Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ovalno (26-50)


  1.      ímperativen  in imperatíven -vna -o prid. (ȋ; ȋ) nanašajoč se na imperativ: spoznati imperativne naloge podjetja; imperativna potreba samoohranitve / njegovo govorjenje je bilo zelo imperativno ukazovalno ♦ lingv. imperativni stavek velelni stavek ímperativno in imperatívno prisl.: še podatke je treba imperativno zahtevati ♪
  2.      ímperativnost  in imperatívnost -i ž (ȋ; ȋ) knjiž. lastnost, značilnost imperativnega: imperativnost samoobrambe / razne oblike imperativnosti ukazovalnosti ♪
  3.      izbráti  -bêrem dov., stil. izberó; izbrál (á é) 1. v večji količini, množini stvari iste vrste odločiti se za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše: izbrati darilo, knjige; izbrati blago za plašč, orodje za delo; dobro, slabo izbrati; izbrati po svojem okusu; izbirati in izbrati / izbrati ugoden čas za dopust; izbrati najboljšo možnost; izbrati si temo za referat; ekspr. slab poklic si je izbral ima poklic, ki ga v strokovnem, materialnem pogledu ne zadovoljuje // določiti, nameniti za kaj: komisija je izbrala kandidate; izbrati tekmovalno ekipo; izbrati koga za naslednika, predsednika; njo si je izbral za ženo / izbrati pesmi za antologijo 2. večjo količino stvari iste vrste ločiti po kakovosti; prebrati: izbrati fižol // odstraniti slabo zrnje, smeti od dobrega zrnja: izbrati riž / orehova jedrca bo treba še izbrati izbrán -a -o 1. deležnik od izbrati: izbrani kandidati; oče je bil izbran sosedovim otrokom za varuha; dobro izbran prostor; problemsko izbrana gesla slovarja ♦ zal. izbrano delo po določenem kriteriju izbrana in v knjižni obliki izdana dela kakega avtorja 2. ki po kakovosti, obliki presega stvari svoje vrste: izbrane jedi; izbrana vina / izbran okus / govoriti v izbranem jeziku / prireditev za izbran krog ljudi; izbrana družba; prisl.: izbrano se oblačiti, vesti; izbrano oblečena ženska; sam.: na sprejemu so bili samo izbrani ♪
  4.      izkázati  tudi izkazáti -kážem tudi skázati tudi skazáti skážem dov. (á á á) 1. napraviti, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani: izkazati dohodke in izdatke; izkazati uspeh učencev v letnem poročilu / izkazati izgubo 2. publ. imeti, doseči: nekatere panoge gospodarstva so izkazale velike izvozne uspehe; podjetje je izkazalo precej večji promet kot lani 3. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izkazati komu ljubezen, pomoč, spoštovanje / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu / izkazati komu dobroto izkázati se tudi izkazáti se tudi skázati se tudi skazáti se 1. pokazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost: učenci so se izkazali na tekmovanju; ekspr. izkazali so se in mi naredili obleko v dveh dneh; odlikovani so bili rudarji, ki so se izkazali ob nesreči; pri tem delu se nismo izkazali; naši nogometaši so se v zadnji tekmi (zelo) izkazali 2. dokazati, navadno z dokumenti, svojo identičnost: priprli so ga, ker se ni mogel izkazati; izkazati se s potnim listom, potrdilom / izkazati se za člana // dokazati sploh: nagrado dobi tisti, ki se izkaže, da je prebral vsa zahtevana dela 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo: izkazati se hvaležnega, vrednega zaupanja; izkazati se mojstra, moža, prijatelja; izkazal se je kot vešč vojskovodja / izkazati se v dejanjih, z dejanji / delo se je izkazalo za težavno; napovedi so se izkazale za pravilne; slutnja se je izkazala kot resnica 4. nav. 3. os. postati jasen, očiten: resnica se je kmalu izkazala / upal je, da se bo pravica izkazala; izkazalo se je, da je nedolžen ● ekspr. darovalec se je zelo izkazal dal je veliko, drago darilo; knjiž. jeza sosedov se je izkazala v tem, da so mu razbili okna pokazala; hotel se je izkazati pred dekletom postaviti izkázan tudi skázan -a -o: izkazan dobiček; zahvaliti se za izkazano pomoč; prim. skazati ♪
  5.      izkazováti  -újem tudi skazováti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani: objavljena statistika izkazuje manj slovensko govorečih ljudi, kot jih je v resnici / izkazovati dobiček; bilanca izkazuje izgubo 2. publ. imeti, dosegati: drugi razred izkazuje najboljši uspeh na šoli; industrija izkazuje precejšnje povečanje proizvodnje 3. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izkazovati komu čast, ljubezen, spoštovanje / izkazovati ljudem dobrote; izkazovati hvaležnost, naklonjenost, pozornost izkazováti se tudi skazováti se publ. 1. kazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost: izkazovati se na političnem področju; telovadec se je izkazoval v izredno lepih skokih 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo: izkazovati se hvaležnega / izkazovati se s požrtvovalnostjo / knjiž.: to načelo se izkazuje za nevarno; novice so se izkazovale kot izmišljene ● knjiž. pri obnovi domovine se je izkazovala delovna vnema mladine kazala; star. pred tovariši se je izkazoval s svojo močjo postavljal; prim. skazovati ♪
  6.      izplakoválen  tudi splakoválen -lna -o prid. (ȃ) namenjen za izplakovanje: izplakovalna priprava / izplakovalna voda; izplakovalno korito ♪
  7.      izsekoválen  -lna -o prid. (ȃ) s katerim se izsekuje: izsekovalno orodje / izsekovalni stroj ♪
  8.      izsledoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izsledovanje: izsledovalni dar / izsledovalno delo geologov ♪
  9.      izsušíti  -ím dov., izsúšil (ȋ í) odstraniti vlago, vodo iz česa: sonce je izsušilo travo / izsušiti barje, močvirje; zemljišče so izsušili in tako pridobili obdelovalno zemljo ∙ ekspr. dolga hoja po soncu jih je popolnoma izsušila povzročila, da so postali zelo žejni izsušíti se izgubiti vlago, vodo: koža se na vetru izsuši; nekatere rastline se hitro izsušijo; v suhi shrambi se sadje izsuši ∙ ekspr. v kratkem času se je popolnoma izsušil je shujšal izsušèn -êna -o: izsušen les; izsušene ustnice; ni se mogel odžejati, tako izsušeno grlo je imel; izsušeno močvirje ♪
  10.      iztŕgati  -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 1. s trganjem spraviti iz česa: iztrgati list iz bloka // ekspr. ločiti, vzeti del teksta iz celote: iztrgati posamezne stavke iz razprave / iztrgati posamezne misli; iztrgati prizor iz zgodbe 2. s sunkovitim potegom spraviti iz prijema: iztrgal mu je knjigo, ki jo je držal; iztrgati puško iz rok; iztrgala je roko iz njegove / v osmrtnicah smrt nam je iztrgala ljubljenega sina; pren. iztrgati oblast iz rok buržoazije // s silo narediti, da kaj ni več na prvotnem mestu: granata je iztrgala vrata iz podbojev; pren., knjiž. vojna ga je iztrgala z rodne grude 3. ekspr., z dajalnikom povzročiti, narediti, da kaj ni več pod oblastjo, vplivom koga: iztrgati deželo sovražniku; iztrgati otroka slabi družbi / iztrgati obdelovalno zemljo morju 4. ekspr. spraviti koga iz neprijetnega položaja, stanja: iztrgati ljudstvo iz nevednosti; hvaležen mu je, ker ga je iztrgal iz revščine / mati ga je iztrgala očetovi jezi // v zvezi z iz proti njegovi volji spraviti koga iz kakega stanja sploh: iztrgati koga iz zamišljenosti / iztrgati iz igre, spanja 5. ekspr. z vztrajnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: iztrgati komu resnico, skrivnost / prisego mu je iztrgal z nasiljem ● vznes. smrt mu je iztrgala pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. srce mi iztrgajte iz prsi, pa tega ne bom storil izraža zelo odklonilno stališče; ekspr. to si moraš iztrgati iz spomina pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. srce bi si iztrgala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti iztŕgati se s sunkom spraviti se iz prijema: hotela se mu je iztrgati, a jo je trdno držal; konj se mu je iztrgal in zbežal; iztrgati se iz objema, rok; pren. dežela se je iztrgala iz klešč imperializma ● knjiž. jagnedi so se iztrgali iz noči postali vidni, se prikazali v obrisih; ekspr. krik se mu je iztrgal iz prsi nenadoma je zakričal; brezoseb., ekspr. pa naj bo, se mu je iztrgalo je rekel, spregovoril iztŕgan -a -o: iztrgan list; stavki so nasilno iztrgani iz konteksta; morju iztrgana zemlja; prisl.: iztrgano podane misli; prim. strgati ♪
  11.      jêdrce  tudi jédrce -a s (ē; ẹ̄) notranji, užitni del nekaterih sadov, ki imajo trdo, olesenelo lupino: izbirati jedrca iz luščin; tolči orehe in luščiti jedrca; zmleti, zrezati jedrca; lešnikova, mandeljnova, orehova jedrca / bučna, sončnična jedrca ◊ biol. gostejše okroglasto telesce v celičnem jedru; vet. okroglo ali ovalno znamenje na grizni ploskvi spodnjih sekalcev pri konju, po katerem se presoja njegova starost ♪
  12.      junák  -a m (á) 1. kdor je storil izredno pogumno, junaško dejanje: neznani ljudje so v boju postali junaki; slaven junak; zgodbe o srednjeveških junakih; padel je kot junak / narodni junak zgodovinska oseba, ki se je odlikovala v boju za svoj narod; grob neznanega junaka grobnica s posmrtnimi ostanki vojaka, narejena v spomin na padle v boju za domovino // nav. ekspr. kdor prenaša, opravlja stvari, za katere je potreben velik napor, požrtvovalnost: junak je, da vzdrži v takih razmerah; v bolezni se je pokazal junaka // nav. ekspr. izredno pogumen, neustrašen človek: iskali so junaka, ki bi si upal preplavati reko; iron. junaki pa taki, vsi so zbežali 2. nav. ekspr., s prilastkom moški, ki se odlikuje v kaki stvari ali ob kakem dogodku: junak olimpijskih iger, Planice / junak dela; bil je junak dneva najpomembnejša osebnost / iron. junak v pitju; revolverski junak 3. kdor zaradi kake lastnosti vzbuja občudovanje in željo po posnemanju: vsaka doba ima svoje junake; mladina hitro menja svoje junake / salonski junak 4. ekspr. postaven, krepek moški: drevo, da ga trije junaki ne obsežejo; udarec, ki bi celo junaka pobil na tla / poglejte no, kakšen junak je že 5. glavna, osrednja oseba v literarnem delu: junak drame, romana; junaki nemega filma / Shakespearovi junaki / glavni junak // ekspr. oseba, o kateri se pripoveduje: drugo jutro je naš junak odpotoval ♪
  13.      junákinja  -e ž (á) 1. ženska, ki je storila izredno pogumno, junaško dejanje: pokloniti se junakinjam, ki so padle v boju za svobodo // nav. ekspr. ženska, ki prenaša, opravlja stvari, za katere je potreben velik napor, požrtvovalnost: peš ste prišli tako daleč, ste pa res junakinja // nav. ekspr. zelo pogumna, neustrašena ženska: ko je branila otroke, se je pokazala junakinjo 2. nav. ekspr., s prilastkom ženska, ki se odlikuje v kaki stvari ali ob kakem dogodku: junakinja tekmovanja 3. glavna, osrednja ženska v literarnem delu: Alenčica je junakinja naših ljudskih pesmi; junakinja filma, romana / Cankarjeve junakinje ♪
  14.      junáški  -a -o prid. (á) 1. ki je storil izredno pogumno, junaško dejanje: junaški borci; junaški narod; junaška četa / junaški čas // izredno pogumen, neustrašen: zbral je same junaške fante / junaški boj; junaški govor; junaško dejanje // nav. ekspr. ki prenaša, opravlja stvari, za katere je potreben velik napor, požrtvovalnost: junaška mati 2. značilen za junake: umreti junaške smrti / prelita junaška kri kri junakov / ekspr. tolče se po junaških prsih ◊ lit. junaški ep ep, ki govori o velikih in slavnih dejanjih; junaška epika; junaška pesem ljudska pesem, ki govori o velikih in slavnih dejanjih; muz. junaški tenor tenorski glas, navadno nekoliko nižji od liričnega tenorja junáško prisl.: junaško se bojevati; junaško prenašati bolečine ♪
  15.      kápica  -e ž (á) 1. manjšalnica od kapa: pokriti se s kapico; volnena kapica; kapica s cofom ∙ nar. farške kapice trdoleska 2. rabi se samostojno ali s prilastkom majhni kapi podoben del česa: lakaste kapice na čevljih / steklenica se zapira z gumijasto kapico / vžigalna kapica posodica z razstrelivom, s katerim se povzroči eksplozija glavnega razstreliva ◊ bot. koreninska kapica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin; geom. krogelna kapica z ravnino oddeljeni del krogle, manjši od polkrogle; zool. kapica del želodca prežvekovalcev, v katerem se hrana sprijema v kepe ♪
  16.      kapríca  -e ž (ȋ) nav. ekspr. kar kaže, izraža pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo: nenaden odhod ni bil njihova kaprica; ustreči vsem kapricam gostov; boriti se proti otrokovim kapricam / ta ženska ima, pog. zganja kaprice // kar kaže, izraža pretirano težnjo po posebnem, nenavadnem: te figure se sprva zdijo le kaprice, vendar sloni zgradba skladbe na njih / posnemati tuje modne kaprice ● ekspr. njegova revolucionarnost je samo kaprica je nepristna, neiskrena; ekspr. napraviti kaj iz kaprice iz kljubovalnosti, trme ♪
  17.      kaznoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kaznovanje: kaznovalni organi; uprli so se zoper kaznovalno oblast / kaznovalni ukrepi; sodišče je poostrilo kaznovalno politiko ♦ jur. kaznovalna pravica pravica kaznovanja ♪
  18.      kljubést  -i ž (ẹ̑) zastar. kljubovalnost: prevzela jo je kljubest in jeza / iz kljubesti ni spregovoril ♪
  19.      kljúbica  -e ž (ȗ) knjiž., redko kljubovalnost: to je naredil iz kljubice ♪
  20.      kljuboválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kljubovanje: bila je ošabna in kljubovalna / kljubovalen pogled ♦ ped. kljubovalna doba doba, navadno med drugim in tretjim letom starosti in v puberteti kljuboválno prisl.: kljubovalno se je obnašal ♪
  21.      kolégij  -a m (ẹ́) 1. skupina strokovnjakov, vodilnih uslužbencev v podjetju, ustanovi s posebno posvetovalno, odločevalno funkcijo: kolegij o tem še ni razpravljal; sestanek tovarniškega kolegija / strokovni kolegij; zdravniški kolegij // nav. ekspr. sestanek, posvet te skupine: sklicati kolegij; udeležiti se kolegija 2. knjiž., navadno s prilastkom skupnost ljudi v določeni ustanovi, instituciji, povezanih z istim poklicem, položajem; zbor: papež je upošteval predloge kardinalskega kolegija; profesorski kolegij / sodil mu je petčlanski sodni kolegij / sestanek uredniškega kolegija odbora 3. nekdaj vzgojni zavod s šolo in internatom, zlasti cerkveni: šolati se v kolegiju; jezuitski kolegij ◊ ped. ciklus predavanj, seminarjev na visoki šoli ♪
  22.      korenínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na korenino: koreninska zgradba / koreninski vršiček; koreninska povrhnjica ♦ bot. koreninski gomolj; koreninski gomoljčki tvorbe na koreninah metuljnic, ki jih povzročajo dušikove bakterije; koreninski laski; koreninski tlak sila, s katero potiska korenina vodo v steblo; koreninski vrat del rastline med korenino in steblom; koreninska čepica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin; vrtn. koreninska gruda korenine sadike s prstjo, ki se jih drži ♪
  23.      koválen  -lna -o prid. (ȃ) ki se rabi za kovanje: kovalno orodje ♦ metal. kovalni preizkus preizkus, če se da kovina kovati; teh. kovalni stroj stroj za avtomatizirano kovanje drobnih izdelkov; vet. kovalna stena lesena stena, ob katero se pri podkovanju priveže nemiren konj; kovalne klešče podkovske klešče ♪
  24.      kŕčiti 2 -im nedov. (ŕ r̄) 1. odstranjevati, sekati drevje, grmovje z zemljišča, zlasti v gozdu: krčiti goščavo, gozd, grmičje // pridobivati obdelovalno zemljo: krčiti ledino; krčil je svet ob vodi 2. v zvezi krčiti pot delati pot na prej neprehodnem ozemlju: le s težavo (si) je krčil pot v gozdu / krčiti pot skozi sneg; pren., ekspr. krčiti pot demokraciji, svobodi ♪
  25.      lésnopredeloválen  -lna -o prid. (ẹ̄-ȃ) nanašajoč se na predelovanje lesa: lesnopredelovalna industrija / nekaj učencev se je odločilo za lesnopredelovalno stroko ♪

   1 26 51 76 101 126 151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA