Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

plast (726-750)


  1.      vréčica  -e ž (ẹ́) manjšalnica od vreča: šivati vrečice; spraviti v vrečico; papirnata, plastična, platnena vrečica; vrečica z dišavami, s semeni / umivalna vrečica; vrečica za led / dati v čaj dve vrečici sladkorja ● ekspr. moški z vrečicami pod očmi z nabreklinami ◊ bot. pelodna vrečica del prašnika, v katerem nastaja pelod; gastr. dresirna vrečica; zool. račja vrečica pod zadkom rakovice živeči zajedavec rak vitičnjak, Sacculina carcini ♪
  2.      vréčka  -e ž (ẹ́) manjšalnica od vreča: napolniti vrečko s sadjem; jemati bonbone iz vrečke; spraviti živilo v vrečko; papirnata, plastična, platnena vrečka; vrečka z malico / umivalne vrečke; mleko v vrečki / pojesti vrečko bonbonov, kostanjev ● ekspr. bolnik je imel temne vrečke pod očmi nabrekline ◊ zool. semenska vrečka organ samic nekaterih živali, v katerem so po združitvi s samcem shranjene semenčice ♪
  3.      vŕhnji  -a -e prid. (ȓ) 1. ki je, leži najvišje: vrhnji gumb na plašču; vrhnja prečka; stati na vrhnji stopnici; vrhnje nadstropje / vrhnja ustnica zgornja ustnica 2. ki je na površini, pri površini: vrhnja plast; rodovitna vrhnja zemlja / vrhnje usnje obutve // ki se nosi nad drugim, na vrhu: vrhnje hlače; odložiti vrhnja oblačila // v zvezi vrhnja stran stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: vrhnja stran usnja / vrhnja stran listov 3. knjiž., v zvezi vrhnja stavba nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih: zbirati materialna sredstva, iz katerih se vzdržuje vrhnja stavba / duhovna, idejna, kulturna vrhnja stavba ● vrhnja plast prebivalstva družbeno najuglednejša ◊ navt. vrhnje jadro vršno jadro; soc. vrhnja stavba družbe organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti ♪
  4.      vŕhnjica  -e ž (ȓ) anat. plast celic na površini kože ali sluznice: vrhnjica se lušči, roženi; vrhnjica in usnjica / kožna vrhnjica ♪
  5.      vrívati  -am nedov. (í) 1. s silo, potiskanjem spravljati kaj v kak ozek prostor: vrivati knjigo v že polno knjižno omaro / vrivati letve med deske ♦ teh. s tlačilko vrivati mazivo v ležajni prostor 2. delati, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vrivati garaže med bloke / vrivati pojasnila med vrstice // delati, da pride kaj v kaj, med dele česa strnjenega, neprekinjenega: vrivati med dogajanje daljše premore / vrivati v pripoved nepotrebna pojasnila, razmišljanja 3. govoriti v premorih med govorjenjem drugega: vrivati medklice, vprašanja 4. prizadevati si doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: vrival je dijake na stojišča v gledališču; začel se je vrivati v kolono / med proizvajalce in kupce se vrivajo posredniki; vrivati se v visoko družbo // zvijačno, prikrito vključevati koga v kako skupnost: vrivati med delavce svoje zaupnike; sovražniki so se začeli vrivati v revolucionarno organizacijo 5. delati, da proti volji koga pridejo kake besede ali besedila v določeno besedilo: nasprotna stran vriva v pogodbo nove določbe 6. prizadevati si doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrivati komu denar / vrivati komu svoje prepričanje vsiljevati // s prizadevanjem dosegati pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: svoje hčere ni hotel vrivati nikomur; ni se mu vrival / vrivali so jim ga za direktorja vrívati se 1. nezaželeno prihajati v ozek, tesen prostor med čim: med kolesca ure se vrivajo smeti / lava se je vrivala v razpoke med plastmi 2. nezaželeno prihajati v kako stvar, pojav: v jezik se vrivajo nepotrebne tujke; v račune so se vrivale napake // nezaželeno pojavljati se v zavesti: mučno čustvo zapuščenosti se mu vriva; misel, slutnja, spomin se mu vriva ♪
  6.      vročínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vročino: vročinska soparica / vročinski izpuščaj na ustnicah; vročinski prividi; vročinska nezavest / vročinska bolezen bolezen, za katero je značilna visoka vročina; vročinska krivulja krivulja, ki ponazarja velikost vročine v določenem obdobju ◊ med. vročinska kap hudo bolezensko stanje zaradi izpostavljenosti zelo visoki temperaturi; meteor. vročinski val vroč zrak, ki prodre s področja z manjšo geografsko širino; vročinska nevihta nevihta, ki nastane zaradi segrevanja nižjih zračnih plasti v labilnem ozračju; teh. vročinski ščit obloga čelnih ploskev kabine vesoljske ladje, rakete, ki ščiti naprave, posadko pred previsokimi temperaturami pri prehodu skozi zračne plasti; toplotni ščit vročínsko prisl.: vročinsko prilagojen človek ♪
  7.      vŕšen  -šna -o prid. (ȓ) 1. nanašajoč se na vrh: vršne skale / vršna planjava / vršne veje 2. redko vrhnji: vršna plast vode ◊ alp. vršni greben zgornji del grebena, ki se konča na vrhu; vršna piramida piramidasto oblikovan vrh gore, hriba; gozd. vršni požar požar, pri katerem ogenj zajame veje, vrhove dreves; navt. vršno jadro križno jadro, nameščeno nad košnim jadrom ♪
  8.      vrtínčast  -a -o prid. (ȋ) 1. ki ima vrtince: vrtinčasta reka / vrtinčasta dlaka 2. ki se pojavlja v obliki vrtincev: vrtinčast veter; vrtinčasta meglica / vrtinčasto gibanje zraka / ekspr. vrtinčasti časi 3. fiz., v zvezi s tok, gibanje v katerem so vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo; turbulenten: vrtinčasti tok; vrtinčasto gibanje ● ekspr. vrtinčaste stopnice polžaste stopnice vrtínčasto prisl.: dim se vrtinčasto dviga v zrak ♪
  9.      vrtínčen  -čna -o prid. (ȋ) 1. vrtinčast: vrtinčna reka / vrtinčno gibanje zraka ♦ avt. vrtinčni prekat prekat v dizlu, v katerem se v obliki vrtincev mešata zrak in gorivo 2. fiz., v zvezi s tok, gibanje v katerem so vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo; turbulenten: vrtinčni tok; vrtinčno gibanje ♪
  10.      vrtínčenje  -a s (ȋ) glagolnik od vrtinčiti: vrtinčenje snežink, zraka / vrtinčenje reke / vrtinčenje misli ◊ fiz. pojav, pri katerem nastajajo vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo; turbulenca ♪
  11.      vŕvica  in vŕvca stil. vrvíca -e ž (ȓ; ȓ; í) manjšalnica od vrv: vrvica se je pretrgala; povezati z vrvico; voditi psa na vrvici; konopljena, plastična vrvica; močna, tanka vrvica; vrvica iz najlona; klobčič vrvice / okrasna vrvica; priključna vrvica kabel, s katerim se električni aparat, stroj poveže z električnim omrežjem; vžigalna vrvica za vžig razstreliva / spotakniti se ob šotorsko vrvico ● publ. po slavnostnem govoru je predsednik občine prerezal vrvico s tem dejanjem je simbolično odprl kak objekt; ekspr. držati, imeti koga na vrvici imeti ga popolnoma v oblasti ◊ rib. (ribiška) vrvica ♪
  12.      vstáviti  -im dov. (á ȃ) dati, namestiti kaj v za to namenjeno odprtino: vstaviti sodu dno; vstaviti kamenček v prstan; vstaviti očalne leče v okvire; vstaviti nova okna / vstaviti šivanko v stroj / vstaviti meč v nožnico vtakniti // dati, namestiti kaj med kaj: vstaviti plast izolatorja; vstaviti kartonček med listke / vstaviti manjkajoče podatke ◊ elektr. vstaviti podatke v (elektronski) računalnik vnesti; mat. vstaviti eno enačbo v drugo vstávljen -a -o: v pisalni stroj vstavljen papir; rokavi so vstavljeni ♪
  13.      vzdúšen  -šna -o prid. (ȗ) zastar. 1. zračen: vzdušne plasti 2. zadušen, dušljiv: vzdušen prostor; proti večeru je postalo vzdušno / vzdušen zrak soparen, težek ◊ zool. vzdušni mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi ♪
  14.      vzpénjati se  -am se nedov. (ẹ̑) 1. hoditi navkreber: zaradi strmine so se s težavo vzpenjali; molče se vzpenjati na hrib / planinca se vzpenjata po steni // premikati se navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem: vzpenjati se po deblu, drogu / vzpenjati se po lestvi / avtomobil se je s težavo vzpenjal navkreber // knjiž. premikati se navzgor, kvišku; dvigati se: letalo se je vzpenjalo skoraj navpično / iz doline se vzpenja megla 2. dvigati se, iztegovati kak del telesa: konji se vzpenjajo in bijejo s kopiti; opica se vzpenja za sadeži / vzpenjati se na zadnje noge; vzpenjal se je na prste, da bi bolje videl 3. rasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage: po zidu se vzpenja bršljan; fižol se vzpenja vse višje 4. premikati se z nižjega mesta, položaja na višjega: vzpenjati se na konja, vozilo / ptica se vzpenja pod nebo / sence so se vzpenjale vse višje / valovi se vzpenjajo in upadajo 5. dosegati višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor: pobočje se strmo vzpenja / cesta se vzpenja v ostrih zavojih // razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: nad reko se vzpenja hrib / ekspr. vrhovi smrek se vzpenjajo proti nebu 6. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki loka: na vzhodu se vzpenja mavrica / most se v elegantnem loku vzpenja čez reko 7. ekspr. dosegati višjo stopnjo, raven: gospodarsko se hitro vzpenjati // prihajati na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj: vzpenjati se iz nižjih družbenih plasti v višje / vzpenjati se po družbeni lestvici 8. ekspr. prihajati v višjo glasovno lego: zvoki so se ubrano vzpenjali in spuščali / glas se mu je grozeče vzpenjal ● ekspr. napetost drame se naglo vzpenja raste; ekspr. na nebo se vzpenja mesec vzhaja; ekspr. poletje se vzpenja v zenit se bliža višku vzpenjáje se: občudovati okolico, vzpenjaje se po strmini vzpenjajóč se -a -e: skušati videti, vzpenjajoč se na prste; vzpenjajoča se cesta; družbeno vzpenjajoča se družina ♪
  15.      vzpéti se  vzpnèm se dov., vzpél se; nam. vzpét se in vzpèt se (ẹ́ ȅ) 1. s hojo navkreber priti kam: vzpeti se na vrh gore; vzpeti se po pobočju // s premikanjem navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem, priti kam: vzpeti se na drevo, drog / vzpeti se po lestvi // knjiž. premakniti se navzgor, kvišku; dvigniti se: letalo se vzpne skoraj navpično / ptica se vzpne pod oblake vzleti 2. dvigniti se, iztegniti kak del telesa: vzpni se, pa boš dosegel; jezdec se vzpne v stremenih / vzpeti se iz vode / konj se vzpne in zarezgeta / vzpeti se na prste; vzpeti se na zadnjih nogah / vzpeti se kvišku, navzgor 3. zrasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage: bršljan se vzpne po deblu; fižol se je vzpel do vrha prekel 4. premakniti se z nižjega mesta, položaja na višjega: vzpeti se na konja, vozilo; vzpeti se komu na rame / plamen se je vzpel do strehe, pod nebo; sonce se je že visoko vzpelo je že visoko 5. doseči višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor: cesta, svet se vzpne / steza se v ostrih vijugah vzpne do vrha 6. ekspr. doseči višjo stopnjo, raven: gospodarsko se hitro vzpeti // priti na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj: vzpeti se iz nižjih družbenih plasti; vzpeti se na mesto direktorja / vzpeti se po družbeni lestvici; vzpeti se v vrh moštva / družbeno se vzpeti 7. ekspr. priti v višjo glasovno lego: pesem se vzpne in spet spusti / glas se mu je grozeče vzpel 8. publ., z izrazom količine povečati se, narasti: število potovanj se je vzpelo za tretjino / živo srebro se je vzpelo do štirideset stopinj ● ekspr. nenadoma se pred popotnikom vzpne visoka gora se pojavi, pokaže; zastar. vzpeti roke iztegniti navzgor, dvigniti vzpét -a -o: vzpet konj; visoko vzpet lok mavrice ♪
  16.      zakopáti  -kópljem tudi -ám dov., zakôplji zakopljíte tudi zakôpaj zakopájte; zakôpal (á ọ́, ȃ) 1. dati, položiti v izkopano vdolbino, jamo in zasuti: samica zakoplje jajca v tla, zemljo / zakopati poginule živali / ekspr. danes leto smo ga zakopali pokopali // dati, položiti kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasuti, da se skrije, prikrije: zakopati denar, orožje, zaklad / zakopati mine 2. ekspr. dati, potisniti kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopati glavo v blazino; zakopati si obraz v dlani / zakopati (si) roko v lase // dati, potisniti kak del telesa globoko v notranjost česa: zakopati roke v žepe 3. ekspr., v zvezi z v narediti, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopati čustvo, trpljenje vase, v dušo; zakopati kaj globoko v sebi, v svojem srcu 4. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopati koga v nesrečo, revščino; zakopati se v velike stroške ● žarg., avt. avto je zakopal in izpeljal njegova kolesa so naredila zaradi vrtenja na mestu vdolbino; ekspr. konj je zakopal in potegnil s kopiti se tako močno uprl v tla, da je nastala vdolbina; ekspr. zakopati bojno sekiro končati boj; ekspr. zakopati svoj talent narediti, povzročiti, da se ne uresniči; ekspr. zakopati upe potisniti jih v globlje, težje opazne plasti duševnosti, zavesti; opustiti jih; ekspr. zakopati svoje življenje v hribovsko vas živeti proti svoji volji v neugodnih razmerah zakopáti se 1. z gibi, podobnimi kopanju, priti v položaj, v katerem je kdo zakrit: zakopal se je v seno in zaspal / ekspr. zakopati se med pernice, pod odejo 2. ekspr. zaradi padca, teže prodreti v tla in se (delno) zakriti: vrženo sidro se je zakopalo v peščeno dno 3. izkopati zemljanko, zemljanke in se naseliti v njej, njih z namenom tam dalj časa ostati: vojska je prodrla do deroče reke, kjer se je ustavila in zakopala 4. ekspr., s prislovnim določilom naseliti se kje, kjer so zveze z ostalim svetom slabe in ni možnosti razvoja: zakopati se v oddaljen kraj, v odročni vasi; tam se je zakopal za celo življenje 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zakopati se v delo, študij / zakopati se v knjige b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zakopati se v molk, žalost zakopán -a -o: zakopan zaklad; do grla, čez glavo zakopan v delo, dolgove; padli, zakopani v tuji zemlji ∙ ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ zakopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora ♪
  17.      zakŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. postati trden, želatinast: kuhati jajce, da beljak zakrkne / zastar. mleko zakrkne se sesiri // povzročiti, da postane kaj trdno, želatinasto: bakterije iz mleka izločeno snov zakrknejo 2. zaradi krajšega delovanja vrele, zelo vroče tekočine postati v zunanji plasti trši, v notranjosti pa ostati mehek: pražiti jetra na olju, da zakrknejo // dati kaj za krajši čas v vrelo, zelo vročo tekočino, da postane zunanja plast trša, notranjost pa ostane mehka: zakrkniti pečenko, ribe; zakrkniti kaj v vreli masti, vodi 3. ekspr. postati strog, nedovzeten za prošnje, zahteve koga in vztrajati v tem odnosu, kažoč nenaklonjenost: nekateri so se omehčali, on pa je še bolj zakrknil; ker so ga zmerjali, se je zakrknil in ne govori več / srce mu zakrkne in nobena reč ga ne gane / zakrkniti v hudobiji, molku // narediti, povzročiti, da postane kdo tak: storjena krivica ga je zakrknila / to doživetje mu je zakrknilo srce, značaj 4. ekspr. postati tog, vztrajno se ohranjajoč v določenem stanju: mišljenje mu zakrkne; njegove slabosti so se na starost še bolj zakrknile; sovraštvo v njem se zakrkne ● knjiž., redko rad zatisne oko in zakrkne uho noče videti, opaziti in slišati česa; ekspr. zakrkniti srce postati nedovzeten za čustva; ekspr. obraz mu je zakrknil v hudoben izraz dobil je hudoben izraz zakŕkniti se v zvezi zakrkniti se vase zapreti se vase: zakrkniti se vase in molčati; užaljen se zakrkne vase zakŕknjen -a -o 1. deležnik od zakrkniti: zakrknjen človek; zakrknjen v zlu; zakrknjena jeza 2. ekspr. ki vztraja pri čem, navadno slabem, nezaželenem: zakrknjen grešnik, lažnivec / zakrknjen samec, skopuh / zakrknjeno vedenje ● zastar. v rasti zakrknjeno drevo zakrnelo; prisl.: zakrknjeno molčati, tajiti ♪
  18.      zamèt  -éta m (ȅ ẹ́) debelejša plast zlasti snega, ki ga namete, nanese veter: zamet skopni; odstraniti, preorati zamet; gaziti skozi zamete; visok zamet / peščeni zameti; snežni zameti / sneg v debelih zametih prekriva cesto ♪
  19.      zapêči  -pêčem dov., tudi zapekó; zapêci zapecíte; zapékel zapêkla (é) 1. s pečenjem narediti, da nastane na površini rjavkasta plast, skorja: zapeči že pripravljeno jed v pečici; premalo, preveč zapeči kruh; zapeči pečenko, da nastane skorjica / pazi, da ne zapečeš potice preveč zapečeš 2. povzročiti občutek bolečine zaradi zelo velike toplote: vroče železo ga je zapeklo v dlan 3. povzročiti občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih stvari: česen, poper zapeče / solze so ga zapekle / oči so ga zapekle; brezoseb. v prsih ga je zapeklo // ekspr. povzročiti duševne bolečine: izrečena beseda ga je zapekla; krivica ga je zapekla; to ga je hudo, v dno srca zapeklo ∙ ekspr. vest ga je zapekla dobil je neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde zapečèn -êna -o: zapečen kruh; lepo zapečeno meso ∙ ekspr. zapečeni hrbti turistov temno rjavi; star. bolnik je zapečen zaprt ♪
  20.      zaróden 1 -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zarod, razmnoževanje: pešanje zarodne moči pri civiliziranih ljudstvih ♦ anat. zarodna plast kože spodnja plast povrhnjice; biol. zarodna celica spolna celica; zarodna plast celična plast gastrule; notranja, vmesna, zunanja zarodna plast notranja, vmesna, zunanja plast celic gastrule; bot. zarodni brstič brstič, s katerim se rastline nespolno razmnožujejo; zarodna čebulica čebulica, s katero se rastline nespolno razmnožujejo ♪
  21.      zaroženéti  -ím dov. (ẹ́ í) poroženeti: gornja plast kože zaroženi zaroženèl in zaroženél -éla -o: zaroženeli nohti ♪
  22.      zasékati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z udarcem, udarci z ostrim predmetom narediti zarezo, odprtino v kaj: zasekati deblo, drevo; zasekati smreko, da cedi smolo // z udarcem, udarci priti z ostrim predmetom kam: močno je udaril, da je zasekal v spodnjo plast / zasekati s srpom v krtino 2. z udarcem narediti, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane: zasekati sekiro v tnalo / zasekati lopato v ilovico 3. z udarcem, udarci z ostrim predmetom narediti kaj: zasekati letnico, znamenje v skorjo; zasekati luknjo v led / zasekati prehod skozi goščavo; zasekati stopnice v hrib / s sabljo zasekati komu rano; pren., ekspr. krivica mu je zasekala globoko rano // brezoseb. začutiti ostro bolečino: zasekalo ga je v križu; ob novici jo je zasekalo v srcu 4. ekspr. ostro, kratko udariti: zasekati s sabljo proti komu / zasekati s palico po tleh 5. ekspr. zaradi sile, ostrine priti, prodreti v kaj: zobje zasekajo v suh kruh / sekalci se mu od nestrpnosti zasekajo v spodnjo ustnico 6. ekspr. ostro, nenadoma se zaslišati: žvižg zaseka bližje / v tišino zaseka strel 7. ekspr. rezko, odločno reči: ni res, je zasekal oče ◊ voj. zasekati poti s podrtimi drevesi, obrnjenimi z vrhovi proti sovražniku, narediti poti težje prehodne zasékati se 1. zmotiti se pri sekanju: tesar se ni zasekal 2. ekspr. nenadoma, silovito priti, vriniti se kam: četa se je zasekala med sovražnikove enote; s konjenico se zasekati kot klin med upornike // nenadoma, silovito se pojaviti kje: v temo se zaseka svetloba žarometov / misel se zaseka vanj zasékan -a -o: v štor zasekana sekira ∙ ekspr. zasekano govorjenje govorjenje, v katerem so besede, stavki izgovarjani z ostrimi premori ♪
  23.      zaskórjiti se  -im se dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. prekriti se s skorjo, tršo plastjo: dno lonca se je zaskorjilo; filter se je zaskorjil / brazgotina se je zaskorjila ◊ gozd. vrhnje plasti lesa se zaskorjijo otrdijo zaradi zmanjšanja vlage zaskórjen -a -o: zaskorjena zemlja ♪
  24.      zatrdéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. otrdeti: zgornja plast zemlje je zatrdela / koleno zatrdi ♪
  25.      zavésica  -e ž (ẹ̑) manjšalnica od zavesa: na oknih visijo zavesice; bela, nagubana zavesica / (avtomobilska) zavesica gumijasta ali plastična plošča, pritrjena za avtomobilskim kolesom, ki preprečuje dviganje vode, peska s ceste ♪

   526 551 576 601 626 651 676 701 726 751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA