Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ozir (151-175)


  1.      nèopazován  -a -o prid. (ȅ-á) ki ni opazovan: iskal je priložnost, da bi jo neopazovan pogledal; ko je bila neopazovana, se je ozirala po vseh kotih ♪
  2.      nestŕpen  -pna -o prid., nestŕpnejši (r̄) ki čuti, izraža (trenutno) vznemirjenost, navadno zaradi pričakovanja česa: nestrpni gledalci, poslušalci; treba se bo vrniti, doma so gotovo že nestrpni; postati nestrpen / hodil je s hitrimi, nestrpnimi koraki; z nestrpno kretnjo si je prižgal cigareto / nestrpno čakanje nestŕpno prisl.: nestrpno čakati, ozirati se ♪
  3.      neučakljív  -a -o prid. (ȋ í) redko neučakan: dolgo so jih čakali, da je bil voznik že zelo neučakljiv / ves neučakljiv se je oziral okrog neučakljívo prisl.: neučakljivo ji je stekel naproti ♪
  4.      obrekoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor (rad) obrekuje: ne ozirati se na obrekovalce / obrekovalci naše države ♪
  5.      obvestítelj  -a m (ȋ) kdor koga obvesti: sumljivo se je oziral na obvestitelja ♪
  6.      obzír  -a m (ȋ) 1. ravnanje, vedenje, ki kaže prizanesljiv, dobrohoten odnos: imeti obzir do bolnika, z bolnikom / vojaki so brez obzira hodili po žitu; ekspr.: nobenega obzira ne pozna; brez vsakega obzira mu je povedal vso resnico 2. upoštevanje česa pri svojem ravnanju, odločitvah; ozir: motijo ga njegovi obziri; ravnati brez obzirov / publ. pri tej stvari je treba jemati, vzeti v obzir vse okoliščine upoštevati ● zastar. v tem obziru je čudak v tem pogledu; zastar. v nekem obziru imaš prav pravzaprav; zastar. z obzirom na nastale težave so se načrti spremenili glede na ♪
  7.      očítek  -tka m (ȋ) kar se očita: poslušati, zavračati, ekspr. požirati očitke; prizanašati z očitki; neosnovani, neutemeljeni, ekspr. grenki očitki; ekspr. koš, ploha očitkov / očitek vesti očitanje / očitki so leteli nanj njemu so očitali; delati očitke očitati ♪
  8.      oddihováti se  -újem se in oddihováti si -újem si nedov. (á ȗ) 1. med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem, večkrat (globoko) vdihniti ali izdihniti: govornik je jecljal in se oddihoval; pil je v dolgih požirkih in se zraven oddihoval / globoko se oddihovati 2. umirjati dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja: sedla je na skalo in se oddihovala; na klancu sta se vola morala oddihovati // ekspr. počivati, odpočivati se: dobri dve uri so se oddihovali; oddihovati se od dela, med delom, pri delu ● knjiž. delo na polju se oddihuje ponehuje, se končuje; knjiž., ekspr. večina delavcev je šla na morje, le malo se jih bo oddihovalo doma preživljalo letni dopust oddihujóč se -a -e in oddihujóč si -a -e: oddihujoč se so obstali ♪
  9.      odkládati  -am nedov. (ȃ) raba peša odlagati: počasi je odkladal suknjič in se plašno oziral okrog / odkladati les na določena mesta; pesek so odkladali na robu cestišča / dolgo je odkladal odgovor; odkladati potovanje ♪
  10.      odkóder  in od kóder [dǝr] prisl. (ọ̑) v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje meje, od katere poteka dejanje odvisnega stavka: povzpel se je na vrh gore, odkoder je lep razgled / ljubi Belo krajino, odkoder je doma / minister je obiskal Pariz, odkoder bo nadaljeval pot v Ameriko od tam (pa) bo ♪
  11.      odnôsen  -sna -o prid. (ó ō) knjiž. ki je v določenem odnosu s čim drugim: odnosna povezanost med stvarmi / odnosni pojmi relativni / preden je začel pisati študijo, si je prebral več odnosnih del del, ki se nanašajo na problematiko ◊ lingv. odnosna beseda odnosnica odnôsno prisl., pisar., v vezniški rabi ali, oziroma: sestanka naj se udeleži predsednik odnosno njegov namestnik / zglasite se v računovodstvu odnosno v blagajni ♪
  12.      odpíti  -píjem dov. (í) 1. izpiti del tekočine iz česa: prijela je kozarec in odpila / odpiti požirek iz skodelice / odpiti steklenico 2. reči kaj in izpiti alkoholno pijačo, ko kdo napije: odpil ji je z grenkobo v očeh / in na tvoje zdravje, mu je odpil odpít -a -o: nekoliko odpita steklenica; kruh je bil načet in žganje odpito ♪
  13.      ôgenj  ôgnja m (ó) 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj // pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja // visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede / kot ukaz ogenj 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj ● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka ◊ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov ♪
  14.      okróg  prisl. (ọ̑) 1. izraža položaj v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v središču: miza in okrog postavljeni stoli; okrog se zavrteti; majolika se vrsti okrog kroži / okrog se obračati, ozirati / ekspr.: okrog in okrog je čudovit razgled; obrniti se okrog in okrog // izraža neurejenost premikanja ali stanja v (širokem) krogu, ki v celoti ali delno obdaja kaj v središču: okrog hoditi / novice okrog pripovedovati / daleč okrog // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja neurejenost premikanja: okrog postopati, se potikati, tavati 2. z izrazom količine izraža približnost: okrog pet stopinj pod ničlo; tehtati okrog sto kilogramov; star je okrog šestdeset let; do mesta je okrog uro hoje / dohodke so zvišali za okrog pet odstotkov ● pog. spet je leto okrog je minilo; nižje pog. od slabosti okrog pasti omedleti; nižje pog. davkarijo okrog prinašati goljufati, varati ♪
  15.      òn  ôna -o stil. -ó zaim., ed. m. njêga, njêmu, njêga, njêm, njím, enklitično rod., tož. ga, daj. mu, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nj oziroma -enj [ǝnj], če se predlog končuje na soglasnik; ž. njé, njéj tudi njèj tudi njì, njó, njéj tudi njèj tudi njì, njó, enklitično rod. je, daj. ji, tož. jo, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -njo; s. kakor m., le tož. ôno stil. onó tudi njêga; mn. m. ôni stil. oní, njìh, njìm, njìh in njé, njìh, njími, enklitično rod., tož. jih, daj. jim, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nje; ž. ône stil. oné dalje kakor m.; s. ôna stil. oná dalje kakor m.; dv. m. ônadva tudi onádva stil. ôna, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh stil. njú, njíma tudi njíma dvéma, njíju tudi njìh tudi njìh dvá stil. njú, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh tudi njíma tudi njíma dvéma, njíma tudi njíma dvéma, enklitično rod., tož. ju in jih, daj. jima, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nju; ž. ônidve stil. onédve dalje kakor m., le tož. njíju tudi njìh tudi njìh dvé stil. njú; s. kakor ž. (ȍ ó) 1. izraža osebo ali stvar, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: tudi on se boji; voznik je v bolnici, onidve pa sta nepoškodovani; vendar ima prav on in ne ti; nihče ni tako močen kakor on; ekspr.: čakaj, on ti bo že pokazal; kdo drug, če ne ona; elipt.: kdo je to rekel? Ona; on pa poštenjak, kje neki; on da bi to storil / pog., iron. ne mara zanj, pozna on take prijatelje / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ona in brat se dobro razumeta; oni trije so mrtvi; ona, edinka, sme delati vse, kar hoče b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: del njega samega; njemu verjameš; stori to njim na ljubo; kaj to njej mar; vprašaj njega, on vse ve; ekspr. še njega je treba / nič se ga ne boj; ne poznam ga; koliko jih je; jih res ne poznaš; knjiž. hranil je zaupano mu skrivnost; včeraj sem jo srečal / pog. ga malo briga, če drugi stradajo c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez njega bomo težko uspeli; pametnejša je od njiju; med njimi ni izdajalcev; raba narašča za njih se nihče ne zmeni zanje / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: skrbno pazite nanj; odšel je ponjo // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: ni ga doma; sanja se ji; zebe jih; z njim je drugače njegov položaj je drugačen; z njima gre navzdol / knjiž. kaj mu je storiti mora storiti 2. v dajalniku, navadno v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: roka mu drhti; lice se ji je zjasnilo; mati jima je hudo zbolela; bil jim je kakor oče / star.: slava njega spominu njegovemu; mladina, izročena njih varstvu njihovemu 3. v mnnožini moškega spola, nekdaj, spoštljivo izraža osebo ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: pa kaj njim to pravim, prečastiti, oni imajo svoje skrbi; gospa, ali so oni pozabili torbico ● pog. on ima v hiši prvo besedo mož; pog. ona ga čaka pred gostilno žena; iron. kaj se repenči tole onó ta človek; star. njega dni je bilo vse drugače v nekdanjih časih; prim. ga, jih, jo ♪
  16.      óni  -a -o zaim. (ọ̑) 1. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega a) oddaljena, odmaknjena, odvrnjena: ljudje na onem bregu; ona stran hriba je porasla z gozdom b) najbolj oddaljena, odmaknjena: tega človeka poznam osebno, tistega po videzu, onega pa sploh ne / ta kravata mi ugaja, ona tam pa ne / v samostalniški rabi: ta je priden, oni pa ne; z onim je hodila več let; ta na levi je znan košarkar, oni drugi pa prvak v plavanju // izraža, da je oseba ali stvar, o kateri se govori, bila omenjena v prejšnjem stavku na prvem mestu: prebivalci so deloma kmetje, deloma lovci. Onih je manj, so pa bolj gospodarni 2. izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklosti: oni dan je prišel stric; ono noč se je pripetila huda nesreča 3. ekspr., v samostalniški rabi izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vame oni, kako se že piše; kure rade pikajo ono na cesti, saj veste kaj 4. nav. ekspr., v zvezi s ta izraža poljubnost osebe ali stvari: na ulici srečaš tega ali onega znanca; pojav nastopa v tej ali oni obliki / v samostalniški rabi: ta in oni se je kesal, ker je preveč pil; opraviti imam še to in ono v mestu 5. publ., zlasti pred oziralnimi stavki tisti: oni tovariš, ki je v čakalnici, naj vstopi / ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu / v onih davnih časih še ni bilo velikih mest ● oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; star. ona s koso smrt; prim. le členek ♪
  17.      oréhovec  -vca m (ẹ́) 1. premog v velikosti od 1,5 do 3 cm: kockovec in orehovec 2. žganje iz orehov: ponudili so mu orehovec; požirek orehovca ◊ bot. orehovci drevesa s sestavljenimi listi in koščičastimi plodovi, Juglandaceae ♪
  18.      oséba  -e ž (ẹ̑) 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov / publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški / prevoz oseb in tovora; osebe in stvari 2. s prilastkom človeški posameznik a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj / prepričana je o pomembnosti svoje osebe 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe ● star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka ◊ filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba ♪
  19.      oživčeváti  -újem nedov. (á ȗ) med. povzročati pravilno razporeditev, delovanje živcev kje: oživčevati mišice, organe / živec, ki oživčuje žrelo in požiralnik ♪
  20.      pásónce  -a s (ȃ-ọ̑) astr. eno od dveh najbolj svetlih mest na sončnem haloju, desno oziroma levo od Sonca ♪
  21.      pelínovec  -vca m (í) vino, v katerem je namočen pelin, navadno pripravljeno doma: piti, pripraviti pelinovec // redko pelinkovec: požirek pelinovca ♪
  22.      pijúckati  -am nedov. (ȗ) ekspr. počasi, v manjših požirkih piti: vsak dan čebljata in pijuckata kavo / po malem je pijuckal žganje pil ♪
  23.      píti  píjem nedov. (í) 1. dajati tekočino v usta in požirati: v roki je držal kozarec in pil; piti čaj, kavo, liker; šli so k studencu pit; hlastno, počasi, v dolgih požirkih piti / bolnik že je in pije; veliko, zmerno piti; pije kot goba, krava, žolna zelo dosti, pogosto / piti iz kozarca, steklenice; piti po slamici, žlički / otrok pije pri materi se hrani z materinim mlekom / zlasti v kmečkem okolju piti likof / v nedoločniku: dal mu je piti pijače, tekočine; ponuditi, prinesti piti / rad bi kaj pil / kot poziv pri pitju (alkoholnih pijač) fantje, pijmo 2. uporabljati, imeti za pijačo: otroci pijejo premalo mleka; najrajši pije vodo / likerja ne pijem; pijem samo belo vino 3. uživati alkoholne pijače a) navadno dalj časa in v veliki količini: vso noč so pili in razgrajali; nekoliko je že pil, zato tako govori; pog., ekspr. še ga bomo pili / šli so pit b) pogosto in v veliki količini: ne kadi in ne pije; pije iz obupa; začel je piti / elipt. boste kozarček? Hvala, ne pijem; ekspr. piti na žive in mrtve zelo 4. vznes., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen čutnega in duševnega ugodja, kot ga določa samostalnik: piti čar pravljic; z vsem srcem je pila mir pokrajine uživala; žejno je pil lepoto polj gledal / pusti, naj pijem ljubezen iz tvojih oči / srce je pilo srečo, veselje // zajemati, dobivati iz česa: lirika je pila novo moč iz narodnih virov / iz tvojih besed pijem pozabo, tolažbo 5. ekspr. delati, povzročati, da se kaj zmanjšuje, izginja: sonce je pilo meglo, roso; južni veter pije sneg po grapah / neprestano delo mu pije moči, zdravje 6. vpijati, vsrkavati: gaza, goba, obveza pije; suhe drobtine so pile odvečno mokroto / ekspr. trava je pila hladno roso ● ekspr. njegove besede je pila z odprtimi usti zelo pazljivo ga je poslušala; piti bratovščino s kom začeti se tikati, navadno po ustaljenem obredu; pog., ekspr. ta človek mi pije kri me brezobzirno izkorišča; me zelo muči, trpinči; ekspr. ljubezen do domovine je pil že z materinim mlekom pridobival v zgodnjih otroških letih; ekspr. s poljubi piti komu solze z lic s poljubljanjem odstranjevati; zastar. piti tobak kaditi; vznes. piti iz čaše modrosti, učenosti postajati moder, pameten, učen; piti na medvedovo kožo, čeprav je medved še v gozdu proslavljati uspeh, čeprav ta še ni dosežen; piti na zdravje koga s slovesnimi besedami in izpitjem kozarca alkoholne pijače želeti komu srečo, zdravje; pog. imate kaj za piti pijače (zame); ekspr. ni se vedelo, kdo pije in kdo plača gospodarjenje je bilo zelo neurejeno pijóč -a -e: otrok je pijoč zaspal; jedoči in pijoči gostje ♪
  24.      pívka 1 -e ž (ȋ) ženska oblika od pivec: pivka čaja, kave / po prvem požirku se je videlo, da ni pivka ♪
  25.      plítvež  -a m (ȋ) ekspr. kdor ni sposoben močno občutiti, doživeti: ne oziraj se na mnenje tega plitveža ♪

   26 51 76 101 126 151 176 201 226 251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA