Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ovali (277-301)


  1.      obráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. spreminjati izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer ali usmerjenost: na tej cesti je prepovedano obračati; obračati ladjo; ko so letala priletela do gozda, so (se) začela obračati / pog. avtobus bo obračal za železniško postajo bo imel obračališče // navadno s prislovnim določilom spreminjati smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obračati glavo nazaj; konja obračata ušesa na vse strani; obračati vozilo na levo; obračati se stran zaradi smradu; obračati se na petah, s celim telesom / otroci so se med poukom kar naprej obračali pogledovali nazaj, okoli / veter se obrača 2. spreminjati lego, položaj česa tako, da se premika okoli daljše osi ali v krogu: obračati ključ v ključavnici / obračati zajca na ražnju / obračati gumb na radijskem sprejemniku; obračati krmilo / bolnika je moral obračati s hrbta na bok; v spanju se je vročično obračal z ene strani na drugo // navadno s prislovnim določilom spreminjati lego, položaj česa sploh: z okornimi prsti je obračal poročni prstan; obračati zavoj na vse strani / v rokah je obračal popisan list papirja 3. delati, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obračati snope / obračati seno; z lopato obračati zemljo / obračati liste v knjigi 4. navadno s prislovnim določilom delati, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obračati kaj na bolje, na slabše, v svojo korist / obračati pozornost ljudi nase vzbujati pozornost ● ekspr. ne obračaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; pog. znati pametno obračati denar uporabljati, nalagati ga; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; obračati oči gledati tako, da se vidi beločnica; knjiž. spogledljivo obrača oči gleda, pogleduje; ekspr. hitro obračati pero hitro pisati; ekspr. obračati koga na svojo stran pridobivati ga za svoje načrte, zamisli; ekspr. obračati plašč po vetru zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; ekspr. v glavi obrača že nov načrt premišlja o njem; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obračati sredstva delati, da se spreminja oblika njihove vrednosti; fin. obračati denar delati, da menjuje lastništvo obráčati se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehajanje v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: položaj se obrača v našo korist / vreme se obrača spreminja 2. v zvezi z na izraža, da osebek prihaja s kom v stik z določenim namenom: obračati se na koga za nasvete, s prošnjami; pismeno se obračati na koga / kot vljudnostna fraza obračam se nate s prošnjo, da mi pomagaš 3. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se ne zna hitro obračati; leze, obrača se kot polž zelo počasi ● kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; ekspr. želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. fant se že obrača po dekletih, za dekleti kaže zanimanje zanje; knjiž. sin se obrača po očetu mu postaja podoben po ravnanju, videzu; bolniku se obrača na bolje bolnik se počuti bolj zdravega obračáje star.: hitela je, obračaje glavo na vse strani obračajóč -a -e: brati, obračajoč liste; obračajoče se vozilo ♪
  2.      obráten 1 -tna -o prid. (ȃ) 1. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: s svojo izjavo je dosegel obraten namen, kot je želel; stvar je v resnici obratna; publ. objektivno stanje je navadno v obratnem sorazmerju s subjektivnim občutkom 2. drugačen od izhodiščnega a) glede na gibanje: v eni smeri vozi podjetje les, v obratni pa pohištvene izdelke / sklepamo lahko tudi v obratni smeri, kdor prej pride, je prej na vrsti b) glede na potek dejanja: klicali so jih v obratnem vrstnem redu, kot so oddali prijavnice; časovno zaporedje je lahko obratno od navedenega ● publ. poravnajte račun, v obratnem primeru vas bomo tožili drugače, sicer; pisar. odgovoriti z obratno pošto s prvo pošto, s katero se lahko odgovor odpošlje pošiljatelju ◊ mat. obratna funkcija funkcija, ki se dobi iz prvotne funkcije po medsebojni zamenjavi spremenljivk; obratna računska operacija računska operacija, s katero uničimo učinek, ki ga je imela prvotna operacija; obratna vrednost ulomka vrednost, ki se dobi z zamenjavo števca in imenovalca; obratno sorazmerje sorazmerje, pri katerem se ena odvisna količina zmanjšuje v istem razmerju kot druga odvisna količina narašča obrátno 1. prislov od obraten: obratno trditi; obratno sorazmeren odnos / v povedni rabi: analize kažejo, da je ravno obratno; zgodilo se je ravno obratno, kot smo pričakovali 2. publ. uvaja novo trditev namesto prej zanikane; nasprotno, narobe: ni neumno, kar predlagaš, obratno, zelo primerno je; obratno, tak način obdavčenja bi povzročil nov porast cen ♪
  3.      obráti  obêrem dov., stil. oberó; obrál (á é) 1. s trganjem odstraniti sadeže, plodove z drevesa, rastline: obrati češnje, jabolka, ribez / sadje so že obrali in pospravili // odstraniti nepotrebne mladike, stare liste: obrati pesi zunanje liste // s trganjem narediti, da na drevesu, rastlini ni več sadežev, plodov: obrati drevo, jablano; obrati vinograd 2. odstraniti, spraviti s česa: obrati gosenice z zelja; obrati si uši // z grizenjem, rezanjem odstraniti meso s kosti: obrati kurje bedro, gnjat / obrati kosti / ekspr. piščanca je kar sam obral pojedel 3. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: družba ga je popolnoma obrala; sproti me obere za vsak dinar; obrali so ga pri kartanju / pri kupčiji me je obral za dva tisoč // izropati, oropati: vlomili so v trgovino in jo obrali 4. ekspr. obiti, obhoditi: na poti domov je obral vse gostilne; vso vas je obral, pa ga ni našel / ta avtobus obere vsako vas ● ekspr. soseda obere vsakega človeka pove o njem veliko slabega; ekspr. obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali obrán -a -o: obran sadovnjak; obrana kost; obrana jabolka ♪
  4.      obrazováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. 1. oblikovati: obrazovati predmete / človek mora obrazovati v sebi ideal // slikati, upodabljati: pogosto so ga obrazovali kot viteza / pisatelj obrazuje v delu najtemnejše strani življenja prikazuje, opisuje 2. izobraževati: vzgajati in obrazovati mladino obrazujóč -a -e: obrazujoči umetnik obrazován -a -o: obraz je imel le napol obrazovan ♪
  5.      obregováti se  -újem se nedov. (á ȗ) ekspr. 1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešavati v stvari, ki se govorečega ne tičejo: vsi se obregujejo ob fanta; obregovali so se ob delo komisije / obregovati se nad obrtniki jeziti se 2. nejevoljno, zadirčno govoriti: gospodinja se že spet obreguje; kako je len, se je obregovala ♪
  6.      obrekováti  -újem nedov. (á ȗ) dajati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled: nevoščljivci in sovražniki ga obrekujejo; zelo so jo obrekovali / rada obrekuje / obrekovati našo državo obrekován -a -o: obrekovan človek ♪
  7.      obrezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z rezanjem delati, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezovati gnile sadeže / obrezovati peso, repo / obrezovati deske 2. z rezanjem odstranjevati: obrezovati poganjke, veje // z rezanjem odstranjevati dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezovati drevesa, živo mejo, trto, vrtnice 3. z rezanjem dajati določeno obliko: obrezoval je gumo na podplatu 4. v židovskem in muslimanskem okolju odrezovati sprednji del kožice na spolnem udu: otroke so obrezovali ◊ vet. obrezovati kopito z nožem odstranjevati odvečno kopitno roževino ♪
  8.      obvòd  -óda m (ȍ ọ́) 1. teh. vod, po katerem je speljana voda, para mimo glavne naprave: zaradi popravil so morali napraviti obvod 2. star. obrobje, okolica: stanovali so na mestnem obvodu ♪
  9.      obzórje  -a s (ọ̑) 1. del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja: na hribu se jim je odkrilo širše obzorje; daljno, širno obzorje / morsko obzorje; pren., publ. elektroniki se odpirajo nova obzorja // najbolj oddaljeni, končni del tega površja: sonce prihaja izza obzorja; na obzorju se je pokazala ladja; izginiti za obzorjem; pren. nova umetniška smer je že na obzorju 2. obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja: bogatiti, širiti si obzorje z branjem; njegovo duhovno obzorje je preozko, da bi dojel ta problem; glasbeno, kulturno, literarno obzorje; omejeno strokovno obzorje 3. mont. hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah: novi jaški bodo povezovali rove različnih obzorij; spodnje, zgornje obzorje ● šalj. ko so najbolj razgrajali, se je na obzorju prikazal miličnik nepričakovano prišel; ekspr. njegov klic se je razlegal od obzorja do obzorja vsepovsod ♪
  10.      obžalováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. čutiti, izražati obžalovanje: obžalovati dejanje, krivdo, žalitev / ekspr. ta svoj korak bo še bridko obžaloval 2. čutiti, izražati čustveno prizadetost, žalost zaradi česa: zelo je obžaloval njeno izgubo; dolgo so obžalovali očetovo smrt; ekspr. iz dna srca obžalovati / ekspr. vsi so ga obžalovali zaradi nesreče, ki ga je zadela pomilovali, sočustvovali z njim 3. knjiž., v medmetni rabi izraža vljudnost pri odgovoru: obžalujem, ne morem ti pomagati; ali smem prisesti? Obžalujem, je rezervirano 4. star. tožiti, tarnati: večkrat je obžaloval, da ga otroci ne ubogajo / vsi obžalujejo njegovo dejanje se jezijo, izražajo nezadovoljstvo ● star. niso obžalovali nobenih žrtev za lepšo prihodnost ni jim bilo žal obžalováje stil. obžalujé: obžalovaje je povedal žalostno vest obžalujóč -a -e: obžalujoč, da se nista sporazumela, je odšel; obžalujoč pogled obžalován -a -o: bil je od vseh obžalovan ♪
  11.      očakováti  -újem nedov. (á ȗ) nar. čakati, pričakovati: gremo, da nas ne bodo očakovali; očakovati koga pred hišo; ves večer ga je očakoval / fant je očakoval neprijetnosti ♪
  12.      očétovstvo  -a s (ẹ́) 1. dejstvo, da je moški oče: dokazati, priznati, zanikati očetovstvo / pog. tožiti koga za očetovstvo v imenu otroka vložiti tožbo za ugotovitev očetovstva 2. knjiž., ekspr. dejstvo, da je kdo idejni utemeljitelj, pobudnik: pripisovali so mu očetovstvo tega programa ♪
  13.      od  predl., z rodilnikom 1. za izražanje premikanja iz položaja a) v neposrednem dotiku, stiku s kom ali čim: odbiti se od kamna; pahniti od sebe b) v bližini, okolici česa: čoln odrine od brega; vstati od mize; prihajam od očeta / vrača se od Lenarta / iti od doma; od hiše poditi / svatje gredo od poroke / doma je nekje od Kočevja; pren. govornik se je večkrat oddaljil od teme // za izražanje usmerjenosti iz takega položaja: oblaki se valijo od juga; ta gozd se razteza od Karavank; od sosedov se sliši petje; ekspr. stal je vse od Maribora / gledati od blizu; prihajajo od bogve kod; od drugod; od spodaj navzgor; od tam doli; od vsepovsod; pren. od te strani ga do danes še nisem poznala // za izražanje oddaljenosti: hiša je sto metrov, streljaj od ceste; drevesa stojijo deset metrov drugo od drugega; nedaleč od studenca; uro hoda od vasi 2. za izražanje časovne meje, ki je začetek dogajanja: od tistega časa me ne pogleda; nisva se videla od mladosti; od nesreče je minilo deset let / že od začetka mu nisem zaupal / od kdaj stanuješ v Ljubljani; od prej; od takrat; poznam ga že od zdavnaj; od pred kratkim / od nekdaj od zdavnaj, zelo dolgo / vino od letos; jed od včeraj / noč od petka na soboto / publ. dopis, uredba od 1. marca 1965 pri datiranju z dne 1. marca 1965 3. pri izrazih količine za izražanje začetne mere: desetice od dvajset naprej; dražiti od sto dinarjev navzgor // v zvezi z do za izražanje približne vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev 4. v zvezi z do za izražanje začetne in končne meje a) v prostoru: hoditi od enega do drugega; od Kranja do Ljubljane je petindvajset kilometrov; vlak vozi od Nove Gorice do Jesenic b) v času: vstopnice prodajajo od 11. do 13. ure; druga svetovna vojna je trajala od 1939 do 1945 / ekspr.: od konca do kraja; od zore do mraka c) pri količini: šteti od ene do deset; vrednosti od nič do neskončno; dnevne temperature bodo od pet do deset stopinj nad ničlo / ekspr.: sestanka so se udeležili zastopniki vseh kategorij, od kurirja in snažilk pa tja do direktorja; v trgovini imajo v zalogi vse od žebljev do pohištva 5. za izražanje ločevanja, odstranjevanja: ločiti rudo od jalovine, meso od kosti; s težavo so ga odtrgali od otrok / odvrniti nesrečo od hiše / izjema od pravila / redko očistiti njivo od kamna kamna / publ.: distancirati se od politike sile; odpraviti odtujenost od produkcijskih sredstev // za izražanje odvzemanja: od plače so mu odtegovali dva tisoč; vzeti od prihrankov / od honorarja mu ni ostalo nič / davek od osebnih dohodkov; včasih so pobirali desetino od žita // publ. za izražanje oprostitve, razveljavitve obveznosti: oprostitev od šolnine; oproščen od davkov oproščen davkov; razrešitev (od) dolžnosti 6. za izražanje izbora, odbiranja: eden od dijakov; kdo od vas bo to opravil / od perutnine najbolj ceni gos; ima deset hektarov zemlje, od tega pet gozda / najlepša od deklet; najboljši od sošolcev; ekspr. najslavnejši od vseh 7. za izražanje izhodišča, vira: prišlo je sporočilo od prijatelja; tako piše v tvojem pismu od strica / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; publ., kot podnaslov od našega rimskega dopisnika / otroci od prve žene; vznes. on je kri od naše krvi / obresti od glavnice; denar od prodane živine / pog. rad bi sliko od Jakopiča ki jo je naslikal Jakopič // za izražanje vira, izvora pridobljenega: dobiti, terjati kaj od koga; kaj hočeš od mene; od tujca ne vzemi ničesar / kupiti, prevzeti kaj od koga / izvedeti, pričakovati, slišati kaj od koga; od njega se marsikaj naučiš // star. za izražanje snovi, iz katere je kaj; iz: kučma od polhovih kožic; čaša od čistega zlata 8. za izražanje pripadnosti a) k funkcijski celoti: ključ od omare, od hišnih vrat; ročaj od kladiva; kolo od voza; škatlica od vžigalic b) k družbeni skupini, okolju: to mi je povedal nekdo od naših; pog.: tako mi je svetoval nekdo od radia; tovariši od vodstva tovarne; govoril je eden od upravnega odbora član, predstavnik // pog. za izražanje svojine, lastnine: čigava je zemlja, če ne od nas kmetov; vse je sinovo, samo njiva je od starega; torbica je od sestre sestrina / vzel je vdovo od brata po bratu 9. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: ni slabši od drugih; desno nogo ima krajšo od leve; moj brat je večji od tebe / letos je bolj vroče od lani kakor lani / to mesto se razlikuje od drugih po lepi legi; ta fant je drugačen od vrstnikov 10. za izražanje povzročitelja: rana od noža; ogenj od strele; dim od tobaka / opikan od čebel; zadet od kapi; od koz razjeden obraz; umrl je od nas vseh zapuščen; publ. vrh je bil v naskoku zavzet od naših so naši zavzeli / od njega imam samo škodo 11. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: umirati od lakote, od utrujenosti; drevo se šibi od sadja; od strahu je omedlela; bliska se od vročine; ekspr.: vse je črno od mravelj; ves iz sebe od razburjenja; kar skakal je od veselja 12. za izražanje načina, kako se kaj dogaja: plačevati od kosa; sam od sebe narediti / živeti od dela, od trgovine // nav. ekspr. za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: od sile lačen; ima od sile opravkov; od srca se nasmejati; od hudiča je vroče zelo 13. star. za izražanje vsebine, predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja; o: govori samo od svoje nesreče; menili so se od letine / povest od zlate ptičke ● publ. ozdraveti od bolezni ozdraveti; star. vstati od bolezni po ozdravljenju zapustiti bolniško posteljo; nižje pog. kaj si je izmislila ta trapa od Janeza ta neumni Janez; pog. najrajši imam kaj od mesa kakšno mesno jed; ekspr. to ni od muh je pomembno, dobro; pog. ta ni od nas ni iz naših krajev; pog. trgovina je od rok precej oddaljena, na neprikladnem mestu; pog. delo gre od rok se opravlja hitro, uspešno; ekspr. kamen se mu odvali od srca človek se reši velike skrbi, nadloge; ekspr. nisem od danes sem izkušen; od a do ž od začetka do konca, vse; obišče nas od časa do časa v manjših časovnih presledkih; ekspr. lepota je od danes do jutri minljiva; ekspr. od leta do leta je manj pridelka vedno manj; vsako leto manj; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi ◊ lingv. glagolnik od brati; mat. odšteti tri od pet; navt. obrniti jadro od vetra obrniti ga tako, da se veter le malo upira vanj; prim. oddaleč, oddavna(j), odkod, odspodaj, odtistihdob, odtod, odzdaj ipd. ♪
  14.      odcépek  -pka m (ẹ̑) 1. odcepljen drobec, kos: kostni, lesni odcepki // arheol. odbit kos prodnika: orodje so izdelovali iz odcepkov / kamniti odcepki 2. odcep: zgradili so nove odcepke / na odcepku je bilo več kažipotov / kanal se deli v več odcepkov ♦ anat. odcepek bronhija, žile ♪
  15.      oddélek  -lka m (ẹ̑) 1. del uprave, ustanove, podjetja, ki opravlja določeno dejavnost v okviru celote: ogledati si različne oddelke v tovarni; poslati obvestilo v vse oddelke; oddelki v bolnici; prostori oddelka; šef, vodja oddelka / nabavni, prodajni, razvojni oddelek podjetja; oglasni oddelek časopisne uprave; personalni, proračunski oddelek občinske skupščine // do 1975 pedagoško-znanstvena enota fakultete: fakulteta ima več oddelkov; predstojnik oddelka / oddelek za arhitekturo; delati na oddelku za slovanske jezike // s prilastkom del strokovne šole za vejo določene stroke: vpisati se na oddelek za šibki tok srednje tehniške šole; navtični in strojni oddelek pomorske šole; predilski oddelek tekstilne šole 2. ločen, ograjen prostor: z lesenimi pregradami pregraditi klet na tri oddelke; razdeliti igrišče v več oddelkov / oddelek za prtljago v letalu // del vagona, ločen od drugega dela s steno: oddelek se napolni; napisi nad vhodi v oddelke / oddelek prvega razreda; oddelek za kadilce // grafično ločen del česa: besedilo večpomenskega gesla je razdeljeno na pomenske oddelke / zastar. prvi oddelek povesti prvo poglavje 3. skupina, enota navadno vojakov: v boju so sodelovali le majhni oddelki; poslati na pomoč dobro oborožen oddelek policistov; napad motoriziranih oddelkov / spopad z zaščitnim oddelkom / na igrišče je prikorakal prvi oddelek telovadcev / zasedbeni oddelki zasedbena vojska, armada ♦ voj. najmanjša vojaška enota 4. šol. skupnost učencev z enim razrednikom, ki imajo navadno pouk hkrati v istem prostoru: šola ima le dva oddelka; razdeliti učence prvega razreda zaradi številnosti v več oddelkov / čisti oddelek v katerem so učenci enega razreda, letnika; kombinirani oddelek v katerem so učenci dveh ali več razredov, letnikov; razvojni oddelek za nadpovprečno ali podpovprečno razvite učence, v katerem je pouk prilagojen njihovim sposobnostim; oddelek s podaljšanim bivanjem v katerem so učenci določen čas pred poukom ali po njem ● zastar. posebni oddelek slovstva del ♪
  16.      oddihováti se  -újem se in oddihováti si -újem si nedov. (á ȗ) 1. med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem, večkrat (globoko) vdihniti ali izdihniti: govornik je jecljal in se oddihoval; pil je v dolgih požirkih in se zraven oddihoval / globoko se oddihovati 2. umirjati dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja: sedla je na skalo in se oddihovala; na klancu sta se vola morala oddihovati // ekspr. počivati, odpočivati se: dobri dve uri so se oddihovali; oddihovati se od dela, med delom, pri delu ● knjiž. delo na polju se oddihuje ponehuje, se končuje; knjiž., ekspr. večina delavcev je šla na morje, le malo se jih bo oddihovalo doma preživljalo letni dopust oddihujóč se -a -e in oddihujóč si -a -e: oddihujoč se so obstali ♪
  17.      odgodítev  -tve ž (ȋ) knjiž. odložitev, preložitev: pričakovali so odgoditev seje / prosil je za odgoditev plačila ♪
  18.      odlepíti  in odlépiti -im, tudi odlépiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́ ẹ̑) narediti, da kaj preneha biti prilepljeno: odlepiti nalepko, znamko; etiketa se je odlepila // narediti, da kaj preneha biti zalepljeno: odlepiti pismo; zavitek se je odlepil odlepíti se in odlépiti se, tudi odlépiti se ekspr. ne biti več na določenem kraju; ločiti se: odlepil se je od ograje in stekel; komaj se je odlepil od stola vstal / bombe so se odlepile od letala začele padati; ladja se je odlepila od pomola odplula; letalo se je odlepilo od tal dvignilo // raziti se, posloviti se: odlepiti se od slabe družbe, organizacije ∙ ekspr. zasledovalci se dva dni niso odlepili od njih so jih zasledovali ♪
  19.      odlikováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) 1. izraziti priznanje za državljanske, vojaške zasluge: odlikovati organizacijo; odlikovati vojaka / odlikovati z redom dela 2. nedov., star. izkazovati naklonjenost, dajati prednost: všeč mu je bilo, da ga gospodar odlikuje pred vsemi / eno sestro so odlikovali, drugo pa prezirali 3. nedov., knjiž. biti, obstajati pri čem kot pozitivna lastnost, značilnost: njegove pesmi odlikuje velika izrazna moč; odlikuje ga velika skromnost je zelo skromen; odlikovala jo je spretnost v vezenju bila je spretna / odlikovali so jo lepi lasje imela je lepe lase odlikováti se nedov. 1. knjiž. biti boljši, imeti večje uspehe kot drugi: odlikovati se med pevci / odlikovati se po lepoti, znanju // dov. pokazati veliko sposobnost, požrtvovalnost: odlikovati se pri tekmovanju, v boju / pri maturi se je najbolj odlikoval v matematiki 2. zastar. razlikovati se: v čem se prejšnja uprava odlikuje od nove / vzorec se ostro odlikuje od podlage odraža odlikován -a -o: biti odlikovan za zasluge; biti odlikovan z medaljo za hrabrost ♪
  20.      odlóčen  -čna -o prid., odlóčnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se hitro in nepopustljivo odloča: odločen človek; bila je zelo delavna in odločna // ki izraža močno voljo, nepopustljivost: odšel je z odločnimi koraki; oglasiti se z odločno besedo; mož odločnih potez na obrazu 2. publ. ki ne dopušča pomislekov, dvomov: gre za njihovo odločno izjavo / zavzeti odločno stališče / potreba po odločnem boju // ki ne dopušča ugovora, oporekanja: odločen ukaz; nujni so bili odločni ukrepi proti takim težnjam / vodil je odločno vojaško politiko 3. ekspr. (zelo) velik, pomemben: pričakovali so več odločnih sprememb / ta drama pomeni odločno stopnjo naprej / naletel je na odločen odpor velik, močen 4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ta slika kaže odločen preobrat k naturalizmu ● zastar. bili so za trdno odločni, da bodo šli na izlet odločeni odlóčno prisl.: odločno ukrepati, zahtevati; odločno ga je zavrnila; bili so odločno za ta predlog; obleka je odločno predraga; odločno premalo vas je ● ekspr. zima se je že odločno začela je že precej huda ♪
  21.      odmahováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z mahanjem odgovarjati, navadno na pozdrav: odmahovali so ji, dokler ni vlak izginil 2. z gibi roke izražati odklonilen odnos, omalovaževanje, zavračanje: ni mu odgovoril, le odmahoval mu je / ne, tega ne maram, je odmahovala ♪
  22.      odnehováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. prenehavati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo: mlačev je bila zanje pretežka, drug za drugim so odnehovali 2. popuščati: na materine prošnje je začel odnehovati / vezi odnehujejo / bolečine odnehujejo ♪
  23.      odpisováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. pismeno odgovarjati: redno mi odpisuje 2. delati, da kaj ne obstaja več ali le v manjši meri: odpisovati dolgove / pobotnice je odpisoval na račun njene dote; ta vsota se odpisuje od davka za to vsoto se zmanjšuje davek 3. ekon. zmanjševati vrednost sredstev za del izgubljene vrednosti: odpisovati osnovna sredstva // opuščati, izločati sredstva zaradi izgubljene vrednosti: odpisovati pokvarjeni inventar 4. prenehavati upoštevati koga, računati s kom: nepreklicno se je odločil za pokoj, zato smo ga že vsi odpisovali ♪
  24.      odpovédati  -povém dov. (ẹ́) 1. narediti, povzročiti, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: zaradi spora sem odpovedal službo; odpovedati komu službo, stanovanje // izjaviti, da osebek a) ne priznava več veljavnosti česa: odpovedati pogodbo, sporazum b) česa naročenega ne želi več: odpovedati časopis / odpovedati naročeno kosilo 2. izjaviti, sporočiti, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: zaradi bolezni v ansamblu so predstavo odpovedali 3. z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odpovedati komu gostoljubje; odpovedati staršem pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv 4. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: ko sem to slišal, so mi odpovedale noge; včasih mu odpove spomin / odpovedale so mu moči; ob tem problemu je tudi njegovo znanje odpovedalo / v drugem polčasu je moštvo odpovedalo / po eni uri dela je stroj odpovedal; če bi odpovedala strojnica, so imeli pripravljene granate / publ. slabši material v takih razmerah odpove postane neprimeren, se pokvari ● od presenečenja mu je odpovedal glas, jezik ni mogel (spre)govoriti; ekspr. koruza je letos odpovedala slabo obrodila; za taka merjenja klasična metoda odpove postane neuporabna, neprimerna; ekspr. ob takih izgubah razum odpove take izgube se ne dajo razumsko opravičiti; ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; odpovedati tujemu novinarju gostoljubje prepovedati nadaljnje bivanje v državi ◊ fin. odpovedati (na odpovedni rok vezano) hranilno vlogo izjaviti, da osebek želi vezano vlogo po preteku odpovednega roka dvigniti odpovédati se 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odpovedati se dediščini v korist brata; odpovedati se predsedniški funkciji, prestolu / publ. države podpisnice so se odpovedale uporabi sile 2. zavestno narediti a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedati se udobju / odpovedati se načrtu, sreči / zdravniki so ji svetovali, naj se zaradi bolezni odpove otrokom naj ne rodi, nima otrok / odpovedati se svetu b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpovedati se izletu, kajenju, študiju / odpovedati se alkoholnim pijačam 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odpovedati se svojim idejam, svoji veri / ker so film zelo spremenili, se mu je scenarist odpovedal odpovédan -a -o: prireditev je bila odpovedana; odpovedano stanovanje ♪
  25.      odpovedováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. (večkrat) delati, povzročati, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: odpovedovati stanovanja najemnikom // izjavljati, da osebek a) ne priznava več veljavnosti česa: to podjetje rado odpoveduje pogodbe b) česa naročenega ne želi več: naročniki odpovedujejo časopis 2. (večkrat) izjavljati, sporočati, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: gledališča drugo za drugim odpovedujejo predstave 3. z oslabljenim pomenom (večkrat) delati, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: vojaki množično odpovedujejo pokorščino; privrženci mu odpovedujejo zvestobo mu niso več zvesti 4. nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: jetra, noge mu odpovedujejo / moči mu odpovedujejo / proti koncu študija je začel odpovedovati / stroj je že izrabljen in odpoveduje; zavore pogosto odpovedujejo 5. dov., v izjavah izraža prenehanje tega, kar določa samostalnik: z današnjim dnem odpovedujem sodelovanje / zaradi tega dogodka odpovedujemo sporazum / odpovedujem revijo odpovedováti se 1. (večkrat) izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: delavci so se odpovedovali nagradam v korist ponesrečencev 2. zavestno delati a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedovati se udobju / odpovedovati se nekdanjim načrtom b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpoveduje se potovanjem, športu / odpovedovati se cigaretam kajenju cigaret 3. izjavljati, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: ljudje so se odpovedovali svojim idejam, zmotam 4. dov., v izjavah izraža, da osebek ni več v pozitivnem odnosu, zvezi s tem, kar določa samostalnik: podpisniki sporazuma se odpovedujemo jedrskemu oboroževanju / pisatelj je sporočil, da se odpoveduje temu svojemu delu ♪

   152 177 202 227 252 277 302 327 352 377  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA