Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pesni (76-100)


  1.      čŕtati  -am nedov. (ŕ ȓ) 1. delati črte: črtati s kredo po tabli / solze so mu črtale bele proge po licih 2. dov. in nedov. prečrtati: učitelj je črtal nepotrebno besedo; pisal je, črtal in dostavljal // izbrisati, opustiti: črtati iz dnevnika, z dnevnega reda; črtati davek, dolg / pog. kino in ples bova črtala, zvečer boš lepo doma 3. zastar. zarezavati, vrezavati: črtati z nožem v klop začetnico; pren. čas črta gube v obraz 4. redko opisovati, prikazovati: pesnik mojstrsko črta in popisuje boj čŕtati se kazati se v obrisih: planine se ostro črtajo na svetlem ozadju; njeno telo se je razločno črtalo pod gubami obleke; pren. na obrazu se ji črta skrb čŕtan -a -o: kdor ne bo plačal vpisnine, bo črtan; problem je črtan z dnevnega reda / črtani papir, zvezek ki ima črte ♪
  2.      dár  -ú stil. -a m, tož. mn. stil. darí (ȃ) 1. kar je dano komu v last brez plačila: dati dar; deliti darove; dobiti, prejeti v dar od koga; prinesti v dar; lep dar / dar narave; vznes. darovi zemlje pridelki / žgalni dar v različnih religijah pridelek ali žival, ki se sežge v čast božanstvu // nav. mn., star. daritev, darovanje: Dari opravit bog'nji po navadi prinese Črtomira lahka ladja (F. Prešeren) 2. posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj: za to nimam pravega daru; ima poseben dar za glasbo, za jezike / imela sta različne naravne darove; kritični, pesniški dar; dar opazovanja / imeti dar govora imeti sposobnost govorjenja; biti dober govornik ● star. utrujen je bil in dišal mu je božji dar vino; jed; vznes. dobra žena je božji dar srečen je, kdor ima dobro ženo; star. prositi za božji dar za miloščino; knjiž. danajski dar ki ni dan iz prijaznosti, ampak z zahrbtnim namenom; iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti ♪
  3.      darovítost  -i ž (ȋ) star. nadarjenost, talent: glasbena, pesniška darovitost; darovitost za tehniko ♪
  4.      dávek  -vka m (á) 1. splošna dajatev za kritje skupnih izdatkov javne uprave: izterjati, odmeriti, odpraviti davek; plačati, utajiti davke; pobirati, znižati davke; naložiti davke; občinski davek / prometni, vinski, zemljiški davek; davek od dohodka, od prometa; davek na dohodek, na promet; odmera, znižanje davka; biti prost davka; imeti sto tisoč dinarjev davka ♦ jur. direktni ali neposredni davek od dohodkov in premoženja; indirektni ali posredni davek ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga 2. ekspr. kar kdo stori, dá kot svoj delež za izpolnitev obveznosti: naši narodi so plačali svoj davek v krvi; pesnikov davek literarni modi / dolgo so plačevali davek zaostalosti trpeli posledice zaostalosti ● Turki so pobirali krvni davek jemali s seboj dečke iz osvojenih dežel; publ. krvni davek izgubljena življenja, navadno v vojni, v prometnih nesrečah ♪
  5.      dekadénca  -e ž (ẹ̑) 1. propad, propadanje, nazadovanje: nemoralnost in dekadenca; intelektualna dekadenca; dekadenca družbe, režima 2. lit. umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki goji skrajni subjektivizem in misticizem: francoska dekadenca; pesnik, predstavnik dekadence ♪
  6.      dekadènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) 1. predstavnik dekadentne umetnosti: ta pesnik je bil dekadent 2. knjiž., ekspr. propadajoč, propadel človek: degeneriranci in dekadenti ♪
  7.      dekadénten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na dekadenco: dekadentni pojavi v kulturi; dekadentno plemstvo / pesniki dekadentne literarne smeri; dekadentna umetnost ♪
  8.      deklamácija  -e ž (á) 1. umetniško podajanje (pesniškega) teksta na pamet: poslušati deklamacijo; izbrali so ga za deklamacijo na proslavi / zborna deklamacija / na sporedu sta bili dve deklamaciji 2. slabš. vzneseno, a vsebinsko prazno govorjenje: govornikove deklamacije; politična deklamacija ♪
  9.      deklamírati  -am nedov. (ȋ) 1. umetniško podajati (pesniški) tekst na pamet: učenec je zelo lepo deklamiral; deklamirati pesem, verze; deklamirati na proslavi / ekspr. tako zna, da kar deklamira 2. slabš. vzneseno, a vsebinsko prazno govoriti: deklamirati o pravici ♪
  10.      deklaratíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. tak kot v deklaracijah: potrditi v jasni deklarativni obliki; deklarativne pesmi; pesnikova izpoved je včasih preveč deklarativna 2. ekspr. ki temelji na besedah, ne na dejanjih: problem se bo rešil z delom, ne z deklarativnimi nastopi; ti ukrepi so imeli zgolj deklarativen pomen ◊ jur. deklarativna odločba odločba, ki ugotavlja obstoječe pravno razmerje deklaratívno prisl.: ne samo deklarativno, ampak tudi z delom je pokazal svojo zavest ♪
  11.      délo  -a s (ẹ́) 1. zavestno uporabljanje telesne ali duševne energije za pridobivanje dobrin: ceniti, spoštovati delo; blaginja temelji na delu; rezultati, sadovi skupnega dela; plačilo po delu / fizično, umsko delo; kvalificirano, strokovno delo; plačano delo; prostovoljno delo / braniti, izogibati se dela; pripraviti se k delu; biti utrujen od dela; ekspr. vreči se na delo; ekspr. zagristi, zakopati se v delo; prizadeven, vztrajen pri delu; večkrat si oddahnem med delom; pretirano delo; delo od jutra do večera / mehanizirati delo; organizirati, voditi delo; pohiteti, prenehati, začeti z delom; zboljšati način dela / prva leta po 1945 družbenokoristno delo / praznik dela // trud, napor: uspehi niso v sorazmerju z vloženim delom; ta reč bi zahtevala preveč dela; ekspr. škoda dela za to 2. navadno s prilastkom delanje, vezano na določeno področje: pritegniti koga k delu proti okupatorju; vključil se je v delo za napredek; načrtno, večletno, vztrajno delo z mladino; pedagoško, politično delo; praznovali so štiridesetletnico njegovega umetniškega dela; delo pri društvu, v odboru / v članku je dobro prikazal njegovo pisateljsko delo; dobil je nagrado za svoje življenjsko delo // to delanje za izpolnjevanje kake (skupne) naloge: oceniti delo komisije; spremljati delo skupščine; ovirati delo šole 3. kar se uresničuje z delanjem: to delo dobro napreduje; vsega dela ne more opraviti sam; dal mu je najtežje delo; dela vsako delo, ki mu pride pod roko; izvršiti, končati, zaključiti kako delo; nujno, važno delo; loti se tudi umazanega, zahtevnega dela; svoje delo opravlja vzorno; ima dosti, preveč dela / mn.: gradbena, mizarska, obrtniška, tehniška, vzdrževalna dela; drobna dela opravila; hišna dela / nav. slabš. pravi, da ne bo delal hlapčevskih del del, ki so zanj ponižujoča; star. najeli so ga za hlapčevska dela dela na polju in pri živini // to kot vir zaslužka: dati delo boljšemu ponudniku; podjetje je dobilo novo delo; prevzeti komu delo; biti preskrbljen z delom / delo na gradbišču so opravili v dogovorjenem roku / skleniti pogodbo o delu 4. navadno s prilastkom kar je uresničeno z delanjem, zlasti na umetniškem področju: izdati pomembno delo; kritizira, ocenjuje dramska, pesniška dela; literarno delo; razstava del baročnih umetnikov / knjiž. človek umre, njegovo delo pa ostane // s prilastkom izdelek, predmet glede na izdelovalca ali način izdelave: ti čevlji so industrijsko, ročno delo; stavba je baročno delo / ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine 5. predmet, stvar, ki jo kdo izdeluje: delo ji je od razburjenja padlo iz rok; komaj je vzela delo v roke, ga je že zopet odložila 6. zaposlitev, služba: dobiti, iskati delo; biti brez dela; odpustiti koga z dela; sprejeti koga na delo; honorarno, priložnostno, sezonsko delo / dela prosti dnevi; izostanek od dela; nadurno delo ki presega delovno obveznost / iti, voziti se na delo v kraj zaposlitve; biti na delu v tujini // s prilastkom področje v okviru celotnega proizvajalnega procesa kot možnost zaposlitve: kmečko delo ga ne veseli; zanima se za delo v rudniku; opravlja delo pri stroju, v izvoznem oddelku 7. redko dejanje: zagovarjal se bo za svoja dela; junaško, krvavo delo 8. fiz. premagovanje sile na določeni poti: delo, ki ga opravi stroj / enota za merjenje dela ● to delo ne more čakati je neodložljivo; propaganda je opravila svoje delo dosegla zaželeni učinek; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; pog. ne prime za nobeno delo noče delati; sovražne sile so že na delu že delujejo; obleka je v delu se izdeluje, izgotavlja; ekspr. ne moti ga, je ves v delu zelo vneto dela; odšel je z doma v največjem delu v kmečkem okolju v času košnje in žetve; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; očetova smrt je njegovo delo on jo je povzročil; skrb za otroke je njeno delo naloga, dolžnost; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. brez dela ni jela ◊ ekon. družbeno potrebno delo povprečen delovni čas za proizvodnjo določenega blaga; presežno delo delo, katerega produkti ne ostanejo delavcu; delitev dela delitev enotnega produkcijskega procesa na več ločenih procesov; družbena delitev dela specializacija posameznih gospodarskih enot na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih med seboj zamenjujejo; mednarodna delitev dela specializacija posameznih narodnih gospodarstev na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih na svetovnem trgu med seboj zamenjujejo; zal. izbrano delo po določenem kriteriju izbrana in v knjižni obliki izdana dela kakega avtorja; zbrano delo vsa dela kakega avtorja, izdana v knjižni obliki ♪
  12.      detronizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. odstraniti, pregnati s prestola: detronizirati kralja // ekspr. odvzeti vzvišenost, veljavo, moč: pesnik je detroniziral vse bogove; detronizirati razne namišljene veličine ♪
  13.      deziluzíja  -e ž (ȋ) knjiž. odprava, izguba iluzije, razočaranje: pisatelj se z begom v spomine umika deziluziji sedanjosti; pesnikova erotična deziluzija; popolna, trpka deziluzija ♪
  14.      dialektízem  -zma m (ȋ) lingv. narečni element v knjižnem jeziku: pesnik rad uporablja dialektizme; lokalizmi in dialektizmi ♪
  15.      dialogizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. 1. dajati čemu obliko dialoga: dialogizirati povest 2. izmenjavati mnenja z zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: konstruktivno dialogizirati dialogizíran -a -o: dialogizirana novela, pesnitev ♪
  16.      didáktičen  -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na didaktiko, účen: didaktični princip; didaktične metode; didaktično usposabljanje učiteljev 2. ki je usmerjen, ki teži k poučevanju, poúčen: didaktični film; didaktična literatura; pesnitev je bila izrazito didaktična / delo didaktičnega značaja ♪
  17.      dinámičen  -čna -o prid. (á) 1. poln sile in raznovrstnih sprememb; razgiban, živahen: dinamičen človek; pesnik je bil po temperamentu bolj statičen kot dinamičen / pouk mora biti dinamičen; dinamična predstava; dinamična razprava med dramatikom in režiserjem; publ. dinamična pesem // ki se hitro spreminja pod vplivom razvojnih sil: nova tehnologija je sprožila dinamičen razvoj kmetijstva; dinamičen razvoj letalstva v zadnjih letih / dinamično pojmovanje dogajanja v svetu ki se prilagaja spremembam 2. nanašajoč se na dinamika 2-3: dinamične, optične in elektromagnetne priprave / dinamični in ritmični elementi; dinamične vaje ◊ fiz. dinamični pritisk pritisk, ki ga izvaja gibajoča se tekočina ali plin; meteor. dinamična meteorologija nauk o gibanju v ozračju pod vplivom raznih sil; lingv. dinamični naglas; muz. dinamična označba označba za jakost izvajanja; strojn. dinamična obremenitev obremenitev, ki se s časom spreminja dinámično prisl.: dinamično gledati na gospodarstvo; kipar je želel s svetlobno igro figuro dinamično poudariti; partituro bi bilo treba dinamično predelati glede na dinamiko ♪
  18.      dinámika  -e ž (á) 1. spreminjanje kakega družbenega pojava pod vplivom razvojnih sil; razgibanost, gibanje: družbena dinamika; dinamika gospodarske rasti; dinamika zaposlovanja / življenje je večna dinamika; pesnik skuša zaobjeti življenje v vsej elementarni dinamiki / Krst pri Savici ima močno notranjo dinamiko; dinamika dejanja, filma // razmeroma hitro razvojno spreminjanje kakega družbenega pojava: podjetje si prizadeva za enakomernejšo proizvodno dinamiko; dinamika izvoza v zadnjih letih; visoka dinamika proizvodnje / ustvarjalna dinamika sedanjega časa 2. fiz. nauk o gibanju teles pod vplivom sil: statika in dinamika / dinamika plinov 3. muz. spreminjanje jakosti tonov pri izvajanju ♪
  19.      dinamizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. narediti kaj dinamično, razgibati: angažirati in dinamizirati javnost / pesnik dinamizira besede, ker odkriva v njih nove pomenske možnosti ♪
  20.      diplóma  -e ž (ọ̑) 1. dokument o uspešni dovršitvi šolanja, navadno na višji ali visoki šoli: dobiti diplomo; izdati, preklicati diplomo; univerzitetna diploma; diploma filozofske fakultete; slovesna podelitev diplom / doktorska, mojstrska diploma ∙ žarg. ima diplomo v žepu je uspešno končal šolanje 2. zaključni izpit, navadno na višji ali visoki šoli: delati diplomo; pripravljati se na diplomo / čestitati za diplomo 3. dokument o priznanju za uspeh, o podelitvi kake časti: zmagovalcem so izročili diplome in darila; ta tovarna je prejela na razstavi največ medalj in diplom; sadjarska diploma; diploma častnega meščana ◊ zgod. diploma srednjeveška listina o podelitvi kake pravice, časti, naslova, posesti; oktobrska diploma listina avstrijskega cesarja z dne 20. oktobra 1860 o uvedbi ustavnega življenja v monarhiji ♪
  21.      dirékten  -tna -o prid. (ẹ̑) ki je brez posredovanja, brez česa vmesnega, neposreden: direkten kontakt; direkten vpliv; pog. ravnatelj ima direkten telefon / poskrbeti za direkten prevoz potnikov; peljati se z direktnim vlakom z vlakom, ki omogoča potovanje brez prestopanja; do Ljubljane imate direktno zvezo / direkten radijski prenos tekme prenos s tekmovališča istočasno s tekmo; direktna razsvetljava razsvetljava, pri kateri padajo žarki svetila naravnost na osvetljeno ploskev // ki ničesar ne prikriva, jasen: fant se izmika direktnemu odgovoru; postaviti direktno vprašanje / direktna pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori; odkrita pesniška izpoved ● pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna ◊ alp. direktna smer plezalna smer, ki poteka od vznožja stene do vrha v kar najbolj ravni črti; astr. direktno gibanje gibanje nebesnih teles od zahoda proti vzhodu; biol. direktni prednik; direktna delitev delitev celice na dva enaka dela brez razpada jedra na kromosome; jur. direktni davek davek od dohodkov in premoženja; direktna volilna pravica pravica voliti brez posrednika; lingv. direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki; premi govor; direktni objekt predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; ped. direktna metoda učenje tujega jezika brez uporabe maternega jezika; polit. direktna demokracija demokracija, v kateri med voljenimi predstavniki in volivci ni političnih strank kot vmesnega člena; strojn. črpalka na direktni pogon; šport. direktni udarec udarec pri boksu z izprožitvijo roke naravnost naprej diréktno prislov od direkten: direktno izraziti svoje mnenje; blago jim pošiljajo direktno iz tovarne // pog., ekspr. poudarja trditev: ob tem dogodku je direktno podivjal ◊ lingv. direktno prehodni glagol glagol s predmetom v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku ♪
  22.      diréktnost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost direktnega, neposrednost: povečana direktnost vplivov / direktnost pesnikove izpovedi ♪
  23.      disakórd  -a m (ọ̑) knjiž. neskladnost, nesoglasje, neubranost: v življenju niso samo disakordi, temveč tudi harmonija; pesnik ponazarja duševni disakord s stilnimi sredstvi / njegova socialna črtica izzveni v rezek disakord ♪
  24.      disciplína  -e ž (ȋ) 1. podrejanje, podreditev pravilom, predpisom, ki so obvezni za vse člane kake skupnosti: v razredu mora biti disciplina; disciplina se krha, popusti; kršiti disciplino; utrditi disciplino; stroga, zavestna disciplina; delovna, poslovna disciplina; državljanska, partijska, prometna, vojaška disciplina; ekspr. vojaška, železna disciplina zelo stroga / žarg. ta profesor nima discipline; pren. pesniška disciplina; ustvarjalna disciplina arhitekta; disciplina mišljenja; disciplina v oblikovanju snovi 2. s prilastkom panoga, področje znanosti, umetnosti, športa: sintaksa je pomembna disciplina jezikoslovja; v zadnjem času so se močno razvile nekatere znanstvene discipline; naši tekmovalci so nastopili v treh disciplinah: v teku, metu diska in suvanju krogle; filozofske, naravoslovne, športne discipline ♪
  25.      dispozícija  -e ž (í) 1. trajna telesna ali duševna pripravljenost za kaj; nagnjenost, dovzetnost: imeti dispozicijo za kaj; biološke, dedne dispozicije; duševne, telesne dispozicije; dispozicija h krvavitvam; dispozicija za bolezen / kulturne dispozicije dobe; pesnikova lirična dispozicija 2. osnutek, načrt za pismeno delo: učenci so napravili dispozicijo za spis; Prešernova dispozicija za Krst pri Savici je zelo natančna // navodilo, napotek: dobiti dispozicije; delati po dispozicijah 3. knjiž. razvrstitev, razporeditev: dispozicija dvoran v muzeju ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA