Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
plast (183-207) 
- kipár -ja m (á) kdor dela, izdeluje kipe: nagrobni spomenik je izklesal kipar; odprli so razstavo plastik znanega kiparja / žarg., um. kipar v lesu ki dela, izdeluje kipe iz lesa ♪
- kipáriti -im nedov. (á ȃ) nav. ekspr. delati, izdelovati kipe: že dolgo slika, riše in kipari / žarg., um. kipari v glini, kamnu in lesu dela, izdeluje kipe iz gline, kamna, lesa / kipariti dekorativne plastike; pren. Če Prijatelj slika, Kidrič mozaično kipari (B. Kreft) ♪
- kípen -pna -o prid. (ȋ) zastar. plastičen: kipna podoba ♪
- kipovít -a -o prid. (ȋ) zastar. plastičen: kipoviti liki ♪
- kirurgíja -e ž (ȋ) 1. veda o zdravljenju bolezni z operacijo: razvoj kirurgije / čeljustna kirurgija; plastična kirurgija ki se ukvarja z operativnim obnavljanjem poškodovanih, iznakaženih tkiv ali delov telesa ♦ med. mala kirurgija ki se ukvarja z manjšimi operacijami // tako zdravljenje: takrat še niso poznali kirurgije 2. pog. kirurški oddelek v bolnici: šef kirurgije / leži na kirurgiji ♪
- kíten -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kita 3: kitni refleks / kitna ovojnica plast tkiva, ki ovija dolge kite v okončinah ♪
- klečeplázništvo -a s (ȃ) klečeplastvo: koristolovstvo in klečeplazništvo ♪
- klén -a -o prid. (ẹ̄) 1. knjiž. čvrst, krepek: klen rod; mož je še klen / klen značaj // nazoren, sočen: klene besede / piše v zelo klenem, plastičnem jeziku 2. nav. ekspr., v zvezi s pšenica, zrno zdrav, poln: klena pšenica kléno prisl.: bil je kleno odločen ♪
- klíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na klica 3: klična gniloba / klični poganjek ◊ biol. klična pola zarodna plast; bot. klični list prvi list, ki se razvije na kalčku ♪
- kloréla -e ž (ẹ̑) bot. enocelična zelena alga z enim vrčastim kloroplastom, Chlorella ♪
- klóža -e ž (ọ̄) alp. plast iz snega, ki ga je nanesel in stisnil veter: komaj se je rešil izpod klože / sneg se je v kložah valil v dolino ♪
- kompozícija -e ž (í) 1. razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami umetniškega dela; gradnja, ustroj: pisati v kompoziciji drame; kompozicija pesmi, skladbe / v kompoziciji avtor ni izviren / notranja kompozicija romana / šola za arhitekturno kompozicijo; stebriščna kompozicija stavbe // nav. ekspr. razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami kake celote: izogiba se kričečih barvnih kompozicij / plastična kompozicija predmetov v izložbi razporeditev 2. glasbeno delo, skladba: v spored so uvrstili tudi eno njegovih kompozicij; klavirska kompozicija // veda o glasbenem delu: intenziven študij kompozicije / oddelek za kompozicijo na glasbeni akademiji 3. knjiž., navadno s prilastkom umetniško delo, zlasti slikarsko: razstava baročnih kompozicij; stene so okrašene z mozaičnimi kompozicijami; končuje oljno kompozicijo /
mesto slovi po mogočnih arhitekturnih kompozicijah 4. žel. več za transport pripravljenih, med seboj povezanih vagonov, brez lokomotive: kompozicija je iztirila; lokomotiva vleče kompozicijo potniških, tovornih vagonov / sestaviti vlakovno kompozicijo vlak ♪
- kópija -e ž (ọ́) 1. izdelek, ki nastane pri kopiranju: narediti dve kopiji načrta; predložil je kopijo spričevala / dvajset kopij filma / arhivska kopija najboljša kopija posameznega filma, stalno shranjena v arhivu 2. besedilo, napisano ali natipkano hkrati z originalom z uporabo papirja za kopiranje: kopija ni bila čista / delati kopije / tipkal je v petih kopijah izvodih / papir za kopije papir, na katerega se kopira 3. z rodilnikom kar je narejeno čemu tako podobno, da vzbuja vtis pravega, originalnega: kopija slike se mu je posrečila; dobre, slabe kopije fresk / vozilo je kopija fiata ● ekspr. hči je prava kopija svojega očeta zelo mu je podobna ◊ film. delovna kopija filma prva, še neozvočena kopija; fot. kontaktna kopija neposredni odtis negativa; geod. kopija katastrskega načrta preris mejnih črt kake parcele ali skupine parcel s pripadajočimi številkami iz
katastrskega načrta; teh. galvanoplastična kopija ♪
- kopréna -e ž (ẹ̑) knjiž. 1. tančica, pajčolan: imela je s kopreno zagrnjen obraz; črna, prozorna koprena; pren. na široko je začel odgrinjati kopreno z njegove preteklosti 2. ekspr. meglica, prozoren oblak: po nebu so plule komaj vidne koprene / sonce se je zavijalo v zlato kopreno / nad pokrajino je visela koprena megle ◊ tekst. zelo tanka plast neurejenih vlaken ♪
- koróna -e ž (ọ̑) 1. muz. polkrožec s piko, ki označuje nedoločeno podaljšanje tona ali pavze: napisati korono nad noto 2. astr. plast Sončeve atmosfere, ki prehaja v medplanetarni prostor: kromosfera in korona ♪
- kórteks -a m (ọ̑) anat. vrhnja plast nekaterih notranjih organov, skorja: operacija korteksa nadledvične žleze / možganski korteks možganska skorja ♪
- kosítriti -im nedov., kosítren (í ȋ) teh. prekrivati kovino s tanko plastjo kositra: kositriti jekleno pločevino // zadelovati, zalivati s kositrom ♪
- koščén -a -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na kost: koščeni izrastki / koščeno ogrodje / koščeni izdelki; nož s koščenim ročajem 2. ki ima zelo vidne, izstopajoče kosti: koščen obraz, prst; prijela ga je s svojo koščeno roko; koščeno lice / je visok in koščen človek / ekspr. koščen konj je s težavo vlekel voz zelo suh ◊ anat. koščeni labirint koščena, zunanja plast labirinta; koščeni polž spiralasto zaviti kanal koščenega labirinta; les. koščeni les zelo trd les koščéno prisl.: koščeno bele hiše ♪
- kóža -e ž (ọ́) 1. tanjša prevleka, sestavljena iz več plasti, na telesu a) človeka: odrgniti, opraskati si kožo; ekspr. vrv mu je posnela kožo z roke; prerezal si je samo kožo; zlomljena kost mu štrli iz kože; izsušena, uvela, ekspr. utrujena koža; ima zelo mehko, nežno kožo; poraščena koža; plast, površina kože; ohraniti prožnost kože; ima kožo kot breskev / ima zelo grdo, lepo kožo polt; nega kože / bela koža bela barva kože; porjavela, zagorela koža; svetla, temna barva kože / začela se mu je luščiti koža zgornja plast kože; koža po rokah mu je razpokala; mazati kožo / bolezni kože; vnetje kože / človeška koža b) živali: potegniti kožo z ribe; debela koža slona; dlakava, gola koža; s perjem poraščena koža / ekspr. mačka je požrla miš s kožo in kostmi vred vso // ekspr. ta prevleka človeškega telesa, katere
hujša poškodba pomeni izgubo življenja: braniti (svojo) kožo; skušal je rešiti vsaj kožo; za kožo mu gre; izdajstvo je moral plačati s kožo / pog.: ves čas je nosil kožo naprodaj izpostavljal se je smrtnim nevarnostim; odnesti celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja / temu so pošteno ustrojili kožo pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega 2. ta prevleka, odstranjena s telesa živali: kupovati, prodajati kože; sušiti kožo; goveja, svinjska koža; skladišče kož / pred posteljo ima ovčjo kožo krzno / živalske kože // pog., navadno s prilastkom usnje: čevlji iz kačje, krokodilje kože / torbica iz prave kože / čistila je okna z jelenovo kožo s krpo iz jelenovine 3. tanjša, navadno čvrsta prevleka nekaterih a) sadežev: odstraniti kožo papriki, paradižniku; tanka koža / jabolko ima trdo kožo lupino b) mesnih izdelkov: olupiti kožo klobase; debela koža salame // strjena plast, navadno na površini tekočih, redkejših snovi:
posneti kožo z marmelade / ekspr. na mleku se je naredila debela koža smetana ● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; mraz mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh; ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; dati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. iz kože te bom dal izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje; kriči, kot bi ga iz kože dajali zelo, močno; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; publ. vloga je napisana igralcu na kožo dramski tekst je tak, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca; šalj. grem pod kožo gledat spat; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. mraz mu je rezal v kožo zelo ga je zeblo; ekspr. doživeti, občutiti kaj na lastni koži na sebi, sam; ekspr. ne bi bil rad v njegovi koži v njegovem položaju, na
njegovem mestu; ekspr. ima debelo, trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; pog. je v dobri, slabi koži čuti se zdravega, bolnega; je zdrav, bolan; je dobro, slabo razpoložen; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega ◊ kozm. mastna koža ki izloča veliko maščobe; suha koža ki izloča malo maščobe; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; teh. egalizirati kože dati jim enakomerno debelino; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; usnj. strojiti kožo obdelovati surovo živalsko kožo s strojili; konzervirana koža odrta živalska koža, pripravljena tako, da je obstojna do strojenja; surova koža ki še ni strojena; zool. letalna koža letalna mrena; plavalna koža med prsti živali, ki omogoča, pospešuje
plavanje ♪
- kóžica -e ž (ọ́) 1. tanka koža: vnela se mu je kožica med prsti / obnohtna kožica 2. manjšalnica od koža: odstraniti kožico z gobe; tanka kožica češnje, jagode / marmelada ima že kožico / gladka, mehka kožica polt // navadno s prilastkom odrta koža manjše živali: polšja kožica / pokrivalo iz zajčje kožice ◊ agr. ocetna kožica kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju; anat. deviška kožica kožna guba ob vhodu v nožnico; metal. oksidna kožica tanka oksidna plast na površini kovine; zool. plavalna kožica ♪
- kóžnat -a -o prid. (ọ̑) ki je iz kože: kožnat mešiček / legel je na kožnato ležišče / pog. kožnate rokavice usnjene // podoben koži: rastlina ima debele, kožnate liste / kožnata krila žuželk ♦ anat. kožnati labirint mehka, notranja plast labirinta ♪
- kreménka -e ž (ẹ̄) 1. petr. prsti podobna snov, ki vsebuje lupinice diatomej: plasti kremenke 2. knjiž. kremenjača: vojaki z bajoneti in kremenkami ♪
- kreménov -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na kremen: kremenov pesek, prah; debela plast kremenove usedline / kremenova prst / bogate kremenove žile / kremenova ploščica ♦ arheol. kremenovi noži; elektr. kremenova svetilka svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke; kem. kremenovo steklo steklo iz čistega kremena; petr. kremenova labora ♪
- krížen -žna -o prid. (ȋ) ki ima obliko križa: križni ročaj meča; miza na križnih nogah / križno poslopje / križni prerez / križno okno okno s križi // ekspr. nasprotujoč si, neskladen: zmedeni in križni ukazi; križna prizadevanja ◊ agr. križna setev setev po dolžini in po širini njive; anat. križna kost križnica; križno vretence; arhit. križni hodnik hodnik, ki obkroža zaprto kvadratno dvorišče srednjeveških palač ali samostanov; križni obok obok, ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču; jur. križno zasliševanje; kor. križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; navt. križno jadro trapezasto jadro, privezano na vodoravni križ; obrt. križni vbod vbod, pri katerem se niti prekrižata; križno dleto dleto, s katerim se delajo luknje za vstavljanje nasadil pri oknih in vratih; tekst. križni navitek navitek, navit na cevko tako, da posamezne plasti navojev ležijo pod kotom druga na drugi; um. križna roža okras gotske arhitekture v obliki stiliziranega štiridelnega rastlinskega motiva; voj. križni ogenj navzkrižni ogenj krížno prisl.: križno razporejeni hodniki ♪
- krógeln -a -o [gǝl] prid. (ọ̑) nanašajoč se na kroglo: krogelno središče / krogelni izsek del krogle, ki ga omejujeta krogelna kapica in plašč pokončnega stožca z vrhom v središču krogle; krogelni odsek vsak izmed obeh delov krogle, ki nastane ob njenem preseku z ravnino; krogelni pas del površja krogle, ki leži med vzporednima krožnicama; krogelna kapica z ravnino oddeljeni del krogle, manjši od polkrogle; krogelna plast del krogle, ki leži med dvema vzporednima ravninama ◊ elektr. krogelno iskrilo iskrilo z elektrodama v obliki krogel; fiz. krogelno valovanje valovanje, ki se iz majhnega izvora širi v prostoru enakomerno na vse strani; krogelno zrcalo ♪
58 83 108 133 158 183 208 233 258 283 
