Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
pene (176-200)
- ujedljív -a -o prid., ujedljívejši (ȋ í) 1. nav. ekspr. ki si prizadeva z zlobnimi, ostrimi besedami prizadeti koga: ujedljiv človek; ta ženska je zelo ujedljiva; postati ujedljiv; ne bodi tako ujedljiv // ki izraža tako prizadevanje: ujedljiv glas, smeh / ujedljive šale 2. star. ki pika: ujedljive žuželke / ujedljive kače strupene // popadljiv: pazi, pes je ujedljiv ujedljívo prisl.: ujedljivo govoriti, se smejati ♪
- ujéti ujámem dov., ujêmi ujemíte; ujél; nam. ujét in ujèt (ẹ́ á) 1. tekoč za kom, ki se hitro oddaljuje, prijeti ga, priti do njega: ujeti bežečega; tekel je za tatom, pa ga ni ujel; ujeti psa; otroka bi povozilo, če ga ne bi mati pravočasno ujela / ujeti konja za povodec 2. prijeti, zgrabiti kaj a) kar se odmika: komaj je ujel klobuk, ki ga je odnesel veter; krožnik bi padel na tla, če ga ne bi ujel / ujeti utapljajočega se in ga potegniti iz vode b) kar se približuje: ujel je ključ, ki so mu ga vrgli skozi okno; zagnal je palico v zrak in jo spet ujel; ujeti žogo / pes je z gobcem spretno ujel kos mesa / z drogom ujeti plavajoče deblo / ujele so ga veje, sicer bi padel // narediti, da se kaj premikajočega se kje zbere: ujeti kri v nastavljeno posodo / ujeti curek v dlan / megla ujame strupene pline zadrži; priprava ujame večino dima in saj prestreže, zaustavi
3. prijeti, zgrabiti kaj, kar se premika, giblje: dojenček je ujel obešeno ropotuljico; ujeti nihajočo vrv / ujel je njeno roko in jo poljubil / otrok je ujel mater za krilo // ekspr. zajeti (kak predmet v tekočini): ujeti fižol, košček mesa v juhi; z žlico ujeti cmok 4. z iskanjem, zasledovanjem priti do živali z določenim namenom: lovci so ujeli pet zajcev in dva fazana; ujeti bolho, metulja; ujeti divjo žival in jo udomačiti; ujeti polha, raka, ribo; ujeti leva za živalski vrt / ujeti na limanice; ujeti na past, v past; ujeti v mrežo, z mrežo / mačka ujame miš // z iskanjem, zasledovanjem priti do koga in mu odvzeti svobodo: ujeti pobeglega kaznjenca; ujeti sovražnega vojaka / ujeti divjega lovca; ujeti tihotapca, vohuna 5. s prislovnim določilom dobiti koga pri opravljanju dejanja, ki ga želi prikriti: ujeti tatu pri dejanju / ujeti učenca pri prepisovanju; ujel se je pri razmišljanju o dekletu 6. ekspr. z zvijačo, premeteno dobiti koga v položaj, ko ne
more več zanikati, da dela, kar izraža dopolnilo: ujel sem ga, da laže / ujeti koga na laži / zasliševalec ga je na različne načine skušal ujeti; ujeti koga v protislovje / ujeti goljufa, lažnivca 7. ekspr. navadno z zvijačo dobiti, pridobiti koga za določeno odločitev, kar omeji njegovo svobodno voljo: ujeti koga na prazne obljube; ujeti koga s svojo lepoto, zgovornostjo 8. biti uspešen v prizadevanju dohiteti koga a) ki se oddaljuje: avtomobilist, tekač je pred ciljem še ujel prvega; s kolesom je kmalu ujel soseda, ki je šel peš / ujeti rep kolone b) ki je glede na kakovost, uspeh spredaj: ujeti predzadnje, vodilno moštvo; ujeti koga po številu zmag, po točkah // narediti to, kar bi se že moralo narediti: ujeti zamujeno 9. biti uspešen v prizadevanju ne zamuditi a) prometnega sredstva: če hitro stopite, boste avtobus še ujeli; kljub zamudi ujeti ladjo, letalo b) kakega dogodka: ujeti zadnjo filmsko predstavo / ujeti del filma, radijske oddaje c)
česa sploh: ujeti pravi čas za setev; ujeti rok 10. ekspr. biti uspešen v prizadevanju priti v stik, sestati se s kom, ki se težko dobi: ujeti koga na samem in ga kaj prositi; ujeti obrtnika, zdravnika doma / novinar je ujel nekaj žrtev / ujeti koga po telefonu 11. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj, kar se težko, redko dobi: ujeti dobro službo, štipendijo; ujeti direktorski stolček / vsak dan ujame kak dinar zasluži // biti uspešen v prizadevanju pridobiti koga za moža, fanta: tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / ujeti fanta, moža 12. s prislovnim določilom biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj premikajočega se v položaj, ustrezen za uresničitev določenega dejanja: ujeti letalo v daljnogled; žarg. ujeti zajca na muho / ujeti sončni žarek v ogledalo 13. ekspr. hitro, v kratkem času zaznati kaj težko zaznavnega, kratkotrajnega: ujeti sumljiv gib, posmehljiv pogled; ujeti premik koga v zrcalu / ko sem šel mimo, sem ujel nekaj besed /
ujeti na uho, v uho; ujeti z očmi // zaznati kaj sploh: ujeti vonj po zemlji / če je nagnil glavo, je ujel nekaj neba videl / naprava ujame najmanjšo spremembo glasnosti, svetlobe // spoznati, razumeti: pravočasno ujeti namero koga / ujeti smisel besedila 14. naravnati ustrezno pripravo, da se kaj sliši: vrtel je gumb radijskega sprejemnika, da bi ujel glasbo, poročila / radiotelegrafist je ujel klic na pomoč / ujeti tujo radijsko postajo 15. biti uspešen v prizadevanju doseči skladnost s tem, kar izraža dopolnilo: ujeti korak, ritem ostalih / ekspr. pri drugi kitici je kitara že ujela našo pesem / ujeti ravnotežje // biti uspešen v prizadevanju narediti, izraziti kaj tako, da se dobi, kar izraža dopolnilo: ujeti pravo mero, pravi zven 16. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti, izkoristiti kaj kratek čas trajajočega za uresničitev določenega namena: ujeti kak dan za lastne potrebe; ujeti ugodno priliko, da se kaj vpraša / ujeti urico spanja / bilo je že
jeseni, toda ujeli smo lep dan, lepo vreme 17. ekspr. s svojim nastopom, pojavitvijo povzročiti, da pride kdo v položaj, ki se mu s hitenjem želi izogniti: glejte, da vas ne ujame dež, noč ● ekspr. ta šaljivec dobro ujame govorjenje, vedenje vsakega človeka posname; ekspr. ujeti korak s časom prilagoditi se razmeram; postati napreden; publ. ujeti misel v ustrezno formulacijo jo ustrezno formulirati; star. nekoliko ujeti obleko zožiti, skrajšati jo; ekspr. varuj se, da ne ujameš še drugega nezakonskega otroka da ne postaneš še drugič nezakonska mati; ekspr. kje si ujel te podatke dobil; ekspr. obleci se, da ne boš ujel prehlada da se ne boš prehladil; ekspr. ujeti strel v koleno nepričakovano, zaradi nepazljivosti ga dobiti; ujeti zanko na raztrgani nogavici narediti, da se ne more trgati, parati dalje; publ. ujeti misel na papir zapisati jo; publ. ujeti prizor na platno narisati ga; publ. ujeti kaj na filmski, magnetofonski trak
posneti; ekspr. ujeti koga v ljubezenske mreže z zvijačo si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; publ. ujeti v objektiv fotografirati, posneti; ekspr. ujeti koga v past prevarati, ukaniti ga; publ. ujeti v skicirko skicirati, narisati; skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je poudarja, da kdo česa ne naredi, doseže, čeprav bi to skoraj naredil, dosegel, in da kdo kaj le naredi, doseže, čeprav komaj ◊ igr. ujeti kralja, pagata vzeti ga kljub nasprotnemu prizadevanju koga; navt. ujeti veter v jadra naravnati jadra tako, da se vanje upre veter ujéti se 1. leteč, hitro se premikajoč prijeti se za kaj in se obdržati: akrobat se je spretno ujel za drugi trapez; padajoč se je ujel za vejo in se rešil // ob izgubi ravnotežja prijeti, zgrabiti kaj zaradi opore: zvrtelo se mu je, vendar se je ujel na stol, za ograjo / mačka se je ujela na vse štiri 2. biti uspešen v prizadevanju ohraniti normalno lego, ne pasti: na ledu mu je spodrsnilo,
vendar se je ujel; ujeti se na brvi / noga se v razmočenem snegu težko ujame 3. priti v položaj, ko kaj prepreči nadaljnje premikanje kljub delovanju kake sile: drevo se je pri podiranju ujelo; žoga se je ujela med veje; deblo se je ujelo za skale 4. priti v položaj, ko je zaradi kake priprave, snovi onemogočeno svobodno gibanje: lisica, miš se je ujela; preglej pasti, če se je kaj ujelo / ujeti se na trnek, v mrežo, past 5. zaradi lastne napake priti v položaj, ko se ne more več tajiti, zanikati česa: goljuf, lažnivec se je le ujel 6. ekspr. priti v položaj, ko kaj kje je, se kaže: sončni žarek se je ujel v kroglo, ogledalo 7. priti v položaj, ko se kaj prilega čemu drugemu: zobje so se ujeli z zobmi drugega kolesa 8. priti glede na svoje lastnosti v primeren, ustrezen odnos s čim drugim: če se korakanje ujame z nihanjem mostu, se most lahko podre / nova hiša se je lepo ujela z okoljem 9. priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos,
da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj: kosci so se takoj ujeli; ujela sta se pri delu, v mišljenju; novi konj se je hitro ujel s starim; dobro se ujeti s sodelavci / ujeti se z navadami, značajem koga; publ. ujeti se z novimi razmerami prilagoditi se jim 10. ekspr. postati po določenih lastnostih primeren, ustrezen za dosego določenega cilja: po večletni krizi se je umetnik spet ujel; po porazu se moštvo dolgo ni moglo ujeti; učenec se je v drugem letniku ujel in izdelal 11. ekspr. pojaviti se, biti v (približno) istem času s čim drugim: konec meseca se je ujel s polno luno ● ekspr. njune oči so se ujele spogledala sta se; ekspr. ujel se je na lepe besede, prazne obljube prišel je v nelagoden položaj, ker je verjel lepim obljubam, praznim besedam; ekspr. ujeti se na dekletove lepe oči čustveno se navezati na dekle zaradi lepih oči; ekspr. v dolini se je nekako ujel in se ni več vrnil v hribovsko vas se je znašel, si je uredil življenje; ekspr.
veter se je ujel v drevesne krošnje zapihal tako, da ga je bilo zaznati v njih ujét -a -o 1. deležnik od ujeti: ujet ptič; ujeti vojaki; ujeta žoga; biti ujet; čutiti se ujetega; noga, ujeta med podrta debla 2. ekspr. ki je zaradi kakega položaja, stanja a) onemogočen, omejen v gibanju: vozila, ujeta v sneg b) onemogočen, omejen v možnostih: biti ujet v čas, predsodke, razmere ● nar. bruna, ujeta na ogel na oglu na križ vezana bruna, katerih konec sega iz stene stavbe; sam.: vse ujete so izpustili ♪
- umírati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. približevati se prenehanju življenja, življenjskih procesov: pri tej hiši so umirali mladi; umirati od lakote, zastar. lakote; ljudstvo je množično umiralo od žeje in vročine; umiral je v velikih bolečinah; umirati za rakom, tuberkulozo; umirati za ranami za posledicami ran / umirati za domovino / ljudje se rojevajo in umirajo // ekspr. prenehavati obstajati: njuna ljubezen umira; prijateljstvo je počasi umiralo / dan že umira se že mrači; poletje umira se končuje / sonce je umiralo za gorami zahajalo; glasovi so umirali v daljavi se izgubljali // ekspr. propadati: gozdovi umirajo zaradi onesnaženja; vas je po odhodu mladih v mesto začela umirati 2. ekspr., v zvezi s po, za zelo hrepeneti: umirati po gorah, lepoti; vsa dekleta so umirala za njim 3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo tega, kar izraža dopolnilo:
umiral je od ljubezni do dekleta; umirati od radovednosti, skrbi, sramu; umirati od smeha umiráje: umiraje jim je še govoril umirajóč -a -e: umirajoč bolnik; umirajoč dan, ogenj; umirajoče jezero; sam.: želje umirajočih po življenju; zbrali so se ob postelji umirajočega ♪
- urékati -am nedov. (ẹ̑) 1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročati, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: urekati živino / urekati strupene kače 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročati, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: taki nazori naših ljudi ne urekajo več ♪
- uteleševáti -újem nedov. (á ȗ) utelešati: uteleševati ideje; njegovo hrepenenje se je začelo uteleševati v poeziji / knjiž. v sebi je uteleševal več dobrih lastnosti ♪
- utešíti -ím tudi utéšiti -im dov., utéši; utéšil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: utešiti otroka / ta novica ga je utešila / ekspr. utešiti si vest 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: utešiti lakoto; utešiti (si) žejo // knjiž. (spolno) zadovoljiti: samo eden jo je znal utešiti / utešiti strast 3. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: z žvižganjem je hotel utešiti svojo razburjenost / utešiti radovednost 4. knjiž. uresničiti, izpolniti: utešiti svoje pričakovanje utešèn -êna -o: njena želja je bila utešena; utešeno hrepenenje ♪
- utopíja -e ž (ȋ) 1. načrt, zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopija je lahko izhodišče za poznejše družbene spremembe; razvoj socializma od utopije do znanosti // pripovedno delo, v katerem je podana, opisana taka družbena ureditev: rad bere utopije; pisatelj je v utopiji skušal prikazati svet, kakršen naj bi bil // navadno v povedni rabi načrt, zamisel česa sploh, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: polet na luno ni več utopija; svetovni mir je za nekatere utopija / ekspr. vse to so same utopije / moralna, socialna utopija 2. knjiž. predstava, podoba česa, ki ni osnovana na resničnosti: sredi pekla taborišča si je ustvaril utopijo iz želja in hrepenenj ♪
- vdihováti -újem nedov. (á ȗ) vdihavati: globoko, počasi vdihovati / vdihovati strupene pline / vdihovati smrekovo olje / sonce je vdihovalo naravi posebno lepoto dajalo ♪
- víno -a s (í) 1. alkoholna pijača iz soka grozdja po alkoholnem vrenju: vino teče iz soda; dati komu vina in kruha; piti, točiti vino; pridelovati vino; opiti se z vinom; čisto, motno vino; kislo, naravno vino; to vino je pitno; liter, steklenica vina; razstava vin / belo, rdeče vino; buteljčno, odprto vino; desertno vino; pelinovo vino v kateremu je bil namočen pelin; žlahtna vina / vino vre vinski mošt; ekspr. vino človeka razvname, zmeša alkohol v vinu; pijan od vina; ekspr. iskati tolažbo v vinu v čezmernem pitju vina; ekspr. utopiti jezo, žalost z vinom ∙ ekspr. iz njega govori vino v pijanosti ne premisli, kaj reče; šalj. vino mu je stopilo, šlo, zlezlo v glavo opil se je, v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. vino ga je spravilo pod mizo tako se je napil, da ni mogel več sedeti, stati; ekspr. vino je prišlo za njim ga je opijanilo šele nekaj časa po
pitju; ekspr. naliti, natočiti komu čistega vina povedati mu resnico brez olepšavanja; zastar. žgano vino žganje; preg. v vinu je resnica vinjen človek pove, česar sicer ne bi povedal ♦ agr. gazirati, rezati, starati, žveplati vino; arhivsko vino navadno najvišje kakovosti, ki je vsaj tri leta zorelo; kakovostno vino (z geografskim poreklom) iz več sort grozdja z ožjega geografskega območja z izraženimi sortnimi lastnostmi; lahko ki vsebuje do 9 odstotkov alkohola, močno vino ki vsebuje več kot 12 odstotkov alkohola; namizno vino brez geografskega porekla najnižje kakovostne stopnje, narejeno iz več sort grozdja; namizno vino z geografskim poreklom iz ene ali več sort grozdja s širšega geografskega območja; peneče (se) vino ki ima dosti ogljikovega dioksida; sladko vino ki ima v enem litru najmanj 50 g sladkorja; suho vino ki ima zaradi zelo majhne količine sladkorja, ki ni povrel, kiselkast ali trpek okus; vrhunsko vino (z
geografskim poreklom) iz ene ali več sort grozdja z ozkega geografskega območja z izraženimi izbranimi sortnimi lastnostmi; farm. železno vino nekdaj desertno vino, v katerem je raztopljena železova spojina; gastr. kuhano vino vroča pijača iz prevretega vina, sladkorja in začimb; rel. darovati (pri maši) kruh in vino; mašno vino // navadno s prilastkom alkoholna pijača iz sadnega soka po alkoholnem vrenju sploh: češnjevo, malinovo, ribezovo, šipkovo vino / sadna vina 2. pesn. kar opija, omamlja koga: njegove besede so bile vino našim ušesom // s prilastkom opojnost, omamnost: vino ljubezni, sanj; staro, močno vino modrosti ♪
- visòk -ôka -o prid., víšji (ȍ ó) 1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma veliko razsežnost, ant. nizek: visok hrib, steber, zvonik; visoka gora, hiša, ograja; visoka trava; visoko drevo, naslonjalo / žival na visokih nogah; visoko čelo / biti visoke postave; visoka pričeska / visok hlebec; visok sneg / visoki čevlji čevlji, ki segajo do gležnja ali malo čez; visoki fižol fižol z ovijajočim se steblom; čevlji z visoko peto; visoko pritličje pritličje, ki je za pol etažne višine nad zemeljsko površino // ki je v navpični smeri navzgor razmeroma precej oddaljen od površine: visok strop; visoka kljuka; ni dosegel visokih vej / ekspr. visoke zvezde / visok let žoge; visoka gladina vode // ki ima razmeroma veliko nadmorsko višino: visok svet; visoka planota / publ. v višjih legah je zapadel sneg na vrhovih, vzpetinah 2. navadno z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajno
zgornjo in skrajno spodnjo točko: izmeriti, kako visoka je hiša; dva metra visoko drevo / sin je višji od očeta; ekspr. bil je za glavo višji od drugih / voda je visoka komaj za ped // ki izraža oddaljenost od površine v navpični smeri navzgor: dva metra visok skok 3. ki je glede na možni razpon zelo oddaljen od spodnje, izhodiščne meje: visoki davki; visoke cene, obresti; visoka produktivnost; visoka starost; visoka stopnja; visoka temperatura; karta visoke vrednosti / visoke zahteve / visoka kakovost zelo dobra; dobiti visoko oceno; izkazovati komu visoko spoštovanje veliko // ki v veliki meri ustreza določenim zahtevam: visok standard / visoka morala / visoka zavest // ki izraža velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: dogovoriti se, kako visoki smejo biti stroški; plačuje višjo najemnino kot lani 4. za katerega je značilno (razmeroma) veliko število nihajev glasilk, strune: govoriti, peti z visokim glasom; visok ton 5. ki je glede na
razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na zelo pomembnem mestu: najvišji državni funkcionarji; visoke osebnosti iz javnega življenja / visoka služba; visoko odlikovanje / dosegel je od vseh najvišji družbeni položaj / publ.: konferenca na najvišji ravni konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav; pogovori na najvišji ravni pogovori med najvišjimi uradnimi predstavniki države // v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti na bolj pomembnem mestu: višji čini; višji organi oblasti; višji uradnik / višji strokovni sodelavec sodelavec z visoko izobrazbo, ki samostojno strokovno raziskuje in pomaga pri pripravi znanstvenih del; višje sodišče sodišče druge stopnje 6. ki je glede na stopnjo zahtevnosti najbolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko, znanost: to delo zahteva visoko strokovno usposobljenost / visoka izobrazba / visoka šola izobraževanje (v šoli), ki daje visoko izobrazbo // v primerniku ki je glede na stopnjo
zahtevnosti bolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko: zahtevati višjo usposobljenost / višja izobrazba / višja šola izobraževanje (v šoli), ki daje višjo izobrazbo; višja šola za zdravstvene delavce // v primerniku ki zajema navadno zadnje organizacijske enote kakega šolanja: poročilo o uspehu v nižjih in višjih letnikih / višji razredi osnovne šole razredi od petega do osmega razreda osnovne šole; višja gimnazija nekdaj gimnazija od petega do osmega razreda osemletne gimnazije 7. v razredni družbi ki pripada socialno uglednejšim, bogatejšim družbenim slojem: biti visokega rodu; visoka družba; ekspr. visoka gospoda / srednji in višji družbeni sloji 8. glede na možnosti težko uresničljiv: visoki cilji; odpovedati se visokim željam 9. ekspr. vzvišen, nevsakdanji: višji smisel življenja / razmišljati o visokih stvareh / visoke besede / visoka čustva plemenita // domišljav, prevzeten: visok človek; visok je in nedostopen; zaradi uspeha je postal
visok 10. v primerniku ki v kaki hierarhični razvrstitvi sledi prejšnjemu: napredovati v višji razred; potegovati se za višjo oceno; dobiti višje priznanje // biol. ki je glede na stopnjo razvoja poznejši, bolj popoln: višji organizmi; višje oblike življenja ● poljud. visoki c c tenorskega ali sopranskega glasu; knjiž. bil je že visok dan, ko so odšli na pot bilo je že zelo svetlo; publ. tekmovalec je segel po najvišji lovoriki je zmagal; ekspr. to je višja matematika izraža, da je kaj težko razložiti, razumeti; publ., ekspr. ta izdelek je visoka pesem tehnike je zelo kvaliteten, dober; ekspr. višja sila nepremagljiva ovira; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki ◊ agr. visoka klavnost; bot. visoka pahovka visoka trava s cveti v latastem socvetju, Arrhenatherum elatius; višje rastline rastline, ki imajo razvito steblo, liste in korenine; elektr. visoka napetost napetost, ki je višja kot 1.000
voltov; fiz. visoka frekvenca; geod. višja geodezija geodezija, ki se ukvarja z določanjem lege posameznih točk na zemeljski površini in s preračunavanjem geografskih koordinat v ravnino; geogr. visoko barje barje, ki je poraslo z mahovjem; gozd. visoko redčenje redčenje, pri katerem se seka zlasti višje drevje; jur. visoki komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja; višja sila nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; les., tekst. visoki lesk; lingv. visoki samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo z največjim pridvigom jezične ploskve; visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja; stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 9. do 11. stoletja; lov. visoki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; visoka preža preža na drevesu; mat. višja matematika; meteor. območje visokega zračnega tlaka; obl. visoki ovratnik ovratnik, ki sega ob vratu razmeroma
visoko; šol. višji predavatelj do 1975 visokošolski predavatelj brez doktorskega naslova; šport. visoki start start iz stoječega položaja; visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; tisk. visoki tisk tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; um. visoki barok; visoki relief relief, pri katerem so nekateri deli likov ločeni od osnovne ploskve; visoka jedkanica jedkanica, pri kateri se uporablja visoki tisk; zgod. visoki srednji vek obdobje srednjega veka od 9. do srede 13. stoletja; Visoka porta do ustanovitve turške republike sultanova vlada, dvor; zool. višji sesalci sesalci, katerih zarodki se razvijajo v posteljici v maternici, Placentalia visôko prisl.: sonce je že visoko na nebu; visoko dvigniti zastavo; peti visoko z visokim glasom; visoko so premagali nasprotnika; vzpenjala sta se višje in višje; ekspr. visoko doneče besede; visoko leteče letalo; visoko raščen
človek; visoko usposobljen strokovnjak; publ. jesti visoko kalorično hrano zelo; višje ob reki ležeči kraji bližje njenemu izviru; knjiž. preseliti se visoko na sever daleč ∙ ekspr. visoko nosi nos je domišljav, prevzeten; ekspr. v pismu je prijatelja visoko povzdignil zelo pohvalil; v družbi, službi se je visoko povzpel dosegel visok družbeni, službeni položaj; ekspr. njihov sin je v nekaj letih visoko splezal, zlezel dosegel visok položaj; po razgledanosti je bil visoko nad drugimi bil je veliko bolj razgledan od drugih; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh visôki -a -o sam.: uprli so se višjim nadrejenim; hrepeneti po čem višjem; sedeti na visokem ♦ rel. Sin Najvišjega Kristus ♪
- vnášati -am nedov. (ȃ) 1. z nošenjem spravljati v kaj: vnašati pohištvo v hišo 2. z določenim postopkom delati, da kaj pride v kaj: vnašati barvilo v premaz; vnašati z injekcijsko iglo; s škropljenjem vnašati v zemljo strupene snovi ♦ elektr. vnašati podatke v (elektronski) računalnik 3. s pisanjem, risanjem delati, da kaj postane del česa: vnašati podatke v tabelo; vnašati popravke v besedilo / vnašati brzojavke, dopise v poseben zvezek vpisovati 4. delati, povzročati, da se v čem pojavi, nastane to, kar izraža dopolnilo: vnašati razdor v skupino; vnašati zmedo v promet // delati, povzročati, da kaj postane tako, kot izraža dopolnilo: vnašati živahnost v gledališko delo / novice vnašajo med ljudi nemir ♪
- vréti vrèm nedov. (ẹ́ ȅ) 1. gibati se, vrteti se zaradi dviganja mehurčkov pare, nastalih ob močnem segrevanju tekočine: juha, voda vre; močno, počasi vreti; brezoseb. v kotlu vre / krompir, meso vre voda, v kateri se kuha krompir, meso / preh. sok vremo deset minut // ekspr. gibati se, vrteti se tako, da nastajajo na površini tekočine mehurjaste tvorbe: morje vre okoli rta 2. silovito, peneč se pritekati od kod na površje: lava vre iz vulkanskega žrela; voda vre iz tal // ekspr. hitro, v veliki količini pritekati, teči od kod: kri mu vre iz rane; solze so mu vrele iz oči 3. ekspr. hitro, v veliki količini prihajati, širiti se: iz dimnika vre gost dim / iz bara vre hrupna glasba 4. ekspr. prihajati kam, pojavljati se kje v velikem številu: ljudje so vreli iz hiš; vse je vrelo na trg; razburjeni vaščani vrejo skupaj / ljudje so kar vreli za njim; pren.
take misli so mu vrele po glavi 5. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku v velikem številu biti kje v razgibanem, nemirnem stanju: na trgu vre ljudi / v njem je vrelo čustev 6. ekspr., navadno s prislovnim določilom pojavljati se v visoki stopnji: v njem vre moč, strast // brezoseb. izraža obstajanje zelo razgibanega, vznemirjenega čustvenega stanja: v duši, glavi mu je vrelo, ko je gledal krivice; v njem je vrelo od sovraštva / med poslušalci je vrelo / po deželi je začelo vreti so se začeli nemiri, spopadi ● ekspr. besede mu kar vrejo iz ust, z jezika veliko in z lahkoto govori; ekspr. molčal je, čeprav mu je vrela kri v žilah je bil zelo vznemirjen; ekspr. iz src jim je vrela vesela pesem veselo so peli; ekspr. iz prsi so ji vreli vzdihi vzdihovala je; ekspr. v mestu vre življenje v mestu je zelo živahno, razgibano; ekspr. vse je zaman, je vrelo iz nje je vznemirjeno govorila ◊ agr. mošt vre sladkor v njem se
pod vplivom encimov kvasovk spreminja v etanol in ogljikovo kislino; biol., kem. vreti biti v stanju, ko se organske snovi v čem spreminjajo z delovanjem encimov; prim. vrel, vroč ♪
- vrh predl., z rodilnikom 1. za izražanje mesta, položaja na vrhu česa: grad vrh hriba; peljati se na vozu vrh sena; odgrnila je tančico do vrh glave; pogled z vrh gore / nositi vrh obleke plašč; ležati vrh postelje na postelji, ki ni odgrnjena; klobuki, zloženi drug vrh drugega; zvezde vrh neba; pene vrh vode na površini; star. najljubši kraj vrh zemlje na zemlji ∙ ekspr. do vrh glave sem jih sit zelo // za izražanje premikanja na vrh, z vrha: ptica sede na vrh šotora; spustiti se z vrh stolpa 2. za izražanje položaja nad čim: blato mu je seglo vrh čevljev / obrvi vrh oči 3. za izražanje dodajanja, stopnjevanja: ker je vozil pijan, so mu vrh drugega vzeli vozniško dovoljenje; vrh vse nesreče so jih še okradli / v vezniški rabi bila je lepa, vrh tega pa tudi bogata ♪
- vzdíh -a m (ȋ) 1. posamezen glas pri vzdihovanju: iz sobe so se zaslišali vzdihi; ekspr. iz prsi, srca se ji je iztrgal vzdih; globok, hrepeneč, žalosten vzdih; pobožni vzdihi; vzdih olajšanja / ekspr. vzdihi srca / slišati je bilo samo vzdih: Vrni se 2. knjiž. vzdihu podoben glas: vzdihi vetrov ● ekspr. pomniti kaj do zadnjega vzdiha do konca življenja, do smrti ♪
- vzdíhniti -em dov. (í ȋ) 1. s slišnim globokim vdihom in izdihom izraziti žalost, hrepenenje, olajšanje: premolknil je in vzdihnil; še v spanju je kdaj vzdihnila; od ugodja, z olajšanjem vzdihniti; ekspr. iz dna duše vzdihniti; hrepeneče, nejevoljno vzdihniti; glasno vzdihniti; globoko vzdihniti / zadnjo besedo je komaj slišno vzdihnila izgovorila / starec vzdihne: To so bili lepi časi 2. knjiž. dati vzdihu podoben glas: zunaj je vzdihnil veter; brezoseb. med ločjem je proseče vzdihnilo ♪
- vzdihováti -újem nedov. (á ȗ) 1. s slišnimi globokimi vdihi in izdihi izražati žalost, hrepenenje, olajšanje: držal se je za glavo in vzdihoval; vzdihovati od ugodja; v spanju vzdihovati; naglas, žalostno vzdihovati / ekspr.: vzdihovati po kom, za kom želeti si koga; hrepeneti po kom; vzdihovati za nekdanjimi časi; srce mi vzdihuje po tebi / vzdihovati k bogu // ekspr. tožiti, tarnati: vzdihovati zaradi otrok; vzdihuje, da nima časa 2. knjiž. dajati vzdihom podobne glasove: stroji vzdihujejo ● ekspr. v zaporu je vzdihoval deset let je bil vzdihováje stil. vzdihujé: vzdihovaje opravljati neprijetno delo vzdihujóč -a -e: vzdihujoč se je sezul; vzdihujoče dekle; vzdihujoče srce ♪
- vznášati -am nedov. (ȃ) 1. star. nositi navzgor, dvigati: veter vznaša listje / ustvarjalnost mu vznaša duha, misli 2. knjiž. spravljati v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje: hrepenenje, poezija ga vznaša / heroizem vznaša prvi del skladbe vznašajóč -a -e: vznašajoče besede ♪
- vžgáti 1 vžgèm dov., vžgál (á ȅ) 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: strela, visoka temperatura vžge snov; vžgati z vžigalicami / vžgati ogenj; pren. strast mu vžge plamen v očeh 2. star. prižgati: vžgati petrolejko, svetilko; luč se vžge in spet ugasne / na nebu so se vžgale zvezde 3. s povzročitvijo zgorevanja goriva spraviti v delovanje: vžgati motor / vžgati avtomobil // nepreh. zaradi zgorevanja goriva začeti delovati: motor vžge / avtomobil noče vžgati 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžgati v kom jezo, ljubezen; te besede so vžgale v njem strast 5. nepreh., ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: knjiga, akrobatska točka je vžgala; kot govornik zna vžgati ● ekspr. muzikanti spet vžgejo ognjevito, glasno zaigrajo; ekspr. take zvijače pri meni ne vžgejo ne dosežejo zaželenega
učinka vžgáti se 1. začeti goreti: vžgala se je še sosedova hiša; suha slama se hitro vžge // zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: na kup zmetano napol suho seno se lahko vžge 2. ekspr. pojaviti se z intenzivno svetlobo: na vzhodu se vžge zarja / blisk se spet vžge / v očeh se vžge iskra // postati zelo svetel, žareč: obzorje se vžge v rdeči svetlobi / oči se vžgejo v strasti 3. ekspr. pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžge hrepenenje, ljubezen; v srcu se vžge sovraštvo ● ekspr. vžgati se za koga, kaj zelo se navdušiti vžgán -a -o: vžgan motor; biti vžgan za koga ♪
- zagoréti -ím dov., zagôrel (ẹ́ í) 1. začeti goreti: suho dračje je hitro zagorelo; za skednjem je zagorel tudi hlev; po hribih so zagoreli kresovi / brezoseb. ob suši je zaporedoma zagorelo na več krajih 2. z gorenjem začeti dajati svetlobo: sveča je zagorela z visokim plamenom / luči, žarnice so zagorele in spet ugasnile / na semaforju je zagorela zelena luč / ekspr. pod oknom je zagorela kresnica 3. ekspr. močno zasijati, zažareti: lunin krajec je že zagorel na nebu; nebo je zagorelo v zarji; oblaki so zagoreli v rdeči barvi / ko bo zagorel dan, bodo že na drugi strani ko se bo zdanilo 4. ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njej zagori hrepenenje, strast; v srcu mu je zagorelo sovraštvo / v deželi je zagorel velik upor // pokazati se v veliki meri: v očeh mu zagori ogenj, posmeh; kar zagorela je v radovednosti, zmagoslavju // v zvezi z
od čustveno se zelo vznemiriti: zagorel je od presenečenja, upornosti 5. ekspr., v zvezi z za izraziti, pokazati veliko prizadevnost, navdušenje: v hipu je zagorel za nov načrt, za pravično stvar / zagorel je za sosedovo hčerko 6. dobiti rjavo barvo kože: na počitnicah je lepo zagorel; zagoreti v obraz, po hrbtu 7. ekspr. postati rdeč, zardeti: ustnice so ji zagorele in zadrhtele; obraz ji je vroče zagorel / zagoreti od jeze, sramu zagôrel tudi zagorèl in zagorél -éla -o: od sonca zagorela koža; po zagorelem polenu skačejo plamenčki ♪
- zagovárjati -am nedov. (ȃ) 1. govoriti v korist koga, ki se negativno ocenjuje: kradel je, ti ga pa še zagovarjaš; matere rade zagovarjajo svoje otroke / zagovarjati koga pred kom; zagovarjati koga pred očitki // odvzemati, zmanjševati krivdo: morilca zagovarja znan odvetnik; zagovarjati koga pred sodiščem / zagovarjati se pred predstojnikom / pravno zagovarjati ♦ jur. zagovarjati obdolženca, obtoženca 2. dokazovati pravilnost česa, kar se zanikuje, ne priznava: zagovarjati drugačne metode dela; v razpravi so se zagovarjala različna stališča / zagovarjati moderne smeri v umetnosti 3. šol. pred komisijo dokazovati pravilnost trditev, navedenih v strokovnem, znanstvenem delu, navadno za dosego določenega naslova: zagovarjati disertacijo, diplomsko nalogo; uspešno zagovarjati seminarsko nalogo 4. po ljudskem verovanju z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv način a) zdraviti:
zagovarjati bolno živino / zagovarjati bolezen, oteklino, urok / zagovarjati komu proti strupenemu piku b) odpravljati, odvračati kaj: zagovarjati sušo, točo c) jemati komu ali čemu določeno lastnost: zagovarjati strupene kače; zagovarjati strup č) dajati komu ali čemu zaželeno lastnost: zagovarjati koga, da bi postal zvest ♪
- zajémati -am nedov. (ẹ̑) 1. s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega delati, da pride snov v njeno notranjost, vdolbino: zajemati juho, pesek, vodo; zajemati z vedrom, zajemalko, žlico / zajemati seme v dlani / z žlico zajemati krompir v juhi; z mrežo zajemati ribe / čoln zajema vodo zaradi potisnjenosti, nagnjenosti jo dobiva v svojo notranjost // navadno s prislovnim določilom na tak način jemati kaj tekočega, sipkega: zajemati vodo iz vodnjaka / ekspr. prisedel je in začel zajemati iz skupne sklede jesti; pren., ekspr. zajemati iz zakladnice ljudskega izročila 2. publ. z določenim namenom delati, da prihaja kaj v kako posodo, kak prostor: zajemati strupene tovarniške pline; zajemati odpadno vodo 3. navadno v zvezi z zrak delati, da pride zrak v notranjost dihalnih organov: plavalci so zajemali zrak in se potapljali; globoko zajemati zrak
4. delati, da pride kaj v območje dejavnosti kakega predmeta: s snežnim plugom zajemati pol ceste naenkrat; z vesli na daleč zajemati vodo / oddajnik ne zajema tega področja // delati, da pride kaj v območje kake dejavnosti sploh: z mislijo zajemati kako obdobje; s pogledom zajemati veliko razdaljo 5. delati, da je kdo deležen kake dejavnosti: v gibanje zajemati širok krog ljudi / zajemati mladino v športna društva vključevati / zavarovanje zajema vse ljudi / organizacija zajema tisoč članov ima 6. delati, da pride kaj v kako celoto kot njena sestavina: zajemati v zbirko najboljše sodobne romane // imeti za svojo sestavino, svoj del: zbirka zajema vsa pomembnejša dela iz svetovne književnosti; načrt zajema vse podrobnosti; seznam ne zajema vseh uporabljenih virov / ta upravna enota je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja 7. z zastavitvijo poti, obkolitvijo dobivati, prijemati koga: sovražna patrulja je tu zajemala kurirje; rokovnjači so v tem
predelu zajemali popotnike 8. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: gradivo za razpravo je zajemal iz različnih virov / zajemati izraze iz živega govora; pisatelj zajema snov za svoja dela iz zgodovine / publ. zajemati kadre iz delavskih vrst / zajemati in razširjati informacije / spraševali so se, odkod zajema svojo moč dobiva 9. dobivati kaj v območje svojega delovanja: ladjo zajema vrtinec / naše kraje zajema neurje / požar že zajema ves gozd; pren., ekspr. pesnika je z vso silo začel zajemati novi umetnostni tok // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: zajema ga malodušje; začel ga je zajemati nemir ● star. zgodba ga je živo zajemala zanimala; ekspr. zajemati znanje z veliko žlico zelo intenzivno se izobraževati; publ. zdravstveni dom zajema pod okrilje dvesto tisoč prebivalcev skrbi za zajemáje: jedli so, zajemaje iz skupne sklede zajemajóč -a -e: ustavil se je, zajemajoč zrak;
ustvarjalec, zajemajoč iz ljudske glasbe zajéman -a -o: znanje, zajemano iz knjig ♪
- zaklópnik -a m (ọ̑) 1. grad. strešna opeka, ožlebljena na vseh štirih robovih: pokriti streho z zaklopniki 2. knjiž. ventil: odpreti, zapreti zaklopnik / varnostni zaklopnik ◊ obrt. pritiskač; spenec ♪
- zamenjávati -am nedov. (ȃ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjavati pridelke za blago / zamenjavati plošče, razglednice / zamenjavati dinarje v devize dajati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjavati varovalko / redno zamenjavati posteljnino / v besedilu zamenjavati prevzete besede z domačimi; zamenjavati obrabljene dele z novimi nadomeščati // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: zamenjavati igralce med igro; zamenjavati vojake na položajih 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: dogovorili so se, kdo bo koga zamenjaval pri sekanju / stražarji se zamenjujejo vsaki dve uri / zamenjavati koga med dopustom nadomeščati 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: teh besed ne moremo poljubno
zamenjavati / po dva in dva sta zamenjavala svoje mesto v vrsti 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjavati bivališče, skrivališče 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: zamenjavajo ga z nekom drugim / zamenjavati strupene in užitne gobe ● glasove c s z zamenjava s č š ž izgovarja kot č š ž ♪
- zapéniti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) povzročiti nastanek pen na tekočini: ladja je zapenila vodo zapéniti se 1. postati penast: vino se pri odpiranju zapeni; stresel je steklenico, da se je žganje zapenilo // ekspr. peneč se pljusniti, steči: morski valovi so se zapenili preko krova 2. postati slinast okrog ust, zlasti zaradi jeze, bolezni: bolnik se je zapenil / omedlel je in usta so se mu zapenila / konj se je zapenil od napora zapénjen -a -o: zapenjeni valovi ♪
- zaspáti -spím dov., zaspì zaspíte; zaspál (á í) 1. priti v stanje telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti: legel je in zaspal; mačka se je zvila v klobčič in zaspala; za pol ure lahko še zaspiš; zaspati na straži, med vožnjo; globoko, mirno, trdno zaspati; ekspr. sladko zaspati; skrbi mu niso dale zaspati; ne more zaspati; zaspal je kot čok, polh trdno; zaspal je kot top, kot ubit zelo trdno / ekspr. vas je že zaspala / knjiž., z notranjim predmetom zaspati mirno spanje 2. speč se zadržati kje predolgo: zgodaj me zbudi, da ne bom zaspal; zamudil je službo, ker je zaspal / zaspati vlak zaradi predolgega spanja zamuditi 3. ekspr. prenehati se v polni meri dogajati, se razvijati: delo je zaspalo; reforma je po prvih uspehih zaspala / revija je kmalu zaspala prenehala izhajati // prenehati biti navzoč, dejaven: hrepenenje v srcu
je zaspalo; sovraštvo je zaspalo 4. evfem., navadno s prislovnim določilom umreti: za večno, za vedno zaspati / v krščanskem okolju: vznes. zaspati v Gospodu; zaspati v miru; v osmrtnicah po dolgi bolezni je zaspal naš oče 5. z dajalnikom, v zvezi z noga, roka postati manj občutljiv, mravljinčast zaradi dalj časa trajajočega pritiska: od dolgega sedenja so mu zaspale noge; roka ji je zaspala zaspál -a -o: razorožiti zaspale vojake; mencati zaspalo roko; prim. zaspan ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201