Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pi (17.076-17.100)


  1.      zlíti  zlíjem dov. (í) 1. z nagnjenjem posode narediti, da kaj tekočega kam pride: zliti mleko v lonec; zliti vodo po tleh; zliti proč, skupaj; vino se je zlilo čez rob kozarca ∙ ekspr. pijačo je zlil vase in odšel hitro, v velikih požirkih spil; ekspr. zliti jezo na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati 2. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v izraziti, izpovedati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: zliti svoja čustva v pesmi / svoje gorje je zlila v besede ga popisala zlíti se 1. tekoč priti skupaj: v dolini se potoka zlijeta 2. preiti drug v drugega: barve, zvoki se zlijejo / vozila in ljudje so se pred njegovimi očmi zlili v pisano gmoto / ekspr. pričevanja so se zlila v celoto // ekspr. postati eno, enovito: pesem se je zlila z ropotom koles; krošnje dreves so se zlile s temo / konj in jezdec sta se zlila v eno / priseljenci so se zlili z domačim prebivalstvom / njune ustnice so se zlile v poljub 3. ekspr. (hitro) množično priti: ljudje so se zlili na trg / pevski zbori so se zlili od blizu in daleč 4. brezoseb., ekspr. prenehati deževati: vedrili smo, dokler se ni zlilo / kaže, da se je zlilo zlít -a -o: v njem sta zlita dva človeka; program je zlit v en sam stavek; z življenjem zlita književnost ♦ lingv. zliti glas glas, sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine; prim. izliti ♪
  2.      zlítina  in zlitína -e ž (ȋ; í) zmes, spojina ali raztopina dveh ali več kovin ali kovine in nekovine, ki se dobi s taljenjem: kovati, taliti zlitine; proti rjavenju odporna zlitina; trda, trdna zlitina; razmerje sestavin v zlitini / bakrove, železove zlitine; lahko taljiva zlitina ♦ metal. antikorozijska zlitina odporna proti koroziji; ležajne zlitine zlitine bakra, svinca, kositra, antimona in cinka, ki se uporabljajo za ležaje; ugotavljati čistino zlitine količino, odstotek čistih žlahtnih kovin v njej; teh. nerjavna zlitina ♪
  3.      zlívati  -am nedov., tudi zlivájte; tudi zlivála (í) 1. z nagnjenjem posode delati, da kaj tekočega kam pride: zlivati vodo iz vedra, po tleh; zlivati juho na krožnik; umazanijo zlivajo v jamo; voda se je zlivala čez rob ∙ ekspr. zlivati jezo, žolč na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. zlivati vodo v morje delati kaj odvečnega, nesmiselnega; ekspr. zlivati alkohol vase v velikih požirkih piti; zelo piti 2. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v izražati, izpovedovati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: zlivati srečo in veselje v pesem / svoje gorje je zlivala na papir ga popisovala zlívati se 1. tekoč prihajati skupaj: pred mestom se reki zlivata / tu se zlivata Sava in Sora 2. prehajati drug v drugega: barve, vonji se zlivajo; večji kolobarji se zlivajo v manjše / ekspr.: zgodovina se je zlivala z legendo; v njegovi liriki se narodnostne teme zlivajo z ljubezenskimi // ekspr. postajati eno, enovito: glas trobente se je zlival z drugimi glasovi; obrisi so se zlivali s temo / tam, kjer se morje in nebo zlivata / sence se zlivajo v eno 3. ekspr. (hitro) množično prihajati: množice so se zlivale na trg / od severa se zliva sovražna vojska 4. ekspr. v veliki količini tekoč pojavljati se kje: voda se je zlivala po skalni steni; znoj se mu zliva s čela, po hrbtu ● ekspr. dež se je zlival ves dan močno padal; ekspr. sredstva se zlivajo v sklad stekajo; ekspr. ulica se zliva na trg vodi ◊ fiz. jedra lažjih elementov se zlivajo v težja zlivajóč -a -e: z bučanjem valov zlivajoči se kriki; prim. izlivati ♪
  4.      zlò  zlà s (ȍ ȁ) 1. kar je v nasprotju z dobrim, zlasti z moralnega stališča: v njem je prevladovalo zlo; delati, hoteti zlo; kaznovati, odpraviti, preprečiti zlo; ekspr. sejati zlo; ločevati med dobrim in zlom; hudo, majhno, veliko zlo / družbeno zlo; potres je naravno zlo 2. kar prinaša veliko trpljenje, velike težave: to še ni največje zlo; izbrati manjše zlo; prizadejati komu zlo / zlo nepismenosti; kar je enim v zlo, je drugim v dobro ● šteti komu kaj v zlo upoštevati, da je kdo kaj zlega naredil; pog. tega mu ne smete vzeti za zlo zameriti; ekspr. kupčija je šla po zlu pozlu; ekspr. ti pojavi so nujno zlo se jih ne da odpraviti; se jim ne da izogniti; prim. pozlu ♪
  5.      zlôbnica  -e ž (ȏ) zlobna ženska: hoteli so se rešiti zlobnice, ki je povzročala prepire / kot psovka zlobnica, zakaj si to storila ♪
  6.      zločín  -a m (ȋ) hudo kaznivo dejanje: narediti, storiti, ekspr. zagrešiti zločin; razkriti zločin; sodelovati pri zločinu; hud, velik zločin; zločini teroristov / vojni zločin / kaznovati zločin zločinca / zločin zoper naravo dejanja, ki rušijo ravnotežje v naravi, onemogočajo življenje organizmov; zločin nad narodom / ekspr. ali je to zločin, če ga je udaril kaj hudega ♦ jur. kapitalni zločin kapitalno hudodelstvo ♪
  7.      zlódej  -a in zlódja m (ọ̑) 1. evfem. hudič: zlodej ga je obsedel; zlodeja klicati nad koga; povezan je s samim zlodejem; biti hujši od zlodeja; bal se ga je kot samega zlodeja zelo; pihalo je kot tristo zlodejev / v zlodeja maskiran človek / ekspr. zlodej naj to pije, mi ne bomo / kot kletvica: o ti zlodej ti, kakšna grda cesta; o ti zlodej prekleti 2. ekspr. zloben, hudoben človek: takle zlodej vam lahko uniči življenje; hudo je, če moraš biti pokoren takemu zlodeju 3. ekspr. oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja jezo, nejevoljo: ugasni radio, ne bom več poslušal tega zlodeja; kašlja, ne vem, kje je staknil tega zlodeja; otroci vsega zlodeja privlečejo k hiši / kot psovka zlodej zdraharski, daj nam mir // oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja presenečenje, občudovanje: kdo bi si mislil, da zlodej tako lepo poje; kaj vse zna ta zlodej / zaradi lepega zlodeja hodijo okrog oblasti zelo kočljive zadeve 4. ekspr., v povedni rabi neprijetnosti, težave: če jih bo zapustil, bo zlodej; dež bo, pa boš imel zlodeja / vojska je zlodej neprijetna, huda stvar / v povedno-prislovni rabi: zlodej je, če dela vsak po svoje; zlodej je živeti v taki negotovosti 5. ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: delali so takega zlodeja, da nihče ni mogel spati / veter je zganjal zlodeja in pol velik hrup / malo pozneje je prišel, pa je bil že zlodej pa so se že jezili 6. knjiž., ekspr. revež: kako morejo zlodeji živeti s tako beraško plačo / sprejel je ubogega zlodeja pod streho 7. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za zlodeja popolnoma, prav: tega za zlodeja nikjer ne dobiš; zna za zlodeja vse // sploh, nikakor: tega si pa za zlodeja ni mogel zapomniti // za vprašalnico poudarja ugibanje: kaj za zlodeja iščete tod okoli / kaj za zlodeja je treba imeti okno odprto ni treba imeti okno odprto 8. v medmetni rabi izraža a) podkrepitev trditve: zlodej, da bom uganil; ozdravel bo, ni zlodej; naj me zlodej vzame, če ni res; za zlodeja, to mu boš dal b) jezo, nejevoljo: zlodej, kaj pa rogovilite po hiši; za zlodeja, zakaj ste mu povedali; tristo zlodejev, kaj pa še čakate c) začudenje, presenečenje: zlodej, še všeč mu bo nazadnje; za zlodeja, tak da je ● ekspr. kod te je zlodej nosil toliko časa kje si se mudil, kod si hodil; ekspr. kam te je zlodej odnesel tako hitro kam si šel; ekspr. ne vem, kateri zlodej ga je obsedel, da je tak zakaj je tak; ekspr. sam zlodej ga je prinesel v hišo prišel je ob nepravem času, nezaželeno; njegov prihod je povzročil velike težave; ekspr. zlodej ga bo vzel, če ne bo nehal kaditi umrl bo; ekspr. posestvo je vzel zlodej je propadlo; ekspr. ne želim ga videti, naj ga zlodej vzame izraža zavračanje, odklanjanje; ekspr. naj gre, kamor hoče, zlodej z njo izraža nezanimanje; ekspr. nanj so klicali zlodeja preklinjali so ga; od zlodeja ekspr. fant je od zlodeja zelo prebrisan, podjeten; zmožen tudi zelo hudih dejanj; zelo poreden, neukrotljiv; ekspr. ta ženska je od zlodeja doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudobna; ekspr. (pojdi) k zlodeju, babnica izraža zavračanje; ekspr. on zna vsega zlodeja je zelo podjeten, spreten; ekspr. on je živ zlodej zelo hudoben človek; ekspr. izmišljali so si zlodeja in pol, da bi ga pozdravili zelo so se trudili zlódja in zlódeja ekspr.: zlodja, tak da je; zlodja, kaj pa še čakate; kdo zlodja ga je ovadil / kaj zlodja je treba imeti vedno odprto ni treba / gotovo mu bo posodil. Zlodja mu bo ne bo mu ♪
  8.      zlòg 2 zlóga m (ȍ ọ́) knjiž. zgradba (snovi): zmrzal izboljša zlog prsti; grudičast, zrnat zlog ● nar. potegniti poleno iz zloga skladovnice ◊ min. kristalni zlog kristalna struktura; papir. zlog papir, zložen v obliki kvadra; petr. zlog razmerje med velikostjo zrn v kamnini; struktura; porfirski zlog ♪
  9.      zlogólk  -a -o [u̯k] prid. (ọ̑ ọ̄) zastar. 1. opravljiv: bala se je zlogolkih sosedov / zlogolki časopis 2. zlovešč: zlogolki molk; zlogolka ptica ♪
  10.      zlogóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na zlog: zlogovna dolžina, meja / zlogovno znamenje / zlogovna križanka križanka, pri kateri se besede vpisujejo v vodoravne in navpične vrste po zlogih; zlogovna pisava pisava, pri kateri znaki zaznamujejo zloge ◊ lit. zlogovni metrični sistem verzni sistem, ki temelji na številu zlogov in ima določena mesta stalno poudarjena ♪
  11.      zlogóvnica  -e ž (ọ̑) uganka, pri kateri se iz navedenih zlogov sestavljajo po opisih nove besede: reševati zlogovnico ◊ lingv. zlogovnica urejen seznam znakov zlogovne pisave; silabar; šol. zlogovnica nekdaj učni pripomoček iz zlogov, iz katerih učenci sestavljajo besede ♪
  12.      zlohôtnež  -a m (ȏ) ekspr. zlohoten človek: skriti pismo pred zlohotneži ♪
  13.      zlòm  zlôma m (ȍ ó) 1. glagolnik od zlomiti: zlom držala zaradi pritiskanja; zlom kosti ob padcu; zlom osi / zlom glavnega junaka ob koncu romana; duševni, moralni zlom koga / zlom idealov, vere v avtoriteto / zlom armade razpad, uničenje; zlom stavke / zlom fašizma; zlom režima odprava / po zlomu stare Jugoslavije 2. prenehanje možnosti obstajanja, opravljanja dejavnosti zaradi zelo slabega gospodarskega stanja: gospodarski zlom države; zlom banke 3. poškodba, pri kateri je kost prelomljena: ugotoviti zlom; ukrepi pri zlomu kosti / uravnati zlom zlomljenost ● živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa ◊ med. komplicirani zlom pri katerem kost predre kožo ali hujše poškoduje okolno tkivo; odprti zlom pri katerem kost predre kožo ♪
  14.      zlómek  -mka m (ọ̑) 1. evfem. hudič: zlomek ga je skušal; zlomka ima v sebi, tako je zvit; bali so se ga kot samega zlomka / ekspr. zlomek te razumi, jaz te ne / kot kletvica: da bi te zlomek; o ti zlomek ti; tristo zlomkov 2. ekspr. zloben, hudoben človek: zmeraj se najde kakšen zlomek, da zažge; boj se ga, ta zlomek je vsega zmožen 3. ekspr. oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja jezo, nejevoljo: kateri zlomek je razbil šipo; zlomek se ni hotel predati / nekam sem založil tega zlomka; vse pohodi ta kurji zlomek / kot psovka: govori, zlomek; zlomek mali, kaj pa nagajaš // oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja presenečenje, občudovanje: kako ta zlomek igra; zlomek je tako močen, da vsakega vrže / napekla je vsega zlomka veliko različnih stvari 4. ekspr., v povedni rabi neprijetnosti, težave: napil se je, spet bo zlomek / če denarja ni, je zlomek / v povedno-prislovni rabi zlomek je takole stati na mrazu 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za zlomka popolnoma, prav: s fronte pa za zlomka nikogar niso spustili; zna za zlomka vse // sploh, nikakor: za zlomka se ni dalo priti blizu; za zlomka se mu ne posreči // za vprašalnico poudarja ugibanje: kaj za zlomka pa so zagrešili 6. v medmetni rabi izraža a) podkrepitev trditve: zlomek, da se mi bo posrečilo; posodil ti bo, ni zlomek b) jezo, nejevoljo: zlomek, kam pa bežite; za zlomka, kdo vam je pa dovolil; počakajte, za zlomka; o ti zlomek ti, zmeraj je kaj narobe c) začudenje, presenečenje: za zlomka, bolan da je / ušel je. Ni zlomek ● ekspr. počeli so takega zlomka, da nihče ni mogel spati hrup, nemir; ekspr. če boš prišel prepozno, boš videl zlomka boš imel neprijetnosti; od zlomka ekspr. ljudje so od zlomka zelo prebrisani, podjetni; zmožni tudi zelo hudih dejanj; ekspr. od zlomka je, kaj počnejo zelo hude, neprijetne stvari; zelo nenavadne, presenetljive stvari; ekspr. ne boji se živega zlomka prav nikogar, ničesar; ekspr. prepih je od zlomka nevaren zelo; teče kot zlomek zelo hitro zlómka ekspr.: zlomka, so že na vrhu; zlomka, celo dopoldne vas čakamo; kje zlomka pa tičite / gotovo bodo prišli. Zlomka bodo ne bodo ♪
  15.      zlorábiti  -im dov. (á ȃ) 1. uporabiti kaj pozitivnega za kaj negativnega, slabega: zlorabil je svoje darove; zlorabiti moč, pamet za grozodejstva; zlorabiti svobodo, znanje / zlorabil je svojo avtoriteto proti ljudstvu uporabil v njegovo škodo // uporabiti koga za kaj negativnega, slabega proti njegovi volji: zlorabiti otroke; zlorabili so jih za vohune / spolno zlorabiti koga imeti s kom spolne odnose kljub njegovi mladoletnosti, neosveščenosti, proti njegovi volji 2. uporabiti v nasprotju z zakoni, pristojnostjo: zlorabiti položaj, pooblastila, predpise / zlorabiti ime firme // preračunano uporabiti v svojo korist: zlorabiti gostoljubnost, zaupanje koga / ekspr. zlorabiti potrpežljivost poslušalcev // ekspr. neupravičeno uporabiti kaj, se sklicevati na kaj: zlorabiti besedo ljubezen; zlorabiti pesnika zlorábljen -a -o: zlorabljeni mladoletniki; zlorabljena ljubezen ♪
  16.      zloslúten  -tna -o prid. (ū) knjiž. ki sluti, napoveduje zlo, nesrečo: zlosluten pisatelj, prerok / zloslutne pretnje, vesti / zloslutna tišina pred spopadom // ki izraža, kaže slutnjo nesreče, zla: po telesu mu je zagomazel zlosluten drget; vprašal je z zloslutnim glasom ♪
  17.      zlóst  -i ž (ọ̑) knjiž. 1. lastnost, značilnost zlega: spoznati zlost greha, naklepov / zlost bolezni / odpraviti zlost na svetu zlo; umirali so od zlosti hudega; zlost presitih ljudi zla dejanja 2. zlobnost, hudobnost: priznavati svojo zavrženost in zlost / zlost epigramov / buditi v kom zlost zlobo; v glasu ni bilo več prejšnje zlosti jeze ♪
  18.      zložênka  -e ž (é) 1. kar je iz česa zloženo: dati na rano zloženko iz gaze // knjiž. jed, sestavljena iz več jedi: skuhati zloženko / krompirjeva, zelenjavna zloženka 2. lingv. beseda, narejena z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom: tvoriti zloženke; domača, tuja zloženka; samostalniška zloženka; sestavljenke in zloženke ● knjiž. kupiti otroku zloženko zgibanko ♪
  19.      zložíti  -ím dov., zlóžil (ȋ í) 1. narediti, da kaj pride v položaj, ko ima manjšo površino: zložil je načrt in ga dal v žep; zložiti na pet delov; zložiti najprej podolgem in potem počez / zložiti mizo, stol; pahljačasto zložiti krila; padalo se samo zloži / zložiti hlače po robovih 2. dati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: zložiti deske, liste; zložiti prekle v obliki piramide; navzkriž zložiti / zložiti na kup; zložiti v pahljačo, skladovnico // na tak način narediti: zložil je grmado in jo zažgal; iz kamenja zložiti zid / zložiti škatlo 3. s prislovnim določilom s prelaganjem narediti, da pride kaj kam, od kod: zložiti obleko iz kovčka; zložiti pohištvo s tovornjaka; zložiti knjige na svoje mesto, po policah; zložiti nazaj v predal 4. dati travo, snope med late kozolca: še en voz trave moramo zložiti / zložiti žito v kozolec 5. ustvariti, napisati glasbeno delo, skladbo: zložiti opero / zložiti napev // ustvariti, napisati sploh: to pesem je zložil posebej zanjo / star. včeraj sem zložil čestitko za njegov rojstni dan sestavil, napisal 6. star. združiti: kako zložiti podjetji / zložita svoje moči in ga napadita / zložiti zemljišča komasirati ● žarg. zložil ga je po tleh vrgel, podrl; žarg. pred avtobusno postajo me zložite dol ustavite, da bom izstopil; pog. zložiti skupaj za darilo, pijačo zbrati (denar) ◊ lingv. narediti besedo z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom zložíti se ekspr., navadno s prislovnim določilom uleči se: zložil se je na posteljo in zaspal ● žarg. fant se je zložil, ko me je hotel udariti je padel; star. niso se mogli zložiti sporazumeti; star. zložiti se z življenjem sprijazniti se zložèn -êna -o 1. deležnik od zložiti: zložen stol; škatle so zložene v skladovnico; pravilno zloženo padalo 2. knjiž., redko kompliciran, zapleten: njegovo vprašanje je zloženo ◊ lingv. zloženi stavek ali zložena poved poved z več stavki; podredno zloženi stavčni člen stavčni člen, v katerem je ena sestavina odvisna od druge; priredno zloženi stavčni člen stavčni člen, v katerem sta sestavini enakovredni; zložena glagolska oblika glagolska oblika iz pomožnega glagola in deležnika na -l ali na -n in -t; lit. pesem je zložena v dvovrstičnicah; prim. izložiti ♪
  20.      zmága  -e ž (ȃ) dejstvo a) da kdo zmaga: zmaga je še negotova; zmaga jih je opogumila, razveselila; izbojevati, publ. izboriti zmago; proslavljati zmago; igrati na zmago; hitra, lahka, težka, publ. gladka zmaga; ekspr. poceni zmaga pridobljena brez velikega truda, žrtvovanja / vojaška zmaga; zmaga nad sovražno vojsko / dan zmage praznik zmage nad nacistično Nemčijo 9. maja / zmaga stavkajočih delavcev / z dobro igro si zagotoviti zmago; zmaga nogometašev; zmaga na domačem igrišču; zmaga v teku / zmaga na volitvah / ekspr.: zmaga dobrega nad zlim; zmaga pravice b) da kdo doseže, za kar si zelo prizadeva: vsaka zmaga ga utrjuje v dobrem; delovna, moralna zmaga ● publ. zmaga je šla k Francozinjam zmagale so Francozinje; ekspr. zmaga se jim je nasmehnila bili so blizu zmage, zmagali so; ekspr. zmaga mu ne bo ušla zmagal bo; vznes. povedel jih je zmagi naproti pod njegovim vodstvom so zmagali; doseči, publ. odnesti, praznovati, slaviti zmago zmagati; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; knjiž. usoda jim je naklonila zmago zmagali so; knjiž. Pirova zmaga zmaga, uspeh, ki je glede na velike žrtve malo vredna, nekoristna ◊ voj. strateška zmaga ki lahko vpliva na izid vojne ali na dosego predvidenih strateških ciljev ♪
  21.      zmágati  -am dov. (ȃ) 1. v vojaškem spopadu doseči, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: zmagati po hudem boju; zmagati v odločilni bitki; zmagati z velikimi izgubami / zmagati nad sovražnikom premagati ga / vojaško zmagati // v fizičnem spopadu doseči, da nasprotnik odneha: v spopadu s kamenjem, palicami so zmagali fantje iz sosednje vasi // v spopadu sploh doseči, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve osebka: stavkajoči delavci so zmagali: zvišali so jim plače; zmagali so zagovorniki počasnejšega razvoja / ne dovoli, da otrok zmaga doseže uveljavitev svojih zahtev; star. zmagati v pravdi dobiti tožbo; moralno zmagati / zmagalo je človekoljubje 2. na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, doseči najboljši rezultat: zmagal je francoski kolesar; publ. zmagala je Jugoslavija pred Italijo; zmagati s pet proti tri / zmagati na tekmovanju, v drugi igri / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati ♦ šport. zmagati na sto metrov hrbtno; zmagati v mnogoboju, slalomu; zmagati s točko prednosti 3. dobiti najvišjo nagrado, biti razglašen za najboljšega na festivalu, natečaju: zmagal je dozdaj neznan režiser; z zadnjim filmom je zmagal / zmagala je zadnja popevka, skladba / zmagati na natečaju 4. na volitvah, glasovanju dobiti največ glasov: zmagal je naš kandidat; zmagati z večino glasov / zmagala je kandidatna lista socialistične stranke / zmagati na volitvah, pri volitvah 5. dobiti delo, službo, razpisano z natečajem: zmagal je mlad arhitekt / podjetje je zmagalo na natečaju za ureditev mesta 6. ekspr. v kakem procesu se uveljaviti kot močnejši od česa drugega: njegovo mnenje je zmagalo; ta predlog ne bo zmagal / zmagal je obup / zmagala bo pravica; končno je zmagala resnica izkazalo se je, kaj je res / dobro je zmagalo nad zlim 7. preh., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmagala jih je utrujenost; pijača ga je zmagala, da je zaspal / zmagal jo je spanec zaspala je 8. preh., star. premagati: zmagati sovražnika / zmagati jezo, strah 9. preh., star. zmoči: žena ne zmaga vsega dela; zmagati velik napor / ne zmagamo vseh naročil ne moremo jih izpolniti; zdaj ne zmagam poti v mesto nimam dovolj moči, da bi jo prehodil zmágati se star. premagati se: čutim, da se ne bi mogla zmagati zmágan -a -o star. premagan: zmagani vojaki; strmina je zmagana ♪
  22.      zmagoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor zmaga: vdati se zmagovalcu; zmagovalec in poraženec; vrniti se kot zmagovalec / moralni zmagovalec / olimpijski zmagovalec; zmagovalec zadnje igre / festivalski zmagovalec / zmagovalec na volitvah / star. zmagovalec sovražne vojske premagovalec ∙ publ. iz borbe je izšel kot zmagovalec je zmagal; publ. stopiti na oder za zmagovalce zmagati ♪
  23.      zmagoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zmagovanje ali zmago: zmagovalna vojska / zmagovalni čoln / zmagovalna pesem / zmagovalni oder / ozreti se na koga z zmagovalnim pogledom zmagoslavnim ∙ publ. povzpeti se, stopiti na najvišjo stopnico zmagovalnega odra zmagati; publ. dobiti zmagovalni venec zmagati; publ. tekmovalec je že večkrat stal na zmagovalnih stopnicah zmagal zmagoválno prisl.: zmagovalno pokimati ♪
  24.      zmagoválka  -e [u̯k] ž (ȃ) ženska oblika od zmagovalec: slaviti zmagovalko / olimpijska zmagovalka; zmagovalka v teku / popevka zmagovalka ♪
  25.      zmagováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. v vojaškem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: vojska zmaguje; zmagovati s tanki / vojaško zmagovati // v fizičnem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha: zmagovali so fantje iz sosednje ulice // v spopadu sploh dosegati, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve osebka: zmagujemo: ne upajo si nas zapreti / zmagovati v prepirih 2. na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, dosegati najboljši rezultat: letos naši smučarji ne zmagujejo; zmagovati na velikih tekmovanjih; zmagovati s slabšimi kartami / ti avtomobili že dolgo zmagujejo 3. dobivati najvišje nagrade, biti razglašan za najboljšega na festivalu, natečaju: zmagujejo družbenokritični filmi; take pesmi pogosto zmagujejo 4. na volitvah, glasovanju dobivati največ glasov: zmagujejo socialisti / zmagovati na volitvah 5. dobivati delo, službo, razpisano z natečajem: zmagujejo kandidati z višjo izobrazbo 6. ekspr. v kakem procesu se uveljavljati kot močnejši od česa drugega: zmaguje nasprotno stališče / zmagoval je oče v njem očetovska čustva so postajala vedno močnejša 7. preh., ekspr. izraža, da je kdo sposoben opraviti kaj zaradi duševnega ali telesnega preseganja zahtevnosti dela, nalog: zmagovati delo; nalog ne zmagujejo niti najboljši dijaki / težko zmagujemo izdatke krijemo; ne zmagujemo več obresti ne moremo jih plačevati; pevci komaj zmagujejo ta ton zadevajo, pojejo; dobro zmaguje vlogo nasilneža igra / konja sta pri oranju težko zmagovala ilovico vlekla plug po njej; dobro kolo lažje zmaguje klance jih prepelje, se vzpenja po njih / kmetija je velika, pa še nekako zmagujemo smo sposobni opraviti vse delo 8. preh., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: utrujenost jo zmaguje / kljub vsemu so jo zmagovale solze so ji tekle; vino me zmaguje postajam pijan, zaspan / brezoseb. zmagovalo ga je 9. preh., star. premagovati: zmagovati ovire, težave zmagujóč -a -e: zmagujoča vojska ∙ publ. zmagujoči podvigi naših alpinistov zmagoviti, veliki ♪

   16.951 16.976 17.001 17.026 17.051 17.076 17.101 17.126 17.151 17.176  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA