Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ovc (715-739)


  1.      sìr  síra m (ȉ í) živilski izdelek, ki se dobi z izločitvijo trdne snovi iz mleka in odstranitvijo odvečne vode: jesti, rezati sir; kolobar, košček sira / sir je dozorel; delati sir / bohinjski sir ementalski sir, izdelan v Bohinju; francoski siri; kozji, ovčji sir; mazavi sir ali sir za mazanje; topljeni sir; sir s plesnijo z žlahtno plesnijo na površini ali v notranjosti ◊ agr. mastni, polmastni, pusti sir; mehki, poltrdi, trdi sir; gastr. ementalski sir trdi sir v obliki hlebca z večjimi luknjami v testu; mesni sir mesni izdelek iz drobno sesekljanega mesa ali drobovine, podoben siru; sadni sir trdna, siru podobna snov iz razkuhanega, skozi gosto sito pretlačenega sadja; tolminski sir trdi sir pikantnega okusa z redkimi luknjami; gavda (sir) trdi sir v obliki hlebca s tanko svetlo rumeno skorjo ♪
  2.      sivór  -ja m (ọ̑) star. sivolas, navadno star moški: vrata mu je odprl dobrodušen sivor // siva žival, navadno volk: sivor je raztrgal ovco ♪
  3.      skáj  -a m (ȃ) umetno usnje iz penaste snovi na vlaknati podlagi: prevleči sedeže s skajem; kovček, plašč iz skaja; neskl. pril.: skaj torbica ♪
  4.      skládati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: skladati deske, drva / skladati na kup; skladati v kopo, skladovnico / skladati stvari v kovček zlagati 2. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo: skladati opere / skladatelj veliko sklada // star. ustvarjati, pisati, zlasti umetniško delo sploh: skladati pesmi, povesti / skladati verze skládati se biti tak, da s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: barve se lepo skladajo; ta hiša se ne sklada z okolico b) logično urejeno celoto: ta izjava se ne sklada z njegovimi prejšnjimi trditvami / prepis se sklada z izvirnikom se ujema ● redko fant in dekle se skladata se ujemata, se razumeta; državna in narodnostna meja se ne skladata se prostorsko ne pokrivata, nista isti; zastar. sreča se sklada iz malenkosti sestoji; s sogovornikom se ne sklada se ne strinja ♪
  5.      skladíščen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na skladišče: skladiščni prostori; skladiščna površina / skladiščni delavec; skladiščna služba / skladiščni kalo ♦ jur. skladiščni list skladiščnica; zgod. skladiščna pravica v fevdalizmu pravica mesta, da morajo potujoči trgovci skladiščiti v njem svoje blago za določen čas ♪
  6.      sklicávati  -am nedov. (ȃ) sklicevati: sklicavati lovce; sklicavali so se z dogovorjenimi znaki / sklicavati sestanke / sklicavati se na svojo avtoriteto ♪
  7.      skobótovec  -vca m (ọ̄) bot. okrasni grm z elipsastimi listi in belimi, dišečimi cveti, Philadelphus coronarius: vejica skobotovca ♪
  8.      skórja  -e ž (ọ̄) 1. zunanja plast lubja, sestavljena iz odmrlega tkiva: ostrgati skorjo z debla, vej; gladka, hrapava, razpokana skorja; hrastova, smrekova skorja; skorja, porasla z lišajem, mahom; roke ima trde in raskave kot hrastova skorja / lupiti skorjo lubje / drevesna skorja 2. zunanja, trša plast kruha, peciva: hrustava skorja; hlebec, žemlja z lepo skorjo; premalo, preveč zapečena skorja; obrezati zažgano skorjo; skorja in sredica / pobrala je skorje kruha posušene koščke kruha; ekspr. med vojno dostikrat niso imeli niti suhe skorje / krušna skorja; skorja kruha // zunanja, trša plast živila sploh: nahitro opeči meso, da dobi lepo skorjo; odrezati siru skorjo; zlato rumena skorja pečenega piščanca 3. navadno s prilastkom vrhnja, trša plast na površini česa: prekopati zemljo, na kateri se je zaradi suše naredila skorja; snežna skorja se ni udirala / z oslabljenim pomenom: ledena skorja na jezeru se je začela lomiti; vse je prekrito s skorjo umazanije; pren., ekspr. njegov mladostni idealizem se je počasi prevlekel s trdo realistično skorjo ♦ agr. vrhnja, trša varovalna plast trdih, poltrdih sirov // ekspr. zunanji videz, vedenje, zlasti grobo, neprijazno: pod raskavo, trdo skorjo se je skrivalo sočutno srce / hribovci so ponavadi ljudje trde skorje 4. geol., v zvezi zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine: vrtati tisoč metrov globoko v zemeljsko skorjo; gubanje zemeljske skorje; plasti, zgradba zemeljske skorje; razpoke v zemeljski skorji; zemeljska skorja in zemeljski plašč 5. anat., navadno s prilastkom vrhnja plast nekaterih notranjih organov: debelina, plasti, zgradba skorje / ledvična skorja; (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; skorja malih možganov; operacija skorje nadledvične žleze ● cimetova skorja posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; ekspr. boj za vsakdanjo skorjo kruha za najosnovnejša materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. obubožali so do zadnje skorje popolnoma; ekspr. rudarska skorja kruha je zelo trda rudarsko delo, rudarski poklic je težek ♪
  9.      skrivénčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) nav. ekspr. dati čemu nenaravno, nepravilno obliko: vihar je skrivenčil drevesa / bolezen ga je skrivenčila; skrivenčiti ustnice; telo se mu je skrivenčilo // redko popačiti, potvoriti: skrivenčiti dejstva / skrivenčiti pesnikovo podobo skrivénčen -a -o: skrivenčeni borovci; ves je skrivenčen od bolečin; skrivenčena podoba sveta ♪
  10.      skùp  prisl. (ȕ) pog. skupaj: a) dati prste skup / spravili so skup nekaj drobiža zbrali / toliko ljudi skup pri nas še ni bilo b) smo že spet skup; delava, učiva se skup / nekaj sta imela skup; zmeraj skup tičita c) to vse skup ni dosti vredno; vse skup je nagnal iz hiše; pograbil je bankovce in drobiž in vse skup stlačil v žep / dober dan vsem skup ● pog. sva že skup ujel sem te; pog. to ni vse skup nič izraža nezadovoljstvo, nestrpnost; pog. denar mu kar skup leti ga na lahek način zasluži; pog. komaj je spravil skup nekaj vrstic napisal; pog. morali bi se skup vzeti se dogovoriti, se potruditi za kaj ♪
  11.      skúšati  -am tudi izkúšati -am nedov. (ú) 1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka a) za uresničitev dejanja: skušati koga dvigniti, vreči na tla; skušati odpreti vrata / skušali so zbežati; skušal se mu je izmakniti, izviti / skušati doseči soglasje; skušati koga pomiriti, pregovoriti; skušati popraviti napako; skušal je prikriti nezadovoljstvo; skušati razumeti b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: skušal je gibati s prsti, hoditi, vstati 2. nav. ekspr. namenoma povzročati, da kdo stori, izjavi zlasti kaj takega, kar mu škodi: vedel sem, da me skušajo, zato sem mirno odgovoril; skušati prijatelja / zakaj skušaš mojo potrpežljivost ♦ rel. hudič ga skuša // prizadevati si ugotoviti mnenje, ravnanje koga: gestapovci so ga že večkrat skušali, pa se ni izdal / ne skušaj me preveč ne izzivaj me, ne draži 3. star. doživljati, čutiti: skušati ljubezen, žalost; zdaj vem in skušam, kakšni so ljudje; v življenju je marsikaj skušal ● star. ne skušaj boga ne izpostavljaj se nevarnosti; star. prijatelja skušaš v nesreči spoznaš; star. potipal je plot, kakor bi skušal, če ni preperel poskušal, preizkušal skúšati se tudi izkúšati se star. ugotavljati, kdo je močnejši: fantje so se radi skušali; kdo bi se skušal z njim / skušala sta se v metanju // tekmovati, kosati se: učenci se med seboj skušajo; skušali so se, kdo bo hitrejši; skušati se s kom pri košnji, v delu / letošnje vino se ne more skušati z lanskim skušáje tudi izkušáje: hitel je, skušaje dohiteti tovariše skušajóč tudi izkušajóč -a -e: premišljeval je, skušajoč se spomniti nekaterih podrobnosti skúšan tudi izkúšan -a -o: skušan človek ♪
  12.      smókvovec  -vca m (ọ̑) nizko južno drevo z dlanastokrpimi listi in sočnimi, sladkimi sadovi: nasad smokvovcev ♪
  13.      smôlovec  -vca m (ó) nar. koroško 1. brinov grm: skriti se za smolovcem 2. brinovec: postregel jim je s smolovcem ♪
  14.      smrékovec  -vca m (ẹ́) 1. redko smrekov gozd: hoditi po smrekovcu 2. čeb. smrekov med: hojevec in smrekovec ♪
  15.      snegolóvec  -vca m (ọ̑) redko snegolov: na strehi ni snegolovca ♪
  16.      solčávski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Solčavo: planinska solčavska okolica ♦ lingv. solčavski govor; vet. jezersko-solčavska pasma pasma ovce z mešano volno, ki se goji zlasti zaradi mesa ♪
  17.      solíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. delati slano: soliti krompir, juho, omako; jedi preveč solite; to pecivo se ne soli; pren. svoje pripovedovanje je solil z dovtipi 2. posipati, natirati s soljo, navadno zaradi konzerviranja: soliti čreva, kože; soliti meso, ribe ● pog. pozimi ceste pogosto solijo posipajo s soljo; ekspr. hoče mi soliti pamet vsiljevati svoje védenje, znanje; nar. šel je solit ovce pokladat jim sol; ekspr. pojdi se solit izraža nejevoljno, nestrpno odklanjanje, zavračanje; pog. hude jim je solil ostro, brez prizanašnja je govoril z njimi; ošteval jih je ◊ agr. soliti sir na suho, v slanici soljèn -êna -o: prodajati soljene in posušene ribe; soljena slanina; juha je že soljena; soljena čreva ♪
  18.      spártakovec  -vca m (ȃ) med prvo svetovno vojno pristaš levega revolucionarnega krila nemške socialnodemokratske stranke: upor spartakovcev ♪
  19.      spirituál  -a m (ȃ) 1. rel. duhovnik, odgovoren za duhovno vzgojo v semenišču, samostanu: več let je bil spiritual ljubljanskih bogoslovcev 2. muz. ljudska pesem z religiozno, svetopisemsko snovjo, nastala med črnci v Združenih državah Amerike; črnska duhovna pesem: peti spirituale ♪
  20.      spôkati  -am dov. (ȏ) pog. 1. pripraviti kovček, prtljago: ko je spokala, je odšla na postajo / če gospodar izve za to, lahko spokamo odidemo 2. nagnati, spoditi: spokati vsiljivca iz hiše ♪
  21.      sráb  -a m (ȃ) knjiž. garje: dobiti srab / ovčji srab ♪
  22.      srečelóvec  -vca m (ọ̑) ekspr. kdor si prizadeva na hiter, lahek način pridobiti bogastvo, materialne dobrine: družil se je s srečelovci in iskalci zlata; drzni srečelovci ♪
  23.      srečolóvec  -vca m (ọ̑) ekspr. kdor si prizadeva na hiter, lahek način pridobiti bogastvo, materialne dobrine: družil se je s srečolovci ♪
  24.      stahánovski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na stahanovce ali stahanovstvo: stahanovsko navdušenje / stahanovsko gibanje ♪
  25.      stája  -e ž (á) goveji, ovčji hlev zlasti na planinah, v katerem živali niso privezane: zgraditi stajo; v staji je bilo temno / star. včasih so imeli gostilno in konjsko stajo konjski hlev // ograjen prostor, v katerega se zapira živina: zapreti ovce v stajo; staja s podrto ograjo ◊ agr. hlev s stajami na obeh straneh s stojišči ♪

   590 615 640 665 690 715 740 765 790 815  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA