Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
pije (226-238) ![](arw_left.gif)
- znoréti -ím dov., znôrel (ẹ́ í) 1. ekspr. postati nespameten, nerazsoden: kadar se napije, znori; ob prihodu vlaka so vsi znoreli / znoreti zaradi ženske 2. ekspr. začeti zelo hitro, nepravilno delovati, se premikati: urna kazalca sta znorela; stroj je znorel in začel poskakovati 3. pog. postati duševno bolan: v ječi je znorel; znoreti od žalosti; zaradi mučenja je znorela; bilo je tako hudo, da bi skoraj znorel 4. publ. znoriti: čisto so ga znoreli / znoreti konja ● ekspr. ko je to slišal, je znorel se je zelo razjezil, razburil; ekspr. ali si znorel izraža začudenje, presenečenje ob nespametnem, nerazsodnem govorjenju, ravnanju koga; ekspr. ker se mlad ni nanorel, je star znorel ker je bil v mladosti resen, umirjen, je začel v starosti lahkomiselno, lahkoživo živeti; ekspr. na stara leta je znorel se je zaljubil znôrel tudi znorèl in znorél
-éla -o: živeti v znorelem času; znorel človek; znorela žival ♪
- znosíti znósim dov. (ȋ ọ́) z nošenjem spraviti kam: do koče je treba drva znositi; znositi pohištvo iz sobe; znositi posodo z mize; kamenje so znosili na kup; pet ton premoga je znosil v klet; znositi na ramenih, s konji / ekspr.: ves denar znosi v gostilno ga zapije; veliko denarja je znosil v banko vložil // z nošenjem spraviti skupaj: od kod so znosili ta material / znositi snope skupaj ● ekspr. vse mu je znosila na nos povedala, kar ne bi smela znóšen -a -o: vse je znošeno; prim. iznositi ♪
- zvráčati -am nedov. (ā ȃ) 1. delati, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: razgrajači so zvračali kipe s podstavkov; veter je zvračal cvetlične lončke prevračal // z določenimi gibi povzročati, da kdo pade: drugega za drugim so zvračali v sneg / zvračali so jih na tla / neukročeni konj je zvračal jahače s sebe 2. s spremembo lege, položaja posode delati, da pride vsebina iz nje, na kaj: zvračati sladice na pladnje; premog je nosil do vozička in ga zvračal vanj / ekspr. zvračal je kozarček za kozarčkom pil ∙ pog., ekspr. rad ga zvrača pije (alkoholne pijače) 3. spravljati iz navadne, pokončne lege, položaja: zapeljivo je zvračala glavo / pri hoji zvrača stopala navzven / plug je zvračal brazde na levo obračal 4. v zvezi z na delati, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega, negativnega: zvračati krivdo,
odgovornost na druge / omedlevico zvrača na svoje živce 5. star. sprevračati: pohvalo je zvračal v kritiko / zvračati besede zvráčati se prihajati iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: otroci so se zvračali v sneg / stoletne smreke so se zvračale na tla ♪
- žálost -i ž (á) 1. čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga: obšla, prevzela ga je žalost; čutiti, izražati žalost; nositi v sebi žalost; ekspr. pregnati komu žalost iz srca; od žalosti se razjokati; novica ga je navdala z žalostjo; z žalostjo se spominjati koga; ekspr. brezupna, grenka, nepopisna žalost; žalost za minulimi časi; žalost in veselje / te žalosti mi menda ne boš naredil; včasih pije na žalost, včasih na veselje // duševno stanje, ki je posledica tega čustva: premagati žalost; ekspr. prebuditi se iz žalosti; dobiti, najti koga v globoki žalosti / v družini, državi je zavladala žalost / v osmrtnicah v neizmerni žalosti sporočamo // kar izraža, kaže to čustvo, stanje: opaziti žalost v glasu koga; ekspr. čez obraz se mu razlije žalost / pogledati koga z žalostjo 2. lastnost, značilnost žalostnega: žalost slovesa / žalost
nasmeha, pogleda / ekspr.: žalost jeseni neprijetnost, sivina; žalost pokrajine enoličnost, pustost; žalost političnega življenja se je še povečala neuspešnost 3. žalovanje: nositi črno v času žalosti / zaradi žalosti vse javne prireditve odpadejo / dan žalosti 4. ekspr. žalosten dogodek: doživela sta veliko žalost, umrl jima je sin / ne spodobi se peti, ko imajo žalost v hiši smrt, nesrečo 5. ekspr. nedejaven, nezabaven človek: pusti to žalost in pojdiva sama / sedeti kot živa žalost // slaba, nekakovostna stvar: kaj si pa kupil to žalost; ta izdelek, odgovor je žalost; vse skupaj je ena sama žalost 6. v prislovni rabi, v zvezi na žalost izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: na žalost je to nemogoče; na žalost misli še dosti ljudi tako / ali je vrnil? Na žalost ne // ekspr., v medmetni rabi izraža pritrditev z obžalovanjem: ali ste ga izgubili? Na žalost ● v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti izpred hiše, v kateri je umrli
živel; ekspr. kratko veselje — dolga žalost kratkotrajni prijetni stvari navadno sledi dolgotrajna žalostna, neprijetna ◊ um. podoba Marije Sedem žalosti Marije s sedmimi meči, zabodenimi v srce ♪
- želódec -dca m (ọ̑) 1. vrečast prebavni organ med požiralnikom in tankim črevesom: želodec ga boli; mastno hrano želodec težko prebavi; želodec poči, se razširi, se skrči; že dalj časa krvavi iz želodca; pokvariti si želodec; v želodcu mu kruli, ga tišči; imeti povešen želodec; počasno delovanje želodca; zdravila za želodec; rak na želodcu; slabost v želodcu; težave z želodcem / suniti koga v želodec predel ob tem organu / puranovi želodci; napolniti svinjski želodec z mesom / prežvekovalski želodec želodec prežvekovalcev, sestavljen iz vampa, kapice, devetoguba in siriščnika ∙ ekspr. želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. oglasil se mu je želodec postal je lačen; pog. dobiti kaj toplega v želodec pojesti kako toplo jed; šalj. treba je poskrbeti tudi za želodec jesti; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je
zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. gobo ima v želodcu zelo dosti pije; jed mi je obležala v želodcu ostala dalj časa neprebavljena; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. lačen sem, da se mi pajčevine delajo po želodcu zelo; ekspr. oči so bile bolj lačne kot želodec želel si je kaj jesti zaradi lepega videza, ne pa zaradi lakote; vzel si je več jedi, kot je je mogel pojesti; šalj. ljubezen gre skozi želodec če ženska moškemu dobro kuha, je tudi njegova ljubezen trdna; za ohranitev ljubezni je potrebna materialna podlaga ♦ med. izprati želodec s tekočino, navadno z vodo, odstraniti iz želodca strupene ali odvečne snovi; čir na želodcu 2. gastr. izdelek iz želodca živali, navadno svinjskega, z nadevom iz mesa in dodatkov: postreči s prekajenim želodcem / gorenjski želodec z nadevom iz svinjskega mesa, kaše in začimb; savinjski želodec z nadevom iz svinjskega mesa, slanine in začimb 3. ekspr., s prilastkom
človek glede na potrebo po hrani: lačnim želodcem gre vse v slast; težko je kuhati za tako izbirčne želodce ♪
- žgánjar -ja m (ȃ) ekspr. kdor (rad) pije žganje: vpitje žganjarjev ♪
- žgánjarski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na žganjarje, pivce: žganjarska družba ∙ šalj. žganjarski bratec kdor rad pije žganje ♪
- žganjepívec -vca m (ȋ) ekspr. kdor (rad) pije žganje: žganjepivci in kvartopirci ♪
- živína -e ž (í) 1. navadno večje domače živali, ki se redijo, vzrejajo zaradi gospodarskih koristi, zlasti govedo: živina muka, se pase; skidati živini; gojiti, rediti živino; krmiti, napajati živino; lepa, suha živina; čreda živine; imeti dvajset glav živine; trgovina z živino; živina in ovce; dela, gara, trudi se kot (črna) živina zelo, hudo; pije kot živina zelo, veliko; ravnati s kom kot z živino zelo surovo / klavna, mlečna, plemenska živina; pašna, vprežna živina; rogata živina govedo; tovorna živina konji, mule, osli / goveja živina / ekspr. te rastlinske uši so domača živina mravelj ∙ šalj. ščetinasta živina prašiči 2. nizko nasilen, surov človek: ta živina jo je pretepel / kot psovka ti prekleta živina, pusti ga 3. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima pomembnejši družbeni položaj: spoznal je vse živine te ustanove; biti pomembna, velika,
vplivna živina / ministrska, politična živina ♪
- žívio tudi žívijo medm. (ȋ) 1. izraža a) slavljenje, poveličanje: živio predsednik, zmagovalec b) navdušenje, odobravanje: ob čudovitih prizorih so gledalci vzklikali: živio // pri nazdravljanju izraža voščilo in poziv, da se izpije: na zdravje, na mnoga leta! Živio / živio, sta trčila in izpila 2. žarg., zlasti med prijatelji, znanci izraža pozdrav: živio, si sam doma / o, živio, kam greš / oprosti, mudi se mi na vlak, živio; sam.: vzklikati (komu) živio; neskl. pril.: živio klici; prim. živeti, živel ♪
- žmíkati -am nedov. (ȋ) 1. ožemati: perice žmikajo perilo / žmikati sir / žmikati ustnice stiskati // nar. vzhodno mečkati, tolči: žmikati repo, krompir za prašiče 2. dajati kratke, tleskajoče glasove: bil je premočen, v čevljih mu je žmikala voda / brezoseb. od vode mu žmika v škornjih ● star. žmikati suh kruh s težavo jesti; star. sedi v gostilni in žmika vrček piva počasi pije ♪
- žólna -e [u̯n] ž (ọ́) 1. ptica z močnim dletastim kljunom in nogami, prilagojenimi za plezanje po deblu: žolna tolče, trka s kljunom; pije kot žolna zelo dosti, pogosto ♦ zool. črna žolna večja črna ptica z rdečo liso na glavi, Dryocopus martius; siva žolna pivka; zelena žolna zelena ptica s široko črno progo pod kljunom, Picus viridis 2. ekspr. kdor dosti, pogosto pije: on je prava žolna / kot psovka ti žolna pijana ♪
- žúžlja -e ž (ȗ) 1. ekspr. kdor (rad) vsebinsko prazno govori: veljal je za žužljo 2. nar. gorenjsko točilnica žganja: pije po vseh žužljah ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226