Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
permanenten (1) 
- permanénten -tna -o prid. (ẹ̑) ki je, obstaja neomejeno dolgo obdobje; stalen, trajen: tak sistem ne sme postati permanenten; občasne in permanentne naloge / publ.: načelo permanentne revolucije; skrb za permanentno izobraževanje delavcev ♦ fiz. permanentni magnet magnet, ki trajno ohrani magnetne lastnosti // nenehen, neprestan: imeti permanenten vpliv na koga; permanentna kriza gledališkega ustvarjanja permanéntno prisl.: dvorana je permanentno zasedena ♪