Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
planika (8)
- planíka -e ž (í) gorska rastlina z belimi dlakavimi zvezdastimi cveti: odtrgati planiko; šopek planik; planike in murke ♪
- kserofít -a m (ȋ) bot. rastlina, ki uspeva na suhih tleh: med kserofite spada poleg puščavskih rastlin tudi planika ♪
- očníca -e ž (í) nar. gorska rastlina z belimi dlakavimi zvezdastimi cveti; planika: šopek očnic; murke in očnice ♪
- planínka -e ž (ȋ) 1. ženska, ki hodi v hribe: našli so ponesrečeno planinko 2. nar. gorenjsko planšarica: planinci in planinke so se vrnili v dolino 3. poljud. planika: utrgati planinko ♪
- rastíšče 1 -a s (í) kraj, prostor, kjer kaj raste: planika ima rastišče visoko v gorah; pripraviti rastišče za novo sadno drevje / naravna rastišča školjk ♪
- tríglavka in triglávka -e ž (ȋ; ȃ) 1. med narodnoosvobodilnim bojem do 1944 podolgovata partizanska kapa s tremi vrhovi, brez ščitka: na glavah so imeli triglavke; triglavka s peterokrako zvezdo; triglavka in titovka / kapa triglavka 2. nar. planika: med skalami so rastle triglavke ♪
- tróšnica -e ž (ọ̑) nar. zahodno gorska rastlina z belimi dlakavimi zvezdastimi cveti; planika: modri svišč in bele trošnice ♪
- zvézdnica -e ž (ẹ̑) 1. zelo slavna igralka ali pevka: nastop priljubljene zvezdnice; zvezdnice in zvezdniki / filmska, gledališka zvezdnica 2. nar. zahodno planika: cvet zvezdnice ◊ vrtn. lončna rastlina z majhnimi, rumenimi cveti in velikimi, navadno rdečimi ali rumenimi ovršnimi listi, Euphorbia pulcherrima ♪