Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pada (501-525)


  1.      nalégati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. knjiž., s prislovnim določilom pojavljati se, razprostirati se na površini: na mesto je začela nalegati megla / iz dimnika spet nalega črn dim se vali proti tlom / pričele so nalegati prve slane padati // z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: mrak, noč že nalega / na zemljo nalega mir; pren. na srce ji nalega potrtost; na obraze je začela nalegati skrb 2. teh. biti drug na drugem tako, da se ena ploskev dotika, stika z drugo: tram nalega (na) zid; kaj dobro, slabo nalega na podlago ♪
  2.      naletávati  -am nedov. (ȃ) 1. nav. 3. os. padati iz oblakov v obliki snežink: sneg naletava že ves dan; naletavale so posamezne snežinke; brezoseb.: spet naletava; vso noč je po malem naletavalo; naletava v kosmih 2. redko večkrat naleteti: naletavati na ovire / na to naletavamo zlasti v romanih naletavajóč -a -e: naletavajoči sneg ♪
  3.      naletéti  -ím dov., nalêtel (ẹ́ í) 1. v zvezi z na nehote, navadno nepričakovano srečati, najti koga: v mestu je naletel na prijatelja; celo tam smo naleteli na Slovenca / na take ljudi še nisem naletel // nehote, navadno nepričakovano priti do česa, najti kaj: po dolgi hoji naletijo na sončno jaso; pod hribom je naletel na mlin, zastar. mlin / pred mestom so naleteli na zasedo / ladja je naletela na čeri; vlak je naletel na mino zadel, zapeljal / v knjigi včasih naleti tudi na črke, ki jih ne pozna 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: naleteti na ovire, težave / naleteli so na močen odpor sovražnika; naleteti na dober, lep sprejem biti dobro, lepo sprejet / povsod so naleteli na razumevanje in podporo; publ. resolucija je naletela na širok odmev 3. avt., žel. trčiti, zaleteti se z vozečim vozilom v vozilo, ki stoji ali vozi v isti smeri: kljub zaviranju je naletel na vozilo pred seboj / vlak je naletel / avtomobil je naletel na drog ● star. take te še nisem naletel videl, našel; na hrustanec naletimo na mnogih delih telesa hrustanec je; ekspr. hotel ga je ogoljufati, prestrašiti, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo; ekspr. danes boš pri direktorju slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ naletéti se 1. z letenjem, premikanjem po zraku priti kam v velikem številu: na gnojne kraste so se naletele muhe; okrog luči se je naletelo veliko vešč 2. s padanjem priti kam, pojaviti se kje v določeni količini: s pobočja, sten se naletijo kupi kamenja; s stropa se naletijo na tla koščki ometa in prah 3. pog., ekspr. s tekom, hitenjem priti kam, pojaviti se kje v velikem številu: v hipu se je na kraj nesreče naletelo polno ljudi / vojaki, ki so se naleteli v jarek, so začeli streljati ♪
  4.      namáhati  -am, in namáhati tudi namaháti -am dov. (á; á á á) ekspr. natepsti, pretepsti: napadalca je pošteno namahal; namahati s palico, šibo / domače moštvo bodo spet namahali premagali ● ekspr. namahali so za dva voza trave nakosili so ♪
  5.      naméra  -e ž (ẹ̑) duševna usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja v bližnji prihodnosti: naše namere so poštene, skromne; kakšne namere imajo; svojo namero je opravičeval z lakoto; hotel je kupiti knjigo, pa je opustil to namero; o naši nameri, namerah je bil poučen; kljub trdni nameri ni šel k sosedu / moja namera je govoriti resnico / knjiž. to ga je v njegovi nameri še utrdilo / redko namera članka, dejanja je jasna namen, cilj // uresničitev dejanja te usmerjenosti: odloži to namero in ostani še en dan; obramba je preprečila vse namere napadalcev ♪
  6.      napáden  -dna -o prid. (ā) 1. voj. nanašajoč se na napad: napadni načrti / napadna cona prostor, zemljišče, omejeno z namišljenimi linijami, na katerem napada določena vojaška enota 2. zastar. opazen: razlika med narečjema je napadna ♪
  7.      napadljív  -a -o prid. (ȋ í) ki (rad) napada: biti napadljiv // knjiž. ki izraža, kaže napadalnost: to je pripomnil v napadljivi želji, da bi ga spravil v zadrego ♪
  8.      napádnik  -a m (ȃ) zastar. napadalec: uiti napadnikom ♪
  9.      napadoválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) zastar. napadalec: braniti se pred napadovalcem ♪
  10.      napástnik  -a m (ȃ) zastar. napadalec: s streli so ugnali napastnike / ne poslušaj teh napastnikov skušnjavcev ♪
  11.      napastováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. napadati, lotevati se: skrb ga napastuje / brez uspeha ga je napastovala zapeljevala ♪
  12.      napošév  prisl. (ẹ̑) star. postrani, poševno: razpoka gre napošev čez steno; napošev odrezano blago; napošev padajoči žarki ♪
  13.      naráščanje  -a s (á) glagolnik od naraščati: s strahom opazujejo naraščanje reke / naraščanje in upadanje rojstev, smrtnih žrtev / naglo naraščanje prometa / naraščanje industrijske proizvodnje ♪
  14.      naráščati  -am nedov. (á) 1. postajati večji po a) obsegu: oteklina narašča / mesta naraščajo, vasi pa se praznijo b) številu: prometne nesreče naraščajo; prebivalstvo na svetu naglo narašča / mladinsko prestopništvo narašča iz leta v leto 2. dosegati višjo stopnjo a) glede na intenzivnost, jakost: pritisk v kotlu že narašča; temperatura narašča / hrup, šum je naraščal in upadal / svetloba za grebenom je naraščala / napetost, negotovost, strah narašča; naš ugled v svetu narašča; zanimanje za pridelovanje sadja zadnja leta narašča / oblačnost narašča b) glede na količino: dohodki, dolgovi naraščajo; proizvodnja narašča c) glede na možni razpon: kvaliteta narašča; vrednost nepremičnin narašča / število zamujenih ur narašča ◊ lingv. raba besede narašča beseda se uporablja glede na kak sinonim čedalje pogosteje; mat. funkcija narašča z večanjem neodvisne spremenljivke se veča tudi odvisna spremenljivka naráščati se nar. 1. jeziti se, razburjati se: najmanj je prizadet, pa se najbolj narašča / pes se je vse bolj naraščal (jezno) lajal 2. postavljati se, ponašati se: nikar se tako ne naraščaj pred nama; začel se je naraščati, češ naj le pride medved naraščajóč -a -e: prikrivali so svoj naraščajoči bes; naraščajoči mrak, strah; naraščajoča draginja; toži o naraščajoči gluhosti; naraščajoče potrebe, zahteve ♪
  15.      nárazen  in narázen prisl. (ȃ; ȃ) izraža medsebojno ločenost ali ločevanje, ant. skupaj: držati prste, stopala narazen; potegniti zavese narazen; ob strelu so ljudje skočili narazen; hiši stojita precej narazen ∙ po nazorih sta si daleč narazen njuni nazori so zelo različni; pog. dajati stroj narazen razstavljati ga (na dele); iti narazen pog. suha klada gre nerada narazen se nerada razkolje; ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; pog. po dveh letih zakona sta šla narazen sta se razvezala; lesti narazen pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada; pog. toliko jé, da kar narazen leze se zelo debeli; pog. spraviti pretepače narazen ločiti, razgnati; pog. živeti narazen ločeno ♦ lingv. nekatere prislove pišemo skupaj ali narazen ♪
  16.      naróčje  -a s (ọ̑) 1. prednji del telesa v sedečem položaju od trebuha do kolen: pramen svetlobe osvetljuje naročje sedeči figuri; položiti glavo v materino naročje; sesti komu v naročje; v naročju je držala odprto knjigo; prazno naročje; pren. spustiti krsto zemlji v naročje // vznes. varstvo, zavetje: domovina, vrnil se bom v tvoje naročje / z oslabljenim pomenom hiteti v naročje gora 2. s predlogom prostor med eno ali obema upognjenima rokama in prednjim delom telesa: drva so ji začela padati iz naročja; vzeti otroka v naročje; držati, nesti v naročju; hodila je po sobi z dojenčkom v naročju 3. z rodilnikom količina, ki gre med upognjeni roki in prednji del telesa: prinesti dve naročji drv; vreči živini naročje sena; ekspr. natrgal je celo naročje rož ● ekspr. metati se komu v naročje naglo, živahno objemati koga; zelo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; šalj. biti v Abrahamovem naročju mrtev, na onem svetu; knjiž. biti v Morfejevem naročju spati; to mu je padlo v naročje kot zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda ♪
  17.      narodnjákarstvo  -a s (ȃ) slabš. mišljenje, ravnanje, s katerim se (zelo) kaže navidezna, pretirana narodna pripadnost, zavednost: napadal, smešil je njihovo narodnjakarstvo ♪
  18.      naséljenost  -i ž (ẹ́) značilnost naseljenega: na agrarnih področjih naseljenost upada; gosta, redka naseljenost; naseljenost ozemlja, področja / gostota naseljenosti število prebivalcev na km2 ♪
  19.      naskakoválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki je za naskakovanje: naskakovalne naprave / naskakovalne čete 2. zastar. napadalen: postajal je vedno bolj ošaben in naskakovalen ♪
  20.      naspróti  predl. (ọ̑) I. z dajalnikom 1. za izražanje usmerjenosti pri gibanju h komu ali čemu: premakniti stol nasproti peči // za izražanje položaja, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: stavba stoji nasproti cerkvi; okno nasproti vratom / stanuje meni nasproti 2. za izražanje nasprotovanja, sovražnosti: postavljati nasproti kritikom svojo razlago; znajti se nasproti dvojnemu sovražniku / zločin nasproti narodu proti 3. za izražanje primerjave z drugačnim; v primeri z: padanje cen nasproti decembru; ti si nasproti meni pritlikavec / razlika nasproti lani je očitna // za izražanje razmerja, navadno čustvenega; do: budnost nasproti takim pojavom; politika Avstrije nasproti Slovencem / neustalj.: sočutje nasproti lačnim; nezaupljiv nasproti vsemu novemu // za izražanje omejitve na navedeno osebo: nasproti meni se je tako izrazil II. raba peša, z rodilnikom za izražanje pomena kakor pod I, 1: postaviti pisalni stroj nasproti okna / stanovati nasproti gostilne ♪
  21.      nàš  náša -e zaim. (ȁ á) 1. izraža svojino skupine oseb, med katere šteje govoreči tudi sebe: naš avto, vrt; naša vas; to je naše / naše oči // izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina: govorimo o našem slovstvu / silvestrovali smo v našem kulturnem domu; od naših športnikov smo več pričakovali 2. izraža splošno pripadnost tej skupini: naš namen; naša hvaležnost, skrb; naše veselje // izraža razmerje med to skupino in okolico: naš razvoj; naš ugled je zrasel 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine: naši otroci, predniki; naša teta / naši znanci / naš jezik, narod / naša domovina / nar. naš ata so rekli 4. izraža izhajanje od te skupine: naš predlog; naše pismo delegatu / kot vljudnostna fraza ob smrti naše sožalje 5. pog. izraža (stalno) povezanost s to skupino: to je naš vlak; naše omizje 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: naš Triglav; naše morje / dela za našo stvar / to je naš človek privrženec, somišljenik 7. knjiž. izraža tesnejšo miselno povezavo govorečega z občinstvom ali njegovo skromnost: junak našega romana je v sebi razdvojen; v našem predavanju se bomo dotaknili tudi vprašanja estetike / naša povest se začenja v krčmi // vznes., v nekaterih deželah, v vladarskih razglasih moj: v desetem letu našega vladanja 8. pri štetju let, v zvezi naše štetje izraža, da se izhodiščno leto veže z nastopom krščanstva: naše štetje se razlikuje od mohamedanskega / našega štetja ali po našem štetju; pred našim štetjem ● umetnost našega časa sedanjega; v naših časih je bilo drugače ko smo bili še mlajši; knjiž. v našem primeru ne gre za krivdo v primeru, ki ga obravnavamo; ekspr. v mladosti je ves svet naš se ne zavedamo nobene omejitve; pog. danes boš naš naš gost; pog. tat bo kmalu naš ga bomo kmalu ujeli; prisl.: pog. govoriti po naše v jeziku, ki je tu v rabi; sam.: naši so zmagali naši vojaki, športniki; ali boš kaj obiskal naše moje sorodnike, svojce; tu ni nič našega naše lastnine; hodi po našem po našem svetu; prim. moj, najin ♪
  22.      naščúvati  -am tudi -újem dov. (ú) povzročiti, da postane kdo napadalen, sovražno razpoložen: naščuvati psa na neznanca / naščuvali so ga zoper mene ♪
  23.      natalitéta  -e ž (ẹ̑) število, ki pove, koliko (živih) otrok se rodi v letu na tisoč prebivalcev, rodnost: nataliteta pada, raste; dežela ima nizko, visoko nataliteto; nataliteta je večja kot mortaliteta ♪
  24.      natálnost  -i ž (ȃ) redko nataliteta, rodnost: natalnost pada ♪
  25.      natikáč  -a m (á) nav. mn. obuvalo brez zadnjega zgornjega dela: preobul se je v natikače; leseni, plastični natikači ◊ lov. starejši srnjak z velikima rogovoma brez odrastkov, ki rad napada ♪

   376 401 426 451 476 501 526 551 576 601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA