Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
pametno (106) 
- pámetnost -i ž (á) knjiž. lastnost pametnega človeka: občudoval je njeno pametnost / pametnost odločitve ♪
- nespámetnost -i ž (á) lastnost nespametnega človeka: ta odločitev izvira iz njegove nespametnosti / nespametnost sklepa; nespametnost vojne / govoriti, počenjati nespametnosti ♪
- ábotnost -i ž (á) raba peša lastnost abotnega človeka; nespametnost, neumnost: pokopala ga je lastna abotnost / do abotnosti naiven fant / govoriti abotnosti; izbij ji abotnosti iz glave ♪
- blaznéti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. raba peša kazati znake duševne bolezni: bolnik blazni 2. ekspr. burno izražati svoja čustva: blazneti od bolečine, veselja; pren. njena duša je blaznela v obupu in žalosti ● ekspr. ne blazni ne govori, ne ravnaj nespametno, nerazsodno; zastar. še vedno blazni za tisto lepotico je zelo zaljubljen vanjo blaznèč -éča -e: blazneča ženska ♪
- blebèt -éta m (ȅ ẹ́) slabš. nespametno, nepremišljeno govorjenje: ženski blebet / nerazumljiv bolezenski blebet ♪
- blebetáč -a m (á) slabš. kdor nespametno, nepremišljeno govori: čisto navaden blebetač je; veljal je za blebetača; neresen, površen blebetač ♪
- blebetáti -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. slabš. nespametno, nepremišljeno govoriti: povej, pa ne blebetaj toliko / blebetati neumnosti; blebeta, kar mu pride na misel 2. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: dete blebeta; blebetati nerazumljive besede ♪
- blebetávec -vca m (ȃ) slabš. kdor nespametno, nepremišljeno govori: nepremišljen blebetavec ♪
- blebetúlja -e ž (ú) slabš. kdor nespametno, nepremišljeno govori, zlasti ženska: stara blebetulja ♪
- bledênje tudi blêdenje -a s (é; é) glagolnik od blesti: poslušati bledenje bolnika / vse, kar govori, je nespametno bledenje ♪
- blekáti -ám nedov. (á ȃ) slabš. nespametno, nepremišljeno govoriti: kar tjavdan bleka ♪
- bôlj prisl., nàjbolj (ȍ) 1. stopnjuje a) pridevnike, ki nimajo primernika z obrazilom, in iz njih izpeljane prislove: bolj zelen; bolj goreč, oddaljen, razvit; bolj moški; bolj domač, zdrav; najbolj gozdnati kraji; bolj divje gleda / tako se stopnjujejo, posebno kadar je poudarek očiten, tudi tisti pridevniki in prislovi, ki imajo sicer primernik z obrazilom: bolj pametno govori, kakor smo pričakovali; to je najbolj pohleven človek / zagotovljena je kar najbolj izdatna podpora b) nepridevniške prislove: premakniti bolj naprej; stal je bolj zadaj kakor jaz; bolj natanko pogledati; to mi je bolj prav / to vprašanje je danes bolj kot kdajkoli pereče; ogiba se ga bolj ko mogoče kolikor se le da 2. izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja: eden je bolj molčal kakor drug; ono drugo blago mi je bolj po volji; izkazal se je bolj moža, kot bi si mislil; naraven je, da
bolj ne more biti; telesna moč ga ne mika manj od duševne, če ne celo bolj; doma je najbolj brez skrbi / čedalje, še, veliko, vse, zmerom bolj me skrbi; poleti ni bral, tem bolj pa pozimi ∙ bolj in bolj mu je všeč čedalje bolj, zmerom bolj; stvar je bolj ali manj jasna kolikor toliko, približno 3. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor bolj so jih tlačili, toliko bolj so se upirali; čim nižje greš, tem bolj je zeleno; bolj ko se ga otepaš, bolj sili vate; Kmet če je bolj jezen, bolj pije (F. Detela); Bolj psa dražiš, huje laja (I. Koprivec) ♪
- budáliti -im nedov. (á ȃ) ekspr. govoriti, ravnati nespametno: kaj budališ, še boš vesel in srečen; ne budali ♪
- čeljúst -i ž (ȗ) nav. mn. 1. del obraza, v katerem so vraščeni zobje: čeljusti mu štrlijo naprej; odpreti, razkleniti čeljusti; brezzobe, močne čeljusti; spodnja, zgornja čeljust ∙ pog., ekspr. dobiti jih po čeljustih biti tepen, kaznovan zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja // nizko kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: molči, čeljust stara; o ti čeljust široka 2. rabi se samostojno ali s prilastkom čeljustim podoben del orodja, naprave, stroja: pri vseh grabljah je moral popraviti čeljusti; čeljusti primeža, žerjava, klešč ◊ avt. zavorne čeljusti vzvoda, ki pritiskata na zavorni boben; šport. prestaviti čeljusti na smučko pritrjeni kovinski del stremen; strojn. drobilne čeljusti; zool. sprednja, srednja, zadnja čeljust organ žuželk za sprejemanje hrane ♪
- čeljustáč -a m (á) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: ne poslušaj tega čeljustača / je velik čeljustač in bahač ♪
- čeljustáti -ám nedov. (á ȃ) slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: kaj pa čeljustaš! neprenehoma ji je nekaj čvekal in čeljustal // govoriti, pripovedovati: ljudje čeljustajo, da sem jaz kriv; vse mogoče čeljustajo o njem / tudi ti bi se bal, kaj bi čeljustal se hvalil, bahal ♪
- čeljustàv -áva -o prid. (ȁ á) slabš. ki vsebinsko prazno, nespametno govori: čeljustave babnice ♪
- čeljústnik -a m (ȗ) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: fant je velik čeljustnik / strupeni čeljustniki so obirali mladi par ♪
- česnáč -a m (á) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: bahav česnač ♪
- česnáti -ám nedov. (á ȃ) slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: pijan je, pa česna; molči, kaj česnaš; česna kakor baba / česnati neumnosti // govoriti, pripovedovati: nikjer ne česnaj tega, kar veš; ljudje o njem marsikaj česnajo ♪
- čvéka tudi čvêka -e ž (ẹ̑; ē) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: ti si stara čveka, nikoli ne boš drugačen / je čveka, vse pove // nav. mn. izmišljotina, čenča: kdo je raznesel te čveke? ♪
- čvekáč -a m (á) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: težko poslušam tega čvekača / velik čvekač in bahač je ♪
- čvekálast -a -o prid. (á) slabš. ki (rad) vsebinsko prazno, nespametno govori: nerad je poslušal čvekalasto sosedo ♪
- čvekaríja -e ž (ȋ) nav. mn., slabš. vsebinsko prazno, nespametno govorjenje: ne meni se za te čvekarije; vsako čvekarijo verjame / glava mu je polna raznih čvekarij ♪
- čvékast in čvêkast -a -o prid. (ẹ̑; ē) slabš. ki (rad) vsebinsko prazno, nespametno govori: čvekasta ženska / molči, čveka čvekasta ♪
1 26 51 76 101 
