Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pit (2.077-2.101)


  1.      prevládati  -am dov. (ā) 1. nastopiti kje v večjem številu, v večji količini kot kaj istovrstnega ali sorodnega: med priseljenci so prevladali rudniški delavci; na tem področju so prevladali iglavci / kmalu je na obzorju prevladala rožnata barva // postati bolj razširjen kot kaj istovrstnega ali sorodnega: v teh krajih je prevladala nemščina / prevladalo je mnenje, prepričanje o nujnosti teh ukrepov; ta zavest je končno prevladala // dobiti pomembnejši položaj kot kaj istovrstnega ali sorodnega: v prvih razredih je prevladal pouk materinščine / ta organizacija je skušala prevladati nad drugimi 2. preh., knjiž. prevzeti, premagati: prevladal ga je ponos; ženo je prevladal obup prevládan -a -o: ta smer v filozofiji je že prevladana ♪
  2.      prevladovánje  -a s (ȃ) glagolnik od prevladovati: prevladovanje domačega kapitala v gospodarstvu / prevladovanje listnatih gozdov nad iglastimi / za njegove slike je značilno prevladovanje svetlih barv ♪
  3.      prevladováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti, nahajati se kje v večjem številu, v večji količini kot kaj istovrstnega ali sorodnega: med priseljenci so prevladovali belci; na tem ozemlju prevladujejo iglasti gozdovi / v njihovem gospodarstvu prevladuje tuji kapital / na sliki prevladujejo temne barve // biti bolj razširjen kot kaj istovrstnega ali sorodnega: prevladovalo je mišljenje, mnenje, naj se to delo opusti 2. imeti pomembnejši položaj kot kaj istovrstnega ali sorodnega: na tej šoli prevladuje jezikovni pouk / v takratnem političnem življenju je prevladovalo nacionalno vprašanje / na njihovih sestankih prevladujeta dve temi ● pri tem človeku čustva prevladujejo nad razumom ta človek se ravna bolj po čustvih kot po razumu; še naprej bo prevladovalo lepo vreme bo pretežno lepo vreme prevladujóč -a -e: imeti prevladujoč položaj na tržišču; prevladujoči vzroki nesreče; pri tem slikarju je prevladujoča barva modra; prevladujoča značilnost česa ♦ bot. prevladujoča vrsta vrsta, ki prevladuje v rastlinski združbi; dominantna vrsta ♪
  4.      prevléči  -vléčem dov., prevléci prevlécite in prevlecíte; prevlékel prevlékla (ẹ́) 1. narediti, da je kaj na (vsej) površini: naslanjače so prevlekli z žametom; prevleči odbijače z gumo; prevleči predmete s tanko plastjo emajla; prevleči s tapetami / prevleči blazino preobleči; prevleči cesto z asfaltom asfaltirati; prevleči z zlatom pozlatiti; pren. svoje besede je prevlekel z ironijo // z oslabljenim pomenom nastopiti, pojaviti se na kaki površini: oblaki so prevlekli nebo / lice mu je prevlekla žalost 2. z vlečenjem narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: čolne so morali prevleči na drugo stran otoka; ker so konji omagali, so topove prevlekli vojaki / ekspr. ves cement za hišo je prevlekel na svojem hrbtu prenesel, znosil 3. nar. prebranati: prevleči travnik ● ekspr. veliko dima je prevlekel v svojem življenju pokadil je veliko tobaka; skico mora še prevleči odebeliti črte, črke, navadno s tušem ◊ obrt. prevleči petljo nespleteno petljo potegniti čez spleteno prevléči se ekspr. s težavo priti skozi kaj ovirajočega: prevleči se skozi grmovje / prevleči se skozi odprtino ● star. ta nevihta se bo hitro prevlekla minila, se končala; nebo se je prevleklo z oblaki pooblačilo se je; rana se je že prevlekla s kožico na njej se je naredila kožica prevléčen -a -o: z usnjem prevlečeni naslanjači; ribnik je prevlečen z ledom; prevlečena petlja; s cinkom prevlečena pločevina; sivo prevlečeno nebo ∙ ekspr. brada je vsa prevlečena s srebrnimi nitkami prepredena ♪
  5.      prevléka  -e ž (ẹ̑) 1. del posteljnega perila, v katerega se da, spravi (prešita) odeja, blazina, pernica: prevleka se že trga; barvaste, bele prevleke; damastna prevleka / prevleka za blazino / angleške prevleke z rombastim izrezom 2. nav. mn. kos tkanine, usnja za pokrivanje, prekrivanje zlasti pohištvenih delov: kupiti nove prevleke; plišaste, usnjene prevleke; prevleke iz skaja; prevleke za fotelje, avtomobilske sedeže / stenske prevleke tapete / pokriti minomet s prevleko 3. navadno s prilastkom plast snovi, ki obdaja, pokriva kako površino: ledena prevleka na vodi; sadež z voščeno prevleko; knjiž. sivkasta prevleka na nebu oblaki // plast snovi, nanesena na kako površino za zaščito, olepšanje: emajlna, kovinska prevleka; čokoladna prevleka dražejev / asfaltna prevleka na cesti; pren. besede s prijetno prevleko davnine 4. glagolnik od prevleči: priporočati prevleko poda s tanko plastjo betona ♪
  6.      prevrétek  -tka m (ẹ̑) pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin: spiti prevretek / bezgov prevretek ♪
  7.      prezbitêrij  -a m (é) arhit. del cerkve, namenjen za glavni oltar in duhovščino: stopiti v prezbiterij; ladja in prezbiterij ♪
  8.      prežláhten  -tna -o prid. (á) 1. ekspr. zelo plemenit, izbran: prežlahtne starogrške umetnine / piti prežlahtno vino 2. star. spoštovan, cenjen, plemenit: družba prežlahtnih gospa / v vljudnostnem nagovoru pozdravljeni, prežlahtni knez ♪
  9.      prgíšče  -a s (í) 1. prostor med ukrivljenimi prsti in upognjeno dlanjo: piti iz prgišča; zajel je žito v desno prgišče / podržal je prgišče pod curkom vode 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat drži z ukrivljenimi prsti in upognjeno dlanjo: nasuti v posodo polno prgišče riža; dve prgišči soli; pljuskniti si prgišče vode v obraz / vsega skupaj je bilo komaj za prgišče // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: ob prgišču drv se niso mogli pogreti; pren. ni ji dovolj samo prgišče sreče ♪
  10.      pŕha  -e ž (ŕ) 1. priprava za umivanje pod razpršenim tokom vode: prha se je pokvarila; odpreti prho; v kopališču je pet prh; kopalnica s prho / ročna prha // razpršen tok vode iz te priprave: z užitkom se je nastavil prhi; vroča prha; te besede so delovale nanj kot mrzla prha / vsak večer gre pod prho; stopiti pod hladno prho; pren., knjiž. prha zvokov // razpršen tok tekočine sploh: curek in prha / prha slapa je segala celo do njega ♦ teh. naprava za čiščenje surovine, polizdelkov, končnih izdelkov 2. glagolnik od prhati: biti navajen na prho / po prhi se je hitro oblekel 3. ekspr. razočaranje, neprijetno presenečenje: to je bila huda prha zanj; prijatelji kluba so ob tekmi doživeli hladno prho ♪
  11.      pri  predl., z mestnikom 1. za izražanje stanja v položaju, ko je kaj v neposredni bližini česa: sedeti pri mizi; stati pri oknu; ležati na klopi pri peči / bitka pri Sisku / posekati drevo pri korenini; hoditi pri kraju ceste / greti se pri ognju ♦ geogr. Besnica pri Kranju // za izražanje kraja, kjer se dogaja dejanje: vstopnice lahko kupite pri blagajni; vstopil je pri sprednjih vratih / pog. sestali se bomo pri Slonu v kavarni, restavraciji Slon 2. za izražanje pripadnosti osebi, stvari: zob pri brani, grabljah; udi pri človeku; ročica pri plugu; ovratnik pri srajci / laboratorij je pri inštitutu / to sem bral pri Cankarju / Gostilna pri Figovcu // za izražanje navzočnosti, udejstvovanja kje: bil je štiri leta pri partizanih; sin je pri vojakih; v službi je pri železnici / tehnik pri gradbenem podjetju; pog. dela pri filmu v filmski proizvodnji / dela pri stroju; sodelovati pri predstavi, pevskem zboru / pri delu ga nihče ne prekosi // za izražanje odnosa do koga, stika s kom: oglasiti se pri profesorju; vprašati pri sosedu / pri očetu je naletel na odpor; obisk pri prijatelju; pri tem učitelju se bo treba veliko učiti; ekspr. pri njej si opravil 3. za izražanje bivanja, obstajanja a) v določeni družbeni skupnosti, zlasti družini, narodu, državi: pri Slovencih to ni v navadi / pog.: pri nas mu bo dobro v naši družini, v našem kolektivu; pri nas pravimo temu tako v našem kraju b) v določenem okolju sploh: otroci so pri sosedovih; stanuje pri starših 4. za izražanje lastnosti ali stanja osebka: biti pri zavesti; ohraniti, ostati pri življenju 5. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: pogovarjala sta se pri kozarcu vina; sprehajati se pri mesečini; ne hodi ven pri takem vremenu // za izražanje pogoja ali vzroka, ki izhaja iz takih okoliščin: pri tolikih stroških konkurenca ni mogoča; pri taki vzgoji ne more biti uspeha / zasilno zavoro smemo potegniti le pri nevarnosti; to zdravilo se jemlje le pri visoki temperaturi 6. za izražanje povezanosti s kom, čim: pri čevljih so posebno važni podplati; pri hiši je treba še dosti narediti; pri kadilcih lahko pride do zastrupitve z nikotinom; pri otrocih ni dobro popuščati // navadno z glagolskim samostalnikom za izražanje udeležbe, dejavnosti pri čem: pri bombardiranju je bilo ubitih več ljudi; pri branju pesmi se je večkrat zmotil; pri igri so se sprli; pasti pri izpitu; asistirati pri operaciji; iti za pričo pri poroki; pri pouku ne pazi dovolj / ostati pri kosilu / biti pri frizerju; pog. pri kartah je izgubil veliko denarja pri igranju kart, kvartanju 7. nav. ekspr. za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči: pri vsem bogastvu ni srečen; pri sivih laseh je videti kar mlad; pri petih otrocih je še zelo mladostna 8. za izražanje časovne točke, v kateri se kaj zgodi: v šolo je šel pri šestih letih / pri petdesetih je začel pisateljevati star približno petdeset let / čevelj mu zaškriplje pri vsakem koraku; pri slovesu so vsi jokali; zasačili so ga pri tatvini / pri hoji se je spotil 9. za izražanje razmerja, sorazmerja: zaslužil je sto dinarjev pri kilogramu; blago se je podražilo za dvesto dinarjev pri metru 10. pog. za izražanje sklicevanja na kaj: prisegel je pri svojih otrocih / kot podkrepitev pri moji duši, da ni res; pri spominu na mater ti obljubljam ● pog. biti, ležati pri dekletu imeti spolni odnos, spolne odnose; ne vem, pri čem smo kakšen je naš položaj; pog. nisem pri denarju nimam denarja; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; ekspr. vsi otroci so že pri kruhu odrasli in zaposleni; biti pri miru ne gibati se, ne premikati se; pog. biti pri moči močen, krepek; kdo bo ostal pri otrocih pazil nanje; ekspr. bil je pri priči mrtev takoj; pog. ni čisto pri sebi ne zaveda se popolnoma; sam pri sebi misli drugače natihem; ekspr. ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ekspr. vse večere presedi pri televiziji gleda televizijski spored; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven nič ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; tega pri najboljši volji ne zmorem sploh ♪
  12.      pri...  ali prì... predpona (ȉ) 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) približanja, primika k določenemu kraju: prijahati, pripeljati, pristopiti, priti / prijokati, priropotati b) usmerjenosti dejanja k določeni točki: prilepiti, pripeti, prišiti, privezati / prisesti c) dopolnitve, dopolnjevanja dejanja z dodajanjem: priliti, primešati, prizidati / priračunati, prišteti č) dosege zaželenega namena, cilja ali usmerjenosti proti njemu: pričakati, pridobiti, priklicati / priučiti se za zidarja d) delnosti dejanja: prikrivati, pripreti / prirezati, pristriči e) začetka dejanja: prisluhniti, prisvetiti, prižgati f) istočasnosti, vzporednosti dejanja: prigrizovati, pripevati g) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): prigoditi se, prijaviti 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: pridelek; prihajanje; prizidek 3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: pribrežen, prikot, primorje, prizemen ♪
  13.      pribòr  -ôra m (ȍ ó) predmeti, priprave, ki se uporabljajo pri uživanju ali pripravljanju jedi, pijač: kupiti pribor; jesti s priborom; nerjaveč pribor; pribor iz alpake; posoda in pribor / desertni pribor; jedilni pribor ki ga sestavljajo žlica, vilice, nož in čajna žlička; namizni pribor s katerim se jemljejo jedi na krožnik // navadno s prilastkom predmeti, priprave, ki se uporabljajo pri kakem opravilu, delu sploh: brivski, fotografski, pisalni, šivalni pribor; pribor za čiščenje, umivanje ♦ med. secirni pribor secirno orodje; teh. avtoelektrični pribor ♪
  14.      pribučáti  -ím dov. (á í) nav. ekspr. 1. bučeč nastopiti, pojaviti se: burja, vihar pribuči 2. bučeč priteči: slap pribuči čez skale / tovornjak pribuči na trg bučeč pripelje ♪
  15.      príča  -e ž (í) 1. oseba, ki na sodišču pove, kar ve o kom, čem: priče ga obtožujejo; zapriseči pričo; zaslišati priče; soočiti obdolženca s pričami; nezanesljiva, pristranska priča; opirati se na izjave, navedbe prič; stranka in priče; biti, nastopiti na razpravi kot priča / obremenilna priča 2. kdor je navzoč ob kakem dogodku z namenom, da potrdi njegovo veljavnost: poklicati, prositi koga za pričo; narediti oporoko pred pričami; podpisati se kot priča / biti za pričo pri poroki / oporočna priča; (poročna) priča 3. kdor je navzoč ob kakem dogodku: priče so pripovedovale, kar so videle; v tej samoti se ni bilo bati nobene priče; imeti priče in dokaze; ekspr. po besedah še živih prič se je to res zgodilo / vi vsi ste priča, priče, za pričo, da sem mu denar vrnil vi vsi vidite; vi vsi lahko potrdite; biti priča nesreče biti navzoč pri nesreči, videti jo; nehote je bil priča njunemu pogovoru ga je slišal, bil navzoč pri njem; v svojem poklicu je bila priča mnogim družinskim tragedijam je lahko opazovala, spoznala mnoge družinske tragedije 4. s prilastkom izraz, znamenje česa: knjiga je zanimiva priča razburkane dobe; s tem gradom so porušili zadnjo pričo preteklosti; ekspr. barake, živa priča revščine / tvoja pisma so nam priča, da še nisi pozabil na dom dokaz // kdor kaj potrjuje z življenjem, ravnanjem: biti priča resnice 5. zastar. zgodba, pripoved: spomnil se je očetove priče / verjeti babjim pričam čenčam 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pri priči brez odlašanja, takoj: pri priči se je lotil dela, začel pomagati / pri priči se je streznil / pri tej priči moraš iti takoj (zdaj); pri tisti priči se je vrnil takoj (tedaj) ● publ. že imena igralcev zagotavljajo, da bomo priča odlični predstavi da bo predstava odlična; ekspr. bog mi je priča, da ne lažem izraža podkrepitev trditve; biti nema priča česa biti navzoč pri kakem dogajanju, ne da bi sodeloval; brez priče, brez prič govoriti s kom brez prič ne da bi bil še kdo navzoč; ekspr. brez vsake priče se je hotel posloviti od doma ne da bi ga kdo videl, opazil; ekspr. se bova že srečala brez prič na samem; objel jo je v pričo ljudi vpričo ◊ jur. identitetna priča s katero se doseže identiteta; kriva priča; rel. Jehovina priča pripadnik verske sekte, ki Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje; prim. pričo ♪
  16.      pričákati  -am dov., pričákajte in pričakájte; pričákala in pričakála (á ȃ) 1. s čakanjem priti do česa, doseči kaj: odgovora ni pričakal; končno so pričakali prevod te pesnitve / po dolgem čakanju so le pričakali natakarja 2. ostati na kakem mestu do prihoda koga: goste so pričakali pred hišo; pričakati koga na letališču; slovesno pričakati / pričakala ga je z nasmehom sprejela // ostati na kakem mestu s sovražnim namenom do prihoda koga: pričakal ga je in ustrelil; pričakati sovražnika v zasedi / oče ga je pričakal s šibo 3. prebiti, preživeti čas do nastopa česa: pričakati začetek šolskega leta; ekspr. tako se je veselila izleta, da kar ni mogla pričakati jutra / novo leto je pričakal v veseli družbi ● star. ni pričakal svojega jubileja dočakal; ekspr. premišljevala je, s čim naj pričaka svojo lačno družino s čim naj ji postreže ob prihodu; knjiž., redko pričakal je, da je nehal vpiti, nato mu je odgovoril počakal; ekspr. življenje je ni ravno prijazno pričakalo imela je težko življenje pričákan -a -o: težko pričakano leto osvoboditve ♪
  17.      pridévek  -vka m (ẹ̑) 1. izraz, ki se dodaja k imenu kake osebe, zlasti kot sorodstvena, socialna oznaka: ni ga več ogovarjal s pridevkom oče / za imenom je opuščal plemiški pridevek naslov // knjiž. izraz, ki se daje osebi po kaki značilnosti; vzdevek: zaradi ošabnega vedenja so mu dali pridevek novomeški Napoleon; zbadljivi pridevek se ga je hitro prijel 2. lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik; epiteton: v pesmi uporablja dosti pridevkov / okrasni ali ukrasni pridevek ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo 3. redko kar se da (k) čemu zraven, povrhu; dodatek: sveža krma ne potrebuje pridevkov; kuhati fižol s pridevki ● nar. spal je v pridevku poleg skednja na seniku ◊ arheol. grobni pridevek grobni pridatek; lingv. stalni pridevek beseda ali besedna zveza, ki se stalno pristavlja k imenu kake osebe ♪
  18.      pridivjáti  -ám dov. (á ȃ) 1. divjajoč priti: otroci so pridivjali pred šolo / sovražnik je pridivjal v našo domovino / ekspr.: avto je pridivjal izza ovinka zelo hitro pripeljal; ves nestrpen je pridivjal po stopnicah pritekel 2. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: nevihta je pridivjala; nekega jutra je pridivjala odjuga ♪
  19.      pridruževáti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da postane kaj sestavni del kake enote: pridruževati občini manjše kraje; pridruževati si sorodne delovne organizacije pridruževáti se 1. začenjati biti skupaj s kom, zlasti pri kaki dejavnosti: po poti so se jim pridruževale nove skupine; otroci so se mu na ulici pridruževali, ker jim je dajal bonbone / v vsaki vasi so se jim pridruževali prostovoljci // začenjati opravljati isto dejavnost kot kdo drug, navadno za skupen cilj: strokovnjakom so se pridruževali tudi amaterji / pridruževati se uporniškemu gibanju / ob kapitulaciji Italije so se množično pridruževali partizanom odhajali k partizanom // začenjati biti v istem stanju kot kdo drug: pridruževati se vsesplošnemu veselju 2. imeti, izražati enako mnenje kot kdo drug: svoje stališče je tako prepričljivo branil, da so se mu vsi pridruževali / publ.: pridružujem se vašemu mnenju soglašam z vami; pridruževati se protestu zoper nevzdržne razmere 3. pojavljati se istočasno s čim drugim: jezi se je pridruževal še občutek krivde; šumenju vetra so se pridruževali še drugi glasovi ♪
  20.      pridúšanje  -a s (ū) glagolnik od pridušati se: vse njegovo pridušanje ni nič pomagalo / slišati je bilo vpitje, pridušanje in kletev ♪
  21.      priganjáč  -a m (á) 1. kdor priganja, goni živino: priganjači pokajo z biči; priganjači mul; slišalo se je vpitje priganjačev 2. slabš. kdor zahteva, poskuša doseči, da kdo hitreje dela: na delu so jim dali priganjača / nadzornik je bil pravi priganjač / politični, režimski priganjači agitatorji 3. redko kdor goni divjad pred stojišče lovca; gonjač: lovci so ga najeli za priganjača ♪
  22.      priganjáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na priganjače: priganjaški človek / priganjaško ravnanje priganjáško prisl.: priganjaško vpiti nad delavci ♪
  23.      priglasítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od priglasiti: priglasitev za vozniški izpit; rok za priglasitev / priglasitev dogodka ♪
  24.      priglasíti  -ím, tudi priglasíti in priglásiti -im dov., priglásil (ȋ í; ȋ á) 1. sporočiti pristojnemu organu, osebi pripravljenost za kako dejanje, sodelovanje: prosil ga je, naj ga priglasi k izpitu; priglasiti se za izlet / prostovoljno se priglasiti v vojsko / priglasiti se za kurirja / priglasiti se k besedi 2. knjiž. javiti, prijaviti: priglasiti prireditev; priglasiti zadevo občini / priglasiti odsotnost v treh dneh 3. knjiž. najaviti, napovedati: priglasil ga je ravnatelju; priglasiti se za obisk; priglasil se je že včeraj priglasíti se, tudi priglasíti se in priglásiti se knjiž. (uradno) priti na določeno mesto na zahtevo ali poziv; javiti se: priglasiti se sodišču zaradi dedovanja ● knjiž. ob popisu se je priglasila za Slovenko se je izrekla; v društvo se je priglasilo okrog sto novih članov vpisalo priglašèn -êna -o tudi priglášen -a -o: priglašen k izpitu ♪
  25.      priglášati  -am nedov. (á) 1. sporočati pristojnemu organu, osebi pripravljenost za kako dejanje, sodelovanje: priglašati otroke za izlet; priglašati se k izpitom / mnogi so se priglašali med prostovoljce / priglašati se k besedi 2. knjiž. javljati, prijavljati: priglašati zborovanja / priglašati odsotnost v določenem roku ♪

   1.952 1.977 2.002 2.027 2.052 2.077 2.102 2.127 2.152 2.177  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA