Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pirati (218-242)


  1.      sklápljati  -am nedov. (ā) 1. s povezovalno napravo delati, da je kaj skupaj, združeno: sklapljati cevi, vagone 2. knjiž. zapirati: sklapljati čeljusti / od utrujenosti sklapljati oči ♪
  2.      skušnjáva  -e ž (ȃ) nav. ekspr. 1. velika želja storiti navadno kaj neprimernega, nedovoljenega: obšla ga je skušnjava, da bi jo ogovoril, poljubil; skušnjava ga je premotila, zapeljala; upirati se skušnjavi; le z močno voljo je premagal skušnjavo / spraviti, zapeljati koga v skušnjavo ∙ ekspr. imeti skušnjavo po kajenju, pitju zelo si želeti kaditi, piti; ekspr. kava je zanjo prevelika skušnjava ne more se ji odreči, čeprav ji škoduje // priložnost storiti kaj neprimernega, nedovoljenega: v mestu je bilo za mladega človeka veliko skušnjav 2. kdor nagovarja koga, da stori kaj neprimernega, nedovoljenega: on je prava skušnjava / kot psovka poberi se, skušnjava skušnjavska ♪
  3.      slabóst  -i ž (ọ̑) 1. neugoden občutek telesne nemoči: obšla ga je taka slabost, da se je ves bled sesedel; čutiti slabost v želodcu; omedleti od slabosti; hipna slabost 2. navadno s prilastkom kar ni v skladu z zaželenimi lastnostmi, zaželeno kakovostjo: pokazale so se slabosti takega poslovanja; odstraniti organizacijske slabosti; pozna odlike in slabosti njegovega pisanja / kapitulacija je pokazala vojaško in politično slabost države šibkost 3. navadno s prilastkom moralno, značajsko negativna lastnost: na njem ni našla nobene slabosti; ne zaveda se svojih slabosti; vsak človek ima svoje slabosti; slabosti in vrline // knjiž. neodločnost, omahljivost: očitali so mu nezanesljivost in slabost; njegov glas je razodeval strah in slabost 4. ekspr., navadno v povedni rabi nemoč upirati se užitkom, ki jih kaka stvar daje: ženske so njegova slabost / slabost do alkohola; poznajo njegovo slabost za avtomobile ● knjiž. počasna hoja je razodevala njegovo slabost onemoglost ◊ med. živčna slabost nevrastenija ♪
  4.      smísel  -sla [ǝu̯] m (ȋ) 1. kar se s tem, kar izraža kaka jezikovna enota, dejansko misli: čeprav spremenimo besedni red, ostane smisel enak; s tem popravkom se je nekoliko spremenil smisel; ne prevajam dobesedno, ampak po smislu; smisel stavka mi ni popolnoma jasen / ljudstvo je dobilo značaj naroda v modernem smislu; znanost v ožjem in širšem smislu besede / treba bi bilo odgovoriti nekako v tem smislu tako 2. kar se misli, hoče s čim doseči: smisel njegovega ravnanja je jasen; smisel teh predpisov zelo različno razlagajo; vzgojni smisel športnih tekmovanj / vsaka kretnja je imela kak smisel 3. kar dela kako dejavnost, dogajanje vredno, utemeljeno: delo daje življenju smisel; iskati smisel; življenjski smisel; razmišljati o smislu umetnosti 4. navadno s prilastkom, v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje bistva česa: ima smisel za glasbo, literaturo; smisel za lepoto / izgubil je smisel za čas občutek; nima nobenega smisla za njegove probleme razumevanja / ta človek nima smisla za humor // posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj: ima izrazit smisel za tehniko; razvijati smisel za praktično delo / privzgojiti smisel za red in čistočo / ima smisel za otroke zna ravnati z njimi 5. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža, da je kaj v skladu z resnično vsebino, namenom česa: napisati prošnjo v smislu dogovora; ravnati v smislu predpisov 6. ekspr., s prilastkom, v zvezi v smislu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: fant je neroda v pravem smislu besede; pisatelj v najboljšem smislu 7. ekspr., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža omejitev trditve na določeno: v nekem smislu je bilo njegovo življenje zelo razburljivo; v tem smislu imaš prav 8. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez smisla, nima smisla izraža nepotrebnost česa: brez smisla se je prepirati z njim; nima smisla razpravljati o teh problemih ◊ fiz. gibanje po krogu v smislu urnega kazalca; geom. smisel kar opredeljuje gibanje točke po premici, krivulji, meji lika, glede na izbiro ene od obeh možnosti; negativni, pozitivni smisel ♪
  5.      spekulácija  -e ž (á) 1. filoz. teoretično mišljenje, ki ne upošteva prakse, izkustva: opirati se samo na spekulacijo; sholastična spekulacija / filozofska spekulacija 2. knjiž. premišljevanje, razmišljanje, zlasti teoretično: zanimiva spekulacija o čem / te spekulacije me ne zanimajo; brezplodne spekulacije; ekspr. to so prazne spekulacije ♪
  6.      spíranje  -a s (ȋ) glagolnik od spirati: spiranje vrstic; spiranje in razmikanje ♪
  7.      stahánovstvo  -a s (ȃ) v Sovjetski zvezi, po letu 1935 gibanje za večjo delovno storilnost: podpirati stahanovstvo ♪
  8.      strást  -í ž (ȃ) 1. zelo močno trajno čustvo, težko obvladljivo z voljo, razumom: strast je bila kriva vseh njegovih težav; ekspr. v to ga je gnala strast; prepustiti se, ekspr. predati se strasti; ekspr. streči strastem; obvladovati, zadrževati, ekspr. razvneti strast; neobvladana, skrita, uničujoča strast; ekspr. neobrzdana, slepa strast; strast po maščevanju / med vojno so se sprostile mnoge strasti / ekspr.: izbruh, naval strasti; biti suženj, igrača strasti / storiti kaj iz strasti 2. navadno s prilastkom zelo močna želja po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: strast se prebuja, raste; čutiti do koga veliko strast; gledal jo je brez strasti; ekspr. goreča, nepremagljiva, prava strast / ljubezenska, spolna, telesna strast / ekspr.: na poljube je odgovarjala s strastjo; predati se s strastjo strastno 3. navadno s prilastkom zelo močno hotenje, volja do določenega dela, dejavnosti: gobarska, lovska, zbiralska strast; strast do branja; strast za igranje kart; strast po oblikovanju / ekspr. ves čas so delali z zagrizeno strastjo // predmet takega hotenja, volje: gledališče je bilo njegova strast; edina njena strast je hrana ● ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; preg. strasti dobro služijo, a slabo gospodarijo ♪
  9.      sugestíja  -e ž (ȋ) 1. posredno, prikrito vplivanje na čustva, mišljenje, ravnanje koga: upirati se sugestiji; lajšati bolečine s sugestijo; sugestija samemu sebi; uporaba sugestije v medicini / premagovati sugestije besed, vtisov ♦ psih. aktivna pri kateri oseba vpliva na drugo osebo, pasivna sugestija pri kateri oseba sprejema vpliv druge osebe; hipnotična sugestija ukaz, ki ga hipnotizirana oseba izpolni v hipnozi; množična sugestija pri kateri množica vpliva na posameznika ali nasprotno // vsebina takega vplivanja: sprejeti zdravnikovo sugestijo; okleniti se sugestije 2. knjiž. posreden, prikrit nasvet, predlog: dati, dobiti sugestijo za nadaljnje delo; pripombe in sugestije 3. knjiž., redko sugestivnost: občutiti sugestijo glasbe; velika sugestija umetnosti ♪
  10.      svajeváti se  -újem se nedov. (á ȗ) nar. vzhodno prepirati se: nehati se svajevati ♪
  11.      špetírati se  -am se nedov. (ȋ) nižje pog. prepirati se, prerekati se: špetirala sta se za nepomembne stvari; kar naprej se špetira s sosedi ♪
  12.      štánga  -e ž (ȃ) nižje pog. železna palica, drog: delati s štango luknje v zemljo; odriniti splav z dolgo štango / štanga za stepanje preprog; štanga pri moškem kolesu ● pog. držati komu štango ščititi ga, podpirati ga pri njegovem navadno negativnem delovanju, ravnanju; nar. pripeti vola k štangi k ojesu; star. kupiti štango tobaka paličico zvitega tobaka za žvečenje ♪
  13.      tempíranje  -a s (ȋ) glagolnik od tempirati: tempiranje bomb, raket / tempiranje prireditve ♪
  14.      tesníti  -ím nedov. (ȋ í) 1. zapirati, zmanjševati reže, da tekočina ne uhaja: tesniti pipe; tesniti robove akvarija; tesniti z azbestom, gumo / tesniti okna ♦ teh. tesniti ležaje // nepreh. prilegati se čemu tako, da ni reže, rež: plinska maska ne tesni; strešne opeke premalo tesnijo; ventil dobro tesni; vrata slabo tesnijo 2. knjiž. delati kaj (bolj) tesno: preveliko pohištvo je tesnilo prostor / veje, obložene s snegom, so tesnile pot ožile 3. knjiž. tiščati, stiskati: čevlji ga tesnijo / brezoseb. v pasu me tesni / skrbi ga tesnijo / brezoseb. tesni me pri srcu, v grlu, prsih ∙ knjiž. žalost mu je tesnila srce bil je zelo žalosten, prizadet; knjiž. ob tej misli ga je tesnilo pri duši je čutil nedoločen strah 4. knjiž. utesnjevati, omejevati: takratne razmere so ljudi tesnile; tako življenje je začelo umetnika tesniti / hribi tesnijo razgled tesníti se knjiž. stiskati se, gnesti se: ljudje so se tesnili okrog vhoda / otrok se je boječe tesnil v kotu / hiše se tesnijo druga ob drugi / soteska se tesni med pobočji tesnèč -éča -e: skušal se je osvoboditi tesnečih vezi tesnjèn -êna -o: slabo tesnjena plinska pipa ♪
  15.      tiránstvo  -a s (ȃ) ekspr. neomejena, samovoljna oblast enega človeka ali majhne skupine: upirati se tiranstvu vladajočih // oblastno, brezobzirno vsiljevanje svoje volje komu: družina je trpela zaradi očetovega tiranstva; pren. tiranstvo časa ♪
  16.      tjàvendán  in tjà v en dán prisl. (ȁ-ȃ) nav. ekspr. 1. izraža, da se dejanje zgodi brez premisleka, razmišljanja: govoriti tjavendan; ti tudi včasih kaj rečeš tjavendan 2. izraža, da se dejanje zgodi brez določenega vzroka, namena: prepirati se tjavendan 3. izraža, da je dejanje brez cilja, smisla: bežati, voziti se tjavendan; živela je tjavendan; sam.: obljubi, da boš opustil svoj tjavendan; prim. tja ♪
  17.      tléskati  -am nedov. (ẹ̄) 1. dajati kratke, svetle glasove ob ploskem udarjanju, zadevanju ob kaj: v temi so tleskala vesla / ekspr. vrata so ves dan tleskala se tleskajoče zapirala 2. povzročati kratke, svetle glasove s ploskim udarjanjem, zadevanjem ob kaj: riba je tleskala z repom / tleskati z jezikom; tleskati s prsti / tleskati z vrati tleskajoče jih zapirati 3. slišno, plosko udarjati: dekleta so s perilom tleskala ob perilnik; otrok je z ročicama veselo tleskal po vodi; med smehom se je tleskal po kolenih, stegnih / prijateljsko so se tleskali po plečih / od navdušenja so tleskali z rokami 4. ekspr. slišno, plosko udarjati, zadevati ob kaj: valovi so tleskali ob skalo; svinčenke so tleskale ob tlak // slišno, plosko padati: deske so druga za drugo tleskale z voza / pri skakanju v vodo so tleskali na trebuhe / dež je tleskal na okna, po šipah tleskáje: smejal se je, tleskaje (se) po kolenih tleskajóč -a -e: tleskajoči glasovi, udarci; prisl.: tleskajoče udarjati ♪
  18.      tôlpoma  prisl. (ō) knjiž. v tolpah: uporniki so tolpoma plenili po mestu / tolpoma se upirati množično ♪
  19.      topíranje  -a s (ȋ) glagolnik od topirati: poškodovati si lase s topiranjem; barvanje in topiranje ♪
  20.      tradicionalíst  -a m (ȋ) kdor vztraja pri starem, uveljavljenem načinu na kakem področju dejavnosti, življenja: upirati se tradicionalistom; tradicionalisti v umetnosti; režiser tradicionalist; tradicionalisti in modernisti ♪
  21.      trdovráten  -tna -o prid., trdovrátnejši (ā) 1. ki ne popusti v kaki stvari kljub prigovarjanju, dokazom o neustreznosti: v svojih nazorih trdovraten človek; bil je trdovraten, nihče ga ni mogel pregovoriti / ekspr. trdovraten grešnik, tat / trdovratno tajenje obdolženca // ekspr. vztrajen, odločen: trdovraten borec za pravice / kljub težavam je ostal trdovraten v svojih prizadevanjih / spustili so se v trdovraten boj s sovražnikom 2. ekspr. težko odstranljiv: trdovraten madež / trdovratni ostanki preteklosti; trdovratno čustvo // težko ozdravljiv: trdovraten kašelj; trdovratna bolezen // dolgotrajen: trdovraten dež, mraz / trdovraten spor ● zastar. ljudje so bili do nje trdovratni neusmiljeni trdovrátno prisl.: trdovratno kaj iskati; trdovratno molčati; trdovratno tajiti, se upirati ♪
  22.      trépati  -am nedov. (ẹ̑) (hitro) zapirati in odpirati oči: gledal je, ne da bi trepal / trepati z očmi / trepati s trepalnicami / veke so ji trepale od utrujenosti ♪
  23.      tŕstovec  -vca m (r̄) redko odrezano, odlomljeno steblo trsta; trst: opirati se na trstovec / naslanjač iz trstovca ♪
  24.      tujínstvo  -a s (ȋ) kar je določeno z miselnimi, duhovnimi pojavi, ki izvirajo iz tujine: upirati se tujinstvu / njihovo trdnost je razjedel duh tujinstva / zastar. izvoz v tujinstvo tujino ♪
  25.      tújstvo  -a s (ū) 1. kar je miselno, duhovno tuje, nedomače: upirati se tujstvu; mladina se izgublja, ekspr. tone v tujstvu / očitali so mu tujstvo tuj izvor, tuje poreklo 2. lastnost, stanje koga, ki je kje tuj: zavedati se svojega tujstva v mestu / opozarjati na tujstvo njegove umetnosti ● ekspr. priseljeno tujstvo priseljeni tujci ♪

   43 68 93 118 143 168 193 218 243 268  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA