Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pada (601-625)


  1.      odvréči  -vŕžem dov., odvŕzi odvŕzite in odvrzíte; odvŕgel odvŕgla (ẹ́ ȓ) 1. z metom narediti, da kaj preneha biti pri osebku: odvreči cigaretni ogorek, prazno steklenico, škatlo / odvreči breme s pleč / letala so odvrgla bombe spustila / ekspr. vojaki so odvrgli orožje so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; pren. v hipu je odvrgel vso dostojanstvenost // izločiti kot neuporabno: odvreči stare igrače; ko se bo stroj pokvaril, ga bodo odvrgli 2. z metom spraviti kam: helikopter jim je odvrgel opremo v taborišče; letalo je odvrglo partizanom municijo in orožje / padalce so odvrgli na osvobojeno ozemlje 3. redko postati revnejši, siromašnejši za kako stvar; izgubiti: drevesa so že odvrgla listje; ta rastlina odvrže liste, če jo preveč zalivamo / jelen odvrže rogovje jelenu odpade rogovje; rak odvrže oklep se levi ● ekspr. nekaj se jim je zameril, zato so ga odvrgli izločili, izključili iz svoje sredine; ekspr. ljudje še niso odvrgli stare kože se še niso spremenili odvŕžen -a -o: odvrženi predmeti; odvrženo orožje se razdeli borcem ♪
  2.      odžírati  -am nedov. (ȋ ȋ) nizko uživati, porabljati, kar pripada drugemu, potrebuje drug: na stara leta jima odžira kruh; škorci odžirajo hrano drugim pticam // povzročati, da kdo česa ne dobi, nima več: z neugodnim mnenjem jim je odžiral delo / novi hotel jim odžira goste prevzema ♪
  3.      ofenzíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na ofenzivo, napadalen: ofenzivno partizansko bojevanje / ofenzivno in defenzivno orožje / ofenzivna vojna 2. bojevit, borben: domači igralci so bili bolj ofenzivni kot gostje / ofenzivna igra moštva // ki izraža, kaže oster, grob, žaljiv odnos do koga; napadalen: politik je imel ofenziven govor ◊ avt. ofenzivna vožnja vožnja, pri kateri voznik ne upošteva dovolj cestnoprometnih predpisov, razmer na cesti; voj. ofenzivna bomba ročna bomba z lažjim kovinskim oklepom ofenzívno prisl.: moštvo je igralo ofenzivno ♪
  4.      ofenzívnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost ofenzivnega, napadalnost: moč in ofenzivnost sovražnikovih sil je nekoliko popustila / politična ofenzivnost ♪
  5.      ôgenj  ôgnja m (ó) 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj // pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja // visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede / kot ukaz ogenj 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj ● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka ◊ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov ♪
  6.      ogrinjálo  -a s (á) oblačilo za ogrinjanje: pod vratom si je zavezala ogrinjalo; toplo volneno ogrinjalo; lasje so ji kot ogrinjalo padali na ramena / pastirsko ogrinjalo // kar kaj ogrinja, pokriva: dala si je na rame ogrinjalo in se začela česati; pren. pokrajina ima zeleno ogrinjalo ♪
  7.      ogrozíti  -ím dov., ogrózil (ȋ í) povzročiti stanje, ki je nevarno, neugodno za koga: epidemija je ogrozila predvsem otroke / vse to je ogrozilo njegovo delo; ogroziti obstoj gledališča / publ. ogroziti mir na svetu // publ. povzročiti pri tekmi, tekmovanju položaj, ki je za koga slab, neugoden: ogroziti vodstvo gostujočega moštva / napadalec je ogrozil nasprotnikova vrata ogróžen -a -o tudi ogrožèn -êna -o: socialno in zdravstveno ogroženi otroci; ogroženo področje ♪
  8.      ogróžati  -am nedov. (ọ́) povzročati stanje, ki je nevarno, neugodno za koga: vozniki večkrat ogrožajo pešce; narasla reka ogroža vas / s svojo boleznijo ogroža vse okolje / ogrožati mir, varnost, zdravje // publ. povzročati pri tekmi, tekmovanju položaj, ki je za koga slab, neugoden: ogrožati vodilno mesto gostujočega moštva / napadalec ogroža nasprotnikova vrata ogrožajóč -a -e: delal je, ne ogrožajoč nikogar ogróžan -a -o: življenje v tistih krajih je ogrožano ogroženo ♪
  9.      ohraníti  in ohrániti -im dov. (ȋ á ā) 1. narediti, da ima kaj dalj časa svoje bistvene lastnosti, značilnosti: ohraniti predmete nepoškodovane; ohraniti sadje čez zimo / ohraniti sadju vitamine; taki izdelki se ohranijo samo v suhem prostoru 2. narediti, da kaj ne preneha biti, obstajati: njegovo zadnje pismo so ohranili / ohraniti mir, prijateljstvo med narodi / ohraniti stare šege 3. narediti, da kaj ostane nespremenjeno; obdržati: ohraniti prvotni vrstni red // z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: ohraniti koga pri dobri volji; ekspr. ohraniti gledališče pri življenju / delo ga je ohranilo zdravega // z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: ohraniti naravno barvo in okus; kljub ponižanjem je ohranil čast; dobroto je ohranila vse življenje; ohraniti vitkost 4. z oslabljenim pomenom izraža, da odnos osebka, kot ga določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: ohraniti spomin na ta dogodek; ohraniti spoštovanje do matere / do njega je ohranila ljubezenska čustva / ohraniti (komu) zvestobo ostati (mu) zvest 5. star. obvarovati: otroka je znala ohraniti pred vsemi nevarnostmi / posestva zaradi dolgov ni mogel ohraniti rešiti propada ● knjiž. poskušal je ohraniti glavo nad vodo obdržati; ekspr. ohranil je mirno kri, mirne živce ni se razburil, ni se vznemiril; znal je ohraniti naklonjenost občinstva biti tak, delati tako, da mu je bilo občinstvo še naklonjeno; ekspr. svoje nasvete kar zase ohrani nočem tvojih nasvetov; ohrani zase, kar sem ti povedal ne povej, ne zaupaj drugemu; ekspr. ohraniti v spominu zapomniti si; v osmrtnicah ohranili ga bomo v lepem spominu ohraníti se in ohrániti se s prislovnim določilom izraža začetek, izvor česa še obstoječega: vaza se je ohranila iz antike / te navade so se ohranile še iz nekdanjih časov ohránjen -a -o: dobro ohranjena jabolka; njegova pisma so ohranjena; besedilo je ohranjeno samo v rokopisu ∙ ekspr. kljub starosti je še dobro ohranjena ni videti stara; je zdrava ♪
  10.      okléstiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̄) 1. s sekiro odstraniti (drevesu) veje: smreko je oklestil samo pri tleh; oklestiti in obeliti / oklestiti veje // pog. zelo skrajšati, skrčiti: stavek je tako oklestil, da je postal skoraj nerazumljiv; oklestiti tekst 2. ekspr. z močnim padanjem povzročiti škodo: toča je oklestila sadno drevje, vinograd 3. ekspr. natepsti, pretepsti: dobro sem ga oklestil okléščen -a -o: okleščene veje; okleščeno deblo, drevje ♪
  11.      okóliš  tudi okolíš -a m (ọ̑; í) 1. s prilastkom določeno ozemlje kot organizacijska enota za a) dejavnost kake ustanove, organizacije: dostavni poštni okoliš; matični, sodni, šolski okoliš / gradbeni, zazidalni okoliš / mestni okoliš / odkar so zemljo razdelili, spada vse pod poljanski okoliš b) kak dogodek, opravilo: popisni, volilni okoliš c) pridobivanje česa: sadni, semenski okoliš / proizvodni okoliš 2. redko okolica, soseščina: v vsem okolišu ni poznala nobenega človeka; okoliš mesta 3. star., v prislovni rabi, v zvezi brez okolišev brez prikrivanja, naravnost: povedala mu je brez okolišev ● star. izvedeti kaj po okoliših posredno, po ovinkih; redko v njenem okolišu so imeli gospodinjske skrbi za nizke okolju, miljeju ♪
  12.      okólnost  -i ž (ọ̑) okoliščina: okolnosti ne dovoljujejo napada / to je bila za nas razveseljiva, srečna okolnost / opozoril je na okolnost, da sta se ravno pred letom prvič srečala / živeli so v slabih okolnostih razmerah ♪
  13.      omahováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi: glede tega omahuje; niti za trenutek ni omahovala; omahovati med lažjo in resnico; omahuje, ali naj odpošlje pismo 2. knjiž. omagovati, pešati: pod težo bremena ji roka omahuje / moči so nam omahovale, bili smo izčrpani / sovražniki že omahujejo postajajo manj napadalni 3. knjiž. počasi, s težavo hoditi: bataljon je omahoval proti taborišču ● knjiž. ponekod izgovor, poudarek omahuje se pojavlja v različnih oblikah, na različnih mestih; ekspr. korak mu omahuje hodi neodločno, negotovo omahováje stil. omahujé: omahovaje je krenil proti kaznilniškemu zidu omahujóč -a -e: omahujoč je stopila k oknu; omahujoči koraki ♪
  14.      omèt  -éta m (ȅ ẹ́) na zid enakomerno nanesena malta: omet se kruši, odpada, poka; odstraniti, zgladiti omet; napeljava je pod ometom; omet je še svež / brizgani omet; notranji, stenski, stropni, zunanji omet ♦ arhit. nakljuvati omet v star omet vsekati brazde, točke, da se nanj lahko prime nov omet; grad. fini omet iz drobnega peska, s katerim se navadno zaključuje obdelava stene; grobi omet iz debelejšega peska; prani omet iz pranega umetnega kamna ♪
  15.      omízje  -a s (ȋ) 1. skupina ljudi, ki sedijo za isto mizo: omizje je začelo peti / igralno, pivsko omizje / stalno omizje / ekspr. ideje Zoisovega omizja družbe, kroga 2. ekspr. večja miza s pripadajočimi stoli, klopmi: družba ima svoje omizje; prazno omizje / vstati izza omizja ♪
  16.      omréžje  -a s (ẹ̑) 1. s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem področju: električno, vodovodno omrežje; železniško omrežje je gosto / omrežje prekopov / okvara na telefonskem omrežju / z oslabljenim pomenom izboljšati cestno omrežje ceste ♦ elektr. razdelilno omrežje za razdelitev električne energije odjemalcem; ptt krajevno telefonsko omrežje ki povezuje s centralo telefonske priključke v določenem kraju; medkrajevno telefonsko in telegrafsko omrežje 2. s prilastkom objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem področju: računalniško, trgovsko, zdravstveno omrežje / omrežje šol // redko med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost; mreža: organizirati obveščevalno omrežje / omrežje sodelavcev 3. knjiž. (kovana okenska) mreža: omrežje na oknih banke, zapora / okensko omrežje 4. knjiž., redko, navadno s prilastkom kar je po obliki podobno mreži; mreža: omrežje žilic na roki ♪
  17.      oné  zaim. neskl., mest., or. ed. m. in s. tudi oném (ẹ̄) ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: aro mi je dal one, tisti mešetar; ali si res bil pri onem, pri padarju; glejte, manjka vam one — navdušenje / kam pridemo, če bo že vsak one ukazoval; zadnjič je bil spet pri svoji one / v prislovni rabi one, kaj praviš, na koga meri / v povedni rabi v glavi se mi one ... megli; prim. onega ♪
  18.      opásti  opádem dov., stil. opàl opála (á ā) 1. knjiž. padajoč pokriti: sneg je opadel planine 2. zastar. odpasti: zaradi suše je opadlo precej sadja 3. zastar. omahniti, pasti: prijel se je za stol, da ne bi opadel ♪
  19.      operácija  -e ž (á) 1. zdravniško dejanje z namenom odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa: operacija traja že pet ur; operacija je uspela; narediti, opraviti operacijo; pacient je operacijo dobro prestal; asistirati pri operaciji; težka operacija; operacija dvanajsternika, slepiča / lepotna operacija; plastična operacija z namenom operativno obnoviti poškodovano, iznakaženo tkivo ali del telesa / pog. si že šel na operacijo si se že dal operirati 2. voj., navadno s prilastkom delovanje večjega števila oboroženih sil z namenom zavzeti večje ozemlje ali uničiti večje število nasprotnikovih sil: operacija poteka ob meji; izvesti, spremljati, voditi operacijo; ustaviti vojaške operacije / očiščevalna, padalska operacija 3. navadno s prilastkom skupek med seboj povezanih del v okviru celote: združiti več delovnih operacij; novi tip pralnega stroja ima štirinajst operacij; poznati zaporedje operacij pri stroju 4. nav. mn., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža opravljanje, izvajanje dejavnosti, kot jo določa prilastek: finančne, kreditne, trgovinske operacije; takih miselnih operacij ni več zmožen / publ. prišlo je do zastoja pristaniških operacij del v zvezi z razkladanjem, nakladanjem ◊ filoz. logična operacija postopek pri proučevanju, ki upošteva zakon logike; mat. računska operacija postopek, po katerem dobimo iz enega ali več danih števil novo število; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji; med. aseptična operacija; indikacija za operacijo ♪
  20.      oplazíti  in opláziti -im, in opláziti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. premikajoč se od strani se dotakniti: padajoča smreka je oplazila sosednje drevje; po obrazu ga je oplazila veja; pri preskoku je oplazil oviro / roka je drsala po zidu in oplazila vrata; pren. civilizacija jih je le površno oplazila // nav. ekspr. zadeti, trčiti ob kaj pod zelo majhnim kotom: tovornjak je oplazil avtomobil; avtobusa sta se oplazila po vsej dolžini 2. raniti, poškodovati z zadetkom od strani: krogla mu je oplazila roko / strel ga je oplazil po čelu / ne vstajaj, da te ne oplazi granata // nav. ekspr. nekoliko poškodovati: večkrat jih je oplazila strela / rože je oplazila prva slana / spet ga je oplazila kap 3. ekspr., navadno v zvezi oplaziti z očmi, s pogledom na hitro pogledati: očitajoče ga je oplazila z očmi; oplazila ga je s hladnim pogledom / njegove oči mimogrede oplazijo goste 4. ekspr. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: oplaziti z bičem; iztrgal mu je dežnik in ga z njim pošteno oplazil; pren. kritik ga je z nekaj stavki dobro oplazil 5. ekspr. premikajoč se za krajši čas pojaviti se, nastopiti na površini: svetloba žarometa oplazi hišo / sence oblakov so oplazile njive ♪
  21.      opleníti  in opléniti -im dov. (ȋ ẹ́) izropati: oplenili so ladje z dragocenim tovorom ∙ napadalci so ga oplenili oropali oplenívši zastar.: oplenivši mesto, se je sovražnik umaknil oplénjen -a -o: oplenjena trgovina ♪
  22.      opotékati se  -am se nedov. (ẹ̑) majavo, negotovo a) hoditi, prestopati se: opotekal se je in padal; opotekal se je od slabosti, utrujenosti; opotekal se je pod težo bremena; opotekala se je kakor omamljena / počasi se je opotekala za njim; pren. jezik se mu opoteka b) s prislovnim določilom prihajati, odhajati: opotekal se je iz kleti; počasi se je opotekal v sobo ◊ navt. ladja se opoteka se premika navzgor in navzdol okrog prečne in vzdolžne osi hkrati opotekáje se: opotekaje se je vstal opotekajóč se -a -e: opotekajoč se je stopil k oknu; opotekajoča se hoja; prisl.: opotekajoče se oditi ♪
  23.      opozícija  -e ž (í) 1. v nekaterih državah nasprotovanje stranke, strank političnemu programu druge stranke, drugih strank, navadno vodilnih: opozicija proti programu stranke je prenehala; vladni predlog je naletel na opozicijo / stranka je v opoziciji nasprotuje politiki vladajoče stranke // publ. opozicijska stranka, opozicijske stranke: pripadati opoziciji; poslanci leve opozicije; voditelj opozicije / parlamentarna opozicija / leva opozicija v demokratski stranki skupina, krilo 2. knjiž. nasprotovanje, odpor: ko je spregovoril, je začutil med poslušalci tiho opozicijo / to je storil iz opozicije; biti v opoziciji nasprotovati 3. astr. konfiguracija, pri kateri je premičnica navidezno na nasprotni strani neba kot Sonce: konjunkcija in opozicija / Jupiter je v opoziciji s Soncem 4. lingv. razmerje med dvema istovrstnima jezikovnima prvinama, ki se v čem popolnoma razlikujeta: pomenska opozicija ◊ šah. položaj kraljev, stoječih si nasproti v isti smeri, med katerima je liho število polj ♪
  24.      opráva  -e ž (ȃ) 1. raba peša kar ima kdo na telesu, zlasti obleka, obutev: zakaj si ne kupiš nove oprave / po opravi se je videlo, da je kmet / zelo lepo opravo imaš lepo si oblečen / bil je v delavniški opravi delavniško je bil oblečen; viteška oprava / star. svilena oprava obleka, oblačilo // star., navadno s prilastkom predmeti, oblačila, namenjeni za a) opravljanje kake dejavnosti; oprema: jamarska, padalska oprava; vojaška oprava / konjska oprava b) posebno priložnost, obdobje: nevestina oprava 2. star. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor; oprema: prostor potrebuje novo opravo / kuhinjska oprava; pisarniška, šolska oprava // s prilastkom naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: oprava mehanične delavnice 3. knjiž. glagolnik od opraviti: oprava postopka; oprava volitev ● zastar. namizna oprava krožniki, pribor; zastar. nočem imeti nobene oprave z njim opravka; star. koliko je oprave pri hiši orodja, priprav, naprav ♪
  25.      oprávek  -vka m (ȃ) 1. kar kdo opravlja a) glede na okoliščine: imeti opravek na sodišču; opravki v zvezi s prodajo hiše; imam dosti opravkov / biti v mestu po opravku; hoditi, iti, priti po opravkih; šli so vsak po svojem opravku; moram še po opravkih; poslati koga po važnem opravku b) nav. mn., s prilastkom glede na poklic, položaj, mesto: nalagali so mu kurirske opravke; blagajniški, poklicni, poslovni opravki; opravki tovarniškega čuvaja 2. nav. ekspr., v zvezi imeti opravka s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: s tem dogodkom nimam nobenega opravka; z njim nočem imeti opravka; imeti opravka s policijo; opozoriti na previdnost tiste, ki imajo opravka z orožjem; v tistem pretepu sem imel tudi jaz opravka sem se ga udeležil; publ. vse kaže, da imamo opravka s tatvino da gre za tatvino; zver, s katero smo imeli opravka, se še zmenila ni za naše udarce smo se spopadali b) kdo kaj dela: ima veliko opravka s čiščenjem, kuho; imeti opravka z vrtom // izraža vzročno odvisnost, povezanost: nesrečo je zakrivil sam, dež pri tem nima nobenega opravka; ima to kaj opravka z mojo izjavo; medicina ima opravka z boleznimi se ukvarja 3. nav. ed., star. kar se uresničuje z delanjem; delo: lotiti se opravka; doma danes nimam posebnega opravka; zdaj je žetev in je dosti opravka / pretakanje vina je važen opravek 4. zastar. obleka, oblačilo: ali ti je moj opravek všeč / biti v ponošenem opravku ● kuhanje je njen glavni opravek naloga, dolžnost; ekspr. dajati si opravka z vrtom ukvarjati se; dati opravka ekspr. ta fant ti bo še dal opravka povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. štor mu je dal dosti opravka težko ga je izruval; težko ga je razsekal; star. ni mu bilo všeč, da si hči da opravka s tem fantom mu izkazuje ljubezensko naklonjenost; star. dobil je opravek, naj jetnike odpelje nalogo; ekspr. vidim, da ne veš, s kom imaš opravka kakšen človek je to; ekspr. pustite ga, sicer boste imeli opravka z menoj vas bom kaznoval ♪

   476 501 526 551 576 601 626 651 676 701  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA