Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

plasti (51-75)


  1.      glínast  -a -o prid. (í) ki je iz gline: glinasti izdelki; glinast vrč; glinasta skleda // ki vsebuje glino: glinasta tla ♦ petr. glinasti lapor; glinasti skrilavec; um. glinasta plastika glínasto prisl.: glinasto rjav ♪
  2.      globínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na globino: globinski ribolov; temperatura globinske vode / globinske in površinske kamnine / globinski relief; dati sliki globinsko razsežnost / pesnikova individualnost je bolj predmetno usmerjena, bolj površinska kot globinska; globinsko razčlenjevanje problema do podrobnosti, do bistva ◊ biol. globinsko področje del morskega ali jezerskega dna, kjer avtotrofne rastline ne morejo uspevati; elektr. globinsko zapisovanje zapisovanje zvoka na gramofonske plošče; fot. globinska ostrina podatek, ki pove, pri kakšni razdalji je snemana slika razločna, jasna; med. globinsko obsevanje obsevanje globljih plasti telesa; mont. globinsko vrtanje; psih. globinska psihologija psihologija, ki proučuje človekovo podzavest; šport. globinsko potapljanje potapljanje v morsko globino, večjo od 15 m; teh. globinsko merilo priprava za merjenje globine slepih lukenj, stopničastih oblik in utorov; tisk. globinski tisk globoki tisk; voj. globinska bomba bomba za uničevanje podmornic ♪
  3.      gmôta  -e ž (ó) 1. kar zavzema prostor in navadno (še) nima določene oblike: oblikovati glineno gmoto; v daljavi se je videla temna gmota gozda / brezoblična gmota / ekspr. ljudstvo je postalo pasivna gmota; pren. razčleniti pripovedno gmoto // kar deluje s svojo izredno velikostjo, težo: tank, ta velika železna gmota, se je hrupno valil po cesti; mogočna ledena, skalna gmota // ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: treba je bilo prelistati vso to gmoto starega papirja / pred vhodom je stala gmota ljudi / knjiž. gmota tišine 2. redko snov, materija, masa: plastična gmota ◊ alp. gorska gmota celoten obseg gore ali gorovja; gozd. lesna gmota količina lesa; meteor. zračna gmota zrak nad večjim področjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti; muz. zvočna gmota vsi zvočni pojavi v skladbi ♪
  4.      gnetílnik  -a m (ȋ) teh. stroj za gnetenje: gnetilnik za plastične snovi ♪
  5.      góba  -e ž (ọ́) 1. rastlina brez listnega zelenila, navadno s klobukom in betom: nabirati gobe; zastrupiti se z gobami; hiše so rastle kakor gobe po dežju / strupene, užitne gobe / dušene gobe; gobe v smetani ♦ bot. betičaste gobe ki imajo kijasto ali grmičasto obliko nadzemnega dela, Clavariaceae; cevaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka plast s cevkami, kjer nastajajo trosi; cevarke; lističaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka lističe, na katerih nastajajo trosi, Agaricaceae // v zvezi kresilna goba rastlina zajedavka, zlasti na bukvah ali brezah: brusi in kresilne gobe; tleča kresilna goba // navadno v zvezi hišna goba rastlina zajedavka, ki uničuje vlažen vgrajen les: v stanovanju se je pojavila hišna goba // mn., star. gobavost: zboleti za gobami 2. kar je po obliki podobno gobi: goba za krpanje nogavic / atomska goba velik oblak dima po eksploziji atomske bombe 3. prožen, luknjičast predmet, ki vpija vodo: ožeti gobo; pomočiti gobo v vodo; brisati tablo z gobo; pije ko goba / šolska goba / morska, plastična goba 4. ekspr. kdor popije veliko alkoholnih pijač: pij, saj vem, da si goba / kot psovka molči, goba pijana ● ekspr. gobo ima v želodcu zelo dosti pije; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. premoženje je šlo po gobe je propadlo; ekspr. govori, ko da se je norih gob najedel zelo zmedeno, neumno ♪
  6.      gomôla  -e ž (ó) petr. glina, v kateri so vidne plasti ♪
  7.      grúščnat  -a -o prid. (ȗ) poln grušča: gruščnat svet; gruščnata pot; gruščnato pobočje; gruščnata tla / gruščnate plasti ki so iz grušča ♪
  8.      gúba  -e ž, im., tož. mn. in dv. stil. gubé (ú) 1. kar nastane pri mečkanju tkanine, papirja: na krilu so se ji naredile gube; zlikati gube na rokavu / na hrbtu se mu na suknjiču delajo gube // kar nastane pri namernem zapognjenju tkanine: krilo z gubami; obleka z dvema globokima gubama / bogate gube zavese / zalikana guba / guba pri hlačah rob 2. gubi podobna zareza, zlasti na obrazu: na čelu se mu delajo gube; ima že gube okrog oči / nabrati obraz v gube / prijazne, resne gube poteze 3. manjša, gubi podobna izrastlina: v grlu sta dve prožni gubi, ki prestrezata zrak ● deni odejo v dve gubé, da te ne bo zeblo pregani jo, da bo dvojna; držati se v dve gubé sključeno; oče že leze v dve gubé dobiva sključeno držo ◊ geol. guba vzbočeni del zemeljskih plasti, ki je nastal zaradi tektonskih procesov; kolenčasta guba guba, ki je na pregibu stanjšana; um. cevaste gube na kipih ♪
  9.      háptičen  -čna -o prid. (á) um. ki daje možnost dojemanja v treh razsežnostih: haptično učinkovanje slike; haptično jedro plastike ♪
  10.      ígla  -e ž (ȋ) 1. podolgovat, tanjši, na enem koncu ošiljen predmet a) za šivanje; šivanka: vbosti iglo v blago; prebosti z iglo; tanek kot igla / blazinica za igle / krznarska igla; lesena igla za šivanje mrež; igla za dreto, volno; igla za krpanje nogavic b) za pletenje; pletilka: nabirati petlje na iglo; plesti z debelimi, tankimi iglami; kovinske, lesene, plastične igle / pletilne igle c) za spenjanje in okras: klobuk si je pritrdila z iglo / biserna kravatna igla ∙ ekspr. biti, sedeti (kakor) na iglah biti zelo nestrpen, nemiren // tak predmet, navadno kot sestavni del kake priprave, naprave: gramofonska igla; igla pletilnega, šivalnega stroja / igla brzinomera kazalec / izžiganje tkiva z iglo 2. teh. kar se uporablja za spajanje sestavnih delov kake naprave, priprave: zatakniti iglo v pesto kolesa; lesena, železna igla 3. nav. mn. zelo podolgovat, koničast list, navadno zimzelen; iglica: borove igle 4. um., v zvezi suha igla grafična tehnika, pri kateri praskanje v bakreno ploščo omogoča neostro risbo: ukvarjati se s suho iglo / tehnika suhe igle // odtis v tej tehniki: razstavil je več del, zlasti suhih igel ◊ avt. zaporna igla ki uravnava dotok goriva v uplinjač; fiz. magnetna igla droben paličasti magnet, navadno v kompasu, ki kaže smer sever-jug; med. injekcijska igla votla igla, ki se pritrdi na brizgalko; min. igla tanek, v eni smeri daljši kristal, ki ima na koncih pravilne ploskve; obrt. igla za mreženje ki je na obeh koncih viličasto razcepljena; obrt., tisk. gravirna, risalna igla; kopirna igla; teh. igla ostanki kovine vzdolž ostrine rezila, nastali pri brušenju; voj. udarna igla del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj; zool. (morska) igla zelenkasta, vitka morska riba s podaljšanim gobcem, Belone belone; vodna igla podolgovata roparska žuželka z dolgimi nogami, Ranatra linearis ♪
  11.      ílovica  -e ž (í) težka, manj rodovitna prst iz gline, pomešane s peskom: noge so se mu ugrezale v ilovico; mastna, mokra ilovica; debele plasti ilovice / peščena ilovica / koča, tla iz steptane, zbite ilovice / gnesti, sušiti ilovico glino ♪
  12.      imenováti  -újem dov. (á ȗ) 1. dati, določiti ime: kako ga boš imenoval; otroka je imenoval Janez / imenoval ga je po očetu / ladjo so imenovali po njem / imenoval ga je lažnivec, lažnivca rekel mu je // redko našteti (z navedbo imena): imenovati črke abecede; imenoval mu je vse rastline, ki jih je imel na vrtu 2. reči, povedati ime koga: ni ga hotel imenovati; vse je imenoval, samo njega ne / ekspr. lahko ga kar imenuješ / pravih imen ne bom imenoval 3. izbrati, nameniti za kaj: kolektiv je imenoval novega zastopnika; imenoval ga je za svojega dediča; imenovati izvedenca za sodišče; za člana komisije se imenuje tudi on / predsednik se imenuje samo za dve leti 4. nedov., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, označenost predmeta: kritika ga imenuje največjega sodobnega misleca; še vedno ga je imenoval prijatelja; po pravici ga imenuje začetnika / smejali so se ji in jo imenovali otročjo imeli za otročjo ● ekspr. niti imenoval ga ni nihče omenil; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja imenováti se nedov. 1. imeti ime: hrib pred nami se imenuje Golovec; otrok se imenuje Tomaž / ulica se imenuje po narodnem heroju 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža istost, identičnost: ta ptič se imenuje vrabec; gibanje zračnih plasti se imenuje veter; komedija, ki jo imenujemo življenje imenován -a -o: noče biti imenovan; v komisijo je bil imenovan še en kandidat; publ. iz imenovanega kraja je prišlo veliko ljudi tega, tistega; novo imenovani načelnik novoimenovani / pri omejitvi, negotovosti v izjavi obdobje tako imenovane [t.i.] strateške omejitve ♦ mat. imenovano število količina, ki se izrazi z mersko enoto; sam.: imenovani je hitro vstal ♪
  13.      informél  -a m (ẹ̑) um. umetnostna smer v slikarstvu sredi 20. stoletja, gradeč na abstraktnih, spontanih in intuitivnih oblikah, ki prehajajo lahko v plastičnost: slikarji informela ♪
  14.      izklesánost  -i ž (á) lastnost, značilnost izklesanega: izklesanost podob / knjiž. plastičnost in izklesanost jezika ♪
  15.      izobrázba  -e ž (ȃ) 1. kar se pridobi z izobraževanjem: imeti pomanjkljivo izobrazbo; pridobivati si izobrazbo s šolanjem in branjem / manjka mu glasbena, jezikovna izobrazba; humanistična izobrazba ki obsega področje kulture in umetnosti; klasična izobrazba ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture; politehnična izobrazba ki obsega teoretično in praktično poznavanje osnov tehnike; splošna izobrazba ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti; strokovna izobrazba / njegova vsestranska izobrazba ni bila dovolj upoštevana izobraženost, razgledanost // stopnja glede na opravljeno šolanje v določenem šolskem sistemu: navesti v prošnji izobrazbo; stopnja izobrazbe; predpis o minimalni izobrazbi za določena delovna mesta / nižja ali osnovnošolska, srednja ali srednješolska, visoka ali visokošolska izobrazba; ima nepopolno srednjo izobrazbo / šolska izobrazba 2. glagolnik od izobraziti ali izobraževati: a) naloga zavoda je izobrazba kadrov za gospodarstvo; skrbeti za izobrazbo žensk; pravica do izobrazbe / vzgoja in izobrazba v predšolski dobi izobraževanje b) potrebna je izobrazba okusa c) izobrazba zemeljskih plasti ● redko ljudje renesanse niso priznali druge izobrazbe razen antične kulture ◊ šol. formalna izobrazba ki jo izkazuje spričevalo določene šole; priznana izobrazba ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja ♪
  16.      izrísati  -ríšem dov. (ȋ) 1. končno, v podrobnostih izoblikovati risbo: izrisati načrt; vse podobe je skiciral, precej jih je tudi izrisal; pren. pokrajino je pisatelj izrisal z izredno fantazijo; igralec je jasno izrisal značaj glavnega junaka 2. redko prerisati: model avtomobila je izrisal iz revije izrísati se prikazati se v obrisih: obronki gora so se izrisali na nebu izrísan -a -o: načrti so skrbno izrisani; človeške usode so zelo plastično izrisane; prim. zrisati ♪
  17.      iztepáč  -a m (á) loparju podobna (pletena) priprava za iztepanje: z iztepačem iztepsti prah iz obleke; z iztepačem udarjati po preprogi / plastični iztepač; iztepač iz trstike ♪
  18.      jalovína  -e ž (í) 1. plasti, kosi kamnine v premogu, rudah: izpirati, odbirati jalovino; odkopavati, odstranjevati jalovino; odvažati jalovino iz rudnika; kupi jalovine // metal. snovi v rudi, ki se ne dajo koristno izrabiti: karbonatna jalovina v svinčevi rudi 2. redko jalova, nerodovitna tla: narediti iz jalovine travnik ♪
  19.      japónka  -e ž (ọ̑) nav. mn. obuvalo z dvema jermenoma, ki se združena namestita med prvi in drugi prst: natakniti japonke; japonke iz gumija, iz plastične mase ♪
  20.      jerebikovína  in jerebíkovina -e ž (í; í) jerebikov les: zlepiti plasti figovega lesa in jerebikovine ♪
  21.      jéž  -a m (ẹ̄) 1. majhna gozdna žival s kratkimi nogami in z bodicami po zgornjem delu telesa: jež piha, teka, se zvije v klobčič ∙ redko ostriči si lase na ježa zelo na kratko, tako da stojijo pokonci; ostriči se na krtačo // torta v obliki ježa: nabosti ježa z mandeljni 2. navadno v zvezi morski jež majhna morska žival z bodicami, podobna kepi; morski ježek: odstraniti morske ježe s kopališča 3. grad. težek valj s stožčastimi izboklinami za tlačenje zemlje: utrjevati napeljane plasti z ježi ◊ voj. štirikraka ovira iz betona ali železa, ki se uporablja proti oklopnim vozilom ♪
  22.      jéža 2 -e ž (ẹ́) 1. strmi del med (delno) vodoravnimi ploskvami pri terasastem svetu: skriti se pod ježo, za ježo; spustiti se po ježi; z ježami ločene njive / ježa ob cesti // nar. nagnjen svet, strmina: hiša stoji v ježi / kdo bo kosil po teh ježah 2. nar. dolenjsko kos vrhnje plasti zemlje z rastlinjem, zlasti s travo; ruša: obložiti grob z ježami ♪
  23.      káj  prisl. (ā) nav. ekspr. 1. vprašuje po vzroku: kaj me tako začudeno gledate? / kaj se otrok joka, saj mu nič nočem / kaj nam je tega treba / v vezniški rabi ne vem, kaj je tako potrt 2. vprašuje po namenu: kaj ti bo knjiga, če ne znaš brati 3. navadno v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kaj bi se branil kruha; kaj siliš v nesrečo; kaj bi se ne ženil, saj ima dobro službo / pojdiva, kaj se obotavljate // v zvezi s še, šele izraža močno zanikanje, zavrnitev: menite, da ga je bilo sram? Kaj še; osebe v povesti niso plastične, kaj šele psihološko izdelane 4. vprašuje po razlogu, okoliščinah, zaradi katerih nastopi dejanje: kaj da gostov še ni? kaj pa, da si se ti spet pri nas pokazal? / kaj da ne moreš, včeraj si pa lahko / ali ga poznaš? Kaj ne, saj je naš sosed 5. pog. vprašuje po količini; koliko: kaj stane avto? natakar, kaj sem dolžen koliko moram plačati; kaj je bil star, kakih petdeset let / v vezniški rabi zdaj se je pokazalo, kaj je vredna njegova teorija // izraža veliko količino ali mero: kaj skrbi sem imel, da sem vse uredil; kaj vse več koristi bi imel, če bi me poslušal / nimamo kdove kaj denarja imamo malo denarja ∙ ekspr. kaj čuda, če se ga je naveličala ni čudno 6. v medmetni rabi izraža a) začudenje, nejevoljo: kaj, ti si še zmeraj tu; kaj, meni ne verjameš b) grožnjo: kaj, še ne bo miru c) ravnodušnost, vdanost: pa kaj, saj nič ne pomaga // izraža pričakovanje pritrditve: Janez ni slab delavec, kaj; kaj, prebrisan pa je ♪
  24.      kamnína  in kamenína -e ž (ȋ) trdni sestavni del zemeljske skorje: proučevati kamnino; določevati rudnine v kamnini; krhka, zelo trda kamnina; različne plasti kamnine; izračunati starost kamnine; razpoke v kamnini / apnena, dolomitska kamnina; vulkanska kamnina ♦ geol. eruptivna kamnina; inkrustirana kamnina; magmatska kamnina nastala iz magme; petr. kavernozna kamnina ki ima veliko votlin; metamorfna kamnina; prim. kamenina ♪
  25.      kartón  -a m (ọ̑) 1. papirni izdelek iz več plasti z enako ali različno mešanico vlaken, navadno tanjši in kvalitetnejši od lepenke: izdelovati karton; škatlica iz kartona / embalažni karton; karton za mape, razglednice 2. kos trdega papirja, navadno z rubrikami, s podatki za evidenco: izločiti karton iz kartoteke; vložiti karton / garancijski karton; karton tehničnega pregleda vozila 3. žarg. papirnata škatla: zlagati prazne kartone na kup / knjigo prodajajo v ličnem zaščitnem kartonu / prinesel je karton grozdja ◊ papir. dupleks karton iz dveh ali več plasti, od katerih je ena iz boljše snovi; dvoplastni karton iz dveh plasti, ki sta obe iz enake snovi; dvoplastni valoviti karton iz ene ravne in ene valovite plasti, ki sta zlepljeni v suhem stanju; fascikel karton; um. karton risba v originalni velikosti kot osnova zlasti za izdelavo freske, večje slike ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA