Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

oval (3.138-3.162)


  1.      stoicízem  -zma m (ȋ) 1. filoz. filozofska smer, katere vodilno etično načelo je življenje človeka v soglasju z njegovo naravo: stoicizem spada k antičnim materialističnim filozofijam; proučevati stoicizem 2. knjiž. mirnost, ravnodušnost: občudovali so njen stoicizem ♪
  2.      stóik  -a m (ọ́) 1. pristaš stoicizma: grški in rimski stoiki; osnovno načelo stoikov; epikurejci in stoiki 2. knjiž. miren, ravnodušen človek: občudovali so ga, ker je bil velik stoik ♪
  3.      stolár  -ja m (á) izdelovalec stolov ♪
  4.      stólči  stólčem [ou̯] dov., stólci stólcite in stolcíte; stólkel stólkla (ọ́) 1. s tolčenjem narediti iz česa majhne, drobne dele: stolči kamenje, poper; stolči v možnarju; stolči s kladivom / stolči jabolka / ekspr.: bunker so stolkli s topom razstrelili, uničili; vse so stolkli, kar jim je prišlo pod roke uničili, razbili // s tolčenjem odstraniti lupino: stolči lešnike, orehe 2. s tolčenjem odstraniti: stolči omet z zidu / ekspr. nevihta je stolkla opeko s strehe povzročila, da je padla opeka 3. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj trdo, sprijeto: stolči sneg z lopato / dež je stolkel zemljo 4. nav. 3. os., ekspr. povzročiti škodo na kulturnih rastlinah; pobiti: toča je stolkla pšenico / toča je stolkla vinograde; brezoseb. letos je vse stolklo 5. ekspr. natepsti, pretepsti: stolkli so ga, da se je nezavesten zgrudil; stolči koga do krvi ● redko stolči beljak v sneg stepsti; ekspr. zaletel se je z avtomobilom in ga stolkel zelo poškodoval; ekspr. stolči preprosto ležišče zbiti, narediti; ekspr. mesto so stolkli v prah popolnoma uničili, razrušili stólčen -a -o: stolčeni orehi; stolčeno polje; domov je prišel ves stolčen ♪
  5.      stolováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž., s prislovnim določilom imeti stalni vladarski sedež: v tem mestu so stolovali ruski carji // imeti delovno mesto: guverner je stoloval v mestu ob meji / ravnatelj stoluje v neprimernih prostorih 2. knjiž. imeti oblast, vladati: Habsburžani so stolovali dolgo časa / žena je stolovala in ukazovala kakor doma 3. ekspr. biti, nahajati se: na podstavku stoluje lepo izklesan kip / v tem fotelju je včasih stoloval stari oče sedel; v starih časih je tu stoloval znan umetnik živel, prebival; razvaline stolujejo nad reko se dvigajo ● knjiž., ekspr. stoloval je na čelu mize ponosno, oblastno sedel ♪
  6.      stópati  -am in štópati -am nedov. in dov. (ọ̑) pog. z dvignjenim prstom, roko ustavljati avtomobile za zastonjsko vožnjo: ves dan je stopal in nihče mu ni ustavil / zmenili smo se, da bomo skupaj stopali po Evropi potovali z avtostopom ♪
  7.      stopníca  -e ž (í) 1. vsaka od vodoravnih med seboj odmaknjenih ploskev v različnih višinah za lažjo hojo navzgor, navzdol: počasi je stopal s stopnice na stopnico; prestopal je po dve stopnici; ozka, visoka stopnica; stati na prvi stopnici vagona; stopnica pri vozu // mn. skupek takih ploskev: stopnice vodijo na podstrešje, v klet; srečala sta se na stopnicah; iti po stopnicah; pasti po stopnicah; kamnite, kovinske, lesene, marmorne stopnice; položne, strme stopnice; kletne stopnice / polžaste stopnice / iti po obokanih stopnicah po stopnišču // kar je temu podobno: voda je izlizala v skalo stopnice / med vežo in sobo je stopnica / ravnina se končuje z visoko stopnico / knjiž. zaradi lažje obdelave so na pobočju naredili stopnice terase 2. knjiž. stopnja, etapa: to je samo ena stopnica k višjemu cilju; to je bila prva stopnica do uresničitve njegovih sanj / doseči najvišjo stopnico razvoja ● knjiž. narediti komu roparske stopnice nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; publ. stopiti na najvišjo stopnico zmagovalnega odra zmagati ◊ arhit. dvoramne stopnice s podestom, ki vežejo dve etaži ali nadstropji, navadno v neravni črti; enoramne stopnice brez podesta, ki vežejo dve etaži ali nadstropji v ravni črti; samonosne stopnice; teh. premične ali tekoče stopnice ki delujejo na principu tekočega traku ♪
  8.      stórjica  -e ž (ọ́) ekspr. kratka zgodba, kratka povest: pripovedoval je smešne storjice iz svojega življenja ♪
  9.      stotér  -a -o štev. (ẹ̑) 1. ki je stotih vrst: opis stoterih rastlin 2. ekspr. številen, mnog: obala je razčlenjena s stoterimi zalivčki; v mestu se prižigajo stotere luči stotéro prisl.: uslugo vam bom stotero poplačal; sam.: pripovedovali so o smrti stoterih ♪
  10.      stôti  -a -o štev. (ó) ki v zapovrstju ustreza številu sto: praznovali so stoto obletnico društva / stoti del celote stotina; sam.: star. že v stoto ponavljajo igro stotič ♪
  11.      stótísoči  -a -e štev. (ọ̑-ȋ) ki v zapovrstju ustreza številu sto tisoč: stotisoči obiskovalec razstave ♪
  12.      strahôta  -e ž (ó) 1. kar povzroča strah, hudo trpljenje: preživeti vojne strahote; videl je strahote koncentracijskega taborišča / ekspr. narediti konec strahotam 2. značilnost strašnega, hudega: pozabiti strahoto dneva; opisal je strahoto prestanih muk 3. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: bil je tak, da ga je bilo strahota pogledati; strahota je pomisliti, da bi se to res zgodilo; strahota je, da ga ni mogoče pregovoriti 4. v medmetni rabi izraža zgražanje, ogorčenje: strahota, takega ravnanja pa nisem pričakoval ● redko obšla jo je strahota pred samo seboj strah ♪
  13.      strahováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z grožnjami, s silo dosegati, da se kdo boji: vojaki so ropali in strahovali ljudi; strahovati otroke s palico / z gradu so strahovali vso okolico // z vplivom, ravnanjem dosegati, da si kdo ne upa ravnati v skladu s svojimi željami: hči je strahovala očeta; strahovati sodelavce / ekspr. s svojimi muhami strahuje vse 2. star. bati se: strahoval je za službo; strahoval je, da bi se doma medtem kaj hudega zgodilo strahován -a -o: strahovani otroci; strahovano in teptano ljudstvo ♪
  14.      stránka  -e ž (ȃ) 1. v nekaterih državah organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programa: ustanoviti stranko; pristopiti k stranki; med strankami se je začel boj za zmago na volitvah; delavska, kmečka, komunistična, meščanska, socialistična stranka; konservativna, napredna stranka; vladna stranka; poslanci liberalne stranke; program, vodstvo stranke / od 1896 do 1919 Jugoslovanska socialnodemokratska stranka; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka; od 1905 do 1929 Slovenska ljudska stranka; na Hrvatskem, od 1861 do 1918 Stranka prava / politična stranka 2. oseba v odnosu do osebe, organizacije, organa, ki ji opravlja določene storitve: pred okenci so že čakale stranke; raznašati mleko strankam; vsaka trgovina ima svoje stranke / on je naša stalna stranka / kot opozorilo: obveščamo cenjene stranke, da bo poslovalnica jutri zaprta; odprto za stranke od 8h do 12h // oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika: ta odvetnik ima mnogo strank / dobra, slaba stranka // ekspr. moški v odnosu do prostitutke: na ulici so čakale prostitutke na svoje stranke 3. oseba, skupina, organizacija, ki je v pravnem razmerju do druge osebe, skupine, organizacije: stranke v pogodbi o preživljanju; dogovor strank o dobavi blaga // vsaka od oseb, ki s svojimi zahtevami nastopajo pred organom, ki vodi postopek: zaslišati obe stranki ♦ jur. kontradiktorni stranki tožnik in toženec v pravdnem postopku; tožeča, tožena stranka; beseda strank zadnji govor tožilca, oškodovanca, zagovornika in obtoženca na obravnavi na sodišču 4. stanovalec, stanovalci v enem stanovanju večstanovanjske hiše: terjati stranke zaradi neporavnane stanarine; v pritličje se je vselila nova stranka 5. nav. ekspr. skupina ljudi, ki so o kaki stvari enakega mnenja: ukrep vodstva je bil všeč obema strankama / poslušalci so se razdelili v dve stranki ♪
  15.      stránpót  -í ž, drugi pomen mn. tudi stránpóta s, rod. mn. tudi stránpótov, dv. tudi stránpóti; tretji pomen mn. stránpóta s in stránpotí ž, rod. mn. stránpótov in stránpotí, dv. stránpóti s in stránpotí ž (ȃ-ọ̄; strȃnpọ̑ta) knjiž. 1. stranska pot: prepeljati tovor po stranpoteh 2. pot, dejanje, ki pelje stran od cilja: miselne stranpoti; stranpoti postopka / v pogovorih rad zavije na stranpot 3. napačna, kriva pot: moralna stranpota / ekspr. spregledovala je stranpota moža nezvestobo ♪
  16.      strážmešter  -tra m (ȃ) star. stražmojster: z leti je napredoval do korporala in stražmeštra / orožniški stražmešter ♪
  17.      stréči  stréžem nedov., strézi strézite in strezíte; strégel strégla (ẹ́) 1. prinašati hrano, pijačo navadno gostu: streči povabljencem; streči s pijačo, prigrizkom; gostje si sami strežejo / strežejo le do devetih; kosilo strežejo v jedilnici delijo; v gostilni strežejo kmečke jedi imajo, pripravljajo / v tej restavraciji streže že več let dela kot natakar / to omako, solato strežemo k perutnini // s tožilnikom delati, povzročati, da je kdo zadovoljen: prijazno so jih stregli; moža lepo streže 2. dajati, izročati komu zahtevano, zaželeno blago: na tem oddelku strežeta dve prodajalki / kot vljudnostna fraza vam že strežejo 3. opravljati dela za zadovoljevanje telesnih potreb a) zlasti bolnega, onemoglega: streči bolniku; stregla ga je v bolezni, med boleznijo; streči ostarelim ljudem b) v nekaterih deželah pripadnika višjega družbenega sloja: lordu streže že več let; zdaj mu streže nov služabnik // občasno pomagati pri gospodinjskih delih: stregla je pri bogati družini v mestu; ker ni dobila drugega dela, je hodila streč po hišah 4. opravljati dela, ki drugemu omogočajo hitrejše, nemoteno delo: stregla sta mu dva pomočnika; zidarjem so stregli domači / streči pri obredih / en delavec streže več strojem 5. delati za potešitev, zadovoljitev potreb, želja koga: vsem je morala streči; preveč jim streže; pog. pusti se streči / ekspr.: streči pri živini; rožam ne streže, zato ji ne uspevajo / ekspr. streči svoji radovednosti 6. star. prestrezati: streči deževnico / streči (si) roso v dlani 7. star. čakati, prežati: pri vratih je ves večer stregel nanjo / lovci strežejo na divjad 8. star. prestrezati, loviti: streči šume / pazljivo je stregla na besede / stregel je njunemu pogovoru prisluškoval 9. ekspr., v zvezi s po prizadevati si komu odvzeti, kar nakazuje določilo: stregli so mu po prestolu / streči komu po časti, po življenju ● publ. knjiga streže okusu, zahtevam bralca je po okusu, zahtevah bralca; ekspr. sreča mu streže ima srečo; ekspr. vreme nam letos res streže je lepo, ugodno; ekspr. ve, kako se taki reči streže zna pravilno, ustrezno ravnati; pog. streže jim spredaj in zadaj zelo ♪
  18.      strélka  -e ž (ẹ̑) 1. ženska, ki strelja: na strelskem tekmovanju so sodelovale tudi strelke; strelka s pištolo 2. šport. igralka pri nekaterih igrah z žogo, ki (dobro) strelja na gol: v ekipi je nekaj dobrih strelk / strelka gola ♪
  19.      strméti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. gledati, navadno nepremično: strmeti predse, v tla; molče, osuplo, srepo, topo, zamaknjeno strmeti / ekspr. za njo je strmelo mnogo pogledov 2. biti negiben, tog zaradi velikega duševnega vznemirjenja: poslušali so ga in strmeli; strmel je ob surovem vedenju svojega očeta; strmeti od groze, začudenja; tako se je spremenil, da je kar strmela / strmel je nad njeno prijaznostjo njena prijaznost ga je zelo presenečala, osupljala; presenečeno, začudeno je strmel nad tem odkritjem ● ekspr. visok vrh strmi v nebo štrli; ekspr. žarometi so strmeli proti nebu bili obrnjeni, usmerjeni strmé knjiž.: strme ga je občudovala; poslušala jo je, strme v tla strmèč -éča -e: sedela je, strmeč skozi okno; strmeče oči; prisl.: strmeče so jo poslušali ♪
  20.      stróg  -a -o prid., stróžji (ọ̑ ọ̄) 1. ki zahteva, pričakuje dosleden red, disciplino: ima strogega očeta, učitelja; njeni starši niso strogi; bil je strog do samega sebe in do drugih; biti strog z otroki / imeti strogo vzgojo // ki izraža, kaže zahtevo po takem redu, disciplini: strog glas, pogled; naredil je strog obraz / njegove besede so bile stroge // ki ne odstopa od določenih pravil, načel: strog kritik, sodnik; ocenjevalci so bili zelo strogi / stroga merila; stroga etična načela 2. ki ne dovoljuje nobene izjeme, nobenega odstopanja: strog predpis, zakon; stroga prepoved kajenja; navodila so zelo stroga / v razredu je vzdrževal strog red; strog ukaz / zdravnik mu je predpisal strogo dieto / od nje so zahtevali strogo diskretnost, molčečnost 3. ki vsebuje, izraža neprizanesljiv, neizprosen odnos: strog izbor člankov; uvesti strog nadzor nad čim; doletela ga je stroga kritika; znan je po strogem ocenjevanju / dobil je strog opomin; tako dejanje zasluži najstrožjo grajo, kazen; strogo ravnanje s prestopniki 4. ekspr. ki se pretirano dosledno, načelno zavzema za kaj: uvršča se med stroge častilce moderne umetnosti; strog republikanec, vegetarijanec 5. nav. ekspr. ki se pojavlja v zelo izraziti obliki: stroga omejenost, razdeljenost področij / stroga doslednost, natančnost; po strogi logiki bi stvar drugače razložili / to je že stroga znanost / klasicistično strog princip zgradbe; stroge sistematske oblike; stroge zakonitosti razvoja / hiše, stvari so stale v strogem redu 6. knjiž. oblikovan preprosto, brez olepšav: v kotu je stala stroga vojaška postelja; pohištvo v sobi je bilo strogo / stroge tapete notranjosti niso polepšale / bluza z visokim, strogim ovratnikom; stroga pričeska; njena obleka se mu je zdela za to priložnost preveč stroga ∙ knjiž. občudoval je njeno strogo lepoto pravilno, klasično 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: povsod je zavladala stroga tišina / vojska je v strogi pripravljenosti / razumeti kaj v strogem pomenu besede / publ. stanuje v strogem središču (mesta) ◊ rel. strogi post post, pri katerem se ne sme uživati mesa in se sme le enkrat na dan do sitega najesti strógo stil. strogó prisl.: strogo gledati, govoriti; strogo ločiti med prijateljstvom in hinavščino; sodil je strogo, a pravično; strogo upoštevati predpise, roke; glas mu zveni strogo; hodil je v strogo krojeni obleki; strogo objektivno mnenje; to je strogo prepovedano ♦ jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje ♪
  21.      strogóst  tudi strógost -i ž (ọ̑; ọ̄) lastnost, značilnost strogega: bala se je očetove strogosti; neizprosna, nepopustljiva strogost / nravna strogost / z vso strogostjo je nadzoroval otroka pri učenju / strogost pravil, zakonov ♪
  22.      stròj  strôja m (ȍ ó) 1. mehanična naprava, navadno kovinska, iz gibljivih in negibljivih delov, ki s pretvarjanjem energije omogoča, olajšuje, opravlja delo: stroji brnijo, ropotajo; stroj stoji, teče; izključiti, pognati, ustaviti stroj; namestiti, razdreti, sestaviti stroj; obdelovati s strojem; avtomatski, enostaven, kompliciran stroj; moderni, zastareli stroji; sestavni deli stroja; izkoriščenost strojev; tovarna strojev; delati kot stroj brez prestanka, enakomerno; brez misli in volje, mehanično / dela pri stroju / brusilni, drobilni, vrtalni stroj; gradbeni, poljedelski stroji; knjigoveški, tiskarski stroji; pisalni, razmnoževalni stroj; pletilni, tkalni stroj; pralni stroj; računski stroj naprava za mehansko opravljanje štirih osnovnih računskih operacij; šivalni stroj; stroj za asfaltiranje; stroj za pomivanje steklenic / narediti na stroj 2. slabš. kdor ravna ali kaj dela brez sodelovanja volje, zavesti: on je stroj, ne pa človek; razmere so iz njih naredile stroje 3. publ. skupina ljudi, organizacij, zavodov z določeno nalogo, zlasti v javni upravi: je eden odločilnih mož v političnem stroju države; mobilizirali so ves propagandni stroj; imajo učinkovit strankarski stroj; upravni stroj 4. žarg. avtomobil, zlasti boljši: imeniten stroj ima ● publ. v bitki so vrgli iz stroja veliko sovražnikovih vojakov onesposobili; peklenski stroj z razstrelivom napolnjen predmet, ki eksplodira ob določenem času; žarg., voj. pohodni, strelski stroj postroj ◊ elektr. prevajalni stroj (elektronski) računalnik, programiran zlasti za prevajanje naravnih jezikov; les. lupilni, luščilni stroj za izdelovanje furnirja; mont. izvažalni stroj; navt. krmilni stroj ki premika krmilni mehanizem; ped. učni stroj mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti; ptt frankirni stroj priprava za žigosanje z žigom, ki nadomešča znamko; strojn. batni stroj; delovni stroj ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo; parni stroj pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo para; pogonski stroj ki spreminja energijo v mehansko delo; rezkalni stroj; teh. obremenjevati stroj; preračunati stroj z računanjem ugotoviti glavne mere, tipične lastnosti stroja, naprave glede na določene tehnične ali ekonomske zahteve; agregatni stroji; etiketirni stroj za opremljanje z etiketami; kovalni stroj za avtomatizirano kovanje drobnih izdelkov; tandemski stroj nekdaj parni stroj z dvema valjema, nameščenima drug za drugim na skupni batnici; tekst. kosmatilni stroj za kosmatenje tkanine, pletenine; koton stroj za izdelovanje pletenin po kroju; tisk. cilindrični stroj z valjastim tiskalom; jedkalni stroj za jedkanje klišejev; ofsetni stroj; rotacijski stroj tiskarski stroj za hitro tiskanje v visokih nakladah; stavni stroj na katerem se izdeluje stavek za tiskanje; usnj. golilni stroj za odstranjevanje dlake ali volne z živalskih kož; raztegovalni stroj za raztegovanje usnja ♪
  23.      strokóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na strokovnjake ali stroko: pomagati s strokovnimi nasveti; ima bogate strokovne izkušnje; dati, napisati strokovno oceno; opravljati strokovno delo; strokovno mnenje / predvajati poučne, strokovne filme; strokovni izrazi; strokovna literatura / prirejati strokovne tečaje; strokovna izobrazba, kvalifikacija; strokovno izpopolnjevanje, usposabljanje / strokovno društvo, združenje; pravniško strokovno glasilo / tekmovalce je ocenjevala strokovna komisija / strokovni delavec, sodelavec ◊ šol. strokovni izpit izpit, s katerim se dokaže strokovna usposobljenost za določen poklic; strokovna šola šola, ki usposablja učence za delo v določeni stroki strokóvno 1. prislov od strokoven: strokovno se izpopolniti, usposobiti; strokovno oceniti; strokovno neoporečen način dela; strokovno utemeljena zahteva 2. dobro, kvalitetno: to delo je opravljeno zelo strokovno; strokovno narejena električna napeljava ♪
  24.      strokovnjáški  -a -o prid. (á) 1. nav. ekspr. tak kot pri strokovnjakih: s strokovnjaškim pogledom je ogledoval novi motor / povedal je nekaj strokovnjaških besed o umetnosti 2. knjiž. strokoven: strokovnjaški sestanek strokovnjáško prisl.: strokovnjaško ocenjevati; strokovnjaško opravljeno delo ♪
  25.      stróšek  -ška m (ọ̑) nav. mn. v denarju izražena poraba, raba česa: stroški so se zmanjšali; stroški znašajo tisoč dinarjev; stroške sta si delila; stroške bo krilo, prevzelo podjetje; obračunati, plačati, poravnati stroške; publ. stroške selitve nosi stanovalec sam; povrnili so mu samo dejanske stroške; visoki stroški prevoza; stroški zdravljenja; predračun stroškov / pogreb na državne stroške / gradbeni, tiskarski stroški; nabavni, nakupni, poslovni, proizvodni, reprezentančni stroški / ne delaj si stroškov; to je povezano z velikimi stroški to veliko stane ♦ adm. potni stroški za določeno službeno potovanje; ekon. materialni stroški vrednost pri delu uporabljenega materiala, energije in porabljenih storitev; odvisni stroški v zvezi z nabavo, prevozom, skladiščenjem blaga; splošni stroški stroški poslovanja delovne organizacije, ki niso neposredno povezani s proizvodnjo; tekoči stroški; fin. konto stroškov; jur. izvršilni stroški; neizterljivost stroškov kazenskega postopka // v zvezi na stroške izraža, da dolžni znesek plača oseba, kot jo določa prilastek: to gre na moje stroške; dela na njegove stroške; tja je šel na svoje stroške; živeti na stroške občine ∙ ekspr. smejali so se na njegove stroške na njegov račun ♪

   3.013 3.038 3.063 3.088 3.113 3.138 3.163 3.188 3.213 3.238  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA