Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pač (261-285)


  1.      monstruózen  -zna -o prid. (ọ̑) knjiž. pošasten, spačen: monstruozen videz človeka / monstruozen nebotičnik nenavadno visok, velik / monstruozna višina ♪
  2.      motíka  -e ž (ȋ) orodje s ploskim, navadno trikotnim listom in dolgim držajem za kopanje: kopati, okopavati, zamahovati z motiko; uho motike ● ekspr. odložili so sekire in motike prenehali so delati; publ. tu čaka velika ledina motike tistih, ki se ukvarjajo z glasbenim šolstvom tu je veliko dela za glasbenike ◊ agr. kraška motika kopača z dvema ali tremi roglji; vinogradniška motika trikotna, ostra motika za kop na težji zemlji; vlačilna motika motika s širokim, spodaj ravnim rezilom; greblja; saditi pod motiko seme ali sadiko dati v jamico, izkopano z motiko ♪
  3.      motíti  in mótiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: tu te ne bo nihče motil; bojim se, da me bo to motilo pri pisanju; motiti koga pri delu, jedi, učenju; motiti koga s klepetanjem / motiti koga v premišljevanju / kot nagovor: ali motim; prosim, vas smem nekoliko motiti; oprostite, da vas motim; kot vljudnostna fraza: upam, da ne motim; prosim, ne dajte se motiti 2. nav. ekspr. biti ovira pri delovanju: široke hlače so ga motile pri hoji; kup sena je motil, da nisem videl ljudi; tolšča moti mišična vlakna v njihovem delovanju / z napačnimi opravili motimo rastline pri njihovi rasti 3. povzročati, da kaj ne poteka normalno, pravilno: motiti obravnavo, proslavo; motiti pouk s predrznimi medklici; s pripombami je motil njegovo pripovedovanje / kaj ti moti mirno življenje / z vpitjem so motili nočni mir; temo in mir je motilo žuborenje potoka; tišino noči so motili tihi glasovi // vnašati v celoto neskladnost; kaziti, kvariti: umazana srajca moti skladnost njegove oprave / v starih hišah ga motijo nekateri ogli in stene 4. povzročati neugodne, slabe občutke: najbolj moti njegova hvalisavost; njegova ošabnost me zelo moti; revščina naj te ne moti; ni ga motilo, da na nekaj vprašanj ni dobil odgovora / kot nagovor: vas ne bo motilo, če prižgem; vas moti, če vas tikam / moti me, ker ne ubogaš / lise po koži so njo motile, drugi jih pa še opazili niso // ekspr. povzročati pri kom nemir, zlasti erotični: dekleta so ga na pomlad zelo motila; njena postava ga je motila, da je bil ves iz sebe 5. nav. ekspr. varati, zavajati: naslov človeka moti, da pričakuje bogve kaj novega / če me vse ne moti, prizadevanja niso bila brez uspeha 6. povzročati, da je komu kratek čas: na vse načine ga je skušal motiti; z igračami so se otroci dolgo motili; v žalosti se moti z delom / redko motila se je okoli psa ukvarjala se je s psom 7. knjiž. povzročati motnje: neka tuja postaja moti sprejem / to moti televizijsko sliko ● ekspr. motiti dekleta vzbujati ljubezen, zapeljevati; ekspr. to ne bo motilo najinega prijateljstva zaradi tega bova vseeno prijatelja; ekspr. kaj te pa moti, da mi pošiljaš takega človeka izraža jezo, nejevoljo ◊ jur. motiti posest samovoljno ovirati ali oteževati posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj; šah. akcija dame moti nasprotnikov napad motíti se in mótiti se 1. delati napake pri kakem delu, navadno duševnem: danes se pri petju veliko motim; motil se je pri popravljanju teksta, pri računanju, v računanju / ekspr. človeška glava se lahko moti 2. biti v zmoti: kdo se je motil, ti ali jaz; vi se motite; kmalu sem zvedel, da sem se motil; motiti se v sodbi; ekspr. gotovo se ne motim, če trdim, da je stvar slaba; ekspr. grozno, hudo, krepko se motiti; zelo se motite, če mislite to / ekspr.: če se ne motim, je študiral medicino; motil bi se človek, če bi mislil, da so Slovenci Prešernove pesmi pozdravili s posebnim veseljem 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku vrteti se v glavi, biti omotičen: začelo se mi je motiti / moti se mi že, tako sem lačen zelo sem lačen / tisti, ki se jim je motilo, niso bili za plezanje po drevju ● ekspr. misli se mu motijo ne more jasno misliti; ekspr. kaj se ti moti po glavi o čem premišljuješ; preg. motiti se je človeško motèč -éča -e: moteče naprave v soseščini; napaka utegne postati sčasoma moteča; moteče bleščanje ♦ elektr. moteči oddajnik oddajnik, ki povzroča motnje pri sprejemu programa drugega oddajnika; prisl.: to je moteče vplivalo name móten -a -o 1. deležnik od motiti: moteni človeški odnosi; pri delu ni rad moten; radijska oddaja je bila motena 2. ped. oviran v normalni rasti, vzgoji: motena duševnost / čustveno, razvojno, vedenjsko moten; duševno motena oseba ◊ jur. motena posest ♪
  4.      mŕda  -e ž (r̄) 1. ekspr. nenaravne, spačene gube, poteze obraza, zlasti okrog ust in nosu: kaj pomeni ta mrda; delati mrdo; obraz je spremenil v jezno, neprijetno mrdo / fant je potegnil mrdo del obraza okrog ust / pooseb. prav težko ga gledam, to kislo mrdo 2. nizko del živalske zadnjice okrog odprtine zadnjega črevesa: kurja mrda // vulg. zadnjica: dali so mu jih po mrdi ♪
  5.      mŕditi se  -im se nedov. (ŕ ȓ) ekspr. 1. dobivati nenaravne, spačene gube, poteze: obraz se mu je mrdil; ustnice so se mu mrdile 2. s premikanjem ustnic kazati, izražati odklonilen odnos do česa: kaj bi se mrdila, saj boš dobro živela ♪
  6.      mŕdniti  -em dov. (ŕ ȓ) ekspr. ganiti, migniti: mrdniti z nosom, obrazom, ustnicami / vulg. mrdniti z ritjo / še mrdnil ne bi, ko bi ga tepli ∙ ekspr. no, pač, je hladno mrdnil rekel ♪
  7.      múka  -e ž (ú) 1. nav. mn., raba peša trpljenje, bolečina: lajšati muke ranjencem; zvijati se od muk; duševne muke; ekspr. prestajati nečloveške, peklenske muke / vsak korak mu je v muko mu povzroča bolečino; umirali so v mukah / trpeti muke // kar povzroča trpljenje, bolečino: vsak korak je bil zanj muka; vse muke, ki so mu jih pripravili, ga niso zlomile; pogumno pretrpeti muke / redko izpraševali so ga med mukami med mučenjem ∙ star. dati koga na muke mučiti ga; knjiž. grozote vojne je upodobil v muki poginjajočega konja v izrazu, položaju, ki kaže trpljenje, bolečine; knjiž., ekspr. trpeti Tantalove muke zaman želeti dobiti, doseči to, kar je na dosegu 2. nav. ekspr. neprijetnost, težava, trud: od posestva niso imeli koristi, pač pa samo muko / rad bi se rešil te muke, da bi se moral z njim pogajati / napraviti kaj brez muke z lahkoto, lahko; dihati, vleči z muko s težavo, težko / v povedno-prislovni rabi: muka je brisati prah z vseh teh okraskov; muka je poslušati glasbo v tej žalostni hiši; elipt. prenašati jo ves dan, prava muka ♪
  8.      nakacáti  -ám dov. (á ȃ) slabš. namazati, napackati: barve je kar nakacal na papir / ekspr. nakacati medu, smetane na kruh na debelo namazati ♪
  9.      nakáza  -e ž (ȃ) knjiž. 1. organizem s prirojeno spačenostjo vsega telesa ali posameznih organov; spaček: roditi nakazo; žrebe je dvoglava nakaza / kot psovka izgini, nakaza; pren. stavba je arhitektonska nakaza 2. skaženost, iznakaženost: neprimerni čevlji povzročajo nakazo stopal / nakaza na obrazu zaradi črnih koz ♪
  10.      nameníti  in naméniti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. izraža namen osebka a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri 2. skleniti, odločiti a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo ● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila // elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši naménjen -a -o 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj ♪
  11.      nametáti  -méčem dov., namêči namečíte; namêtal (á ẹ́) 1. z metanjem spraviti kam: otroku nameče igrače in gre; iz podstrešja je nametal seno za konje; nametati na kup; nametali so poln pod snopja / nametati kamenje, prst v jamo / nametati omet na zid 2. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: nametati misli na papir; na platno je nametal nekaj spačenih figur ● ekspr. nametal je obleko nase in zbežal hitro se je oblekel; ekspr. spet bi ti rad nametal peska v oči ti prikril resnico; pog., ekspr. nametal mu jih je po grbi, da je ves črn natepel, pretepel ga je nametán -a -o: na papirju je nekaj bežno nametanih stavkov; kup nametanih cunj / ekspr. poslopja so nametana brez reda ♪
  12.      namŕdniti  -em dov. (ŕ ȓ) ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice narediti nenaravne, spačene gube, poteze: namrdniti obraz; porogljivo je namrdnila ustnice namŕdniti se s takimi gubami, potezami, zlasti okrog ust in nosu, pokazati, izraziti odklonilen odnos do česa: ob teh besedah se je namrdnil; zaničljivo se namrdniti ♪
  13.      namrdováti  -újem nedov. (á ȗ) ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice delati nenaravne, spačene gube, poteze: namrdovati ustnice namrdováti se s takimi gubami, potezami, zlasti okrog ust in nosu, kazati, izražati odklonilen odnos do česa: kaj se pačiš in namrduješ / namrdovati se z obrazom ♪
  14.      nápak  prisl. (ȃ) raba peša izraža, da dejanje ali stanje ni v skladu z določenim pravilom, normo; narobe, napačno: napak meriti, zapisati; dobro pleza, nikoli ne stopi napak; napak je storil, ko je odgovarjal / če je kaj napak, popravi // v povedni rabi, z nikalnico izraža primernost, koristnost česa: ta misel ni napak; ne bi bilo napak zate, če bi to storil ● ekspr. fant ni napak ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri; ekspr. ne godi se mu napak godi se mu dobro; pog. napak mu hodi, ker nima šol povzroča težave; neskl. pril.: star. staviti na napak karte ♪
  15.      nárazen  in narázen prisl. (ȃ; ȃ) izraža medsebojno ločenost ali ločevanje, ant. skupaj: držati prste, stopala narazen; potegniti zavese narazen; ob strelu so ljudje skočili narazen; hiši stojita precej narazen ∙ po nazorih sta si daleč narazen njuni nazori so zelo različni; pog. dajati stroj narazen razstavljati ga (na dele); iti narazen pog. suha klada gre nerada narazen se nerada razkolje; ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; pog. po dveh letih zakona sta šla narazen sta se razvezala; lesti narazen pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada; pog. toliko jé, da kar narazen leze se zelo debeli; pog. spraviti pretepače narazen ločiti, razgnati; pog. živeti narazen ločeno ♦ lingv. nekatere prislove pišemo skupaj ali narazen ♪
  16.      naróbečen  -čna -o prid. (ọ̑) nar. severovzhodno, z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri; napačen: njegovi sinovi niso narobečni fantje ♪
  17.      naróben  -bna -o prid. (ọ̑) 1. v zvezi narobna stran stran, ki ima manj izdelan, manj lep videz kot druga stran: primerjati lice in narobno stran; narobna stran tkanine, usnja / volnene tkanine likamo na narobni strani 2. knjiž. obrnjen, obraten: gledati narobno sliko obraza v vodi; kronološko zaporedje je lahko tudi narobno od navedenega // napačen, nepravi: prijeti za narobni konec noža / zavil je v narobno smer ♪
  18.      naróbešnji  -a -e prid. (ọ̑) nar. vzhodnoštajersko napačen, nepravi: narobešnje mišljenje / prijeti bič na narobešnji strani ♪
  19.      naróčati  -am nedov. (ọ́) 1. izražati želje, zahteve a) da kdo oskrbi, dostavi določeno blago ali opravi določeno storitev: naročati blago pri proizvajalcu; naročati gradbena dela / naročati večerjo v restavraciji; pog., ekspr. naročal je liter za litrom / pog. čevlje (si) vedno naroča pri čevljarju si daje delati b) navadno s predmetnim odvisnim stavkom da kdo kaj uresniči, opravi: naročal mu je, naj pazi na hišo; naročam vam, da jo prijazno sprejmete 2. določati čas, ob katerem naj kdo kam pride zaradi kake dejavnosti: naročati stranke; za ta mesec pacientov ne naročamo več naróčati se v zvezi z na postajati (stalni) odjemalec, kupec: naročati se na časopise, revije ♪
  20.      naročíti  -ím dov., naróčil (ȋ í) 1. izraziti željo, zahtevo a) da kdo oskrbi, dostavi določeno blago ali opravi določeno storitev: podjetje je naročilo za deset milijonov blaga; naročiti stroje iz tovarne; naročiti gradbena dela pri najboljšem ponudniku; pismeno, ustno naročiti; naročiti po telefonu / gostje pridejo, naročijo in plačajo; naročiti skodelico kave; naročiti (si) sadni sok; elipt., pog. naročiti dva deci / pog. naročiti čevlje pri čevljarju dati delati; naročiti opremo v tujini; naročiti telefonski pogovor sporočiti telefonistu, s katerim naročnikom se želi govoriti; naročiti sobo v hotelu rezervirati b) da kdo kam pride zaradi kakega opravila: naročiti delavce za popravilo hiše / naročil je taksi, da ga je peljal na postajo c) navadno s predmetnim odvisnim stavkom da kdo kaj uresniči, opravi: tovarišem je naročil, naj molčijo; naroči mu, naj se pravočasno pripravi / naročili so jim ubogati / pog. naročil mu je pozdrave za domače naj pozdravi domače 2. določiti čas, ob katerem naj kdo kam pride zaradi kake dejavnosti: naročiti pacienta za ponoven pregled; zdravnik ga je naročil čez dva meseca; krojač me je naročil za sredo / naročil sem jo pri okulistu ● pog. pri mojem bratu so naročili bratova žena je noseča; kakor bi ga naročil, je stopil v hišo v najbolj primernem, pravem času; vreme je, kot bi ga naročil zelo lepo, ugodno naročíti se v zvezi z na postati (stalni) odjemalec, kupec: naročiti se na časopis, revijo; na zbirko se lahko naročite vnaprej naročèn -êna -o: naročen film; biti naročen na časopis; naročen sem pri zdravniku; naročene knjige; naročeno blago; vreme je kakor naročeno; sam.: natakar je prinesel naročeno ♪
  21.      naslòv  -óva m (ȍ ọ́) 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov / drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov / naslov heroja, udarnika / častni naslov č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov ● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel ◊ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov ♪
  22.      nastanítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na nastanitev: preskrbeti ustrezne nastanitvene prostore / nastanitveni načrt / publ. povečati nastanitvene kapacitete ♪
  23.      negativístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na negativizem: negativistično stališče / negativistično obdobje pubertete / negativistično vedenje pacienta ♪
  24.      negodè  -éta m (ȅ ẹ́) 1. ekspr. nedorasel človek, navadno otrok: tak negode mi ne bo ugovarjal / kot psovka ne bulji vame, ti negode 2. star. ničvreden, malovreden človek: vedeli so, da je pretepač in negode ♪
  25.      nèizkrívljen  -a -o prid. (ȅ-ȋ) publ. nepopačen, neizmaličen: vse, kar je povedal, je bila neizkrivljena resnica / neizkrivljena podoba napredka ♪

   136 161 186 211 236 261 286 311 336 361  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA