Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

paradoks (6)

1.      paradóks  -a m (ọ̑) misel, trditev, ki temelji na neskladju s splošno veljavnim, priznanim: ni mogel razumeti paradoksa, da je človeku prekratek čas lahko tudi predolg; značilen dialektični paradoks; paradoks o združitvi nezdružljivega; najti razlago za paradoks ♦ fiz. hidrostatični paradoks dejstvo, da tlak na steno posode ni odvisen od oblike posode, marveč od gostote tekočine in globine; lit. paradoks besedna figura, ki temelji na neskladju s splošno veljavnim, priznanim // ekspr. nasprotje, protislovje, navadno nesmiselno: zaiti v paradoks; gre samo za navidezen paradoks; znašel se je v nerešljivem paradoksu; to zveni kot paradoks ♪
2.      paradoksálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na paradoks: primer, ki si ga povedal, je paradoksalen / situacija postaja še bolj paradoksalna / paradoksalna misel paradoksna paradoksálno prisl.: dostikrat se obnaša paradoksalno / v povedni rabi paradoksalno je, da se oklepa takega spoznanja ♪
3.      paradoksálnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost paradoksalnega: spoznavati paradoksalnost takega položaja / paradoksalnost domneve paradoksnost ♪
4.      paradóksen  -sna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na paradoks: navajal je same paradoksne primere / priti do paradoksnega sklepa / položaj je paradoksen paradóksno prisl.: ta izjava se glasi precej paradoksno ♪
5.      paradóksnost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost paradoksnega: paradoksnost anarhizma ♪
6.      hídrostátičen  -čna -o prid. (ȋ-á) nanašajoč se na hidrostatiko: hidrostatični pritisk / hidrostatična priprava / ribji mehur je hidrostatičen organ ♦ fiz. hidrostatični paradoks dejstvo, da tlak na steno posode ni odvisen od oblike posode, marveč od gostote tekočine in globine ♪