Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pač (386-410)


  1.      primojdúšar  -ja m (ȗ) pog., ekspr. kdor se (rad) primojduša: bil je postopač in primojdušar ♪
  2.      prislúhniti  -em dov. (ú ȗ) 1. začeti pazljivo poslušati: ko je slavec zapel, je prisluhnil; imel je tako lep glas, da so prisluhnili tudi tisti, ki so se prej pogovarjali; prisluhniti petju kukavice; prisluhnil je, odkod prihaja glas; ob tem imenu je prisluhnil; pren. prisluhnila je vase, kaj ji govori srce // nedov. s poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa; poslušati: vsak večer je skrivaj prisluhnila petju fantov / publ. ob osmih bomo pol ure prisluhnili klavirski glasbi bo na programu klavirska glasba 2. začeti pazljivo, napeto čakati na glasove, zvoke: vstal je, da bi govoril. Vsi so prisluhnili; potrkala je in prisluhnila / prisluhniti k vratom, proti vratom, v vežo; knjiž. oprezoval je in večkrat prisluhnil v noč 3. knjiž. pokazati zanimanje, razumevanje za kaj: prisluhniti potrebam delovnih ljudi; prisluhniti stiski, željam koga / pisatelj je prisluhnil ljudski duši se vživel vanjo; njegovi umetniški moči je prisluhnila vsa glasbena javnost postala pozorna nanjo // upoštevati pri svojem ravnanju: arheologi so prisluhnili ljudskemu izročilu in odkrili sledove rimske ceste; napačno je, če ne prisluhnemo razvoju; prisluhniti zahtevam tržišča / založba je prisluhnila naročnikom in knjigo ponatisnila ♪
  3.      pristášinja  -e ž (ā) ženska oblika od pristaš: pristašinja gibanja za emancipacijo žensk v družbi ♪
  4.      privŕženka  -e ž (ȓ) ženska oblika od privrženec: iz privrženke je postala njena sovražnica / privrženka ženske emancipacije ♪
  5.      provínca  -e ž (ȋ) 1. področje zunaj večjih mest; podeželje: ljudje iz glavnega mesta in iz province; naveličal se je življenja v provinci / v romanu prikazuje moralo province v provinci živečih ljudi 2. ekspr. področje, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: odpravljati pojem province / nismo več kulturna provinca 3. v nekaterih državah višja upravna enota; pokrajina: ustanoviti provinco; glavno mesto province; dežela je razdeljena na province // pri starih Rimljanih višja upravna enota na ozemljih zunaj Italije: province pod upravo senata ◊ rel. provinca skupnost samostanov istega reda na kakem ozemlju; zgod. Ilirske province upravna enota v času francoske okupacije, ki je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja ♪
  6.      rába  -e ž (á) 1. opravljanje funkcije pripomočka, sredstva: po dolgi rabi je kožuhovina izgubila neprijeten vonj; ponev je bila zaradi pogoste rabe črna / dati navodila za rabo slovarja; prepovedati rabo pšenice za krmo uporabo; šele raba tega zdravila bo pokazala njegovo primernost uporabljanje / izročiti skakalnico v rabo; na Nizozemskem je bilo tedaj v rabi še dosti mlinov na veter je delovalo; ta zakon ni več v rabi v veljavi // v zvezi biti za rabo biti sposoben opravljati svojo funkcijo: ta sod ni več za rabo / perje na farmah vzrejenih živali ni za rabo ni uporabno / ko ni bil več za rabo, so ga odpustili ko ni mogel več delati; ekspr. ta fant ni za nobeno rabo nobene stvari ne naredi uspešno 2. nastopanje, pojavljanje kje, pri kom v funkciji pripomočka, sredstva: ni mogel dokazati rabe tega orodja že v navedenem času; sklicevati se na dosedanjo rabo znaka / nekatera škropiva so vzeli iz rabe jih ne uporabljajo, delajo več; to gnojilo prihaja v rabo se začenja uporabljati; spiralni grelci so bolj v rabi kot drugi so bolj razširjeni // lingv. nastopanje, pojavljanje v sporočilu: raba te besede narašča, peša / napačna raba veznikov; pravila o rabi predlogov / brezosebna raba glagola; samostalniška raba pridevnika 3. s prilastkom, v zvezi z za potreba, namen: narediti violino za domačo rabo; prirediti knjigo za šolsko rabo; predmeti za vsakdanjo rabo / ekspr. ta pesem ni za današnjo rabo primerna za današnje razmere / publ. predmeti osebne rabe za osebno rabo ● zastar. vsaka doba ima svoje rabe navade, običaje; zastar. zapustil je igralsko rabo igralski poklic, igralstvo ♪
  7.      radírati  -am nedov. (ȋ) 1. navadno z radirko brisati, odstranjevati napisano, narisano: piše domačo nalogo in kar naprej radira; nalahko radirati / packo je radiral kar z nožičkom 2. dov. in nedov. zradirati: radirati pomožne črte; pren., ekspr. ta narod so hoteli radirati z zemljevida ♪
  8.      radosúmen  -mna -o prid. (ú ȗ) knjiž., redko ki rad, hitro sumi: radosumen človek; ne bodi do vseh radosumen, pač pa previden ♪
  9.      razbráti  -bêrem dov., stil. razberó; razbrál (á é) 1. razpoznati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo: na spomeniku je razbral le še ime; list je popackan, zato se nekaterih besed ne da razbrati; s težavo je razbral napis / razbrati skrivnostne znake ∙ knjiž. razbrati med vrsticami uganiti prikrito misel // razumeti ustaljene, dogovorjene znake; prebrati: razbrati šifrirano besedilo 2. knjiž. z gledanjem, opazovanjem česa ugotoviti, spoznati kaj: razbrati simbolični pomen slike / bilo je temno, da nisem razbral, koliko jih je bilo razločil // ugotoviti, spoznati sploh: razbrati pomen besede iz sobesedila; iz zadnjega pisma je razbrala, da je v tujini nesrečen; iz statistike razberemo, da se poraba povečuje / iz njenega vedenja je razbral, da je zaskrbljena; na njegovem obrazu je skušala razbrati, kaj misli razbráti se zastar. spoznati se, znajti se: v mojih zapiskih se ne bo nihče razbral razbrán -a -o: ta pisava je že razbrana ∙ knjiž. kritično razbrane pesmi izbrane ♪
  10.      razcapánec  -nca m (á) ekspr. kdor je oblečen v zelo raztrgano, ponošeno obleko: nihče ni hotel prisesti k razcapancu // postopač, potepuh, berač: kaj se potikaš po svetu kot kak razcapanec ♪
  11.      razčlenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. deliti celoto na zaključene dele, enote: reke razčlenjujejo pokrajino // delati kaj členovito: morje s svojim delovanjem razčlenjuje obalo 2. ugotavljati sestavne dele česa: v članku razčlenjuje sodobno poezijo; izčrpno, natančno razčlenjevati; razčlenjevati do podrobnosti ∙ pravilnik razčlenjuje določila zakona jih podrobneje določa; publ. pravilno razčlenjevati položaj presojati, ocenjevati razčlenjujóč -a -e: površno razčlenjujoč probleme, je marsikdaj napačno sklepal; razčlenjujoč človek ♪
  12.      razdružíti  in razdrúžiti -im, tudi razdrúžiti -im dov. (ȋ ú ū; ū ȗ) 1. narediti, da kaka celota preide v sestavne enote: pred leti združeni podjetji so spet razdružili / razdružiti občino na, v dve novi razdeliti ♦ mat. razdružiti množico na delne množice 2. knjiž. ločiti: razdružiti zlepljene liste / s silo razdružiti pretepača / vsakdanje težave so prej dobra prijatelja razdružile ● knjiž. po nekaj letih zakona sta se razdružila razvezala; zastar. s prijateljskim stiskom rok smo se razdružili razšli, poslovili razdrúžen -a -o: v preteklosti so bili naši narodi razdruženi; razdruženo podjetje ♪
  13.      razdvájati  -am nedov. (ā) 1. ločevati v dele, skupine: spori so začeli razdvajati stranko; zaradi različnih pogledov se razdvajajo / naše moči se razdvajajo cepijo // spravljati narazen: razdvajati pretepače; gruča se je začela razdvajati // knjiž. ločevati: razdvajati meso od kosti / potok razdvaja njuno zemljo 2. publ., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: deželo, svet razdvajajo velike socialne razlike razdvajajóč -a -e: spor, razdvajajoč obe družini, je že pozabljen ♪
  14.      razdvojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od razdvojiti: razdvojitev stranke / razdvojitev pretepačev ♪
  15.      razdvojíti  -ím dov., razdvójil (ȋ í) ločiti v dele, skupine: nasprotja, spori so razdvojili stranko; podjetje se je razdvojilo / naše moči so se razdvojile razcepile ∙ knjiž. razdvojiti deželo razdeliti, razkosati // spraviti narazen: razdvojiti pretepača // knjiž. ločiti: razdvojiti meso od kosti / tudi smrt naju ne more razdvojiti / skušal je ugotoviti, kaj je prijatelja razdvojilo razdvojíti se zastar. spreti se: večkrat se je razdvojil s sosedi razdvojèn -êna -o 1. deležnik od razdvojiti: razdvojena stranka 2. ki je v stanju velike notranje napetosti zaradi nasprotujočih si čustev, hotenj: razdvojen človek; biti, postati razdvojen / duševno, notranje razdvojen ♪
  16.      razgrajáč  -a m (á) ekspr. kdor (rad) razgraja: umiriti razgrajača; razgrajači in pretepači ♪
  17.      razhájkati  -am dov. (ȃ) 1. med narodnoosvobodilnim bojem s hajkanjem razgnati, razpoditi: razhajkati bataljon, četo 2. pog. razgnati, razpoditi: razhajkati roparsko tolpo ● pog. razhajkati pretepače ločiti, razgnati; pog. vodstvo kluba so razhajkali razpustili razhájkan -a -o: razhajkani borci ♪
  18.      razlágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da pride kaj na več mest: razlagati knjige po policah 2. dajati, spravljati kaj s kakega vozila, živali: razlagati blago, tovor / razlagati voz 3. delati, da postane komu kaj jasno, razumljivo: razlagati komu nejasna vprašanja; počasi, podrobno razlagati // delati, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razlagati komu svoje načrte; razlagal jim je, kaj se je zgodilo / čisto drugačni so od nas, je razlagal // ped. podajati učno snov: učitelj je najprej izpraševal, potem pa je začel razlagati; dobro razlagati / razlagati učno snov 4. delati, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: razlagati naravne pojave; tega si ni znal razlagati 5. delati, povzročati, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa: razlagati predpise, zakone / publ. te probleme napačno razlaga gleda nanje, jih pojmuje 6. podajati opis pojma z navedbo njegovih bistvenih znakov: natančno razlagati; razlagati in definirati / razlagati besede v slovarju razlagajóč -a -e: stopal je ob njem, razlagajoč mu svoje načrte; razlagajoč novo učno snov ♪
  19.      razpredélek  -lka m (ẹ̑) navadno s črtami omejen prostor v obrazcih, poslovnih knjigah za vpisovanje podatkov; rubrika: vpisati kaj v napačen razpredelek // stalni oddelek, stran s specializirano vsebino v časopisu, reviji: kulturni, športni razpredelek ♪
  20.      razsajáč  -a m (á) ekspr. kdor (rad) razsaja: ukrotiti razsajače; razsajač in pretepač ♪
  21.      razseljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od razseljevati: razseljevanje prebivalstva; razseljevanje med okupacijo ♪
  22.      razuméti  -úmem dov. in nedov., razúmel tudi razumèl in razumél (ẹ́ ȗ) 1. vključiti, sprejeti v zavest in ugotoviti vzročne, logične povezave: učenci snovi kljub razlagi niso razumeli; s svojo bistroumnostjo je problem hitro razumel; filma ne razumem popolnoma / ti tega ne razumeš; ne morem razumeti, kako se je to zgodilo // ugotoviti vsebino, smisel: nekaj je govoril o tem, pa ga nisem razumel; če te dobro, prav razumem, prideš prihodnji teden / njegovih stališč niso razumeli 2. s prislovnim določilom imeti v mislih, v zavesti kaj glede na bistvene lastnosti, vsebino tako, kot izraža določilo: tega dela ne smemo razumeti preozko; hotel je povedati, kako on razume življenje in svobodo / ta arhitekt razume stavbo še precej tradicionalno 3. imeti, izražati naklonjen, pozitiven odnos do mišljenja, čustvovanja, ravnanja koga: samo žena ga razume; razumeti mladostnika, otroka; čisto, popolnoma te razumem / razumeti skrbi, slabosti koga 4. akustično zaznati tako, da se lahko ugotovi vsebina, smisel: govori glasneje, nič te ne razumem; z mojega sedeža sem vse razumel; le s težavo ga razume, ker jeclja; po telefonu se slabo razume 5. biti sposoben dojeti vsebino česa, izraženega v tujem jeziku: razume poljsko in rusko; nekoliko razume tudi francosko; nemško sicer razume, govoriti pa ne zna // biti sposoben dojeti vsebino česa sploh: fizike prav nič ne razume 6. v medmetni rabi izraža podkrepitev ukaza: ostal boš lepo doma, razumeš; tako bo in nič drugače, si razumela // pog. izraža podkrepitev sploh: to je tako vsakdanje, razumeš, skoraj banalno; pridem tja, razumete, tam pa nikogar ● razume tudi šalo je ne vzame za slabo, ni takoj užaljen; pod okusom vsakdo razume nekaj drugega vsak ima drugačen, svoj okus; pog. dal mi je razumeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; kako naj to razumem kako je to mišljeno; ne razumi me napačno ne razlagaj si mojih besed drugače, kot sem mislil; ne vzemi tega za slabo razuméti se nedov. 1. živeti skladno, v slogi: pri tej hiši se razumejo; s starši, z ženo se ne razume 2. v zvezi z na poznavati, obvladovati: razume se tudi na biologijo; na svoje delo se dobro razume; na to se razume kakor zajec na boben prav nič 3. v medmetni rabi izraža, da česa ni treba posebej pojasnjevati: vsi pridemo, se razume; prinesi tudi vino, se razume / to se razume samo po sebi razúmljen -a -o: napačno razumljene besede; nikoli ni prav razumljen ♪
  23.      razumévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od razumevati ali razumeti: učiti se brez razumevanja; pomagati bralcem k boljšemu razumevanju poezije; ekspr. ključ za razumevanje problema / napačno razumevanje predpisov / tradicionalno razumevanje družine / ženino razumevanje mu veliko pomeni; prositi za razumevanje / imeti razumevanje za mlade; kazati razumevanje za težave drugih; publ. pri njih ne najde razumevanja; sprejeti koga z razumevanjem / kot vljudnostna fraza hvala za razumevanje / dobro razumevanje angleškega jezika / v tej družini ni razumevanja; veliko medsebojno razumevanje in prijateljstvo ♪
  24.      razumévati  -am nedov. (ẹ́) 1. vključevati, sprejemati v zavest in ugotavljati vzročne, logične povezave: knjiga bo bralcem pomagala razumevati aktualne procese v naši družbi; začenja razumevati, da je življenje resna stvar ∙ star. nič več ni razumevala se zavedala 2. s prislovnim določilom imeti v mislih, v zavesti kaj glede na bistvene lastnosti, vsebino tako, kot izraža določilo: svoj položaj napačno razumeva; tako so to besedo razumevali tudi njegovi somišljeniki 3. postajati sposoben dojeti vsebino česa, izraženega v tujem jeziku: pomalem začenja razumevati tujo govorico // postajati sposoben dojeti vsebino česa sploh: otrok govor vse bolje razumeva in se vedno bolje izraža / razumevati duha nove dobe razumevajóč -a -e 1. deležnik od razumevati: prerekali so se zaradi te besede, razumevajoč jo vsak po svoje; dobro razumevajoč svoj položaj 2. ki izraža, kaže naklonjen, pozitiven odnos do mišljenja, čustvovanja, ravnanja koga: hotel je biti razumevajoč predstojnik; do hčerke je zelo razumevajoč / razumevajoč nasmeh; razumevajoče oči; prisl.: razumevajoče pogledati ♪
  25.      retrospektíva  -e ž (ȋ) 1. knjiž. spominsko obnavljanje česa preteklega: retrospektiva pomembnejših dogodkov iz življenja // kar je rezultat takega obnavljanja: članek vsebuje nekaj zanimivih retrospektiv 2. lit. podajanje tega, kar se je zgodilo pred tem, o čemer se pripoveduje, kar se prikazuje: avtor v pripovedi pogosto zaide v retrospektivo / tehnika retrospektive // del literarnega, dramskega dela, v katerem se to podaja: dolge retrospektive motijo potek osrednje zgodbe 3. knjiž., s prilastkom prikaz, predstavitev pomembnejših zlasti likovnih, filmskih del iz daljšega preteklega obdobja: pripraviti retrospektivo slovenskega slikarstva; retrospektiva otroških filmov / retrospektiva impresionizma; retrospektiva znanega slikarja / zadnja knjiga je nekaka retrospektiva njegovega ustvarjanja ● publ. podati retrospektivo razvoja našega šolstva pregled; publ. iz retrospektive je bila odločitev napačna gledano nazaj ♪

   261 286 311 336 361 386 411 436 461 486  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA