Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
pasiv (51) 
- pásiv -a m (ȃ) lingv. glagolski način z osebkom kot ciljem dejanja, trpnik ♪
- pasíva -e ž (ȋ) ekon. obveznosti, skladi, viri sredstev, ki jih kdo ima: zmanjšati pasivo; visoke pasive v zunanjetrgovinski bilanci ♪
- pasíva -sív s mn. (ȋ) ekon. obveznosti, skladi, viri sredstev, ki jih kdo ima: pasiva so se povečala; aktiva in pasiva ♪
- pásiven -vna -o (ȃ) pridevnik od pasiv, trpen: pasivni način; pasivni stavki ♪
- pasíven -vna -o prid. (ȋ) ki mu manjka dejavnosti, delavnosti; nedejaven, nedelaven: biti pasiven; pasivni člani kolektiva; komisija je pri svojem delu preveč pasivna / pasiven odnos do stvari, življenja / ob nesreči je ostal neprizadet, pasiven ravnodušen / pasiven odpor / učenci so pri pouku pasivni ne sodelujejo, niso razgibani / pasivno znanje tujega jezika znanje, ki omogoča samo branje, brez pismenega in sproščenega ustnega izražanja ● pasivni kadilec kdor ne kadi, a vdihava tobačni dim kadilcev ◊ anat. pasivna gibala kosti; ekon. pasivna bilanca bilanca s primanjkljajem; pasivna bilanca
podjetja bilanca z izgubo; gospodarsko pasivno področje področje z nizkim narodnim dohodkom; fin. pasivne obresti obresti, ki jih kdo kot dolžnik plača; pasivni konto konto, na katerem je evidentiran kak vir sredstev; jur. pasivna legitimacija upravičenost biti toženec; pasivna volilna pravica pravica biti voljen; med. pasivna imunizacija imunizacija s serumom pasívno prisl.: pasivno obvladati tuje jezike; pasivno opazovati ♪
- pasivístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na pasivizem: pasivistična miselnost / pasivistično vedenje ♪
- pasivizácija -e ž (á) glagolnik od pasivizirati: boriti se proti pasivizaciji; duševna pasivizacija; pasivizacija občanov ♪
- pasivízem -zma m (ȋ) nedejavnost, nedelavnost: izogibati se pasivizma; preprečevati pasivizem mladine ♪
- pasivizírati -am dov. in nedov. (ȋ) spraviti v nedejavnost, nedelavnost: bolezen jih je pasivizirala; nezanimivo predavanje je učence pasiviziralo; po vrnitvi domov se je pasiviziral ♪
- pasívnost -i ž (ȋ) nedejavnost, nedelavnost: boriti se proti pasivnosti; duševna, gospodarska, politična pasivnost; pasivnost množic / pasivnost učencev pri pouku nesodelovanje, nerazgibanost ♦ ekon. pasivnost nekaterih področij ♪
- áktiv -a m (ȃ) lingv. glagolski način z osebkom kot nosilcem dejanja, tvornik: postaviti stavek iz aktiva v pasiv ♪
- aktíva -tív s mn. (ȋ) ekon. premoženjske sestavine, ki jih kdo ima: povečati aktiva; aktiva in pasiva; zmanjšanje aktiv ♪
- angléščina -e ž (ẹ̑) angleški jezik: pasivno obvlada angleščino; prevajati iz angleščine; ameriška angleščina / drugo uro bomo imeli angleščino pouk tega jezika ♪
- bilánca -e ž (ȃ) 1. primerjalni prikaz dohodkov in stroškov podjetja v določeni dobi; zaključni račun: bilanca izkazuje izgubo; sestavljati bilanco ♦ ekon. aktivna bilanca s presežkom; plačilna bilanca primerjalni prikaz poslovanja s tujino; premoženjska bilanca primerjalni prikaz aktiv in pasiv podjetja na določen dan; trgovinska bilanca razmerje med uvozom in izvozom v določeni dobi 2. pregled, obračun sploh: napraviti življenjsko bilanco; bilanca tedna: pet prometnih nesreč ♪
- defenzívnost -i ž (ȋ) lastnost, značilnost defenzivnega: defenzivnost njihovega boja / pasivna defenzivnost moštva ♪
- délaven -vna -o prid., délavnejši (ẹ́) ki rad dela: delaven človek; njegova mati je zelo delavna; delaven kot mravlja / ekspr. delavne roke // dejaven, aktiven: delavni in pasivni člani društva; vsi smo bili mrzlično delavni ♪
- devízen -zna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na devize: devizni dotok, priliv, promet; devizni režim, sistem; devizna bilanca; devizna politika; krepiti sistem deviznega samofinanciranja / devizni prekršek ♦ fin. devizni dinar računska valuta, v kateri je obračunana tuja valuta po uradnem tečaju; devizni račun bančni račun, na katerega so naložena tuja plačilna sredstva; devizni tečaj; jur. devizno pravo devízno prisl.: nekatere panoge industrije so devizno pasivne ♪
- gibálo -a s (á) 1. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: boj med nasprotji je osnovno gibalo družbenega razvoja; pisatelj prikazuje ljubezen kot poglavitno življenjsko gibalo; v njegovi prozi je lepota močno etično gibalo; notranja gibala drame; gibalo umetnikove tvornosti / dobiček je pomembno gibalo kapitalistične blagovne proizvodnje 2. nav. mn., anat. organ za gibanje (delov) telesa: gibala in dihala / aktivna gibala mišice; pasivna gibala kosti ♪
- gmôta -e ž (ó) 1. kar zavzema prostor in navadno (še) nima določene oblike: oblikovati glineno gmoto; v daljavi se je videla temna gmota gozda / brezoblična gmota / ekspr. ljudstvo je postalo pasivna gmota; pren. razčleniti pripovedno gmoto // kar deluje s svojo izredno velikostjo, težo: tank, ta velika železna gmota, se je hrupno valil po cesti; mogočna ledena, skalna gmota // ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: treba je bilo prelistati vso to gmoto starega papirja / pred vhodom je stala gmota ljudi / knjiž. gmota tišine 2. redko snov, materija, masa: plastična gmota ◊ alp. gorska gmota celoten obseg gore ali gorovja; gozd. lesna gmota količina lesa; meteor. zračna gmota zrak nad večjim področjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti; muz. zvočna gmota vsi zvočni pojavi v skladbi ♪
- hilomorfízem -zma m (ȋ) filoz. nazor, da so stvari iz snovi kot pasivnega počela in iz oblike kot aktivnega počela ♪
- impúlz -a m (ȗ) 1. knjiž. kar z močnim, navadno kratkotrajnim delovanjem povzroči, ohrani kako drugo delovanje, spodbuda: mnogi duhovni impulzi so prihajali iz te dežele; pasivno sprejema vse impulze; čakali so še na zadnji politični impulz / za svoje delovanje niso dobili nobenega impulza več; dati naši trgovini nov impulz / z oslabljenim pomenom sproščanje čustvenih impulzov // redko težnja, nagon: nepremagljiv impulz ga je gnal stran 2. elektr. kratkotrajen električni tok, nastal z zelo hitrim povečanjem na določeno vrednost, sunek: prekiniti, sprožiti impulz; kratki, močni impulzi; antena sprejema oddane impulze; jakost, pot impulza; trajanje impulza / tokovni, valovni impulz ◊ biol. vzburjenje, ki se širi iz osrednjega živčevja; fiz. produkt nespremenljive količine in časa, sunek ♪
- imunizácija -e ž (á) glagolnik od imunizirati: obvezna imunizacija prebivalstva / aktivna s cepivom, pasivna imunizacija s serumom ♪
- izročênost -i ž (é) knjiž. stanje izročenega človeka: v drami je prikazana človekova pasivna izročenost usodi ♪
- jávljati -am nedov. (á) 1. sporočati zlasti kaj uradnega pristojnemu organu: javljati položaj letal; po telefonu je javljal le manj važne stvari / publ. tuje agencije javljajo, da vojaške akcije na tem območju še niso končane sporočajo, poročajo 2. zastar. izražati, izpovedovati: sme svobodno javljati svoje misli; javljati čustva v domači besedi jávljati se 1. (uradno) prihajati na določeno mesto na zahtevo ali poziv: redno se je javljal na policiji 2. večkrat dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: pogrešani so se po vojni začeli javljati od vsepovsod // pog. odgovarjati (na poziv, klicanje), oglašati se: ponesrečenci se več ne javljajo 3. pog. prijavljati se, priglaševati se: nekateri se že javljajo k izpitom / javljati se k besedi // žarg., šol. prijavljati se, priglaševati se zaradi preverjanja znanja: proti koncu konference so se javljali drug za drugim, da bi
popravili ocene 4. knjiž. pojavljati se, nastopati, kazati se: to ime se javlja šele v šestnajstem stoletju; komaj opazno se je začela javljati pasivna rezistenca / na beli polti so se začele javljati rdeče lise ♪
- kràj krája m (ȁ á) 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil / navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja // navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega partizanskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj; seznaniti se s problematiko turističnih krajev 2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih Jugoslavije / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod // navadno s prilastkom ta del a) glede na
gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna; zofa je bila na več krajih raztrgana 3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril; pokazal je kraj, kjer sta se srečala; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem; kraj (storitve) kaznivega dejanja; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj;
na ta kraj bodo postavili spomenik; publ. priti na kraj nesreče; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune // v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem; skupina je gradivo zbirala na kraju samem 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od a) središča: potegnil ga je h kraju; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste) b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil // nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal; to je do kraja hudoben človek; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno 5. raba peša, v prislovni rabi, s predlogom izraža a) nastop dejanja; začetek: od kraja smo stanovali skupaj;
od kraja se mu je čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja b) približevanje prenehanju dejanja; konec: avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru 6. nav. mn., redko krajevec, krajec: gledal ga je izpod širokih krajev; klobuk z navzdol zavihanimi kraji 7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta ● ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve; star. odriniti od kraja od brega; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal; dati kaj v kraj vkraj; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani; zelo zarasla kraja ceste robova;
ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena; jur. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti; lingv. prislovno določilo kraja; rel. sveti kraji; prim. skraja ♪
1 26 51 
