Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
pi (3.476-3.500)
- dežník -a [dǝž] m (í) priprava z ročajem in z zložljivo streho za zaščito pred dežjem: odpreti, razpeti dežnik; ker je nehalo deževati, je zaprla dežnik; svilen dežnik; stojalo za dežnike / moški, ženski dežnik ◊ bot. orjaški dežnik užitna lističasta goba z visokim, votlim betom, Macrolepiota procera ♪
- dežníkarica -e [dǝž] ž (ȋ) ženska oblika od dežnikar: dežnikarica je odprla še eno popravljalnico ◊ bot. užitna lističasta goba z gibljivim obročkom na betu, Macrolepiota ♪
- diabóličen -čna -o prid. (ọ́) knjiž. ki ima lastnosti, kakršne se pripisujejo hudiču; satanski, zloben: to je diaboličen človek; njegova diabolična narava / čutil je v sebi neko diabolično silo / opazuje jo z diaboličnim izrazom ♪
- diafrágma -e ž (ȃ) 1. anat. mišična pregrada med prsno in trebušno votlino, prepona: diafragma se širi in krči 2. med. opna na kovinskem obročku, ki zapira spermijem dostop v maternico: uporabljati diafragmo ◊ elektr. prepustna opna, ki loči v elektrolitski celici anodni del od katodnega; fiz. priprava v optičnih aparatih za omejevanje svetlobnega curka; zaslonka ♪
- diagnóstičen -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na diagnozo: delo v diagnostičnem laboratoriju; diagnostični postopek; diagnostična metoda / diagnostične aparature; diagnostično sredstvo / diagnostično cepljenje cepljenje za ugotovitev bolezni, proti kateri se cepi / testi so diagnostično sredstvo za ugotavljanje znanja ♪
- diagnóza -e ž (ọ̑) med. ugotovitev in določitev bolezni: narediti, postaviti diagnozo; napačna, pravilna diagnoza; klinična diagnoza / kardiografska diagnoza / zdravnik je prebral diagnozo na bolniškem listu; pren. pisateljeva diagnoza sodobne družbe ◊ psih. psihološka diagnoza spoznavanje posameznikove osebnosti ali njenih osebnostnih lastnosti; soc. socialna diagnoza ugotovitev glavnih povzročiteljev socialnih težav pri posamezniku ♪
- diakrítičen -čna -o prid. (í) knjiž. razlikovalen, razločevalen: diakritični narodopisni pojavi ♦ lingv. diakritični znak znak, ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor ♪
- dialékt -a m (ẹ̑) lingv. od knjižnega jezika različni jezikovni sistem, v katerem se govori na delu narodnega ozemlja, narečje: govoriti v dialektu; slovenski dialekti; zapisovanje dialekta / socialni dialekt govor kakega družbenega sloja ♪
- dialóg -a m (ọ̑) 1. pogovor, navadno med dvema osebama, dvogovor: imela sta dolg dialog; dialog med njima je bil iskren / za avtorja so značilni zgoščeni dialogi; delo je napisano v obliki dialoga / dramski, filmski dialog 2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: sedanja situacija odpira, omogoča dialog; prekiniti, zaostriti dialog z nasprotnikom; dialog med vzhodnim in zahodnim svetom ♪
- dialógičen -čna -o prid. (ọ́) dialoški: dialogična oblika spisa ♪
- dialóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dialog: dialoški tekst; knjiga je napisana v dialoški obliki / dialoški način razpravljanja ♪
- diárij -a m (á) zastar. dnevni zapiski, dnevnik: samostanski diariji in kronike ♪
- diatoméja -e ž (ẹ̑) nav. mn., bot. alge s kremenasto lupinico, Diatomeae ♪
- diatoméjski -a -o prid. (ẹ̑) petr. ki vsebuje lupinice diatomej: diatomejska prst; diatomejsko blato ♪
- díázo... prvi del zloženk (ȋ-ȃ) kem. nanašajoč se na atomsko skupino iz dveh atomov dušika: diazometan ♪
- didáktik -a m (á) strokovnjak za didaktiko: zborovanje didaktikov / njegov profesor matematike je dober didaktik zna dobro poučevati / omenjeni pisatelj je predvsem didaktik ♪
- dieréza -e ž (ẹ̑) lit. odmor v verzu na koncu stopice, razloka ♪
- diéta -e ž (ẹ̑) 1. posebna, predpisana prehrana, zlasti za bolnike: držati se diete; predpisati dieto; diabetična dieta; mlečna, neslana dieta; shujševalna dieta; ima strogo dieto; žarg. jetrna dieta za bolne na jetrih 2. zastar. znesek, ki ga dobi uslužbenec za vsak dan službenega potovanja; dnevnica: plačevati diete; poslanske diete ♪
- diéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na dieto: dietni predpisi; dietna hrana; dietna menza / bolnišnica razpisuje mesto dietne sestre / priti v višji dietni razred ♪
- díetíléter -tra m (ȋ-ȋ-ẹ́) kem. lahko hlapljiva in vnetljiva tekočina, ki se uporablja zlasti kot narkotik ali topilo ♪
- diferenciálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na diferencial ali diferenco: diferencialno kolesje / diferencialno in integralno računanje / diferencialni znaki razlikovalni, razločevalni znaki ◊ bot. diferencialna rastlina rastlina, ki je značilna za razlikovanje dveh rastlinskih združb; ekon. diferencialna carina izjemna višja carina; diferencialna zemljiška renta zemljiški donos, povečan zaradi večje plodnosti ali boljše lege; mat. diferencialni račun računanje, ki temelji na odvajanju funkcij; diferencialna enačba enačba, v kateri nastopajo odvodi funkcije; psih. diferencialna psihologija psihologija, ki proučuje psihične razlike med posamezniki ali skupinami; šol. diferencialni izpit izpit, ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole; žel. diferencialna
tarifa tarifa za prevoz blaga ali oseb, večja ali manjša od tiste, ki splošno velja ♪
- difteríja -e ž (ȋ) med. davica: preboleti difterijo; bacil difterije; epidemija difterije ♪
- díh -a m (ȋ) 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: šteti dihe; to je bil njegov zadnji dih; pogostnost dihov // dihanje: stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih; pridrževati, zadrževati dih; dolgo je zdržal brez diha 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njegov dih na obrazu; grela ga je s toplim dihom; pren., ekspr. zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico // knjiž. rahlo pihanje, pihljanje: dih večernih sapic; sveži dih z gora // knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: pomladni dih; čutim dih smrti; dih novega časa ● ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; brez diha je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; knjiž., ekspr. v tem ni niti diha resnice
prav nič ♪
- díhati -am stil. díšem nedov. (í ȋ) 1. zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati: bolnik težko diha; dihati skozi nos, usta; enakomerno, globoko, sunkovito dihati; diha kot kovaški meh; bilo ga je tako strah, da si še dihati ni upal / dvoživke dihajo tudi s kožo sprejemajo zrak; ribe dihajo s škrgami / najlonska srajca ne dovoljuje koži, da bi dovolj dihala; les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; pren., ekspr. morje je čisto rahlo dihalo v zalivu; zemlja je mirno dihala ∙ evfem. ponesrečenec ne diha več je mrtev // preh. vdihavati: dihati svež gorski zrak; pren. dihati atmosfero novega časa; dihati svobodo // izdihavati: ne dihaj vame 2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: dihala si je v roke, da bi jih ogrela; dihati v šipo 3. ekspr. živeti, bivati: vse, kar diha, se veseli pomladi; vsi rodovi so dihali v tem upanju / vedno ga je vleklo v gore, v
dolini ni mogel dihati se je slabo, nelagodno počutil; diha le za svoje otroke se jim popolnoma posveča // uspevati, shajati: morali bomo pošteno delati, če bomo hoteli dihati; s tem denarjem bomo za silo že dihali / ozke razmere mu ne pustijo, ne dajo dihati se polno razvijati, delovati 4. ekspr. širiti se, prihajati od kod: iz kleti diha vlaga / z njegovega obraza diha dobrohotnost; ljubezen diha iz vsake vrstice pisma; iz fanta sta dihala zdravje in moč; preh. vsaka njena beseda je dihala neodločnost 5. ekspr. rahlo pihati, pihljati: južni veter diha čez polje; skozi okno diha topel zrak; preh.: gozd diha prijeten hlad; peč diha toploto diháje: bolnik leži težko dihaje dihajóč -a -e: naglo dihajoč je tekla po stopnicah; težko dihajoč bolnik ♪
- dihljáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr., redko rahlo pihati, pihljati: veter dihlja ♪
3.351 3.376 3.401 3.426 3.451 3.476 3.501 3.526 3.551 3.576