Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pi (8.779-8.803)


  1.      obródek  -dka m (ọ̑) knjiž. letina, pridelek: če bo dobro pognojeno, bo obrodek obilnejši; krompirjev obrodek ♪
  2.      obrodíti  -ím dov., obródil; obrodèn in obrojèn (ȋ í) navadno s prislovnim določilom dati sadeže, plodove: krompir je letos dobro obrodil, pšenica pa slabo; sadje je obrodilo, da so se veje kar šibile / polje je dobro, lepo obrodilo / preh. drevje ni obrodilo sadu; pren. spremembe v metodi dela so kmalu obrodile dobre rezultate ∙ ekspr. prizadevanja niso obrodila sadu niso bila uspešna ♪
  3.      obròk  -óka m (ȍ ọ́) 1. jed, namenjena enemu človeku naenkrat: obrok naj bo dovolj kaloričen in pester; otrok je slastno pojedel svoj obrok (hrane) / dnevni obrok kruha; opoldanski, večerni obrok; topli obrok / kapaciteta kuhinje je dvesto obrokov 2. znesek, ki se plačuje v določenih časovnih presledkih kot vračanje dolga in obresti: redno odplačevati obroke; plačati zadnji obrok posojila / letni, mesečni, polletni obrok / kupiti pohištvo na obroke // v prislovni rabi, v zvezi z na, po, v izraža, da se kaj opravlja v časovnih presledkih: hišo dela na obroke; oddajati rokopis po obrokih; jemati zdravila v obrokih 3. zastar. rok: včeraj je potekel obrok / najeti delavce za določeni obrok ♦ agr. paša na obroke paša, pri kateri se dodeli živini le toliko pašnika, da se na njem enkrat do sitega naje; voj. suhi rezervni obrok ki ga sme vojak pojesti le v izrednih okoliščinah ♪
  4.      obŕt  -i tudi -í ž (ȓ) 1. gospodarska dejavnost, ki opravlja storitve in v manjših količinah predeluje, proizvaja: pospeševati obrt; razvoj obrti / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; dodatna ali popoldanska obrt ki jo opravlja zaposleni občan v prostem času; družbena, zasebna obrt; storitvena obrt; umetna obrt s težiščem na umetniškem oblikovanju posameznih predmetov // s prilastkom področje v taki dejavnosti: kovaška, mlinarska, slaščičarska obrt 2. opravljanje storitev in predelovanje, proizvajanje v manjših količinah: izučiti se obrti; dobro obvladati mizarsko obrt; opustiti obrt // ekspr. opravljanje določenega dela sploh, zlasti na umetniškem, znanstvenem področju: ta režiser (dobro) obvlada svojo obrt; pisateljska obrt 3. pravica do opravljanja take dejavnosti: imeti obrt; vzeli so mu obrt / odjaviti obrt ♪
  5.      obŕten  -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na obrt: a) obrtna dejavnost; obrtna storitev / obrtna delavnica; obrtna zadruga; obrtno podjetje / obrtni izdelki / obrtni davek davek od obrtne dejavnosti; poljud. obrtni list dovoljenje za opravljanje obrtne dejavnosti b) obrtni del filmske umetnosti; obvladati obrtno stran pisanja ◊ šol. obrtna nadaljevalna šola do 1945 poklicna šola obŕtno prisl.: obrtno se ukvarjati z mizarstvom ♪
  6.      obrtníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obrtnike ali obrt: obrtniška dejavnost, proizvodnja, storitev; obrtniška dela / obrtniški izdelki / obrtniška delavnica; obrtniško podjetje / slabš. obrtniška miselnost / obrtniška stran pisanja obrtníško prisl.: obrtniško izdelano orodje ♪
  7.      obscén  -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. nespodoben, opolzek: obsceno govorjenje, pisanje obscéno prisl.: obsceno govoriti ♪
  8.      obsèg  -éga m (ȅ ẹ́) 1. razsežnost predmeta, telesa po zunanji strani, zlasti glede na širino: izmeriti, oceniti obseg; obseg lipe, smreke / deblo majhnega obsega 2. s prilastkom razsežnost, velikost a) glede na površino: obseg gozda; na tem področju je obseg njiv in pašnikov precej velik / obseg posesti je z zakonom omejen b) glede na število sestavin, delov: navajanje vseh dejstev bi preveč razširilo obseg članka; obseg knjige, pisma / slovar srednjega, večjega obsega / pomenski obseg besede c) glede na začetno in končno mejo: zvočni obseg človeškega glasu; obseg barv 3. publ., s prilastkom izraža, da ima kaj razsežnost, velikost, kot jo določa prilastek: sodelovanje je dobilo širok obseg; akcija, vojna je zavzela velik obseg / ta problem se je prvič pojavil tudi v svetovnem obsegu / z oslabljenim pomenom: letošnja proizvodnja je že presegla lanski obseg; obseg izvoza narašča / v prislovni rabi: tovarna dela v skrčenem obsegu; za to delo je potrebno znanje v obsegu srednje šole ● publ. takoj ni dojel obsega njegovih besed smisla, pomena; star. kratek obseg povesti vsebina; publ. dogodek je kmalu izginil iz obsega njegove zavesti ga je kmalu pozabil ◊ geom. obseg (lika) dolžina meje lika; mat. obseg števil množica števil, v kateri so izvedljive določene računske operacije ♪
  9.      obsésti  -sédem dov., stil. obsèl obséla; nam. obsést in obsèst (ẹ́ ẹ̑) 1. sesti okrog česa: gostje so obsedli mizo // zastar. zasesti, zavzeti: sovražnik je obsedel mesto 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: dvom, nemir ga je obsedel; jeza, skrb, žalost obsede človeka / brezoseb. obsedlo ga je, še piti bo začel / vino jih je obsedlo / v krščanskem okolju hudič ga je obsedel obséden -a -o: obseden človek; obseden od jeze; obseden z mislijo na potovanje; vpila je kot obsedena; obsedeno mesto ♪
  10.      obsévati  -am nedov. (ẹ́) 1. izpostaviti del, dele telesa delovanju žarkov, sevanja zaradi zdravljenja ali krepitve: obsevati z višinskim soncem ♦ med. obsevati metastaze 2. obdajati s svetlobo: mesec obseva cesto; jutranje sonce obseva planine / svetilka medlo obseva prostor osvetljuje; pren., ekspr. nasmeh je obseval njen obraz ∙ ekspr. ni vreden, da ga sonce obseva slab, ničvreden je obsévan -a -o: bil je obsevan ♪
  11.      obséžen  -žna -o prid., obséžnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima velik obseg, veliko ploskovno razsežnost: obsežen gozd, travnik; območje občine je precej obsežno / obsežno področje visokega zračnega pritiska / ekspr. razgled s te gore je zelo obsežen // redko velik: obsežen kamen / ima obsežen trebuh 2. ki ima veliko razsežnost a) glede na število sestavin, delov: obsežna knjižnica; obsežna zbirka pesmi / roman je precej obsežen / doslej najobsežnejša izdaja pisateljevih del b) glede na problematiko, vsebino: naredili so obsežen načrt; napisati obsežno razpravo; vaše vprašanje je obsežno / ima obsežno znanje c) glede na število udeležencev: začeti z obsežno akcijo; obsežne priprave na kongres obséžno prisl.: obsežno razložiti problem ♪
  12.      obséžnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost obsežnega: obsežnost gozda; obsežnost občine / obsežnost geselskega članka, spisa, naloge / čudil sem se obsežnosti njegovega znanja ♪
  13.      obsípati  -am tudi -ljem nedov. (ȋ ȋ) 1. metati večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: mladoporočenca so obsipali z rižem / predsednika so obsipali s cvetjem / letala obsipajo cesto z bombami 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsipal jo je s prijaznimi besedami, pogledi; obsipati s poljubi; učenci so ga obsipali z vprašanji; obsipala sta se z grožnjami 3. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: otroci ga obsipajo z ljubeznijo, pozornostjo / obsipati s častmi / ženo je obsipal z darili 4. redko osipati: obsipati koruzo, krompir 5. ekspr. obdajati, obkrožati: lasje so ji obsipali obraz obsípan -a -o: knjiž. z ljubeznijo obsipan otrok ♪
  14.      obskúren  -rna -o prid. (ȗ) knjiž. 1. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaški: obskuren človek, politik 2. nepomemben, zakoten: objaviti članek v obskurnem časopisu ♪
  15.      obsmŕtnica  -e ž (ȓ) knjiž., redko 1. obletnica smrti: počastiti obsmrtnico s kratko slovesnostjo 2. nekrolog: napisati obsmrtnico ◊ etn. pesem o slovesu od umrlega, minljivosti življenja, ki se poje ob bedenju pri mrliču ♪
  16.      obsoléten  -tna -o prid. (ẹ̑) zastar. zastarel: obsoletni nazori / obsoletni pravni predpisi ♪
  17.      obsoréj  prisl. (ẹ̑) star. ob tem času, ob tej uri: tam cvete vsako leto obsorej šipek / še obsorej grem k pisarju, da napravimo pogodbo ♪
  18.      obstájati 1 -am nedov. (ā) 1. biti materialno ali duhovno navzoč v stvarnosti: društvo obstaja že več let; na svetu obstaja dosti stvari, ki jih še ne poznamo; obstaja veliko vrst gob; ekspr. tako je, odkar obstaja svet / z oslabljenim pomenom: še obstaja možnost, da ga rešimo je mogoče; med njimi obstajajo velika nasprotja; obstaja nevarnost poplav grozijo nam poplave; obstaja upanje, da bo prošnja ugodno rešena upamo // redko živeti, shajati: brez hrane ne bi mogli dolgo obstajati ∙ moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna; ekspr. zame ne obstajaš več ne menim se zate; ne maram te; ekspr. odbor obstaja samo na papirju njegova dejavnost se ne čuti; knjiž. o tem problemu obstaja več knjig je napisanih 2. v zvezi z iz izraža, da je, sestoji kaj iz več enot: kosilo je obstajalo iz treh jedi; priprava obstaja iz več delov ♪
  19.      obstánek  -nka m (ȃ) 1. nadaljnje bivanje, obstajanje: boj za narodni obstanek; društvo se bori za svoj obstanek; obstanek civilizacije / publ. nogometaši so si z zmago zagotovili obstanek v ligi zaradi zmage bodo ostali v ligi; prehranjevanje je pomembno za obstanek in rast organizma življenje; ekspr. boj za goli obstanek za ohranitev življenja / nadaljnji obstanek ♦ biol. boj za obstanek tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo 2. ekspr., navadno v zvezi ne imeti obstanka ne imeti sposobnosti vztrajati, biti kje dalj časa: doma nimam več obstanka; nikjer nimajo obstanka / ni imel obstanka pri knjigi / s smiselnim osebkom v dajalniku tu mi ni več obstanka ∙ ekspr. pri njem denar nima obstanka ne hrani ga; je zapravljiv 3. redko obstoj, obstajanje: po nekajletnem obstanku je društvo prenehalo delovati / časopis praznuje desetletnico obstanka izhajanja, ustanovitve / skrbeti za svoj obstanek ♪
  20.      obstojèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) ki je, obstaja: zraven že obstoječe hiše so prizidali garažo; boriti se proti še vedno obstoječemu rasnemu razlikovanju / poiskati podatke v obstoječi literaturi / publ.: v obstoječih pogojih ne more delati takih razmerah; zagovarjati obstoječi red sedanji; tak, kot je; takrat obstoječe razmere takratne; za gradnjo so porabili že vsa obstoječa sredstva vsa sredstva, ki so jih imeli; upoštevati je treba obstoječe stanje dejansko / publ., z oslabljenim pomenom ko so odstranili obstoječe težave, je delo steklo ♦ jur. obstoječi predpisi, zakoni veljavni predpisi, zakoni; sam.: kritizirati vse obstoječe; prim. obstati ♪
  21.      obstójen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. ki kljub neugodnim okoliščinam dalj časa ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti: blago obstojnih barv / pri visokih temperaturah obstojen lak; proti vlagi obstojna snov odporna; tako jeklo je na zraku dobro obstojno ♦ teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti // ki ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti sploh: kemično obstojna spojina 2. ki se dalj časa ne pokvari, ne uniči: shranjevanje manj obstojnih pridelkov; pivo je obstojno nekaj mesecev; industrijsko pripravljena živila so bolj obstojna / preproge iz sintetičnih vlaken so zelo obstojne trpežne ● zastar. alkohol je obstojni del vina sestavni obstójno prisl.: obstojno obarvana tkanina ♪
  22.      obstránec  -nca m (á) knjiž. kdor ni vključen v kako skupnost: roman opisuje obstrance ♪
  23.      obstrúkcija  -e ž (ú) 1. jur., v nekaterih državah prizadevanje opozicijske stranke, opozicijskih strank v parlamentu proti sprejemu kakih sklepov: poslanci so začeli z obstrukcijo / parlamentarna obstrukcija 2. knjiž. nasprotovanje kakim prizadevanjem sploh: preprečiti obstrukcijo ◊ med. zamašitev, začepitev cevastega organa ♪
  24.      obsúti  -sújem dov., obsúl in obsùl (ú ȗ) 1. vreči večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: obsuti z rižem / obsuti s kamenjem, kroglami 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsuti z grožnjami; obsuti z očitki in psovkami; ko se je vrnil, so ga obsuli z vprašanji 3. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obsuti z ljubeznijo in spoštovanjem / obsuti s častmi / obsul jo je z darili 4. knjiž., ekspr. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: bridkosti in skrbi so jo obsule 5. redko osuti: obsuti krompir / obsuti s prstjo 6. ekspr. obstopiti, obkrožiti: ko je izstopil iz vlaka, so ga obsuli prijatelji; učenci so obsuli učitelja / star. turška vojska je obsula tabor obkolila ● star. rdečica ga je obsula zardel je obsút -a -o: s cvetjem obsuti zmagovalci ♪
  25.      obsvetlíti  -ím dov., obsvétli in obsvêtli; obsvétlil (ȋ í) narediti, da postane kaj svetlo, vidno: ogenj je obsvetlil obraze; blisk mu je za hip obsvetlil pot / sonce je obsvetlilo vrhove smrek obsijalo; pren. obsvetlilo ga je spoznanje obsvetljèn -êna -o: kipi so obsvetljeni z reflektorji ♪

   8.654 8.679 8.704 8.729 8.754 8.779 8.804 8.829 8.854 8.879  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA