotežje: tehtnica je v vesi / bitka med Ahajci in Trojanci se je držala v vesi 3. zastar. viseča tehtnica: tehtati z veso / če upoštevamo te dokaze, se vesa nagiba na sosedovo stran ♪
  25.      vesêlje  -a s (é) 1. stanje prijetne vznemirjenosti, ki se izraža v smehu, petju, živahnosti: vso družbo je zajelo veselje; ekspr. nalesti se veselja od tovarišev; prepustiti se veselju; spodbujati k veselju / ekspr. to je bilo veselje, ko so se srečali // izražanje te vznemirjenosti: veselje se je sprevrglo v divjanje; vsepovsod vlada veselje; ekspr. mesto hrumi od veselja; hrupno, praznično veselje; trenutki veselja / na vrtu se je začelo razvijati ljudsko veselje; opustiti ponočno veselje veseljačenje 2. prijetno duševno stanje, ki se izraža v vedenju, odnosu do življenja: prinesti komu veselje in mir; ekspr. veselje kar kipi v njem; živeti v sreči in veselju; vir veselja / ekspr. v tej deželi je doma, prebiva veselje so ljudje veseli / ekspr. veselje mu je sijalo iz oči; njegov nasmeh je poln veselja // čustvo, ki ga povzroči kaj ugodnega, zaželenega: ob pogledu na otroke ga je prevzelo veselje; ni jim maral greniti veselja; pokazati veselje nad darilom; jokati, vzklikati od veselja; ekspr. kar sije, se topi od veselja zelo je vesel; čisto, ekspr. neizmerno veselje; solze veselja / z učenjem jim dela veselje; ima veselje, če jih lahko spre; z igračo je otroku naredil veliko veselje ga je zelo razveselil; to mi je v veliko veselje 3. kar ima kdo rad, mu je prijetno: pravljice so otroško veselje; vsak človek ima kakšno veselje; ne kratite mu veselja, da hodi v hribe / pripraviti komu veselje razveseliti ga / ekspr. oblaki so prinašali dež namesto zimskega veselja snega // v povedni rabi, z nedoločnikom izraža prijetnost dejanja, ki ga izraža nedoločnik: veselje ga je gledati, kako dela; veselje je hoditi po tako lepih krajih; studenec je hladen, da ga je veselje piti / ima avtomobil, da ga je veselje pogledati ima zelo lep, zelo dober avtomobil 4. pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno: razviti, vzbuditi v kom veselje do glasbe, za glasbo; na to šolo se je vpisal iz veselja do kemije / imeti veselje do vrta, za vrt, z vrtom / uredili bodo igrišče, naj ima mladina veselje / slikati iz veselja // vnema, prizadevnost: veselje, s katerim se je lotil dela, se je izgubljalo / z veseljem prebira njegova dela rad; z veseljem jim je zapel / kot vljudnostna fraza: z veseljem vas pozdravljamo med nami; z veseljem sprejmemo vaše povabilo // v medmetni rabi, v zvezi z veseljem izraža vljuden sprejem predloga, pritrditev: boste prišli? Z veseljem 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi da je veselje zelo: vojaki so izurjeni, da je veselje; zdravi so, da je veselje; gre gladko, da je veselje / sedli so na sani in je šlo, da je bilo veselje zelo hitro; napivalo se je, da je bilo veselje dosti; krompir je obrodil, da je bilo veselje obilno, bogato // zelo dobro: plava, pleše, da je veselje; zapel je, da je bilo veselje / lotila se je gospodinjstva, da je bilo veselje zelo uspešno; plezali so, da je bilo veselje zelo spretno ● otroci ji delajo veselje se razvijajo, ravnajo tako, kot si želi; z njim, redko nad njim nimam nobenega veselja ni tak, kot si želim; vznes. šel je v nebeško veselje umrl je; ekspr. kratko veselje — dolga žalost; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA