Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pali (76-100)


  1.      bíč 1 in bìč bíča m (ȋ í; ȉ í) palica s pritrjenim jermenom ali vrvjo za udarjanje: vihteti bič; počiti, švrkniti z bičem / jahalni, pasji bič ∙ ekspr. če se žival upre, zapoje bič je tepena // ekspr. udarci z bičem: žival je topo prenašala bič / bili so vajeni biča // ekspr., s prilastkom nasilje, sila, pritisk: lomi se pod bičem lastne krvi; bič javnega mnenja; bič usode / postal je bič svoje družine nadloga ◊ muz. bič glasbilo v orkestru, ki posnema pok biča; zool. morski bič velika morska riba s strupeno bodico na repu, Trigon pastynaca ♪
  2.      bíčevnik  -a m (í) držaj pri biču: udaril je z bičevnikom po oslu; brinov bičevnik; urezati si palico za bičevnik ♪
  3.      biljárd  -a m (ȃ) namizna igra s palicami in kroglami: igrati biljard; partija biljarda // miza za igranje te igre ♪
  4.      biljárden  -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na biljard: sliši se trkanje biljardnih krogel; zelena biljardna miza; biljardna palica / biljardna soba ♪
  5.      bíti  bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ) 1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla; debele kaplje so mu bile v lice; veter jim bije v obraz; toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem; pren. luč bije v oči; trušč nam bije v ušesa // udarjati z nogo, z roko ob kaj: biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize brca; togotno biti okoli sebe 2. dajati komu udarce: bije in udriha; biti do krvi; biti po glavi; bije ga kot živino; biti se po čelu // knjiž., z notranjim predmetom udeleževati se oboroženega boja: biti odločilno bitko; biti boj s sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti hude duševne boje 3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije; preh. njihova ura bije tudi četrti; ura kaže tri in bije dve; pol bije; nar. ura je bila osmo osem; brezoseb. deset je bilo; pravkar bije pet 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah: srce mu še bije; srce bije divje, hitro; srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž. kri živahno bije po žilah 5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona; brezoseb. plat zvona je bilo; pren. problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona // star. z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati, tolči: biti na cimbale; biti v boben 6. knjiž., redko širiti se, prihajati od kod: iz zidu bije hlad; pren. iz njegovih besed bije sovraštvo ● kap bije na prag od konca strehe padajo kaplje na prag; knjiž. na koga bije sum kdo je osumljen; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; ekspr. zadnja ura mu bije umira; skrajni čas je, da to stori; ekspr. njegovemu tiranstvu bije zadnja ura bliža se konec njegovega tiranstva; vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti; iron. saj vemo, koliko je ura bila kakšen je položaj; star. tuja vrata ga bodo bila po petah ne bo imel svojega doma; ekspr. kaj ga pa biješ kaj počenjaš neumnosti; biti (si) takt s palico dajati (si) takt; raba peša otroci bijejo žogo igrajo nogomet; rumena barva hiše bije v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; star. srce mu za drugo bije ljubi drugo ◊ etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici bíti se 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: biti se za svobodo; biti se do zadnje kaplje krvi, do zadnjega; biti se na življenje in smrt; pren. novo se bije s starim // knjiž. dvobojevati se: zaradi žalitve se je bil z njim; star. biti se na sablje 2. zelo si prizadevati za kaj: bili so se za delavske pravice 3. biti v nasprotju s čim: tako ravnanje bi se bilo z njegovimi nazori / barve se bijejo med seboj bijóč -a -e: stopala je, bijoč s palico ob tla; bijoča ura; burno bijoče srce; v oči bijoča neumnost bít -a -o nar.: hiša iz bite ilovice zbite, steptane; deca je večkrat »bita ko sita« (I. Potrč) tepena ♪
  6.      bôdčec  in bódčec -a [čǝc] m (ō; ọ̑) bot. trnat kraški grm z jajčastimi listi in zelenkasto rumenimi cveti, Paliurus spina-christi ♪
  7.      bôžji  -a -e prid. (ó) 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega // namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša / božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake ● božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja ◊ bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja ♪
  8.      brátev  -tve tudi brátva -e ž (ȃ) glagolnik od brati 4: a) pravočasna bratev pri hruškah je važna b) oktobra je pravi čas za bratev / iti v bratev // nar. vzhodno čas trgatve: ob bratvi so ljudje spali kar na peči ♪
  9.      brezméjen  -jna -o prid. (ẹ̄) ki je brez meje: brezmejen prostor / brezmejno morje // ekspr. zelo velik ali dolgo trajajoč: lotila se ga je brezmejna groza; brezmejna ljubezen, žalost brezméjno prisl.: vsi so mu brezmejno zaupali; brezmejno vdan ♪
  10.      brínovka  in brínjevka -e ž (í) 1. severnoevropska ptica pevka s temno rjavimi krili in hrbtom: brinovke iščejo hrane; V jesenski tihi čas prileti brinjevka na Kras (S. Kosovel) 2. redko palica iz brinovega lesa ♪
  11.      brítof  -a m (ȋ) nižje pog. pokopališče: dolgo so hodili po britofu / vulg. imel je trojen podbradek in kurji britof velik trebuh ♪
  12.      bŕskati  -am nedov. (r̄ ȓ) 1. razkopavati s kremplji, s prsti: kokoši brskajo po gnoju; otrok brska po pesku; brskati za črvi / brskati s palico po blatu / brskati po nosu 2. prizadevno iskati, stikati za čim: brskati po predalu, po žepih; ekspr. brskati po arhivih za listinami; brskati po slovarju; pren. brskati po preteklosti, po spominu; brskati po tujem življenju ● ekspr. brskati po tujem blatu stikati za tujimi slabostmi; ekspr. vse življenje brska po knjigah študira brskajóč -a -e: brskajoča kokoš ♪
  13.      brzostrélen  -lna -o prid. (ẹ̑) ki je za hitro streljanje: sliši se drdranje brzostrelnih topov; brzostrelna puška; brzostrelno orožje / obsipali so jih z brzostrelnimi svinčenkami ♪
  14.      búkovka  -e ž (ú) palica iz bukovega lesa: zavihteti bukovko ♪
  15.      buláva  -e ž (ȃ) na Poljskem in v Ukrajini, nekdaj okrašena palica kot znamenje hetmanske oblasti: pozlačena bulava ♪
  16.      búnka  -e ž (ȗ) 1. oteklina, navadno od udarca: iz pretepa je odnesel bunko na čelu // nav. mn., ekspr., raba peša močen udarec, navadno s pestjo: dobiti bunke; naložiti bunke 2. pog. glavič, betiček: palica s srebrno bunko / na vrtu imajo pisane steklene bunke krogle 3. slabš. debela, nerodna ženska: tisto bunko je prosil za ples; debela bunka / bila je prava kmečka bunka ♪
  17.      butíca  -e ž (í) 1. ekspr. glava: butica me boli; razčesniti butico / tako trmastih butic, kot je on, ne pregovoriš ∙ pog., ekspr. ne gre mu v butico ne razume; pog., ekspr. v butici se mu je posvetilo doumel, razumel je; pog., ekspr. učenec je trde butice se težko uči 2. star. glavič, betiček: palica s srebrno butico ♪
  18.      butíčast  -a -o prid. (í) 1. ekspr. ki ima debelo glavo: velik, butičast fant 2. star. ki ima (velik) glavič, betiček: butičasta palica ♪
  19.      cájnarica  -e ž (ȃ) metal., nekdaj naprava za predelavo cagljev v palice: cajnarice ne cvilijo več ♪
  20.      cájnati  -am nedov. (ȃ) metal., nekdaj kovati v tanke železne palice ♪
  21.      cép  -a m, mn. tudi cepóvi, tož. mn. tudi cepé, im. dv. tudi cepá (ẹ̑) 1. del cepca, s katerim se udarja: privezati nov cep; les za cepe / redko ves dan je vihtel cep cepec 2. redko enoletni poganjek, s katerim se cepi; cepič: cep se je prijel; narezati češnjevih cepov // cepljenka, cepljenec: zajec dela škodo na cepih 3. zastar. debela palica, gorjača: z železom okovani cepi 4. ed., star. precep: ujeti gada v cep ● star. v dva cepa govoriti dvoumno; star. majati se v dva cepa na levo in desno; star. znal je žvižgati v dva cepa dvoglasno ♪
  22.      cépati  -am tudi cêpati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) 1. v presledkih slišno, plosko padati: kaplje cepajo od vej; kepe snega cepajo z dreves; sadje cepa na tla // ekspr. večkrat zgruditi se, padati: borci so od utrujenosti cepali v sneg 2. ekspr. trumoma umirati, poginjati: prebivalstvo je cepalo od lakote; živina mu cepa; ljudje so cepali kakor muhe 3. pog. v presledkih drug za drugim prihajati: ljudje so polagoma začeli cepati v dvorano ● žarg., šol. študentje kar po vrsti cepajo pri izpitih jih ne opravijo ♪
  23.      cépec  -pca m (ẹ́) 1. preprosto orodje za ročno mlačev: mlatiti s cepci; pokanje cepcev na skednjih // redko del cepca, s katerim se udarja; cep: cepec z grčasto bunko 2. zastar. debela palica, gorjača: opiral se je na okovan cepec 3. ekspr. neolikan ali omejen človek: pa si res pravi cepec; vede se kot teleban in cepec / in jaz, cepec, sem mu verjel / kot psovka: kam pa rineš, cepec; cepec neumni ● ekspr. končati prepir s cepcem surovo, neotesano ♪
  24.      cíntor  -ja m (ȋ) nar. prekmursko pokopališče: pokopali so ga na cintorju ♪
  25.      corrída  -e [kori-] ž (ȋ) zlasti v španskem okolju bikoborba: na corridi so nastopali znameniti matadorji ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA